S kakšnimi ukrepi bomo prišli do časovnega skrajševanja sprejemanja občinskih prostorskih načrtov?

Poslanec SDS Tomaž Lisec je na ministrico za okolje in prostor Ireno Majcen naslovil pisno poslansko vprašanje v zvezi z občinskimi prostorskimi načrti (OPN).

Poslanca Lisca je zanimalo, koliko občin že ima sprejete OPN, s katerimi ovirami pri sprejemanju OPN se občine največkrat srečujejo in koliko časa poteka sprejem OPN v posamezni občini.

Ministrica Irena Majcen je v odgovoru zapisala, da je ministrstvo do maja 2017 evidentiralo 144 sprejetih sprememb in dopolnitev OPN. O tem, kdaj bodo vse slovenske občine, imamo jih 212, sprejele OPN, pa ministrstvo ne more podati ocene, ker je za postopek priprave OPN, po besedah ministrice, odgovorna občina.

V odgovoru ministrice lahko med drugim beremo tudi, da je priprava OPN »strokovno zahtevna naloga«, tako za občine kot za načrtovalce in druge udeležence v postopku, saj gre za usklajevanje interesov občanov z interesi in cilji prostorskega razvoja občine, pri čemer je treba upoštevati omejitve v prostoru in zagotavljati kompromise med varstvenimi in razvojnimi interesi v prostoru. Da ej sprejemanje OPN strokovno zahtevna naloga se sicer lahko strinjamo, vsekakor pa so za prebivalce posamezne občine najpomembnejše številke, ki opredeljujejo čas sprejemanja. Ministrica je v odgovoru zapisala, da je povprečni čas priprave OPN približno 4 leta, pri tem je najdaljši čas priprave OPN približno 8 let, najkrajši čas priprave OPN pa 2 leti in 3 mesece. Pri navedenih podatkih pa aktivnosti občine v zvezi s sprejemanjem OPN do prve objave na strežniku niso vključene, zato je dejanski čas priprave še nekoliko daljši.

Po navedbi konkretnih časovnic pa ministrica »ni pozabila« s prstom pokazati na občine, saj je zapisala, da »znaten del časa, potrebnega za končni sprejem prostorskih načrtov, odpade na različne faze, ko državni nosilci urejanja prostora v postopek (še) niso vpeti.« Ob tem lahko smo spomnimo na dolgoletno sago pri obnovi stadiona za Bežigradom v Ljubljani ali postavljanja vetrnih elektrarn po Sloveniji. V obeh primerih igra eno ključnih vlog državni nosilec, to pa je Agencija RS za okolje, organ v sestavi Ministrstva za okolje oziroma podrejen ministrice, nikakor pa ne občine.

V nadaljevanju odgovora je ministrica priznala, da je potrebno stanje na področju prostorskega načrtovanja izboljšati, kot rešitvi pa izpostavila sprejeta »Izhodišča normativnih sprememb na področju urejanja prostora in graditve objektov« ter ustanovitev »Komisije Vlada RS za prostorski razvoj«, katere skrb bo vsebinsko in prostorsko usklajeno delovanje državnih nosilcev urejanja prostora pri pripravi prostorskih aktov. Glede sprejetih izhodišč je potrebno spomniti, da so bila sprejeta leta 2013, ko vlade Mira Cerarja niti približno ni bilo na vidiku, omenjena komisija pa ni še niti ustanovljena, ampak je zgolj predvidena v zakonu o urejanju prostora. Slednjega je vlada šele pred kratkim poslala v Državni zbor RS, njegovo sprejetje pa se lahko še precej zavleče, saj so ravno koalicijski poslanci že zahtevali splošno razpravo o predlogu zakonu, po kateri bo šele jasno, ali bo zakon sploh nadaljeval parlamentarno pot.

Epilog odgovora ministrice na pisno poslansko vprašanje Tomaža Lisca je, da se ministrica s sodelavci in vlada Mira Cerarja sicer zavedata problematike prostorskega načrtovanja, vendar pa sami konkretnih rešitev, ki bi prinesli pozitivne učinke, kot državni nosilci nimajo. Evidentirane so težave, pri čemer ne smemo pozabiti na krivdo občin, dlje od evidenc pa očitno vlada ni zmožna iti.

Celoten odgovor ministrice za okolje in prostor Irene Majcen si lahko preberete tukaj.