Jelka Godec: Ali vlada ocenjuje, da je prepoved dostopa do zbirke podatkov o smrtnih žrtvah med leti 1941 in 1946 zakonita?

Vodja poslanske skupine Jelka Godec je na vlado naslovila pisno poslansko vprašanje v zvezi s spornima odločitvama direktorja Inštituta za novejšo zgodovino.

Celotno poslansko vprašanje objavljamo v nadaljevanju.

»Dr. Andrej Pančur, direktor Inštituta za novejšo zgodovino (INZ), je presenetil z dvema pomembnima odločitvama. Prva je, da se INZ ne bo več ukvarjal z raziskavo druge svetovne vojne. To je za ustanovo, ki je nastala prav na izročilu revolucije in komunistične zmage, prelomna odločitev. Pančur predlaga celo, naj se z drugo svetovno vojno ukvarja kar Študijski center za narodno spravo. Druga, nič manj revolucionarna, je Pančurjeva napoved, da bo INZ zaprl za uporabo zbirko podatkov o smrtnih žrtvah 1941–1946. To je storil, potem ko dogovarjanje za sofinanciranje dopolnjevanja zbirke podatkov  s Sektorjem za vojne in grobišča ni bilo uspešno.« Tako je v nedavnem javnem zapisu opozoril Dr. Jože Dežman, zgodovinar in filozof ter nekdanji direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije.

V zvezi s prvo odločitvijo direktorja INZ me zanima:

1.     Kakšna je vizija raziskovanja slovenske zgodovine, zlasti v okviru oblastnega udara na Muzej slovenske osamosvojitve in Muzej novejše zgodovine Slovenije?

2.     Ali je odpoved 2. svetovni vojni posledica političnega namiga oziroma strategije, kako zmanjšati škodo, ki jo povzroča resnica tabujem, lažem in mitomaniji titoizma, ali so zanjo kakšni drugi, morda tudi strokovni razlogi?

V zvezi z drugo odločitvijo pa je dr. Dežman opozoril, da gre pri zaprtju popisa INZ za zločin nad znanostjo in nacijo. Zapisal je: »Posebej pomembno pa je sporočilo INZ ob pregledu razvoja zbirke podatkov, ko poudarijo, »da bodo rezultati raziskave nedvomno pomembni za znanstveno oceno narave druge svetovne vojne in rezultatov te vojne na Slovenskem. Hkrati ima seznam žrtev druge svetovne vojne in povojnega nasilja tudi velik moralno-etični pomen, saj želi žrtve iztrgati iz rok politike in ideologij ter vsaki žrtvi ‘vrniti’ ime«. INZ je opravil ogromno delo, toda zaradi sramotne dediščine tabujev, laži in mitomanije titoizma delo še zdaleč ni opravljeno. Zbirka podatkov čaka na resno znanstveno preverjanje, hkrati pa je ključna za slovenski spravni proces – za ugotavljanje in spoštovanje dejstev.«

Zanima me:

3.     Ali si znanost lahko privošči take primanjkljaje v temeljnem projektu?

4.     Ali naj Republika Slovenija ostane brez temeljnega izhodišča za dialog o ranah preteklosti?

Z namenom priprave popisa moštva protikomunističnih enot v letih 1942/1943 oziroma dopolnitve seznamov je dr. Dežman pred časom zaprosil direktorja INZ za posredovanje podatkov o smrtnih žrtvah med moštvom protikomunističnih enot, vendar je presenetljivo hitro, praktično še isti dan dobil odgovor, da je njegova prošnja zavrnjena. V dopisu na Upravo za vojaško dediščino, s katero se je INZ dogovarjal o mogočem sodelovanju, pa je konec maja direktor INZ poudaril, da ni dolžan posredovati podatkov drugim, saj »INZ kot javni raziskovalni zavod namreč ni ena od organizacij, ki so po zakonu to dolžne predajati«.

Zanima me tudi:

5.     Ali Vlada Republike Slovenije ocenjuje, da je taka prepoved dostopa do te nacionalne zbirke podatkov sploh zakonita?