Bodo pacienti, ki hodijo na dializo v tuje zasebne centre, dobili povrnjene stroške zdravljenja?

Poslanec SDS Danijel Krivec je na ministrico za zdravje Milojko Kolar Celarc naslovil posredujem pisno poslansko vprašanje v zvezi z vračilom stroškov zdravljenja v tujini.

Celotno poslansko vprašanje objavljamo v nadaljevanju.

Spoštovana ministrica!

Z uveljavitvijo Direktive EU o čezmejnem zdravstvenem varstvu v letu 2013 so se tudi za slovenske bolnike odprle nove možnosti. Bolniki imajo sedaj veliko možnosti zdravljenja na tujem, kadar so doma izčrpane vse možnosti zdravljenja in v primeru predolgih čakalnih dob. Vendar mora tako zdravljenje odobriti Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, tukaj pa se rado zaplete.

Po novi Direktivi lahko tako slovenski bolniki na stroške zdravstvenega zavarovanja prosto odhajamo na tuje le na nezapleteno enodnevno specialistično zdravljenje, druge oblike zdravljenja pa mora predhodno odobriti ZZZS. Problem se pojavi pri kroničnih bolnikih, katerim ni v interesu, da bi na zdravljenje hodili na tuje, ampak si želijo, da bi jim bilo zdravstvo dobro dostopno doma. Eno je tu in tam oditi na Hrvaško na specialistični pregled, na katerega bi pri nas čakal predolgo, drugo pa je, če ima pacient kronično bolezen, saj potrebuje neprestano zdravstveno oskrbo.

Po tej pravni podlagi ima pacient pravico do povračila stroškov zdravljenja v tujini, ki so pravica tudi v Sloveniji, na podlagi napotnice osebnega zdravnika ali napotnega zdravnika in ne potrebuje predhodne odobritve ZZZS, vendar le, če gre za ambulantno

zdravljenje. Po direktivi ima pacient pravico tudi do povračila stroškov zdravil in medicinskih pripomočkov, ki jih nabavi s slovenskim receptom oziroma naročilnico v državi EU. Ima še pravico do zdraviliškega zdravljenja v tuji državi, če bo to skladno z odločbo o zdraviliškem zdravljenju doma. ZZZS povrne tudi stroške zdravljenja, ki jih bolniki opravijo med začasnim ali stalnim bivanjem v državah EU, EGP in Švici, ko gre za nujne in potrebne zdravstvene storitve (med te sodi tudi dializa). Te storitve bolnik uveljavlja z evropsko kartico zdravstvenega zavarovanja, vendar le v javnem zdravstvenem sistemu. Teh storitev pacientu večinoma ni treba plačati – razen participacije – in se za povračilo stroškov tuji izvajalec poveže z ZZZS.

Težave se pojavljajo pri turističnih ambulantah na Hrvaškem, ki nimajo pogodbe z javnim zdravstvenim sistemom in zato stroškov zdravljenja v njih ZZZS ne povrne. Izjema je bilo do lanskega leta dializiranje v zasebnem dializnem centru, ki je deloval v hotelu Arcus v Medulinu: po dogovoru med ZZZS in Zvezo dializnih bolnikov je ta založila denar za plačilo dialize za paciente, ki so v okviru socialnega programa počitniška dializa letovali v Medulinu, ZZZS pa je potem denar Zvezi povrnil.

Zanima me, ali razmišljate o ureditvi financiranja dializ za državljane Slovenije, ki se dializirajo v tujini ne samo v javnih, ampak tudi v zasebnih dializnih centrih, kot je bilo to urejeno v primeru centra v hotelu Arcus? Zakaj je prišlo do prekinitve sodelovanja med Slovenijo in hrvaškim dializnim centrom v Medulinu? Koliko je tovrstnih dializnih bolnikov, ki se zaradi dolgih čakalnih dob raje odpravijo na zdravljenje v tujino? Koliko je v Sloveniji bolnikov, ki hodijo na dializo in koliko bolnikov v Sloveniji čaka na presaditev ledvic?

Odgovor ministrice.