Eva Irgl opozarja na neenakopraven položaj starostnikov
petek, 30. 8. 2019V nekaterih primerih starostnikov je pod vprašajem pravica do socialne varnosti.
Poslanka Eva Irgl je na Vlado Republike Slovenije naslovila pisno poslansko vprašanje v zvezi, z neenakopravnim položajem oskrbovancev, ki koristijo storitev socialnega varstva zunaj javne mreže.
Celotno poslansko vprašanje objavljamo v nadaljevanju.
Demografija kot eden ključnih izzivov Slovenije zahteva zavedanje in hitro reševanje problematike starejših, katerih oskrba je v večji meri vedno bolj odvisna od drugih. Kljub številnim pobudam Vladi RS, da starejšim z zakonsko ureditvijo zagotovi socialno ter dostojno in samostojno življenje, kot ju zagotavljata 50. člen Ustave Republike Slovenije in 25. člen Listine EU o temeljnih pravicah, njihov položaj še zmeraj ni urejen. Zakon o socialnem varstvu (ZSV) med drugim določa, da opravljanje storitev socialnega varstva, ki ga starostniki vedno bolj potrebujejo, dovoljuje tako pravnim in fizičnim osebam v okviru mreže javne službe (javni socialno varstveni zavodi ter druge pravne in fizične osebe, ki pridobijo koncesijo na razpisu) kot pravnim in fizičnim osebam zunaj mreže javne službe, ki pridobijo dovoljenje za opravljanje dejavnosti (v nadaljevanju zasebniki). Zasebniki so na podlagi 1. in 9. člena Pravilnika o standardnih in normativnih socialnovarstvenih storitev dolžni zagotoviti izvajanje zdravstvene oskrbe in nege. Pacienti oz. oskrbovanci pa na kraju, kjer bivajo, ne morejo uveljaviti svojih pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, tako kot je to omogočeno oskrbovancem v domovih s koncesijo. V številnih konkretnih primerih, s katerimi sem se seznanila tudi sama, gre za kršitev načela enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS. Da gre za neenako obravnavo opozarjata tudi Zastopnik pacientovih pravic (seznanjena sem s konkretnim primerom) ter Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Gre za neenakopraven položaj in obravnavo zavarovancev, saj pravica do zdravstvenih storitev, ki jih zagotavlja obvezno zdravstveno zavarovanje, pripada namreč zavarovancu in ne oskrbnemu domu.
Zato me zanima naslednje:
1. Koliko pravnih in fizičnih oseb zunaj javne mreže opravlja storitev socialnega varstva?
2. Kdaj lahko pričakujemo sistemsko ureditev dolgotrajne oskrbe?
3. Ali bo predlog posebnega zakona o dolgotrajni oskrbi odpravljal tudi neenako obravnavo oskrbovancev v primeru zdravstvenih storitev?
