Zvone Černač: Slovenijo je treba iztrgati iz rok tranzicijskih elit in jo vrniti ljudem

Zvone Černač, univerzitetni diplomirani pravnik, je predsednik Odbora za infrastrukturo in prostor pri Strokovnem svetu Slovenske demokratske stranke (SDS), nekdanji minister in nekdanji poslanec, do kongresa stranke, ki je bil 20. maja v Mariboru, pa je bil tudi podpredsednik SDS. Septembra bo dopolnil 55 let, je poročen in oče treh otrok. Z družino živi v Postojni. Pogovarjala sva se o problematiki, povezani z drugim železniškim tirom Divača-Koper, o zbiranju podpisov za referendum, zakaj je ta potreben, kaj bi v bistvu moralo skrbeti zaposlene na Slovenskih železnicah, o stranki SDS in njenem kongresu ter še o marsičem.

Objavljamo intervju z Zvonetom Černačem, ki je bil prvotno objavljen v tedniku Demokracija, 8. junija 2017. Z njim se je pogovarjala Vida Kocjan.

Uvodoma naj vas vprašam, ali ste podpisali pobudo za referendum o drugem železniškem tiru.

Seveda sem. Tako prvo (kjer je 2.500 podpisov pogoj, da se zbiranje podpisov sploh lahko začne) kot drugo. Sem pa razočaran nad Cerarjevo vlado, ki ni znala urediti vprašanja 27 km enotirne železniške proge in je sedaj referendum edini način, da se slaba in negospodarna rešitev zavrne.

Veliko je bilo že povedanega o tem »zlatem« tiru, pa vendar še veliko ljudi ne ve, kaj se v bistvu skriva za tem. Zakaj pobuda za referendum. Ali lahko na kratko še enkrat pojasnite?

Najprej je treba povedati, da se v SDS zavedamo pomena urejene prometne infrastrukture za ohranitev strateških prednosti naše države, za razvoj naše logistike in krepitev javnega prevoza. Zavedamo pa se tudi, da sredstev nikoli ni dovolj, da potrebujemo prenovo skoraj celotnega železniškega omrežja in da teh 27 km enotirne proge brez modernizacije na preostalem omrežju ne pomeni veliko. Predvsem pa je nedopustno za 27 km enotirne proge porabiti več kot dvakrat toliko denarja, kot bi bilo treba. Več kot 50 milijonov evrov za km enotirne proge. Če bo ta projekt uresničen tako, kot je sprejet, bo to res zlata proga: en meter proge bo stal toliko kot 1,5 kg zlata.

Nedopustno je za 27km enotirne proge porabiti več kot dvakrat toliko sredstev, kot bi bilo treba. Več kot 50 milijonov evrov za km enotirne proge. Ce bo ta projekt uresničen tako, kot je sprejet, bo to res zlata proga: en meter proge bo stal toliko kot 1,5 kg zlata.

Vlada je sprejela posebni zakon o drugem tiru. Je bilo to potrebno? Posebnega zakona za 27 km proge ne potrebujemo. To je nekaj podobnega, kot če bi za 11-kilometrski odsek manjkajoče avtoceste na pyrnski trasi Draženci-Gruškovje naša vlada takrat ustanovila posebno podjetje. Ali za drugo cev predora Karavanke, ki se bo začela graditi v kratkem, pri čemer sodelujeta celo dve državi. Povezava z novo progo Divača-Koper je namreč umeščena tako v Strategijo razvoja prometa iz leta 2015 kot v Resolucijo o nacionalnem programu razvoja prometa, ki jo je državni zbor sprejel lansko jesen.

Vlada pravi, da zakon potrebujemo zaradi prijave na razpis in zaradi vključitve zalednih držav v projekt. Ne eno ne drugo ne drži. Prijavo lahko odda država, DRI, upravljanje investicij, d. o. o., ali Slovenske železnice, d. d. Tudi za vključitev zalednih držav v projekt ni potreben zakon. V takem primeru gre za meddržavno pogodbo, ki jo mora ratificirati Državni zbor RS, kar je pa itak v zraku, saj razen ustnih izjav o tem nimamo nobene oprijemljive pisne zaveze.

Zakaj potem poseben zakon za drugi tir?

Prvič zato, da se Cerarjeva ekipa razbremeni odgovornosti za slabo načrtovano in slabo pripravljeno investicijo, ki bo stala najmanj dvakrat toliko, kot bi bilo treba. Tudi čas graditve bo dvakrat daljši, kot bi bil v primeru skrbno načrtovanega in gospodarno pripravljenega projekta. In drugič, ker je to za Cerarja očitno najpomembnejše zaradi predvolilnega učinka. Cerar zakon za 27 km enotirne proge ob koncu mandata potrebuje zato, da ga fotografirajo ob zasaditvi prve lopate.

Tudi ne potrebujemo posebnega podjetja (ta čas z dvema zaposlenima) za izpeljavo te investicije. Na Slovenskih železnicah je zaposlenih nekaj tisoč ljudi, v DRI več kot 200 inženirjev z ustreznimi referencami. Obe podjetji sta v 100-odstotni državni lasti.

Lani ste v SDS predstavili dva zakonska predloga za graditev prometne infrastrukture in pridobitev finančnih sredstev, koalicija ju je zavrnila. Običajno nato prinese v parlament podobne, čeprav bistveno slabše zakone in jih »prodaja« kot svoje. Kako pa je bilo v tem primeru?

Lani spomladi, ko so (predvsem zaradi izteka evropske finančne perspektive 2007-2013 oz. 2015) začele pešati državne investicije, ki smo jih pospešili v mandatu druge Janševe vlade, je Odbor za infrastrukturo in prostor Strokovnega sveta SDS pripravil, naša poslanska skupina pa v zakonodajni postopek vložila dva zakona s področja nadaljnjega razvoja prometne infrastrukture. V prvem so bile navedene vse pomembne in strateške investicije na področju prometne infrastrukture, med njimi nova proga Divača-Koper ob sočasni modernizaciji železniške povezave do Ljubljane in na celotnem t. i. V. železniškem koridorju, kot se je do nedavnega imenoval. Drugi zakon pa je prinašal finančne vire, približno 500 milijonov evrov letno, ki bi zagotovili kontinuirano graditev in prenovo prometne infrastrukture v naslednjih desetih letih. Oba zakona sta bila sistemske narave in sta obravnavala celotno področje prometne infrastrukture, ne samo enega dela. Oba je Cerarjeva večina takrat zavrnila. Je pa naša takratna poteza očitno pospešila pripravo Resolucije o nacionalnem programu razvoja prometa, ki jo je parlament sprejel lansko jesen. Žal je dokument ostal na ravni resolucije in ni postal zavezujoč operativni dokument z zavezujočimi roki in nosilci, nad izvajanjem katerega bi bedel državni zbor.

Slovenija ni nikoli dokončno pretrgala popkovine s prejšnjim sistemom, kot sta to storili državi, ki ju omenjate. Državo v veliki meri vodijo ozadja, ne pa tisti, ki dobijo mandat na volitvah.

Veliko je tudi vprašanj, ali je zdajšnjo zahtevo za referendum o drugem tiru spodbudila stranka SDS. Kako bi odgovorili na to vprašanje?

Podpise zbira gospod Vili Kovačič, Civilna iniciativa Davkoplačevalci se ne damo. Žal druge poti za zavrnitev škodljivega zakona kot referendum ni. Nobena skrivnost pa ni, da je SDS javno podprla njegovo iniciativo. Pa ne samo SDS, tudi številne druge politične stranke, predstavniki prevoznikov, gospodarstva, Mestni svet MO Koper soglasno (ob obstrukciji stranke SMC) in številni posamezniki, med njimi takšni, ki so še včeraj zagovarjali čimprejšnji začetek graditve. Če se proti neki odločitvi postavi toliko politično različnih skupin in posameznikov z različnimi pogledi, potem s tem zakonom v resnici nekaj ni v redu in ga je treba odpraviti.

Tudi Državni svet RS je sprejel veto in z 21 glasovi proti 2 zavrnil predlagani zakon. Če bi Cerar takrat ravnal modro, bi v drugi obravnavi zakon umaknil oz. ga njegovi poslanci ne bi sprejeli. S tem bi bilo prihranjene veliko energije, nepotrebne slabe volje pa tudi sredstev. In prej bi prišli do nove in cenejše rešitve. Zdaj pa žal ni druge možnosti kot zavrnitev zakona na referendumu, pred tem pa je treba seveda zbrati 40.000 na upravnih enotah overjenih podpisov.

Zakaj se vse dela na 21 ali še več let starih projektih? Zakaj se to ni prej realiziralo?

Zaradi rigidne in zapletene zakonodaje, ki naj bi bila takšna predvsem zato, ker naj bi varovala prostor in okolje. Pa ga ne, kot vidimo na primeru Kemisa in pri številnih drugih ponesrečenih umestitvah v prostor na eni strani ter na primerih nerazumnih blokad posameznikov in investitorjev pri uresničitvi njihovih načrtov na drugi. Sicer ne bi potrebovali posebnega zakona (lex Magna) za umestitev lakirnice, kjer pa naj bi šli iz ene skrajnosti v drugo in povozili tudi utemeljene pomisleke stroke. Tudi predvidena sprememba gradbene in prostorske zakonodaje, ki jo vlada pošilja v obravnavo ob koncu mandata, teh problemov ne bo odpravila. Nekatere izboljšave so sicer dobrodošle, ne pomenijo pa nobene radikalne spremembe, ki je na tem področju nujna.

Problem nekajletnega umeščanja infrastrukturnih objektov v prostor je tudi v tem, da čas dela svoje. Rešitve, ki so bile pred desetimi leti dobre, danes niso več. Potrebe in razmere se spreminjajo. Iz tega razloga sem v začetku leta 2013, malo pred nasilno prekinitvijo mandata, v funkciji takratnega ministra, pristojnega za promet, javno dejal, da bo za novo progo Divača-Koper treba poiskati alternativno rešitev in da ima stroka dve leti časa, približno do leta 2015, da najde boljšo in tudi cenejšo rešitev. To se ni zgodilo. Danes pa smo tam, kjer smo bili leta 2009 pri projektu TEŠ 6. Ali nekaterih res nič ne izuči? Ali nekateri res želijo ta narod obremeniti še z enim TEŠ 6?

Vladni predstavniki trdijo, da je zdajšnji projekt pregledala skupina Jaspers, da mu Evropska komisija menda ne nasprotuje in podobno. Kaj v resnici pregleduje Jaspers? Gleda z vidika slovenskih davkoplačevalcev ali je tu kakšen drugačen namen?

Gre za namerno zavajanje in manipulacijo z javnostjo. JASPERS je partnerstvo za tehnično pomoč med tremi partnerji: Evropsko komisijo, Evropsko investicijsko banko in Evropsko banko za obnovo in razvoj. Že samo ime pove, kaj počnejo. V tehničnem smislu verjetno ne more biti pripomb: 2. tir ima gradbeno dovoljenje, investicijski program, formalne predpostavke za nadaljnje korake torej. Glavni problem pri tej progi pa niso administrativno-tehnični parametri, pač pa njena umestitev v prostor, ki pogojuje vrednost in roke izvedbe, in sicer tako, da bo enotirna proga Divača-Koper stala najmanj dvakrat toliko, kot bi stala, če bi izbrali boljšo oz. cenejšo različico umestitve. Pa to ni edini primer. Nedavno je bil sprejet Državni prostorski načrt (DPN) za povezavo med obstoječo avtocesto in Velenjem. Izbrana je bila najdražja različica trase, ki bo uničila največ kmetijskih zemljišč, porušila nekaj 10 domov itn., čeprav je bila na mizi cenejša in hitreje uresničljiva različica prek Arje vasi. Podobno se dogaja na Obali v zvezi z nadaljevanjem hitre ceste in v številnih drugih primerih, kjer se ohranjajo neprimerne umestitve projektov infrastrukture v prostor, ker so postopki trajali 10 ali več let, v vmesnem času pa so se spremenile razmere in druge okoliščine.

Poleg tega nenormalno drag projekt enotirne proge ne predstavlja dolgoročne rešitve, saj naj bi vlaki proti Kopru še vedno vozili po obstoječem tiru, vračali pa bi se po novi enotirni progi.

Če bi bil v koži zaposlenih, bi me bolj skrbela morebitna prodaja tovornega prometa Slovenskih železnic kot projekt, ki bo, če bo izveden tako, kot je zastavljen, ogrozil tudi njihovo prihodnost.

Brali smo Cerarjeve izjave, da projekt podpira tudi Evropska investicijska banka (EIB). Kako bi to komentirali?

EIB tako kot druge banke služi s posojanjem denarja, ki ga ima praktično neomejeno. Če gre za infrastrukturne projekte s takšnim ali drugačnim državnim poroštvom, potem za banko ni nobenega tveganja. Mimogrede, EIB je kreditirala tudi TEŠ 6.

Problem nekajletnega umeščanja infrastrukturnih objektov v prostor je tudi v tem, da čas dela svoje. Rešitve, ki so bile pred desetimi leti dobre, danes niso več.

Na Obali so ogorčeni, Luka Koper naj bi postala manj konkurenčna. Kaj bo pristanišče pridobilo in kaj izgubilo s tem, če projekt ostane tak, kot je zdaj zamišljen?

Zakon o 2. tiru predvideva dodatno takso, ki naj bi jo plačevali Luka Koper in cestni prevozniki. Vsak od približno 10 do 18 milijonov evrov letno. Poleg vseh dosedanjih dajatev in obremenitev. In to 45 let. Tudi to, predvsem pa dodatne obremenitve cestnih prevoznikov, ki naj bi povrh vsega financirali še konkurenco, pomeni dodaten argument za glas PROTI zakonu o 2. tiru.

V SDS smo v zakonu, ki smo ga vložili lani in katerega namen je bil zagotoviti dodatna namenska sredstva za prenovo in modernizacijo celotne prometne infrastrukture, predvideli, da se del dobička podjetij s področja prometne infrastrukture, ki so v večinski državni lasti (LUKA Koper, DARS, SŽ, DRI …) vsako leto nameni za financiranje graditve in razvoja prometne infrastrukture. Gre za sistemski pristop, ki ne ogroža razvoja posameznih podjetij, saj ne predstavlja pavšalne in fiksne obremenitve in ne posega dodatno v žepe davkoplačevalcev.

Kolikor smo lahko zasledili, na Slovenskih železnicah nasprotujejo zbiranju podpisov za referendum. Pravijo, da jih ne zanima, koliko bo tir stal, saj ga potrebujejo. To pomeni, da so na eni strani kot zaposleni na SŽ, na drugi kot davkoplačevalci razpeti med dvema možnostma. Zmagala je skrb za obstoj in delovna mesta. Kako bi jim odgovorili?

Če bo ta nesrečni zakon o 2. tiru na referendumu zavrnjen, to ne pomeni, da nove železniške povezave Divača-Koper ne bo. Nasprotno. Nova proga bo. Dvotirna, za nižjo ceno, zgrajena pa bo prej kot ta, ki predstavlja jamo brez dna. Na mizi so alternativni predlogi, odgovorni jih do danes niso strokovno ovrednotili. Če se da v nekaj mescih umestiti v prostor lakirnico, zakaj tega ni mogoče storiti za infrastrukturni projekt, ki je strateškega pomena za državo? Po eni strani zaposlene razumem. Predolgo se že vleče ta zgodba, ki se ni projektirala za državo, pač pa za izvajalce. Zato zaupanja ni več. Če bi bil v koži zaposlenih, bi me bolj skrbela morebitna prodaja tovornega prometa Slovenskih železnic kot projekt, ki bo, če bo izveden tako, kot je zastavljen, ogrozil tudi njihovo prihodnost.

Če bo ta nesrečni zakon o 2. tiru na referendumu zavrnjen, to ne pomeni, da nove železniške povezave Divača-Koper ne bo. Nasprotno. Nova proga bo. Dvotirna, za nižjo ceno, zgrajena pa bo prej kot ta, ki predstavlja jamo brez dna.

Znane so že nekatere pogodbe ali vsaj namere o tem, kdo naj bi gradil drugi tir. Veste kaj več o tem, kdo je v ozadju?

Pri vsakem večjem gradbenem projektu je veliko interesentov. Pri tako velikem in s toliko neznankami, kot je 2. tir po sedanji zasnovi, bodo svojo priložnost iskali vsi, ki imajo ustrezne reference. In se tudi povezovali. Naročnik bo podjetje, ki ima ta čas dva zaposlena in ki lahko razpis za pripravljalna dela objavi takoj po uveljavitvi zakona. Gre za nekaj 10 milijonov evrov samo za ta dela. Scenarij zanetransparenten, negospodaren, s korupcijskimi tveganji obremenjen projekt. Projekt za izvajalce, ne za državo.

Predsednik vlade je tudi dejal, da bodo z aktivnostmi nadaljevali, da bodo začeli graditi ne glede na referendum in podobno. Zelo se jim mudi. Zakaj takšna skrb, verjamete v iskrenost?

Jutri lahko začnejo. Imajo gradbeno dovoljenje in zagotovljenih 200 milijonov evrov proračunskih oz. davkoplačevalskih sredstev, kar je sicer manj kot šestina vrednosti investicije. Pravijo, da imajo tudi zaprto finančno konstrukcijo. Na papirju mogoče in s finančnimi viri, ki predstavljajo luno v vodi, če parafraziram resornega ministra. Vendar naj prevzamejo osebno odgovornost. Ne le politične, pač pa materialno in kazensko. Projekt 2. tir namreč ne sme postati drugi TEŠ 6. Dovolj je bilo oškodovanja davkoplačevalcev. Katerakoli vlada bo prišla po Cerarju, bo ta projekt, če ga bo Cerar začel, ustavila, uveljavila odgovornost in nemudoma poiskala boljšo rešitev.

Če bo referendum in t. i. Cerar jev zakon pade, kako bo v prihodnje z drugim tirom, bo spet nedosegljiv naslednjih 21 let?

Železniška proga med Divačo in Koprom bo zgrajena. Zgrajena bo prej, kot bi bila po zakonu o 2. tiru. In to dvotirna, ne enotirna proga, kot je predvideno z zakonom. Seveda ob predpostavki, da bo krmilo države po volitvah, ki bodo najkasneje pozno spomladi prihodnje leto, prevzela druga vladna ekipa.

Pred kratkim je SDS imela kongres v Mariboru, na katerem ste potrdili več resolucij, bistvena pa je osrednja – Slovenija v srcu. Kaj je bistveno pri tem?

V resolucijah Slovenija v srcu in drugih smo predstavili analizo zdajšnjega stanja in pogled naprej. Gre za političnoprogramski akt stranke, ki ga bo zasledovala pri svojem nadaljnjem političnem delovanju. SDS je v ospredje vedno postavljala posameznika. Človeka. Družino. Narod. Domovino. Državo. Tako smo vedno delovali. Vedno v interesu ljudi. Administrativne razbremenitve, manj regulacij, nižanje obremenitev, brezplačni vrtci, kosila v šolah, vinjete, poceni vozovnice za dijake in študente, realna rast pokojnin in še bi lahko našteval.

Samo svoboden posameznik, ki ga ne dušijo birokratski nesmisli in nepotrebne administrativne ovire, lahko v največji meri izkoristi svoj potencial. In politika, država je tu zato, da mu v največji meri zagotavlja potrebno družbeno in drugo infrastrukturo, da se izobrazi; dobi pošteno plačano delo; si ustvari družino, dom; dobi ustrezno in pravočasno zdravstveno oskrbo, ko zboli; je deležen pravičnega sojenja, ko se porušijo ravnotežja; se počuti varnega in je na koncu zadovoljen, ker so storitve, ki mu jih daje država, sorazmerne z davki, kijih plačuje. Slovenija je danes svetlobna leta od tega stanja.

Gosta na kongresu sta bila nekdanji slovaški predsednik vlade Mikulaš Dzurinda in madžarski premier Viktor Orban. Slovenija je bila nekdaj po kazalnikih precej boljša od obeh držav, zdaj nas obe prehitevata. Zakaj je tako?

Slovenija ni nikoli dokončno pretrgala popkovine s prejšnjim sistemom, kot sta to storili državi, ki ju omenjate. Državo v veliki meri vodijo ozadja, ne pa tisti, ki dobijo mandat na volitvah. Tranzicija iz totalitarnega režima v sodobno družbo svobodnih posameznikov na mnogih področjih ni uspela. Zato problemi v sodstvu, policiji, tožilstvu, šolstvu in še kje. Namesto sproščene in samozavestne družbe, kjer vsak posameznik v polni meri izrazi svoje sposobnosti, imamo opravka z zatohlim birokratskim ozračjem, ki je ta čas nadgrajeno še z amaterskim upravljanjem države, operativno nesposobno in neučinkovito vlado, ki je mandat dobila na ukradenih volitvah.

Priča smo novim privilegijem, nekdanji tovariši, nekaj sto jih je, so olastninili Slovenijo. Že tretjič. Tokrat njihove račune plačujemo davkoplačevalci prek milijardne sanacije bank. Opravka imamo z nekaj deset tisoč prvorazrednimi državljani in drugimi, ki so v vseh pogledih drugorazredni. Prvorazredni gredo na državne stroške na operacijo hrbtenice na Kliniko sv. Ane v Luzernu v Švici, za zdravljenje otrok drugorazrednih pa ni denarja.

Kdaj bo tega konec in bomo zaživeli v državi, o kateri smo sanjali ob osamosvojitvi in še nekaj let za tem, zdaj pa je vse nekako zamrlo?

Ob koncu našega kongresa v Mariboru smo poslušali pesem, ki jo je napisala, uglasbila in zapela naša članica Martina Prevejšek: »Prebudi se, Slovenija«. Lepa pesem. Polna domoljubja in energije. Slovenija danes ni tisto, kar bi lahko bila. Predvsem pa ni tisto, za kar smo se odločili na plebiscitu. Slovenijo je treba iztrgati iz rok tranzicijskih elit in jo vrniti ljudem. In vsak med nami lahko nekaj stori za to. Le prebuditi se moramo. Vsi. Kajti vsi smo v drobcenih odtenkih udobja po malem zaspali. Ne naredimo vsega, kar bi lahko storili za to, da Slovenija postane spet naša. Poleg tega so nekatere prepričali, da so v politiki itak vsi isti. Zato številni ne odhajajo več na volišča. O njih odločajo drugi. Potem pa bentijo nad barabami, ki vodijo državo. Slovenija bo torej znova od ljudi, ko se bomo prebudili. Vsi. Prvi test, ali želimo, da nam bo bolje in da bodo upravljavci države služili ljudem, ne pa ozadjem, ki jih predstavljajo tranzicijske elite, je pred nami. Potreben je majhen napor in najprej 40.000 podpisov, nato pa vsaj 350.000 glasov. Od nas samih, slehernega med nami je torej odvisno, ali želimo živeti v državi svobodnih in enakopravnih posameznikov ali v državi prvo- in drugorazrednih.

Priča smo novim privilegijem, nekdanji tovariši, nekaj sto jih je, so olastninili Slovenijo. Slovenijo je treba iztrgati iz rok tranzicijskih elit in jo vrniti ljudem.