Poslanska skupina SDS vložila novelo zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju

Tako po stari kot po novi zakonodaji je prenehanje obveznega zavarovanja, torej prenehanje zaposlitve, pogoj za pridobitev pravice do obveznega pokojninskega zavarovanja. Sistem je trenutno urejen tako, da posameznik ne more istočasno opravljati dela s polnim delovnim časom in prejemati polne starostne pokojnine. Zakonska ureditev, ki je veljala do 31. 12. 2012 (ZPIZ-1) je poznala institut t.i. izvzema iz zavarovanja, ki je posameznikom pod določenimi pogoji omogočal upokojitev in uživanje polne starostne pokojnine na način, da so lahko še naprej opravljali samostojno dejavnost. Z uveljavitvijo ZPIZ-2 je vlada to možnost ukinila. Novi zakon zaradi spoštovanja načela pokojninske zakonodaje, da naj se vsi posamezniki, ki neko delo, aktivnost ali dejavnost bolj ali manj trajno opravljajo, vključijo v zavarovanje, možnosti »izvzema« ne dopušča več.

Namesto tega se je pristojno resorno ministrstvo na področju dela upokojencev v preteklosti odločilo, da bo spremembe pripravilo tako, da bodo vse kategorije zavarovancev upravičene prejemati najmanj 20% predčasne oziroma starostne pokojnine. Sprememba ZPIZ-2G (Ur.l. RS, št. 75/19) je zavarovancem, ki prejemajo 20 % predčasne pokojnine in so izpolnili pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine do 31. decembra 2019, in zavarovancem, ki prejemajo 20 % starostne pokojnine, omogočila izplačilo 40 % starostne pokojnine od uveljavitve zakonske spremembe do prenehanja obveznega zavarovanja za polni delovni ali zavarovalni čas, vendar najdlje za tri leta nadaljnje vključenosti v obvezno zavarovanje za polni delovni oziroma zavarovalni čas. Po poteku treh let se tem zavarovancem izplačuje 20 % starostne pokojnine z uskladitvami, če so obvezno vključeni v obvezno zavarovanje za polni delovni oziroma zavarovalni čas. ZPIZ jim spremenjeno višino izplačila dela pokojnine začne izplačevati po uradni dolžnosti.

Delavcem po veljavni ureditvi torej ni omogočeno, da po izpolnitvi pogojev za starostno pokojnino nadaljujejo z delom, ne da bi to vplivalo na višino njihove pokojnine, kar v slab položaj spravlja tudi delodajalce. Slednji namreč delavca, ki ga potrebujejo in so z njegovim delom zadovoljni, ko ta izpolni pogoje za starostno upokojitev ne morejo obdržati v delovnem razmerju, ne da bi se bil ta prisiljen odpovedati precejšnjemu delu starostne pokojnine. Poleg tega je delna upokojitev časovno omejena na največ 3 leta. Delodajalci se zaradi trenutne zakonske ureditve znajdejo v položaju, ko morajo iskati nove delavce, kar pa je v določenih primerih zelo težko izvedljivo. Določeni delavci namreč razpolagajo z izkušnjami in znanji, ki jih je (v kratkem času) zelo težko nadomestiti (npr. statiki, določene specializacije v zdravstvu, ipd.).

Veljavna zakonska ureditev je problematična tudi zato, ker delavec, ki se odloči za delo po izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev, v delovno aktivnem obdobju ne prejema polne starostne pokojnine, čeprav je zanjo plačeval prispevke. Tak delavec je dvakrat obravnavan neenako: prvič, ker prejema le 40% oziroma 20% pokojnine in ne polnega zneska, za katerega je že plačal prispevke iz zavarovanja in drugič, ker od svoje plače še vedno plačuje davke in prispevke, enako kot ostali zaposleni delavci.

S predlogom te zakonske spremembe predlagatelji želimo delavcem, ki izpolnijo pogoje za starostno upokojitev omogočiti nadaljevanje delovnega razmerja ob hkratnem prejemanju polne starostne pokojnine. Delodajalcem pa želimo dati možnost, da dobre delavke in delavce s posebnimi znanji in izkušnjami obdržijo tudi po njihovi upokojitvi.