Zvone Černač: "Vlada Alenke Bratušek daje bianco menico za ponovno podražitev projekta TEŠ 6."
torek, 16. 7. 2013Ugotoviti moramo, ali projekt TEŠ 6 še dosega tisti minimalni prag donosnosti, ki ga mora vsaka, še posebej pa državna investicija dosegati in ali glede na spremenjene okoliščine ne bo predstavljala problema, ko bo enkrat zagnana. Poslanke in poslanci na današnji izredni seji Državnega zbora, ki jo je zahtevala poslanska skupina SDS, obravnavajo ekonomsko upravičenost projekta TEŠ 6. Stališče poslanske skupine je na seji predstavil poslanec Zvone Černač.
ZVONKO ČERNAČ: Lep pozdrav vsem prisotnim, obema ministroma, kolegicam in kolegom. Najprej mogoče uvodoma nekaj besed o tem, ker vidim iz teh dosedanjih predstavitev stališč poslanskih skupin, da nekaterim ni jasno, kdo vodi investicijo v šesti blok Termoelektrarne Šoštanj. Investicijo v šesti blok Termoelektrarne Šoštanj vodi od samega začetka to podjetje, ki je v sto procentni lasti Holdinga slovenskih elektrarn, ki je v sto procentni lasti Republike Slovenije. Operativno te investicije seveda ne vodi ne vlada, ne posamezen minister. In tudi ni res, da so bili na čelu Termoelektrarne Šoštanj kadri, ki bi jih lahko na tak ali drugačen način pripisali Slovenski demokratski stranki. V kolikor bi bili, lahko s tega mesta odgovorno povem, da ta investicija ne bi zašla v tako slepo ulico, kot je zašla v preteklosti. In nekaj podobnega kot ste ugotavljali danes, smo ugotavljali tudi pred letom dni.Ugotavljali smo namreč, da je bila investicija vodena neprimerno, na neustrezen način in negospodarno, z veliko stopnjo korupcijskih tveganj, kar je ugotovila tudi Komisija za preprečevanje korupcije. Sklepani si bili številni aneksi, večinoma so bile pogodbe sklepane v interes oziroma tako, da so favorizirale dobavitelja in ne naročnika in tako naprej. In seveda so bile sprejete nekatere odločitve. S tem v zvezi tudi, kot veste, izpeljane nekatere preiskave, ki pa do danes še niso zaključene. Torej, Termoelektrarno Šoštanj so vodili v tem obdobju gospod Rotnik, gospod Tot in sedaj jo vodi gospod Dermol. Za nobenega od teh ni mogoče trditi, da sodi v interesno ali politično sfero Slovenske demokratske stranke. Za slednjega gospoda Dermola, ki sedaj vodi TEŠ slišim,da je član Socialnih demokratov. Upam, da se bo na tem mestu ustrezno izkazal, predvsem v tistem delu, kjer govorimo, da se ta investicija ne sme dodatno podražiti. Na njem je velika odgovornost in jaz osebno verjamem, da bo izpeljal investicijo tako, kot je ta Državni zbor to odločitev potrdil v lanskem letu.Danes smo slišali že, da je investicija v blok 6 v Termoelektrarni Šoštanj z vidika velikosti obsega nekako največja slovenska energetska posamična investicija, pri čemer je seveda do te investicije izpostavljena tudi država Republika Slovenija, ker je za najetje dolgoročnega posojila ta Državni zbor lani potrdil poroštvo v višini 440 milijonov evrov. Investicija je bila uvrščena tudi v resolucijo nacionalnih razvojnih projektih za obdobje 2007 do 2023, ki jo je takratna Janševa vlada Republike Slovenije sprejela na stoti seji 7. 12. 2006. Takrat je bila ocenjena vrednost investicije v investicijskem programu opredeljena na ravni 691 milijonov evrov. Ostale okoliščine so bile danes že povedane. Cena električne energije se je takrat gibala nekje na ravni med 55 in 60 evri, v naslednjih dveh letih se je še povišala in se je celo približala sto evrom za megavatno uro. Takrat je bila Republika Slovenija energetsko precej odvisna od uvoza. Porabili smo približno 20 do 30 odstotkov več energije, kot smo jo sami proizvedli. Cilji izvedbe tega projekta takrat so bili zagotovitev varne, zanesljive in konkurenčne oskrbe z električno energijo v Republiki Sloveniji. Uporaba zalog velenjskega lignita za proizvodnjo električne energije, izboljšanje varstva okolja glede na obstoječe bloke termoelektrarne, seveda ni zanemarljiv tudi lokalni vidik zagotavljanja zaposlitev lokalnemu prebivalstvu, investicija pa je bila takrat spoznana, pomembna, tudi z vidika zagotavljanja zanesljive oskrbe, kjer, kot veste, v Sloveniji nekako to zanesljivost zagotavljamo z razpršeno proizvodnjo električne energije, kjer se približno tretjina energije pridobi iz termo virov, tretjina iz hitro in tretjina iz jedrskih virov.In če bi bila investicija izvedena v tistih okvirjih, tako kot so bili postavljeni takrat oziroma eventualno z nekimi manjšimi korekcijami, ki jih v vsakem primeru pri vsaki investiciji prinesejo okoliščine, ki pogojujejo posamezna odstopanja od tistega kar je bilo na začetku načrtovano, potem v preteklih letih in danes gotovo v tem Državnem zboru nebi razpravljali o tej temi, predvsem pa nebi razpravljali o tej temi na tak način z negativističnim pristopom. Nebi bila vprašljiva ekonomika projekta, nebi bile potrebne številne revizije, nebi bilo potrebno ne nazadnje državno poroštvo, kajti državno poroštvo je bilo potrebno šele po tistem ko se je ta vrednost povišala izven normalnih okvirov in je evropska investicijska banka za zavarovanje zahtevala tudi poroštvo države.Torej, v kolikor bi bila investicija izpeljana tako, kot je bila v času ko je bil za področje energetike zadolžen sedanji poslanec, takrat minister Andrej Vizjak, problemov s to investicijo ne bi bilo.Kaj se je dogajalo od tistega obdobja naprej? Po tem investicijskem programu z aprila 2006 je bila narejena prva novelacija v letu 2007 in naslednja v marcu 2009, ta na milijardo 424 milijonov 555 tisoč evrov. To je bilo marca 2009. Pol leta za tem, še istega leta, oktobra, je bila narejena ponovna novelacija, tretja, ki je to vrednost kar naenkrat znižala za cca. 250 milijonov na milijardo 189 milijonov in stroški financiranja prej, 225 pa ima ven 131. To povem zaradi tega, ker se zdaj špekulira o tem, da v NIP 5 so bili napačno ocenjeni stroški financiranja, ker so bili znižani glede na NIP 4 ampak tudi NIP 4, ki je bil sprejet v času Pahorjeve Vlade, investicijski program, četrta verzija avgusta 2011, je bila ta vrednost določena točno toliko, kot znaša danes, milijardo 302 milijona evrov.Katera od teh vrednosti ni prava in kateri je bilo verjeti in ali bo prava ta, ki se napoveduje sedaj, za milijardo 440 evrov in zakaj se to dogaja? Se pravi zakaj stalno prihajamo s tem povečevanjem vrednosti, kje je tu odgovornost, ali je res odgovornost na vladi, na ministru ali je odgovornost na tistih, ki so dolžni gospodarno voditi projekt in jim zaupati in zakaj se je na ravni nadzornih svetov prav nič ne zgodi v vsem tem obdobju.Torej, ko so se te stvari začele dogajati v obdobju 2009, ko so se tudi spremenile okoliščine, ko je cena električne energije padla, veste, da so bili takrat dani pozivi s strani tako takratne Slovenske ljudske stranke, kot Slovenske demokratske stranke, tudi takrat je kolega Vizjak pisal eno javno pismo, 23. aprila 2009, takratnemu premierju Borutu Pahorju, kjer je opozoril na ta tveganja, ki nastajajo in predlagal, da se razmisli o vsebini tega projekta tako, kot je bil prej zastavljen. Verjetno bi moral iti razmislek po vsebini takrat v spremembo glede na predvideno kapaciteto in glede na spremenjene okoliščine, kajti do takrat je bilo plačanih samo 25 milijonov evrov in tudi ti nebi bili izgubljeni v kolikor bi se takrat po vsebini projekt na ustrezen način redefiniral.Redefiniral na ta način, da bi še vedno zagotavljal dolgoročno izkoriščanje velenjskega lignita, se pravi zagotavljal tudi to socialno noto v tem okolju in na drugi strani zagotavljal tisti del energetske preskrbe, ki smo jo dolžni zagotavljati za prihodnje, glede na to, da je seveda narava nepredvidljiva in da je prav, da smo energetsko v Sloveniji kolikor je le mogoče, samozadostni, vendar se ta premislek ni zgodil. Nič se ni zgodilo, še več, tudi ni prišlo do neke končne odločitve o tem, da bi se ta vrednost tega projekta takrat maksimizirala in da bi takratna Vlada recimo postavila piko na i in rekla, toliko pač je še ekonomsko sprejemljiva vrednost za tak projekt in nič več, dogajale so se posledično odločitve, ki so omogočale, da se je ta projekt nekako peljal naprej, brez da bi bil nad njim uveden nek ustrezen nadzor.Tako da, je zelo težko govoriti o tem, kateri od teh investicijskih programov je dejansko verodostojen in kateri ni. Lahko da so vsi verodostojni, lahko da so vsi neverodostojni. Z enako verjetnostjo lahko trdimo, da bo tudi NIP 6, ko bo narejen, ravno toliko verodostojen kot so bili vsi predhodni investicijski programi verodostojni. Vendar, ne glede na to, tudi če zadnji NIP 5 ni bil verodostojen in se postavljajo špekulacije o tem, da je bila revizija ki jo je KPMG izvršil neverodostojna kar je zelo težka trditev, tudi izrečena iz ust ministra in ima določeno težo, bo to bo gotovo imelo določene posledice kajti ta zadnji NIP 5, ki je bil narejen lani jeseni je revidirala revizijska družba KPMG in obravnavala sta ga oba nadzorna sveta, tako holdinga slovenskih elektrarn kot TEŠ-a, oba. In v kolikor je bil neverodostojen potem mimo toliko oči ta neverodostojnost ne bi mogla uiti. Nekdo bi moral na to neverodostojnost, če je do nje res prišlo pred 30. 11, ko sva s kolegom dr. Janezom Šušteršičem podpisala, on poroštveno pogodbo jaz pa skupaj z njim pogodbo o zagotavljanju obveznosti iz tega naslova na to opozoriti in to jasno povedati, to se ni zgodilo. Danes smo pa slišali na odboru, da nekateri so že takrat vedeli in tudi nekateri, ki so dokaj visoko v teh družbah, da je bil ta dokument neverodostojen. Ampak kakor koli že, ni pomembno, pogodba je bila podpisana, tako kot je bil poroštveni zakon sprejet 18. julija lani v temu Državnemu zboru s petimi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni in z maksimirano ceno na milijardo tristo dva milijona evrov. In te pogodbe se mora podpisnik držati dokler ta državni zbor ne bo sprejel drugačne odločitve. Ne gre drugače. Kako bodo to naredili? Ali bodo to izpeljali ali ne, mene kot ministra ne bi zanimalo in me kot poslanca ne zanima in nas v poslanski skupini Slovenske demokratske stranke prav nič ne zanima, kako in na kakšen način bo vodstvo tega projekta poskrbelo, da se bo ta investicija odvila v postavljenih okvirih z izpolnitvijo vseh petih ključnih pogojev, med njimi eden bistvenih, maksimiranje cene. Prejšnje vodstvo javno trdi, da je to pogodbo sposobno izpeljati za to ceno. Dajmo jim priložnost, dajte jim priložnost.Danes smo na odboru poslušali veliko o tej podražitvi za sto štirideset milijonov evrov pri čemer, ob vseh podatkih, ki so na mizi spoštovani minister je govoril o tem, da ni podatkov, da nima poskeniranega stanja. Vse je na mizi, vsi podatki so na mizi že od prej, še iz prejšnjega mandata, pa iz predprejšnih mandatov. Nenazadnje v vašem lastnem gradivu so vsi podatki poskenirani, tudi v tistem, kjer je bila neka oznaka tajno ali interno na njem. Vsi podatki so poskenirani, vse je popisano, vse fakture se popisane, vse se točno ve do zadnjega evra koliko je ta to investicijo namenjeno in dalo bi se jih zelo enostavno tukaj na ta seznam kjer je v temu invest programu ta rekapitulacija pripisati zraven. Zelo enostavne posel, ne rabite NIP 6. Tukaj napišete zraven koliko je bilo do sedaj sklenjenih pogodb, koliko je bilo plačanih in za kaj bo še potrebno plačati. In zakaj stroški financiranja ne bodo samo nekaj čez osemdeset milijonov evrov ampak naj bi bili sto petindvajset milijonov evrov.Tako da, vsi podatki za odločanje so na mizi, seveda pa je potrebno se odločiti o tem ali bo ta Državni zbor pristal na to, da se ta projekt ponovno draži ali ne? Kajti že ob tej vrednosti, milijardo tristo dva milijona evrov veste, da je bilo v lanskem letu zelo veliko dvomov v tem ali je ta investicija še upravičena ali ne. Ali še dosega tisti minimalni prag donosnosti, ki ga mora vsaka, še posebej pa državna investicija dosegati in ali glede na spremenjene okoliščine ne bo predstavljala problema po tistem, ko bo enkrat zagnana. Veliko je bilo govora o tem, veste, da se je takrat matični odbor, ker je šlo za poroštveni zakon s tem ukvarjal na kar nekaj nadaljevanjih sej in da so bile zahtevane številne informacije v zvezi s tem, ki so bile tudi posredovane.Tako, da po vsebini je bil čas za redefiniranje tega projekta nekje v letu 2009, po tistem pa je bil žal ta čas zamujen. Takrat ta čas ni bil izkoriščen, takratna ministrstva so soglasja glede teh kreditov vsa podala, takrat pristojno Ministrstvo za gospodarstvo v letu 2009 in 2010 in enako tudi Ministrstvo za finance in vlada takrat v letu 2010, vmes smo spremljali nek spor takrat politični, kjer je šlo za napenjanje političnih ali pa še kakšnih drugačnih mišic o tem kdo ima večji vpliv na to investicijo ali Zares ali Socialni demokrati, zdaj pa poslušamo, da smo v Slovenski demokratski stranki tisti, ki smo odgovorni za vse te rabote, ki se dogajajo pri tem projektu, res zanimivo. No, takrat je v enem intervjuju takratni lider Zaresa in takratni minister, iz njegove kvote je tudi prihajal minister oziroma ministrica, ki je bila pristojna za energetiko v tistem obdobju, nekje v enem intervjuju dejal, da projekt 6 Patria te vlade, to je bilo 27.11.2010, mislil je seveda Pahorjevo vlado. Zdaj, zakaj je tako rekel bo že on vedel oziroma veste sami. Dejstvo je, da so vsi ti spori ne preprečili, da se bi ta neustrezen način vodenja te investicije in ta erozija dogajala, ampak so jo še pospeševali po moje. In namesto, da bi takrat se vlada po vsebini resno zagrizla in te nedoslednosti odpravila, mislim, da se je s tem ta negospodarnost, netransparentnost, slabo vodenje še povečalo.Torej tega potrebnega poroštva ni bilo. Investicija je bila vedno bolj ogrožena. Takratni finančni minister Križanič z zakonom v Državni zbor ni prišel. Zaradi tega, kot veste, je z zakonom prišel naš takratni poslanski kolega, sedanji župan Velenja gospod Kontič. Jeseni 2011 je ta zakon vložil, približno tak kot je bil lani sprejet in je bil potem kasneje vložen s strani gospoda Srečka Meha. Vendar ta zakon je bil zavrnjen jeseni 2011 v Državnem zboru. Doživeli smo potem ponovno vložitev po predčasnih volitvah, ko nova vlada, Janševa vlada še ni bila imenovana, 2. februarja 2012, 2. februarja lani je gospod Srečko Meh še s tremi poslanci vložil ta poroštveni zakon v parlamentarno proceduro. Jaz mu nekako ljubkovalno rečem Mehov zakon, pa upam, da mi tega ne zameri, nič slabega glede tega. No, in glede tega Mehovega zakona o poroštvu za TEŠ 6 se je prejšnja vlada zelo hitro opredelila in odzvala, v 13-ih dneh po imenovanju, 10.2. je bila imenovana, 23.2. je na seji sprejela ustrezne sklepe v zvezi s tem in z investicijo samo, od katerih ni odstopila do avgusta, do trenutka, ko je parlament o tem zakonu odločal. Tam je bilo postavljenih pet pogojev: vrednost projekta, kjer je bila ambicija, da se vrednost zmanjša iz milijarde 302, vendar v kolikor to ni mogoče naj se maksimira na tej vrednosti, drugi je bil pogoj glede dolgoročne dobave premoga z maksimalno ceno, tretji pogoj je bil glede rokov za dokončanje, četrti glede doseganja donosnosti projekta in peti glede omejitev izpustov emisij C02.Istočasno pa je vlada še sprejela ustrezne sklepe glede uveljavljanja odgovornosti, seznanila organe z vsemi pregledi, ki so bili do takrat napravljeni, na ravni ministrstva je bila imenovana posebna komisija, v kateri so sodelovali tudi zunanji strokovnjaki s področja energetike, ki je do konca aprila pripravila poročilo, v katerem je zelo podrobno secirala projekt in ugotovila tisto kar smo več ali manj že vedeli vsi skupaj, da je bil voden slabo, negospodarno, da so bile sklepane škodljive pogodbe za naročnika, da so bili številni aneksi v škodo naročnika, da bi bilo primerno, da se za tak projekt, da se ga vodi na drugačen način v okviru samostojne pravne osebe, da bi bilo pametno najti partnerja za ta projekt. Primerno bi bilo nekako najti partnerja, ki bi potem zagotavljal tudi oziroma nosil tudi rizičnost tega projekta.Prepričan sem, da če bi tukaj bilo neko partnerstvo 50:50 ali preko dobavitelja ali kakorkoli drugače, bi bila ta rentabilnost bistveno drugačna in tudi vrednost projekta bi bila nižja, s tem pa uresničeni vsi tisti cilji, ki so bili nekako postavljeni takrat, ko je prva Janševa vlada v letu 2006 ta projekt nekako umestila v dolgoročne razvojne programe. Potem je bilo izpostavljeno vprašanje glede dobavitelja tehnološke opreme, glede same izbire. Veste sami, kaj je bil problem; glede vrednosti montaže in tako naprej in tako naprej. Torej parlament je bil lani o vsem tem pred odločanjem glede izpolnitve teh petih pogojev seznanjen.Vlada se ob zaključku glede na vse podatke, ki so bili na mizi ni odločila ne za, ne proti zakonu o poroštvu, ampak je to odločitev prepustila temu Državnemu zboru. Veste, da je bila to težka odločitev. Na seji je bilo samo 59 prisotnih poslancev, od teh jih je 29 glasovalo za zakon in zanimivo, ko govorimo o tej težji odgovornosti, več iz poslanske skupine Socialnih demokratov je glasovalo za ta zakon, 7 od 10-ih, kot iz največje opozicijske poslanske skupine iz SDS je samo 6 poslancev od 26-ih glasovalo za ta zakon. Tako da, kakorkoli že, zakon je bil 18. julija lani sprejet pod pogoji, ki so bili zelo eksaktno določeni in na podlagi tega zakona in teh pogojev je takratni minister za finance, dr. Janez Šušteršič, 30. 11. lani podpiral poroštveno pogodbo, jaz pa skupaj z njim še pogodbo o ureditvi razmerij.Glede vodenja te investicije, v kateri je bilo teh pet pogojev, določena maksimalna vrednost in tudi klavzula, da je potrebno o vseh odstopanjih od tega, kar je bilo podpisano nemudoma obvestiti obe ministrstvi. Do 20. 3. letos takega obvestila jaz nisem prejel. Slišali smo, da je bil sedanji minister o tem obveščen neformalno mislim, da konec aprila, formalno pa menda 24. maja letos. Skratka, kako to, da šele po tolikem času, če pa je bilo že 30. 11. ob podpisu pogodbe jasno, da nekaj o tem NIP-u ne drži. Kdo zdaj koga zavaja in kdo zdaj komu odpira polje za dodatno podražitev za 140 milijonov evrov? Torej, v poslanski skupini pričakujemo, da bo ta projekt, ki ga žal ni več mogoče ustaviti, mogoče bi ga bilo, ne ustaviti, ampak spremeniti v letu 2009, in to bi bilo tudi smiselno, ni ga bilo mogoče več ustaviti v lanskem letu, ker bi bila škoda prevelika, enormna, pred letom dni, takrat februarja lani je bilo zaprtih okoli 80 do 90 % pogodb, kar pomeni, da bi bil strošek te investicije še višji, kot bo, vendar pa je potrebno narediti najmanj, kar je na tej točki zagotoviti, da bodo tisti, i sedaj vodijo ta projekt, ta projekt izpeljali v takih okvirjih kot so bile te pogodbe podpisane. V kolikor tega niso sposobni uresničiti, potem ne morejo tega narediti drugače brez soglasja tega državnega zbora. Soglasja tega Državnega zbora ne smemo sprejeti, ker bomo s tem dali potuho tudi za vas ostala odstopanja, ki se lahko še zgodijo in glede katerih je bilo tudi veliko govora o tem, da jih ne bo mogoče izpolniti. Govorim predvsem o tej dolgoročni dobavi lignita poceni, ki je bila na določen nivo maksimirana in še nekaterih drugih okoliščinah.Tudi, da ni mogoče tega projekta izpeljati tako kot so sedaj podpisane pogodbe, trdi sedanje vodstvo. Prejšnje vodstvo trdi drugače. Težko je biti razsodnik v teh sporih, ampak nekako se mi kaže, da gre pri tej zgodbi za nek spopad, nek prestižni spopad med sedanjim in prejšnjim vodstvom. Ne gre zanemariti, da gospod Dermol, ki je sedaj načelu TEŠ-a, je bil en del ekipe prejšnjega direktorja in zelo neugodno in neprijetno bi bilo, da bi se ta spor odvijal na hrbtih davkoplačevalcev ali pa tega Državnega zbora. Tudi bi bilo neprimerno zaradi tega, ker verjamem, da je naš skupni cilj, da ta projekt zaključimo v najboljših optimalnih okvirjih kot je še to mogoče storiti in da za dosego tega cilja storimo vse napore, vsak na svojem odročju kolikor jih lahko. In predvsem verjamem, da je naš skupni cilj, da ne smemo povzročiti, da se zaradi tega projekta na tak ali drugačne način destabilizira slovenska energetika, predvsem pa ne smemo povzročiti, da bi zaradi tega projekta bil zmanjšal investicijski potencial za ostale projekte, ki so še nujni na energetskem področju v prihodnjih letih. Torej v Slovenski demokratski stranki smo želeli z današnjo razpravo doseči dvoje.Prvič. Želeli smo doseči spoštovanja Zakona o poroštvu, tako kot je bil sprejet lani v tem Državnem zboru, 18. julija. Želeli smo s to razpravo doseči spoštovanje podpisanih pogodb in zagotovilo, da bo investicija v šesti blok Termoelektrarne Šoštanj izpeljana tako kot je bila s tem zakonom in podpisanimi pogodbami v lanskem letu utemeljena.
In drugič. Smo želeli omogočiti, da se v najkrajšem času proučijo in sprejmejo ustrezni ukrepi za preprečitev tveganj, ki gotovo nastajajo zaradi spremenjenih okoliščin na trgu električne energije za slovensko energetiko v povezavi s tem projektom, predvsem pa za druge energetske projekte o katerem sem prej nekaj govoril. Če ne bodo pravočasno sprejeti ti ukrepi za obvladovanje tveganj pri investiciji v Blok 6, bodo ogrožene vse nadaljnje investicije v proizvodnje vire v Republiki Sloveniji, doseganje ciljev podnebnega energetskega paketa direktiv in tudi konkurenčnost cen električne energije v Republiki Sloveniji. Danes moram reči, da kljub vsem razpravam in kljub vsem gradivom, ki smo jih prejeli, ne razpolagamo žal z nobenim relevantnim podatkom o tem, da je podražitev za 140 milijonov evrov res neizogibna, predvsem pa ne razpolagamo s podatkom o tem ali je to končna cena te investicije ali ne.V poslanski skupini Slovenske demokratske stranke ne pristajamo na to, da bi se ta vrednost povišala za to, da bi se s tem omogočilo neko manevrsko polje oziroma možnost za pripojitev še kakšnega napajalnika, ker vemo, da jih je na tej investiciji kar nekaj že bilo. želimo seveda jasne podatke. Odbor, matični odbor je žal povozil naše predloge z amandmaji, ki so bili sprejeti. Če ne bo sprejet amandma, ki smo ga vložili in ki predlagamo, da ga sprejmete, potem boste s tem dali bianko menico izvajalcem tega projekta za njegovo podražitev za najmanj 140 milijonov evrov. Nato pa mislim, da ta Državni zbor ne more pristati. Pričakujemo, da bo ta Državni zbor torej sprejel zahtevo, da se ta projekt izpelje v finančni, vsebinskih in časovnih okvirih tako, kot je bilo to sprejeto z zakonom o poroštvu, ki je bil sprejet lani 18. julija in podpisanih pogodbah. Ker v nasprotnem primeru ocenjujemo, da obstaja resna nevarnost tako za dokončanje tega projekta kot tudi za stabilnost energetskega področja predvsem glede bodočih investicij v Republiki Sloveniji. Hvala lepa.
ZVONKO ČERNAČ: Lep pozdrav vsem prisotnim, obema ministroma, kolegicam in kolegom. Najprej mogoče uvodoma nekaj besed o tem, ker vidim iz teh dosedanjih predstavitev stališč poslanskih skupin, da nekaterim ni jasno, kdo vodi investicijo v šesti blok Termoelektrarne Šoštanj. Investicijo v šesti blok Termoelektrarne Šoštanj vodi od samega začetka to podjetje, ki je v sto procentni lasti Holdinga slovenskih elektrarn, ki je v sto procentni lasti Republike Slovenije. Operativno te investicije seveda ne vodi ne vlada, ne posamezen minister. In tudi ni res, da so bili na čelu Termoelektrarne Šoštanj kadri, ki bi jih lahko na tak ali drugačen način pripisali Slovenski demokratski stranki. V kolikor bi bili, lahko s tega mesta odgovorno povem, da ta investicija ne bi zašla v tako slepo ulico, kot je zašla v preteklosti. In nekaj podobnega kot ste ugotavljali danes, smo ugotavljali tudi pred letom dni.Ugotavljali smo namreč, da je bila investicija vodena neprimerno, na neustrezen način in negospodarno, z veliko stopnjo korupcijskih tveganj, kar je ugotovila tudi Komisija za preprečevanje korupcije. Sklepani si bili številni aneksi, večinoma so bile pogodbe sklepane v interes oziroma tako, da so favorizirale dobavitelja in ne naročnika in tako naprej. In seveda so bile sprejete nekatere odločitve. S tem v zvezi tudi, kot veste, izpeljane nekatere preiskave, ki pa do danes še niso zaključene. Torej, Termoelektrarno Šoštanj so vodili v tem obdobju gospod Rotnik, gospod Tot in sedaj jo vodi gospod Dermol. Za nobenega od teh ni mogoče trditi, da sodi v interesno ali politično sfero Slovenske demokratske stranke. Za slednjega gospoda Dermola, ki sedaj vodi TEŠ slišim,da je član Socialnih demokratov. Upam, da se bo na tem mestu ustrezno izkazal, predvsem v tistem delu, kjer govorimo, da se ta investicija ne sme dodatno podražiti. Na njem je velika odgovornost in jaz osebno verjamem, da bo izpeljal investicijo tako, kot je ta Državni zbor to odločitev potrdil v lanskem letu.Danes smo slišali že, da je investicija v blok 6 v Termoelektrarni Šoštanj z vidika velikosti obsega nekako največja slovenska energetska posamična investicija, pri čemer je seveda do te investicije izpostavljena tudi država Republika Slovenija, ker je za najetje dolgoročnega posojila ta Državni zbor lani potrdil poroštvo v višini 440 milijonov evrov. Investicija je bila uvrščena tudi v resolucijo nacionalnih razvojnih projektih za obdobje 2007 do 2023, ki jo je takratna Janševa vlada Republike Slovenije sprejela na stoti seji 7. 12. 2006. Takrat je bila ocenjena vrednost investicije v investicijskem programu opredeljena na ravni 691 milijonov evrov. Ostale okoliščine so bile danes že povedane. Cena električne energije se je takrat gibala nekje na ravni med 55 in 60 evri, v naslednjih dveh letih se je še povišala in se je celo približala sto evrom za megavatno uro. Takrat je bila Republika Slovenija energetsko precej odvisna od uvoza. Porabili smo približno 20 do 30 odstotkov več energije, kot smo jo sami proizvedli. Cilji izvedbe tega projekta takrat so bili zagotovitev varne, zanesljive in konkurenčne oskrbe z električno energijo v Republiki Sloveniji. Uporaba zalog velenjskega lignita za proizvodnjo električne energije, izboljšanje varstva okolja glede na obstoječe bloke termoelektrarne, seveda ni zanemarljiv tudi lokalni vidik zagotavljanja zaposlitev lokalnemu prebivalstvu, investicija pa je bila takrat spoznana, pomembna, tudi z vidika zagotavljanja zanesljive oskrbe, kjer, kot veste, v Sloveniji nekako to zanesljivost zagotavljamo z razpršeno proizvodnjo električne energije, kjer se približno tretjina energije pridobi iz termo virov, tretjina iz hitro in tretjina iz jedrskih virov.In če bi bila investicija izvedena v tistih okvirjih, tako kot so bili postavljeni takrat oziroma eventualno z nekimi manjšimi korekcijami, ki jih v vsakem primeru pri vsaki investiciji prinesejo okoliščine, ki pogojujejo posamezna odstopanja od tistega kar je bilo na začetku načrtovano, potem v preteklih letih in danes gotovo v tem Državnem zboru nebi razpravljali o tej temi, predvsem pa nebi razpravljali o tej temi na tak način z negativističnim pristopom. Nebi bila vprašljiva ekonomika projekta, nebi bile potrebne številne revizije, nebi bilo potrebno ne nazadnje državno poroštvo, kajti državno poroštvo je bilo potrebno šele po tistem ko se je ta vrednost povišala izven normalnih okvirov in je evropska investicijska banka za zavarovanje zahtevala tudi poroštvo države.Torej, v kolikor bi bila investicija izpeljana tako, kot je bila v času ko je bil za področje energetike zadolžen sedanji poslanec, takrat minister Andrej Vizjak, problemov s to investicijo ne bi bilo.Kaj se je dogajalo od tistega obdobja naprej? Po tem investicijskem programu z aprila 2006 je bila narejena prva novelacija v letu 2007 in naslednja v marcu 2009, ta na milijardo 424 milijonov 555 tisoč evrov. To je bilo marca 2009. Pol leta za tem, še istega leta, oktobra, je bila narejena ponovna novelacija, tretja, ki je to vrednost kar naenkrat znižala za cca. 250 milijonov na milijardo 189 milijonov in stroški financiranja prej, 225 pa ima ven 131. To povem zaradi tega, ker se zdaj špekulira o tem, da v NIP 5 so bili napačno ocenjeni stroški financiranja, ker so bili znižani glede na NIP 4 ampak tudi NIP 4, ki je bil sprejet v času Pahorjeve Vlade, investicijski program, četrta verzija avgusta 2011, je bila ta vrednost določena točno toliko, kot znaša danes, milijardo 302 milijona evrov.Katera od teh vrednosti ni prava in kateri je bilo verjeti in ali bo prava ta, ki se napoveduje sedaj, za milijardo 440 evrov in zakaj se to dogaja? Se pravi zakaj stalno prihajamo s tem povečevanjem vrednosti, kje je tu odgovornost, ali je res odgovornost na vladi, na ministru ali je odgovornost na tistih, ki so dolžni gospodarno voditi projekt in jim zaupati in zakaj se je na ravni nadzornih svetov prav nič ne zgodi v vsem tem obdobju.Torej, ko so se te stvari začele dogajati v obdobju 2009, ko so se tudi spremenile okoliščine, ko je cena električne energije padla, veste, da so bili takrat dani pozivi s strani tako takratne Slovenske ljudske stranke, kot Slovenske demokratske stranke, tudi takrat je kolega Vizjak pisal eno javno pismo, 23. aprila 2009, takratnemu premierju Borutu Pahorju, kjer je opozoril na ta tveganja, ki nastajajo in predlagal, da se razmisli o vsebini tega projekta tako, kot je bil prej zastavljen. Verjetno bi moral iti razmislek po vsebini takrat v spremembo glede na predvideno kapaciteto in glede na spremenjene okoliščine, kajti do takrat je bilo plačanih samo 25 milijonov evrov in tudi ti nebi bili izgubljeni v kolikor bi se takrat po vsebini projekt na ustrezen način redefiniral.Redefiniral na ta način, da bi še vedno zagotavljal dolgoročno izkoriščanje velenjskega lignita, se pravi zagotavljal tudi to socialno noto v tem okolju in na drugi strani zagotavljal tisti del energetske preskrbe, ki smo jo dolžni zagotavljati za prihodnje, glede na to, da je seveda narava nepredvidljiva in da je prav, da smo energetsko v Sloveniji kolikor je le mogoče, samozadostni, vendar se ta premislek ni zgodil. Nič se ni zgodilo, še več, tudi ni prišlo do neke končne odločitve o tem, da bi se ta vrednost tega projekta takrat maksimizirala in da bi takratna Vlada recimo postavila piko na i in rekla, toliko pač je še ekonomsko sprejemljiva vrednost za tak projekt in nič več, dogajale so se posledično odločitve, ki so omogočale, da se je ta projekt nekako peljal naprej, brez da bi bil nad njim uveden nek ustrezen nadzor.Tako da, je zelo težko govoriti o tem, kateri od teh investicijskih programov je dejansko verodostojen in kateri ni. Lahko da so vsi verodostojni, lahko da so vsi neverodostojni. Z enako verjetnostjo lahko trdimo, da bo tudi NIP 6, ko bo narejen, ravno toliko verodostojen kot so bili vsi predhodni investicijski programi verodostojni. Vendar, ne glede na to, tudi če zadnji NIP 5 ni bil verodostojen in se postavljajo špekulacije o tem, da je bila revizija ki jo je KPMG izvršil neverodostojna kar je zelo težka trditev, tudi izrečena iz ust ministra in ima določeno težo, bo to bo gotovo imelo določene posledice kajti ta zadnji NIP 5, ki je bil narejen lani jeseni je revidirala revizijska družba KPMG in obravnavala sta ga oba nadzorna sveta, tako holdinga slovenskih elektrarn kot TEŠ-a, oba. In v kolikor je bil neverodostojen potem mimo toliko oči ta neverodostojnost ne bi mogla uiti. Nekdo bi moral na to neverodostojnost, če je do nje res prišlo pred 30. 11, ko sva s kolegom dr. Janezom Šušteršičem podpisala, on poroštveno pogodbo jaz pa skupaj z njim pogodbo o zagotavljanju obveznosti iz tega naslova na to opozoriti in to jasno povedati, to se ni zgodilo. Danes smo pa slišali na odboru, da nekateri so že takrat vedeli in tudi nekateri, ki so dokaj visoko v teh družbah, da je bil ta dokument neverodostojen. Ampak kakor koli že, ni pomembno, pogodba je bila podpisana, tako kot je bil poroštveni zakon sprejet 18. julija lani v temu Državnemu zboru s petimi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni in z maksimirano ceno na milijardo tristo dva milijona evrov. In te pogodbe se mora podpisnik držati dokler ta državni zbor ne bo sprejel drugačne odločitve. Ne gre drugače. Kako bodo to naredili? Ali bodo to izpeljali ali ne, mene kot ministra ne bi zanimalo in me kot poslanca ne zanima in nas v poslanski skupini Slovenske demokratske stranke prav nič ne zanima, kako in na kakšen način bo vodstvo tega projekta poskrbelo, da se bo ta investicija odvila v postavljenih okvirih z izpolnitvijo vseh petih ključnih pogojev, med njimi eden bistvenih, maksimiranje cene. Prejšnje vodstvo javno trdi, da je to pogodbo sposobno izpeljati za to ceno. Dajmo jim priložnost, dajte jim priložnost.Danes smo na odboru poslušali veliko o tej podražitvi za sto štirideset milijonov evrov pri čemer, ob vseh podatkih, ki so na mizi spoštovani minister je govoril o tem, da ni podatkov, da nima poskeniranega stanja. Vse je na mizi, vsi podatki so na mizi že od prej, še iz prejšnjega mandata, pa iz predprejšnih mandatov. Nenazadnje v vašem lastnem gradivu so vsi podatki poskenirani, tudi v tistem, kjer je bila neka oznaka tajno ali interno na njem. Vsi podatki so poskenirani, vse je popisano, vse fakture se popisane, vse se točno ve do zadnjega evra koliko je ta to investicijo namenjeno in dalo bi se jih zelo enostavno tukaj na ta seznam kjer je v temu invest programu ta rekapitulacija pripisati zraven. Zelo enostavne posel, ne rabite NIP 6. Tukaj napišete zraven koliko je bilo do sedaj sklenjenih pogodb, koliko je bilo plačanih in za kaj bo še potrebno plačati. In zakaj stroški financiranja ne bodo samo nekaj čez osemdeset milijonov evrov ampak naj bi bili sto petindvajset milijonov evrov.Tako da, vsi podatki za odločanje so na mizi, seveda pa je potrebno se odločiti o tem ali bo ta Državni zbor pristal na to, da se ta projekt ponovno draži ali ne? Kajti že ob tej vrednosti, milijardo tristo dva milijona evrov veste, da je bilo v lanskem letu zelo veliko dvomov v tem ali je ta investicija še upravičena ali ne. Ali še dosega tisti minimalni prag donosnosti, ki ga mora vsaka, še posebej pa državna investicija dosegati in ali glede na spremenjene okoliščine ne bo predstavljala problema po tistem, ko bo enkrat zagnana. Veliko je bilo govora o tem, veste, da se je takrat matični odbor, ker je šlo za poroštveni zakon s tem ukvarjal na kar nekaj nadaljevanjih sej in da so bile zahtevane številne informacije v zvezi s tem, ki so bile tudi posredovane.Tako, da po vsebini je bil čas za redefiniranje tega projekta nekje v letu 2009, po tistem pa je bil žal ta čas zamujen. Takrat ta čas ni bil izkoriščen, takratna ministrstva so soglasja glede teh kreditov vsa podala, takrat pristojno Ministrstvo za gospodarstvo v letu 2009 in 2010 in enako tudi Ministrstvo za finance in vlada takrat v letu 2010, vmes smo spremljali nek spor takrat politični, kjer je šlo za napenjanje političnih ali pa še kakšnih drugačnih mišic o tem kdo ima večji vpliv na to investicijo ali Zares ali Socialni demokrati, zdaj pa poslušamo, da smo v Slovenski demokratski stranki tisti, ki smo odgovorni za vse te rabote, ki se dogajajo pri tem projektu, res zanimivo. No, takrat je v enem intervjuju takratni lider Zaresa in takratni minister, iz njegove kvote je tudi prihajal minister oziroma ministrica, ki je bila pristojna za energetiko v tistem obdobju, nekje v enem intervjuju dejal, da projekt 6 Patria te vlade, to je bilo 27.11.2010, mislil je seveda Pahorjevo vlado. Zdaj, zakaj je tako rekel bo že on vedel oziroma veste sami. Dejstvo je, da so vsi ti spori ne preprečili, da se bi ta neustrezen način vodenja te investicije in ta erozija dogajala, ampak so jo še pospeševali po moje. In namesto, da bi takrat se vlada po vsebini resno zagrizla in te nedoslednosti odpravila, mislim, da se je s tem ta negospodarnost, netransparentnost, slabo vodenje še povečalo.Torej tega potrebnega poroštva ni bilo. Investicija je bila vedno bolj ogrožena. Takratni finančni minister Križanič z zakonom v Državni zbor ni prišel. Zaradi tega, kot veste, je z zakonom prišel naš takratni poslanski kolega, sedanji župan Velenja gospod Kontič. Jeseni 2011 je ta zakon vložil, približno tak kot je bil lani sprejet in je bil potem kasneje vložen s strani gospoda Srečka Meha. Vendar ta zakon je bil zavrnjen jeseni 2011 v Državnem zboru. Doživeli smo potem ponovno vložitev po predčasnih volitvah, ko nova vlada, Janševa vlada še ni bila imenovana, 2. februarja 2012, 2. februarja lani je gospod Srečko Meh še s tremi poslanci vložil ta poroštveni zakon v parlamentarno proceduro. Jaz mu nekako ljubkovalno rečem Mehov zakon, pa upam, da mi tega ne zameri, nič slabega glede tega. No, in glede tega Mehovega zakona o poroštvu za TEŠ 6 se je prejšnja vlada zelo hitro opredelila in odzvala, v 13-ih dneh po imenovanju, 10.2. je bila imenovana, 23.2. je na seji sprejela ustrezne sklepe v zvezi s tem in z investicijo samo, od katerih ni odstopila do avgusta, do trenutka, ko je parlament o tem zakonu odločal. Tam je bilo postavljenih pet pogojev: vrednost projekta, kjer je bila ambicija, da se vrednost zmanjša iz milijarde 302, vendar v kolikor to ni mogoče naj se maksimira na tej vrednosti, drugi je bil pogoj glede dolgoročne dobave premoga z maksimalno ceno, tretji pogoj je bil glede rokov za dokončanje, četrti glede doseganja donosnosti projekta in peti glede omejitev izpustov emisij C02.Istočasno pa je vlada še sprejela ustrezne sklepe glede uveljavljanja odgovornosti, seznanila organe z vsemi pregledi, ki so bili do takrat napravljeni, na ravni ministrstva je bila imenovana posebna komisija, v kateri so sodelovali tudi zunanji strokovnjaki s področja energetike, ki je do konca aprila pripravila poročilo, v katerem je zelo podrobno secirala projekt in ugotovila tisto kar smo več ali manj že vedeli vsi skupaj, da je bil voden slabo, negospodarno, da so bile sklepane škodljive pogodbe za naročnika, da so bili številni aneksi v škodo naročnika, da bi bilo primerno, da se za tak projekt, da se ga vodi na drugačen način v okviru samostojne pravne osebe, da bi bilo pametno najti partnerja za ta projekt. Primerno bi bilo nekako najti partnerja, ki bi potem zagotavljal tudi oziroma nosil tudi rizičnost tega projekta.Prepričan sem, da če bi tukaj bilo neko partnerstvo 50:50 ali preko dobavitelja ali kakorkoli drugače, bi bila ta rentabilnost bistveno drugačna in tudi vrednost projekta bi bila nižja, s tem pa uresničeni vsi tisti cilji, ki so bili nekako postavljeni takrat, ko je prva Janševa vlada v letu 2006 ta projekt nekako umestila v dolgoročne razvojne programe. Potem je bilo izpostavljeno vprašanje glede dobavitelja tehnološke opreme, glede same izbire. Veste sami, kaj je bil problem; glede vrednosti montaže in tako naprej in tako naprej. Torej parlament je bil lani o vsem tem pred odločanjem glede izpolnitve teh petih pogojev seznanjen.Vlada se ob zaključku glede na vse podatke, ki so bili na mizi ni odločila ne za, ne proti zakonu o poroštvu, ampak je to odločitev prepustila temu Državnemu zboru. Veste, da je bila to težka odločitev. Na seji je bilo samo 59 prisotnih poslancev, od teh jih je 29 glasovalo za zakon in zanimivo, ko govorimo o tej težji odgovornosti, več iz poslanske skupine Socialnih demokratov je glasovalo za ta zakon, 7 od 10-ih, kot iz največje opozicijske poslanske skupine iz SDS je samo 6 poslancev od 26-ih glasovalo za ta zakon. Tako da, kakorkoli že, zakon je bil 18. julija lani sprejet pod pogoji, ki so bili zelo eksaktno določeni in na podlagi tega zakona in teh pogojev je takratni minister za finance, dr. Janez Šušteršič, 30. 11. lani podpiral poroštveno pogodbo, jaz pa skupaj z njim še pogodbo o ureditvi razmerij.Glede vodenja te investicije, v kateri je bilo teh pet pogojev, določena maksimalna vrednost in tudi klavzula, da je potrebno o vseh odstopanjih od tega, kar je bilo podpisano nemudoma obvestiti obe ministrstvi. Do 20. 3. letos takega obvestila jaz nisem prejel. Slišali smo, da je bil sedanji minister o tem obveščen neformalno mislim, da konec aprila, formalno pa menda 24. maja letos. Skratka, kako to, da šele po tolikem času, če pa je bilo že 30. 11. ob podpisu pogodbe jasno, da nekaj o tem NIP-u ne drži. Kdo zdaj koga zavaja in kdo zdaj komu odpira polje za dodatno podražitev za 140 milijonov evrov? Torej, v poslanski skupini pričakujemo, da bo ta projekt, ki ga žal ni več mogoče ustaviti, mogoče bi ga bilo, ne ustaviti, ampak spremeniti v letu 2009, in to bi bilo tudi smiselno, ni ga bilo mogoče več ustaviti v lanskem letu, ker bi bila škoda prevelika, enormna, pred letom dni, takrat februarja lani je bilo zaprtih okoli 80 do 90 % pogodb, kar pomeni, da bi bil strošek te investicije še višji, kot bo, vendar pa je potrebno narediti najmanj, kar je na tej točki zagotoviti, da bodo tisti, i sedaj vodijo ta projekt, ta projekt izpeljali v takih okvirjih kot so bile te pogodbe podpisane. V kolikor tega niso sposobni uresničiti, potem ne morejo tega narediti drugače brez soglasja tega državnega zbora. Soglasja tega Državnega zbora ne smemo sprejeti, ker bomo s tem dali potuho tudi za vas ostala odstopanja, ki se lahko še zgodijo in glede katerih je bilo tudi veliko govora o tem, da jih ne bo mogoče izpolniti. Govorim predvsem o tej dolgoročni dobavi lignita poceni, ki je bila na določen nivo maksimirana in še nekaterih drugih okoliščinah.Tudi, da ni mogoče tega projekta izpeljati tako kot so sedaj podpisane pogodbe, trdi sedanje vodstvo. Prejšnje vodstvo trdi drugače. Težko je biti razsodnik v teh sporih, ampak nekako se mi kaže, da gre pri tej zgodbi za nek spopad, nek prestižni spopad med sedanjim in prejšnjim vodstvom. Ne gre zanemariti, da gospod Dermol, ki je sedaj načelu TEŠ-a, je bil en del ekipe prejšnjega direktorja in zelo neugodno in neprijetno bi bilo, da bi se ta spor odvijal na hrbtih davkoplačevalcev ali pa tega Državnega zbora. Tudi bi bilo neprimerno zaradi tega, ker verjamem, da je naš skupni cilj, da ta projekt zaključimo v najboljših optimalnih okvirjih kot je še to mogoče storiti in da za dosego tega cilja storimo vse napore, vsak na svojem odročju kolikor jih lahko. In predvsem verjamem, da je naš skupni cilj, da ne smemo povzročiti, da se zaradi tega projekta na tak ali drugačne način destabilizira slovenska energetika, predvsem pa ne smemo povzročiti, da bi zaradi tega projekta bil zmanjšal investicijski potencial za ostale projekte, ki so še nujni na energetskem področju v prihodnjih letih. Torej v Slovenski demokratski stranki smo želeli z današnjo razpravo doseči dvoje.Prvič. Želeli smo doseči spoštovanja Zakona o poroštvu, tako kot je bil sprejet lani v tem Državnem zboru, 18. julija. Želeli smo s to razpravo doseči spoštovanje podpisanih pogodb in zagotovilo, da bo investicija v šesti blok Termoelektrarne Šoštanj izpeljana tako kot je bila s tem zakonom in podpisanimi pogodbami v lanskem letu utemeljena.
In drugič. Smo želeli omogočiti, da se v najkrajšem času proučijo in sprejmejo ustrezni ukrepi za preprečitev tveganj, ki gotovo nastajajo zaradi spremenjenih okoliščin na trgu električne energije za slovensko energetiko v povezavi s tem projektom, predvsem pa za druge energetske projekte o katerem sem prej nekaj govoril. Če ne bodo pravočasno sprejeti ti ukrepi za obvladovanje tveganj pri investiciji v Blok 6, bodo ogrožene vse nadaljnje investicije v proizvodnje vire v Republiki Sloveniji, doseganje ciljev podnebnega energetskega paketa direktiv in tudi konkurenčnost cen električne energije v Republiki Sloveniji. Danes moram reči, da kljub vsem razpravam in kljub vsem gradivom, ki smo jih prejeli, ne razpolagamo žal z nobenim relevantnim podatkom o tem, da je podražitev za 140 milijonov evrov res neizogibna, predvsem pa ne razpolagamo s podatkom o tem ali je to končna cena te investicije ali ne.V poslanski skupini Slovenske demokratske stranke ne pristajamo na to, da bi se ta vrednost povišala za to, da bi se s tem omogočilo neko manevrsko polje oziroma možnost za pripojitev še kakšnega napajalnika, ker vemo, da jih je na tej investiciji kar nekaj že bilo. želimo seveda jasne podatke. Odbor, matični odbor je žal povozil naše predloge z amandmaji, ki so bili sprejeti. Če ne bo sprejet amandma, ki smo ga vložili in ki predlagamo, da ga sprejmete, potem boste s tem dali bianko menico izvajalcem tega projekta za njegovo podražitev za najmanj 140 milijonov evrov. Nato pa mislim, da ta Državni zbor ne more pristati. Pričakujemo, da bo ta Državni zbor torej sprejel zahtevo, da se ta projekt izpelje v finančni, vsebinskih in časovnih okvirih tako, kot je bilo to sprejeto z zakonom o poroštvu, ki je bil sprejet lani 18. julija in podpisanih pogodbah. Ker v nasprotnem primeru ocenjujemo, da obstaja resna nevarnost tako za dokončanje tega projekta kot tudi za stabilnost energetskega področja predvsem glede bodočih investicij v Republiki Sloveniji. Hvala lepa.