Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja daleč od priporočil Svetovne zdravstvene organizacije

Poslanka SDS Nada Brinovšek je na Vlado RS naslovila pisno poslansko vprašanje v zvezi z Resolucijo o nacionalnem programu duševnega zdravja.

Celotno poslansko vprašanje objavljamo v nadaljevanju.

Spoštovana ministrica!

Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja za obdobje 2018/2028 v uvodnem delu zveni res optimistično in obljublja pomemben napredek v kakovosti storitev na področju skrbi za duševno zdravje, kot jo namerava država v prihodnjem obdobju izkazati svojim prebivalcem.

Vendar v nadaljevanju, ko predstavlja predlog mreže in timov v njej, osnovni matematični račun pokaže, da so besede prazne in da predlog timov predstavlja v najboljšem primeru posnetek obstoječega stanja. Vemo pa, da je obstoječa mreža polna lukenj.  Predlog v time res vključuje pedopsihiatre, ki jih trenutno res primanjkuje, vendar kliničnih psihologov ter specialnih pedagogov in logopedov žal ne morejo nadomestiti. Ob pedopsihiatrih predlog predvideva tudi veliko število podpornega kadra – administratorje, zdravstvene tehnike in diplomirane medicinske sestre, glede na predvideno število strokovnjakov v timih mnogo več, kot jih v resnici potrebujemo. 

Ta resolucija je tudi daleč stran od priporočil  Svetovne zdravstvene organizacije, ki jih je le-ta oblikovala na podlagi obiska svojega odposlanca dr. Muijna v Sloveniji leta 2015. Ta med drugim ugotavlja, da je ob pedopsihiatrih pomembno premalo tudi kliničnih psihologov. Predlog Resolucije ureditve načina financiranja specializacij iz klinične psihologije in načrtovanja mreže ne vključuje, kljub temu da je ministrica na moje poslansko vprašanje odgovorila v smeri, da to področje nameravajo urediti že v letu 2018. 

Pripombe na predlog Resolucije je podalo več deležnikov. Predvsem so se te pripombe nanašale na to, da se v Resolucijo vključi tudi načrtovanje ureditve financiranja in izvajanja specializacij klinične psihologije ter da se mreža specialistov klinične psihologije primerno okrepi in postane primerljiva z drugimi razvitimi državami. 

Druga stvar, ki vzbuja  skrb, pa je ukrep, ki predvideva ureditev področja psihoterapije v zdravstvu. Po mnenju Zbornice kliničnih psihologov je to področje trenutno zadovoljivo urejeno, problem je pa vsekakor ta, da je mreža preveč okrnjena, da bi bile psihoterapevtske  storitve, ki so ena od storitev, ki jih klinični psihologi uporabnikom lahko ponudijo, primerno dostopne ljudem, ki tovrstno  pomoč potrebujejo.

Na tem mestu se mi zastavlja vprašanje, ali bo Resolucija v obliki, kot je, omogočila vstop na področje zdravstva diplomantom različnih psihoterapevstkih programov, med katerimi jih je kar nekaj zelo dvomljive kakovosti. Tako bi se pomembno znižal nivo storitev, področje psihoterapije v zdravstvu pa ne bi bilo urejeno, ampak kaotično – nekateri ljudje bi dobili psihoterapijo pri zdravniku ali psihologu specialistu, ki izvaja tudi psihoterapijo, drugi pa pri nekom, ki je končal samo študij psihoterapije ene smeri in drugega sploh ne zna.

Glede na navedeno me zanima:

• Na podlagi katerih dejavnikov je ministrstvo pripravilo predlog mreže in timov?
• Ali ministrstvo razpolaga s podatkom, koliko pedopsihiatrov in kliničnih psihologov imamo trenutno v Sloveniji?
• Kakšni so finančni učinki  predstavljene mreže?
• Kakšen je načrt  financiranja in izvajanja specializacij klinične psihologije?

Odgovor vlade.