Mojca Škrinjar je bila izvoljena v 3. volilni enoti, 10. okraju z 20,63 % glasov.
Rodila se je rodila v Ljubljani, 30. 11.1955. Vse življenje je tudi preživela v Ljubljani. Je poročena, ob strani ji zvesto stoji soprog, s katerim sta se spoznala že v osnovni šoli. Imata hčerko in sina, ki sta ju vzgojila v plemeniti osebi, na katera sta zelo ponosna.
Mojca je obiskovala Šubičevo gimnazijo v Ljubljani, kjer se je med drugim učila angleščine, francoščine, latinščine in nemščine. Diplomirala je na Filozofski fakulteti v Ljubljani in je profesorica angleškega in nemškega jezika.
Vse življenje je posvetila šolstvu. Sprva je delala kot učiteljica v osnovni šoli v oddelku podaljšanega bivanja, nato pa kot učiteljica angleškega in nemškega jezika na Osnovni šoli Majde Vrhovnik v centru Ljubljane. Delo je učiteljice je opravljala tudi ob tem, ko je postala ravnateljica Osnovne šole Spodnja Šiška v Ljubljani, saj je želela ostati v stiku s svojo stroko in kar najbolj razumeti učiteljski položaj. Delo ravnateljice je opravljala celih štirinajst let, pustilo pa ji je neizbrisen pečat in predanost izobraževanju.
Ponosna je, da je ustanovila prvi oddelek mednarodne osnovne šole v Sloveniji, predvsem pa, da je v javno šolo uvedla elemente Montessori pedagogike, za katero je še danes prepričana, da je eden najboljših pedagoških modelov. Ponosna je tudi, da je uvedla sistem vzgojnega načrta, po katerem so se učitelji, učenci in starši dogovorili za sistem odnosov in odgovornosti. Ta sistem je nato kot generalna direktorica za vrtce in osnovno šolstvo uvedla v predlog zakona o osnovni šoli v času ministra dr. Milana Zvera, ki je predlog podprl in uspešno zagovarjal v državnem zboru. Njen moto, ki mu je trdno sledila kot ravnateljica, je bil: »Kar je dobro za mojo šolo, je dobro tudi zame.«. V času, ko je bila ravnateljica, je spoznala pomen timskega dela. V Osnovni šoli Spodnja Šiška je ostal dobršen del njenega srca.
Po preteku prve vlade Janeza Janše je Mojca Škrinjar zapustila mesto generalne direktorice za vrtce in osnovno šolstvo in prevzela delovno mesto predstojnice Območne enote Zavoda Republike Slovenije za šolstvo Kranj. Z ravnatelji gorenjske regije je razvila model izvajanja in predstavitve medpredmetnega povezovanja ter izdelala vzorec dokumenta programa razvoja vzgojno izobraževalnega zavoda.
Pot jo je nato zanesla kot direktorico v najlepši del njene kariere, v Center za izobraževanje in rehabilitacijo ter usposabljanje, Cirius Kamnik.
Sledil je ponovni klic služiti državi in postala je državna sekretarka na Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport pri ministru, dr. Žigi Turku. V tej vlogi je vodila prenovo zakonov na področju predšolske vzgoje, osnovne in srednje šole ter posebnih potreb. Zakone je Vlada potrdila, toda naslednja jih ni poslala v državni zbor, zato so mnoge koristne rešitve ostale le na papirju.
Po koncu druge vlade Janeza Janše je postala pomočnica direktorice Študentskega doma Ljubljana, kjer je veliko moči vložila v učinkovitost poslovanja z digitalizacijo in kakovost bivanja študentov z modernizacijo učilnic, obnovo internetne mreže za študente, z vzpostavitvijo prostorov za rekreacijo, delo v naravi in druženje. Spodbujala je mlade, da so s svojimi avtorskimi in diplomskimi deli soustvarjali te projekte. Na ta način je tudi vzpostavila urejen sistem športne vadbe študentov. S svojimi projekti je izboljšala delovne pogoje mnogim zaposlenim. Te je tudi sicer vključevala v projektne time, s katerimi je dosegala omenjene rezultate.
Leta 2017 se je ponovno vrnila na Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, tokrat kot vodja projekta digitalizacije šolstva. Vsebinsko je zasnovala Pametno šolo, informacijski sistem za šole, ki bo omogočil enotne podatkovne baze ter produkte - od vpisa v šolo do redovalnice, matične knjige in lista, do dnevnika, šolskega koledarja in letnega delovnega načrta ter sistema prehrane.
Mojca Škrinjar je ljubiteljica narave, predvsem pa želi biti odgovorna do ljudi. Katastrofa v Černobilu jo je zelo pretresla, zato se je ob prvi priliki včlanila v stranko Zeleni Slovenije, z željo, da pripomore k temu, da se kaj takega nikoli ne ponovi, ter da prevlada mišljenje in praksa, ki ščiti zdravo okolje in zahteva spoštovanje ljudi in narave. V tej vlogi je tudi kandidirala za delegatko skupščine Občine Šiška, kjer je prevzela vodenje Zbora krajevnih skupnosti. V osamosvojitveni vojni je v svoji hiši hranila orožje in sodelovala v kriznem štabu Občine Šiška. Pripojitvi Zelenih Slovenije takratni Liberalni demokraciji Slovenije je nasprotovala, se sprva pridružila ločeni veji Zelenih pod vodstvom Vaneta Gošnika, nato pa se včlanila v Slovensko demokratsko stranko, stranko vrednot, ki so ji bile najbližje.
Mojca Škrinjar je bila v letih 2010, 2014 in 2018 izvoljena za svetnico Mestne občine Ljubljana, kjer je bila med drugim članica Odbora za predšolsko vzgojo in izobraževanje, predsedovala je Odboru za zdravje in socialno varstvo, bila članica in nekaj časa predsednica Komisije za ulice, članica svetov treh osnovnih šol, javnega zavoda Mednarodni grafični likovni center in Ljubljanski grad. Na vseh omenjenih področjih je bila dejavna, kot poseben poudarek v zgodbi pa šteje skrb za zadostno število mest v ljubljanskih vrtcih za otroke, dobre šole, skrb za zdravo okolje in učinkovit promet, za ranljive skupine, podpora ustvarjalnosti, domoljubje ter poimenovanje trga v Ljubljani po Mariji Tereziji, ki je izobraževanju dala izjemen pečat. Mojca Škrinjar je tudi četrtna svetnica že drugi mandat, dejavna pa je tudi v Slovenski demokratski stranki, tako na mestni kot državni ravni. Njena posebna skrb je tudi domoljubje pri mladih, ki se mu posveča kot vodja pedagoške sekcije in podpredsednica Združenja za vrednote osamosvojitve – VSO. Mojca Škrinjar je bila vztrajnica v času protestov proti krivičnemu procesu Patria in je aktivno nastopila s prispevki. Mojca Škrinjar ostaja vztrajnica. Za pravično družbo, kjer naj vlada duhovno in materialno blagostanje, kjer ima vsak posameznik in vsaka družina primerne bivalne pogoje, kjer lahko vsi mladi v enakih izhodiščnih možnostih razvijejo svoje potenciale in najdejo primerne delovne izzive, kjer lahko vsak starostnik računa na varnost in oskrbo, za družbo, ki nudi pogoje za ustvarjalnost, in kjer vlada odgovornost in spoštovanje do ljudi in narave.