Skrajni čas je za določitev vsebinskih prioritet Slovenije v prihodnjem sedemletnem obdobju v okviru petih ciljev, ki jih v naslednji finančni perspektivi zagovarja Evropska unija. Prioritete morajo izhajati iz naših potreb, naših razvojnih priložnosti in morajo biti usmerjene na področja, kjer je dodana vrednost za našo državo in ljudi največja.
Poslanke in poslanci na današnjem nadaljevanju redne decembrske seje razpravljajo tudi o odgovoru ministrice za infrastrukturo v funkciji ministrice brez resorja, pristojne za razvoj, strateške projekte in kohezijo mag. Alenke Bratušek, na vprašanje poslanca SDS Zvonka Černača glede prihodnje evropske finančne perspektive.
V nadaljevanju objavljamo njegovo stališče.
Razprava glede slabega koriščenja evropskih sredstev v finančni perspektivi, ki se zaključi čez leto dni, in o novi finančni perspektivi, ki se začne čez dobro leto dni, prihaja ob pravem času. In to ne glede na to, da smo o slabem črpanju evropskih sredstev v tem parlamentu v letu dni govorili že večkrat. Zato bi se rad zahvalil vsem poslankam in poslancem, ki ste to razpravo z glasovanjem za moj predlog na prejšnji seji državnega zbora omogočili.
Področje Službe za razvoj, strateške projekte in kohezijo sodi po koalicijski pogodbi Šarčeve vlade v domeno SAB. Na tem področju sta se v letu dni zamenjala dva ministra, ministrstvo pa že skoraj tretji mesec vodi Alenka Bratušek, predsednica SAB, ki je istočasno tudi ministrica za infrastrukturo, torej področja, kjer bi še kako potrebovali evropska sredstva za razvoj. Alenka Bratušek je tudi podpredsednica vlade Marjana Šarca, torej v tem trenutku, poleg predsednika vlade Marjana Šarca, najbolj odgovorna za to področje. In tudi najbolj poklicana za odgovore glede slabega črpanja evropskih sredstev, ki nam zmanjšuje tudi pogajalske pozicije za naprej.
To se sedaj že kaže v bodočem predlogu, ki so ga odbori parlamenta obravnavali pred tednom dni, kjer se skupna kvota sredstev zmanjšuje glede na finančno perspektivo 2014–2020, izrazito pa se zmanjšuje kvota sredstev za regijo Zahodna Slovenija. Namesto da bi si Šarčeva vlada skozi dobro črpanje ustvarila pogajalsko izhodišče za povečanje sredstev, je bila ta priložnost, tudi s stalnimi menjavami ministrov na tem resorju, zapravljena.
Po tej točki bomo sicer opravili razpravo in glasovanje o že tretjem predlogu ministra oziroma ministrice za to področje. Glasovali bomo o Angeliki Mlinar, ki je pred dvema dnevoma na »hiringu« dobila negativno mnenje obeh odborov državnega zbora, ki sta o tem razpravljala in glasovala (Odbor za zadeve EU in Odbor za gospodarstvo). Oba odbora sta torej ocenila, da predstavitev kandidatke Angelike Mlinar ni bila ustrezna. Odgovoren predsednik vlade bi tak predlog, ki ne uživa podpore v parlamentu, umaknil, ker nadaljnja procedura o njem še poslabšuje naše pogajalske pozicije pri bodoči finančni perspektivi in otežuje prizadevanja pri boljšem koriščenju sredstev obstoječe finančne perspektive.
Če pa želimo danes govoriti o pogledu za naprej, moramo najprej pogledati, kakšno je bilo ravnanje vlad, ki sta izpogajali obe finančni perspektivi. Tako finančna perspektiva 2007–2013 kot finančna perspektiva 2014–2020 sta namreč izpogajali vladi, ki ju je vodil Janez Janša.
Prvo je izpogajala prva Janševa vlada v letih 2005 oziroma 2006. Izplen je bil rekorden, saj je Slovenija imela na voljo preko 4 milijarde evrov sredstev. Vsota bi bila takrat za cca 10 % oziroma preko 400 milijonov evrov nižja, če bi se Slovenija v pogajanjih pridružila skupini držav Višegrajske skupine, ki so se same odpovedale 10 % kohezijskih sredstev na račun takratnih trenj med Francijo in Veliko Britanijo glede obsega sredstev za politike na področju kmetijstva, pa se ni, zato je ohranila ta delež, ki bi ga sicer izgubila.
Zalomilo pa se je pri izvajanju v času Pahorjeve vlade v letih 2008–2011. Črpanje je bilo slabo. Druga Janševa vlada je zato pripravila operativni načrt, ki se je spremljal tedensko. Sredstva so bila uspešno počrpana.
Pogajanja za drugo finančno perspektivo 2014–2020 so padla v čas druge Janševe vlade. Zaključena so bila 8. 2. 2013. Mediji so takrat poročali, da si je Slovenija s pogajanji v zadnjih dveh mesecih in pol zagotovila za skoraj pol milijarde evrov dodatnih sredstev, kar kaže na trda, dobro vodena pogajanja.
In ponovno se je zapletlo pri črpanju v času t. i. levih vlad. V odgovoru na poslansko vprašanje na novembrski seji letos je premier Šarec dejal, da smo doslej počrpali 848 mio evrov, torej manj kot tretjino razpoložljivih sredstev. Šarčeva vlada s podpredsednico Alenko Bratušek, ki je trenutno, pa tudi sicer najbolj odgovorna za to področje, saj je njena stranka odgovorna za ta resor, glede na vse, kar se je dogajalo na tem področju v zadnjem letu dni, očitno ne bo izpogajala ustrezne kvote sredstev v finančno perspektivo 2021–2027.
Skrajni čas je, da se Slovenija na finančno perspektivo 2021–2027 pripravi bolje kot doslej. Skrajni čas je za določitev vsebinskih prioritet naše države v prihodnjem sedemletnem obdobju v okviru petih ciljev, ki jih v naslednji finančni perspektivi zagovarja Evropska unija. Prioritete morajo izhajati iz naših potreb, naših razvojnih priložnosti in morajo biti usmerjene na področja, kjer je dodana vrednost za našo državo in ljudi največja. In skrajni čas je, da se na teh vsebinskih prioritetah določijo programi in projekti, katerim bodo evropska sredstva namenjena.
Današnja razprava je torej priložnost za soočenje mnenj, ki naj pripomorejo k izboljšanju ravnanja pristojnega ministrstva in vlade na tem področju.