Kdaj bodo sodniki odgovarjali zaradi kršitev pravic do poštenega sojenja in sojenja v razumnem roku?

Poslanka SDS Anja Bah Žibert je na ministra za pravosodje mag. Gorana Klemenčiča naslovila pisno poslansko vprašanje v zvezi s procesnimi roki, ki bi jih morala upoštevati sodišča.

Celotno poslansko vprašanje objavljamo v nadaljevanju.

Spoštovani gospod minister!

Ena izmed glavnih težav sodstva je dolgotrajnost sodnih postopkov. To je prepleteno tudi z vprašanjem zaupanja javnosti v sodstvo. Ob tem je potrebno izpostaviti primere, ko npr. sodnik leto in osem mesecev ne razpiše prvega naroka za glavno obravnavo, ko je prvi narok za glavno obravnavo v individualnem delovnem sporu razpisan skoraj 21 mesecev po vložitvi tožbe, ko v zapuščinskem postopku dediči ne prejmejo sklepa o dedovanju tudi šest mesecev po zapuščinski obravnavi, ko sodnik zamudi pri izdaji sodbe tudi leto dni. O vprašanju zaupanja v sodstvo je npr. predsednik Višjega sodišča v Ljubljani Anton Panjan v intervjuju za Delo 20. 6. 2016 izpostavil tudi, da je najpogostejši vzrok za prenehanje sodniške službe nepravočasna izdelava sodnih odločb: »Zakonska norma je 30 dni in imamo primere, ko sodnik nikoli v tem času ne spiše sodbe. Niti v letu dni.« Omenjeno dejstvo, da imamo sodnike, ki ne spišejo sodbe niti v letu dni, je še posebej zaskrbljujoče in bi morali zvoniti vsi alarmi za sistemske spremembe za vzpostavitev odgovornosti v sodstvu.

Tudi iz Letnega poročila Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2015 za področje pravosodja izhajajo primeri, na podlagi katerih bi morali zazvoniti alarmi za spremembe za zagotovitev poštenega sojenja in sojenja v razumnem roku.

Eden izmed pobudnikov, ki se je obrnil na Varuha človekovih pravic, je seznanil, da je Okrajno sodišče v Novem mestu v zapuščinskih zadevah opr. št. D 45/2012 in opr. št. D 218/2012 na naroku dne, 10. 6. 2014, zapuščinsko obravnavo tudi zaključilo in sklenilo, da sklep o dedovanju izide pisno. Kljub temu sklepov dediči tudi pol leta kasneje sklepa niso prejeli.

Eden izmed pobudnikov je Varuha seznanil z dolgotrajnostjo reševanja socialne zadeve opr. št. V Ps 2240/2013 na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani. Sodišče je v omenjenem primeru od vložitve tožbe do razpisa prvega naroka potrebovalo leto in osem mesecev.

V enem primeru je pobudnik Varuha seznanil s primerom dolgotrajnosti reševanja tožbe, ki jo je vložil v individualnem delovnem sporu v letu 2013 in se je na Delovnem sodišču v Mariboru vodila pod opr. št. Pd 509/2013. Kljub prošnji za prednostno obravnavo je bil prvi narok za glavno obravnavo razpisan skorja 21 mesecev po vložitvi tožbe v prej omenjenem individualnem delovnem sporu.

Dejstvo, da sodišča instrukcijskih zakonskih rokov ne spoštujejo, na kar opozarja tudi varuh, je zaskrbljujoče in predstavlja kršitev zakona. Ob tem pa ne moremo dejstva, da dejanske odgovornosti v sodstvu žal ni.

V zvezi s tem vas sprašujem naslednje:

1. Kaj bo ministrstvo storilo, da do takšnih kršitev instrukcijskih zakonskih rokov s strani sodnikov oziroma sodišč ne bi prihajalo?
2. Kakšna je odgovornost sodnikov v takšnih primerih, ko prihaja do kršitve pravice do poštenega sojenja in sojenja v razumnem roku?
3. Kaj bo ministrstvo storilo za vzpostavitev dejanske odgovornosti v sodstvu zaradi kršitev pravice do poštenega sojenja in sojenja v razumnem roku?