I. Slovenska pomlad
Slovenska demokratska stranka je kot novonastala politična stranka slovenske pomladi nepretrgoma - od njenega začetka do danes - igrala pomembno vlogo. Že v zgodnjem obdobju slovenske demokratizacije sta bili SDZ in SDSS, njeni predhodnici, ključni akterki demokratizacije. Nadalje si težko predstavljamo slovensko politično življenje v tranziciji brez SDS. Jasno pa je tudi, kaj je pomenila SDS za strankarsko in državno politiko v zadnjih letih že relativno konsolidirane demokracije. Skratka, SDS je močno zaznamovala vsa obdobja novejše slovenske zgodovine.
Njen primer jasno dokazuje, da mora stranka, če želi ostati subjekt razmer, torej 'v igri', vztrajno in pravilno reagirati na izzive družbe. V nasprotnem primeru lahko hitro postane, če se izrazimo s Cankarjem, suha veja na narodnem telesu. Takih vej in vejic je bilo na Slovenskem v zadnjih dveh desetletjih krepko čez sto. Tudi nekaj takih, ki so veliko obetale in ki so imele nekakšno zgodovinsko upravičenost biti in delovati. Pa mnogim ni uspelo, kajti v demokratični politiki legitimnost ni vnaprej podarjena, ne glede na kakšno (pra)zgodovinsko izkušnjo ali pričakovano socialno vezanost pri politični izbiri. Za vsak glas je treba garati, biti verodostojen. SDS je v 20 letih napravila lep razvoj, postala nepogrešljiva v ideološkem in programskem smislu, zaradi korektne drže in dobrega kadra, ki ga je pridobivala, predvsem pa zaradi dveh izjemnih politikov, ki sta zaznamovala njeno dosedanje življenje, dr. Jožeta Pučnika in Janeza Janše.
Seveda nista bila edina, ki sta orala ledino Slovenske demokratske stranke. Mnogo je bilo posameznikov, ki so iskreno verjeli v demokracijo, nekaj dali zanjo, in predvsem veliko tvegali, tudi osebno svobodo. Poklon gre seveda tudi vsem, ki so kreirali novo politiko izven obeh predhodnic SDS.
Ozrimo se najprej na kratko na družbeno klimo in politični kontekst leta 1989, ki ni samo rojstno leto nastanka večine neodvisnih političnih organizacij, ampak tudi leto oblikovanja združene slovenske opozicije Demos in padca Berlinskega zidu, simboličnega konca komunizma na evropskih tleh.
Ob koncu osemdesetih let je bila v Sloveniji huda, brezizhodna gospodarska kriza z npr. 11.000-odstotno inflacijo, težkimi socialnimi razmerami, slabimi odnosi v federaciji ipd. Na drugi strani pa je potekal proces liberalizacije, oživljanja civilne družbe, potekale so množične javne razprave o demokraciji, političnem pluralizmu, človekovih pravicah in svoboščinah (ki jo je spodbudil znameniti proces proti Janši, Borštnerju, Tasiču in Zavrlu), o odnosih v federaciji, skratka, dodobra se je razvila demokratična javnost.
Še posebej je bilo razgibano leto 1989, ki se ga zaradi obletnic ustanavljanja želimo posebej spomniti. V tem letu je potekala živahna razprava o ustavnih spremembah, v okviru katere se je odvijala razprava tudi o drugih vitalnih vprašanjih, povezanih s slovensko pomladjo. Konec februarja 1989 je bil ustanovljen Zbor za ustavo, v katerem so sodelovali predstavniki Društva pisateljev Slovenije, Odbora za varstvo človekovih pravic, Slovenske kmečke zveze, novonastalih Socialdemokratske zveze Slovenije in Slovenske demokratične zveze ter Zveze socialistične mladine Slovenije in Univerzitetne konference ZSMS. Zbor, ki se je zavzemal tudi za pravno državo, pluralistično demokracijo, svobodno združevanje ljudi, človekove pravice itd., je bil prvo združeno opozicijsko gibanje, ki ga je združeval predvsem en cilj - sprememba ustave v smeri vladavine prava in demokracije. Septembra istega leta so bili sprejeti ustavni amandmaji, ki so ukinili določilo o vodilni vlogi ZKS, čemur je ostro nasprotoval Centralni komite ZKS.
Gibanje za novo ustavo je imelo velik pomen pri zavračanju unitarističnega poskusa jugoslovanskih oblasti, da spremeni ustavo v nasprotni smeri od pričakovanj slovenske javnosti. Objavili so poziv slovenskim oblastem, naj zavrnejo predlagane spremembe, a ga je eden od stebrov tedanjega režima Jože Smole označil za narodno izdajstvo. Ne glede na to je bil demokratični pritisk premočan in stvari so šle normalno pot.
Zahteve za ustavne spremembe so bile posledica gibanja za človekove pravice, ki je nastalo ob t. i. sodnem procesu proti Janši, Borštnerju, Tasiču in Zavrlu, a tudi duh 57. številke Nove revije je živel še naprej. Ljudje so proces proti četverici razumeli ne le kot kršenje temeljnih človekovih pravic, ampak tudi kot hotenje nedemokratičnih sil, da zaustavijo liberalizacijo in podredijo Slovenijo Srbiji. Na podlagi tega odpora se je spontano oblikovala povsem nova, demokratična in hkrati domoljubna politična kultura, ki bi ostala le kratkotrajen žarek demokratičnega upanja, če je ne bi pogumni posamezniki institucionalizirali v trajnejše forme – v organizacije, ki so se v začetku imenovale še 'zveze'. V Odboru, ki je bil močan dejavnik liberalizacije političnih razmer in najpopularnejša organizacija slovenske civilne družbe v času slovenske pomladi, je bila zbrana skupina ljudi, ki so v naslednjih mesecih ustanavljali prve slovenske politične stranke po letu 1945.
Stara politična nomenklatura, zlasti ZKS, pa tudi SZDL, ZSMS, režimski sindikat in zveza borcev, je v letu 1989 dobila realno politično alternativo. Že nastali Kmečki zvezi (1988) - ki se sicer ni deklarirala za politično alternativo, niti njena drža ni kazala na to, saj so gradili bolj stanovsko podobo - so se pridružile nove politične zveze, ki so bile tujek v tedaj še veljavnem političnem sistemu. Zato so jih hoteli uokviriti v obstoječe forme, zlasti SZDL. Okrogla miza je bila ponekod v tujini že uveljavljena oblika sodelovanja med staro in novo nomenklaturo, a se to v Sloveniji ob koncu 1989 ni obneslo, saj je dr. Jože Pučnik, nesporni voditelj politične alternative, spoznal pasti vključitve, istočasno pa se je počutil dovolj suverenega, da se je odločil, da bodo poskušali ključne cilje doseči brez sodelovanja s staro politično nomenklaturo.
A še prej so, ena za drugo, nastajale neodvisne politične zveze. Obudimo, na začetku leta, spomin vsaj na dve, ki sta obenem predhodnici SDS.
II. Nastanek Slovenske demokratične zveze
Slovenska demokratična zveza je bila ustanovljena 11. januarja 1989, Socialdemokratska zveza Slovenije 16. februarja 1989. Kmalu so se jima pridružili še Slovensko krščansko socialno gibanje (10. marca 1989), pa tudi Meščanska zelena stranka (31. marca 1989), Zeleni Slovenije (11. junija 1989), Slovenska obrtniška stranka (27. decembra 1989) ter naslednje leto še Slovenska obrtniško podjetniška stranka (1. februarja 1990) in Sivi panterji (18. januarja 1990).
Ideja o novi organizacijski povezavi slovenskih kulturnih delavcev ali bolje slovenskih razumnikov, je izšla iz pobude, dane že na 1. zboru slovenskih kulturnih delavcev 2. junija 1988. Pri tem je imel ključno vlogo dr. Dimitrij Rupel. Naletela je na ugoden odmev tudi pri Društvu slovenskih pisateljev in Slovenski matici. Iniciativni odbor je, pod Ruplovim vodstvom, 12. oktobra 1988 sprejel programske teze bodoče zveze, ki jih je predstavil na 2. sklicu Zbora slovenskih kulturnih delavcev sredi novembra 1988. Decembra 1988 jih je šef slovenske partije ostro kritiziral, še posebej tezo, da je Jugoslavija le pogodbena skupnost, in to, da se v nastajajoči demokratični zvezi odpovedujejo socializmu in samoupravljanju. Teze so v javnosti močno odmevale. Konsenza o tem, da bi se organizirali kot politična organizacija, v vodstvu nastajajoče zveze še ni bilo. Potrebo po politični organiziranosti je poudarjal zlasti filozof dr. Ivo Urbančič, ki je bil eden od osrednjih akterjev znamenite 57. številke Nove revije in v Društvu slovenskih pisateljev mag. Rudi Šeligo. Kmalu je to stališče prevladalo. Priprave na ustanovni kongres so bile zelo burne. Oblast je nastajanje novih političnih struktur zelo vznemirjalo, težko so prenašali dejstvo, da se želijo organizirati izven obstoječih struktur, zato so jih skupaj z mediji, ki so prav tako težko požirali modernizacijo političnega življenja, tlačili skupaj s starimi transmisijskimi, t. i. družbenopolitičnimi organizacijami. Stara nomenklatura se je trudila, da ne bi nič ostalo zunaj sistema.
Več kot 1400 ljudi vseh generacij se je 11. januarja 1989 zbralo v veliki dvorani Cankarjevega doma. Dr. Dimitrij Rupel je bil izvoljen za predsednika. Ob spoznanju grenke resnice, da bo nova zveza v začetku morala (legalno) delovati znotraj tedanje režimske krovne organizacije, je poudaril, da bo, ne glede na to, 'avtonomen subjekt', opozicija 'brez-opozicijskemu' sistemu in 'šola demokracije'. Člani Izvršnega odbora SDZ so postali Janez Janša, Ivan Oman, Veno Taufer, dr. Alojz Križman, dr. Hubert Požarnik, dr. Tomaž Pisanski, dr. Boštjan M. Zupančič in Samo Resnik.
Odzivi na ustanovitev SDZ so bili večinoma burni in izrazito nenaklonjeni. Borčevske organizacije so SDZ celo obtožile, da razbijajo jugoslovansko federacijo. Ne glede na to je gibanje za ustavo dobilo močno politično podporo. Na kasnejšem kongresu v Mariboru je bil za predsednika SDZ izvoljen dr. Hubert Požarnik, njen 'ustanovni' predsednik dr. Rupel pa je odšel na daljše študijsko bivanje v ZDA.
III. Nastanek Socialdemokratske zveze Slovenije
Kmalu potem se je pojavila še ena neodvisna politična zveza. Socialdemokratske ideje, ki so v slovenskem prostoru zamrle s komunističnim prevzemom oblasti, so ponovno oživele v osemdesetih letih. Socialdemokratske pobude so bile za vladajočo nomenklaturo še bolj nevarne kot druge, saj so vstopale na 'teren', ki si ga je Partija sama lastila. Poleg tega so pobudniki zelo jasno govorili o realni alternativi komunistični oblasti, ne pa o sodelovanju z njo. To je bila v času vse večje gospodarske in socialne krize že kar prava grožnja. Podpora socialdemokratski alternativi se je krepila v času stavke v ljubljanski tovarni Litostroj, ki jo je oblast hotela na vsak način preprečiti. Stavkovni odbor, s Francetom Tomšičem na čelu, je 9. decembra 1987, v Cankarjevem domu ustanovil prvi neodvisni sindikat na Slovenskem po drugi svetovni vojni, 15. decembra 1987 pa je bil na zboru delavcev v tovarni Litostroj z volitvami v sindikalne organe uveljavljen sindikalni pluralizem. Kmalu je nastal še en neodvisen Sindikat strojnega osebja, ki ga je vodil Slavko Kmetič.
Ne glede na to, da je France Tomšič predlagal ustanovitev Iniciativnega odbora Socialdemokratske zveze Slovenije, ki bo delovala paralelno in enakopravno z Zvezo komunistov Slovenije že decembra 1987, je bilo treba do ustanovitve zveze čakati kar 14 mesecev. Socialdemokratska zveza Slovenije je bila tako ustanovljena 16. februarja 1989, v polni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. V pripravljalnem obdobju je Iniciativni odbor, ki je deloval v prostorih Univerzitetne konference Zveze socialistične mladine na Kersnikovi ulici 4 v Ljubljani in so ga sestavljali France Tomšič, Matjaž Šinkovec, dr. Katja Boh, Andrej Magajna, Uroš Šušteršič in mnogi zunanji sodelavci, oblikoval programsko izjavo SDZS, ki je bila objavljena januarja 1989. V izjavi so se posebej posvetili osmim področjem in zahtevali reformo političnega sistema, demokratični volilni sistem in parlamentarno demokracijo, svobodo in pravice posameznika, svobodo političnega združevanja, svobodo govora in tiska, ponovno uveljavitev dela, tržnega gospodarstva, sodoben razvoj kmetijstva, ukinitev zemljiškega maksimuma, samostojnost Slovenije pri oblikovanju gospodarskega sistema in ekonomske politike, avtonomijo sindikata, članstvo v Evropski skupnosti, odprte meje, podreditev vojske demokratično izvoljenim oblastem itd. Ujetosti v 'krovnost' Socialistične zveze delovnega ljudstva so se uspešneje izmikali kot v SDZ. Uvodni govor Franceta Tomšiča je zajemal zgodovinski razvoj socialdemokracije in vizijo nadaljnjega razvoja, dr. Jože Pučnik je vzbudil veliko zanimanja s svojim referatom o demokraciji. V predsedstvo zveze so bili izvoljeni France Tomšič, Andrej Magajna, Brane Gradišnik, Vitodrag Pukl, Boro Terčelj, dr. Katja Boh in Matjaž Šinkovec. France Tomšič je bil na prvi seji predsedstva v začetku marca 1989 izvoljen za predsednika stranke, podpredsednika pa sta postala dr. Katja Boh in Andrej Magajna.
Odmevi so bili sijajni, pa ne toliko v slovenskih medijih. Osrednji domači mediji so omalovaževali ta dogodek, npr. komentator v Delu; tuji pa so posvetili dogodku izjemno pozornost, npr. Reuters, AP, Die Welt, Neue Zuerische Zeitung, Frankfurter Rundschau, Sueddeutsche Zeitung, Stuttgarter Zeitung, Handelsblatt, Kaertner Zeitung idr. Večina jih je poročala, da gre za prvo pravo politično alternativo v Sloveniji.
Dr. Jože Pučnik je bil izvoljen v Svet stranke, novembra 1989 pa je bil s programom, ki je poudarjal demokratizacijo in osamosvojitveno vizijo, na 3. volilno-programski konferenci potrjen za predsednika SDZS. Pučnikova jasno oblikovana stališča in kritična presoja marksističnih nebuloz – Pučnik je dokazoval, da je 'sestop z oblasti' nesmisel in da do demokracije lahko pripeljejo le volitve - so ga kmalu postavile za vodjo opozicije, ki se je konec leta združila v Demosu. V njem sta delovali tako SDZ kot tudi SDZS.
Po razkolu v SDZ na demokratsko (DS) in narodno demokratsko frakcijo (NDS), pri čemer je slednja ostala pravna naslednica SDZ, je leta 1994 prišlo do združitvenega kongresa med SDSS in NDS. Vendar SDS danes ni samo legalna, tj. formalna naslednica nekdanjih SDZ in SDSS, ampak tudi dejansko črpa življenjski sok iz obeh korenin, iz obeh izročil. Vsa ta širina in odprtost ji zagotavljata lepo prihodnost.
Vsem članicam in članom, volilkam in volilcem SDS iskrene čestitke za prvih dvajset!