Spoštovani vsi prisotni.
Iskrena hvala organizatorjem za povabilo in priložnost, da vam lahko danes, na slovesnosti ob obeležitvi Dneva državnosti, spregovorim nekaj besed in delim nekaj razmišljanj ob prihajajočem prazniku z vami.
Tako kot ob vsaki osebni obletnici obujamo spomine na prehojeno pot, se tudi ob obeležitvah dogodkov, ki so botrovali rojstvu naše države, ozremo na pot, ki je za nami.
Na svetu je več narodov, kot držav. Na svetu so bolj številni narodi, kot je slovenski, pa nimajo svoje države. Na svetu je veliko narodov, ki si desetletja, stoletja prizadevajo za vzpostavitev svoje državnosti, pa v tem niso uspeli. Slovenci pred 34. leti smo.
Slovenski narod je skozi številne generacije utrjeval svojo kulturo, krščansko vero, jezik in značaj. Ohranil je svoj jezik in svoj ponos v času številnih težkih preizkušenj.
Čeprav si Slovenci v svoji skromnosti tega velikokrat ne priznamo, smo velik narod.
Prav vsak med nami nosi v sebi majhen del tistega, kar nas kot skupnost dela velike.
In ko stopimo skupaj smo nepremagljivi.
Pred 34 leti smo stopili skupaj, sledili takratnim modrim voditeljem iz koalicije pomladnih strank DEMOS, na čelu z dr. Jožetom Pučnikom, ki so razumeli pomembnost trenutka, predvsem pa so poslušali narod, slišali so glas ljudi, ki je bil glas ZA samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo.
V pol leta po decembrskem plebiscitu, je takratna koalicija DEMOS na čelu s predsednikom vlade g. Peterletom s sprejemom številnih zakonov in aktov, kjer so bile zadnje ključne odločitve v takratni skupščini sprejete 25.junija 91 zvečer, uresničila voljo ljudi in Slovenke in Slovenci smo dobili lastno državo.
Ob takih praznovanjih, kot je današnje, nam spomin navrže tudi različne dogodke, resnične anekdote iz tistega časa.
Meni so v spominu najbolj ostali dogodki iz mesecev pred plebiscitom, kjer nas je takratni opozicijski del politike prepričeval o tem, da s plebiscitom preveč hitimo, da s tem ogrožamo prihodnost naših ljudi.
Liberalci in prenovitelji, prejšnji komunisti, so ljudi strašili s tem, da nas itak nihče ne bo priznal, da bomo jedli travo itn.
Zato želim z vami deliti resnično zgodbo iz tistega časa, ki jo povem vsakič, ko je priložnost za to.
V teh krajih je bilo pred 34.leti veliko prejemnikov t.i. italijanskih pokojnin.
Tisti, ki ste starejši, veste o čem govorim. Takratne pokojnine so bile še bistveno nižje kot današnje. Ti dodatki so bili za ljudi pomembni za preživetje, strašenje, da jih, če se osamosvojmo, ne bo več, pa s strani tistih, ki so to počeli, zavržno. V prejšnjem režimu so se ljudje bali, da bodo izgubili kako pravico, tudi penzijo, če bodo preveč glasni ali pa če se bodo zamerili takratni režimski oblasti.
V tednih pred plebiscitom so tisti, ki jim osamosvojitev ni bila njihova intimna opcija in njihovi vazali širili strah, da bodo ljudje ostali brez teh pokojnin, če se osamosvojimo, ker Italija nove države in mednarodnih sporazumov, ki so bili sklenjeni s prejšnjo, itak ne bo priznala, so govorili.
V neki vasi na pivškem je eden od prejemnikov te pokojnine v gostilni zbral vse, ki so jo prejemali. Bili so raznih političnih prepričanj. Pogovorili so se ob kozarcu vina in soglasno sklenili : ZA samostojno Slovenijo, tud če penzija gre.
Vidite spoštovani. To je bila tista enotnost. Tisti državljanski pogum, ki se je stoletja kalil v slovenskem narodu. Zato imamo danes svojo državo.
Takratna politika pa ni bila enotna. Potem, ko je bilo potrebno v nadaljnjega pol leta, to voljo ljudi uresničiti, je bilo na tej poti veliko težav. Nekateri najpomembnejši osamosvojitveni zakoni so se sprejemali z glasom ali dvema razlike.
Seveda pa pot do dejanske državnosti tu ni bila končana.
Šele začela se je.
26.junija 91, bila je sreda, ko so v Ljubljani tekle priprave na večerno praznovanje nove države, so v dopoldanskih urah v vojašnicah v Pivki in Ilirski Bistrici zagrmeli tanki.
Ob 11.10 so krenili iz Pivške vojašnice proti mejnim prehodom na Goriškem, dve uri kasneje iz vojašnice v Ilirski Bistrici pa proti Obali.
Kar se je dogajalo potem, tu v Vrhpolju, številni tu prisotni poznate bolje kot jaz. Z golimi rokami in svojimi telesi ste domačini tankom preprečevali nadaljnjo pot. In mejnih prehodov na Goriškem ta tankovska kolona tistega dne ni dosegla.
Lahko ponovim tako, kot je zapisano v vabilu na današnjo slovesnost: »Jugoslovanski armadi, ki je postala okupatorska vojska, ste dokazali, da se tega naroda ne da pokoriti.«
Pokazali pa ste Vrhpoljci, Vipavci, Ajdovci še veliko več: tistim, ki so še do teh dogodkov verjeli, da bodo Slovenijo pokorili v nekaj dneh, da bodo številni prvi dan itak zbežali preko meja, je postalo jasno, da naroda, ki je pripravljen golorok in z lastnimi telesi braniti novo nastalo državo, ni mogoče uničiti, niti ne ustaviti nadaljnjih korakov na poti do samostojne Slovenije.
Zato je bil ta dan prej še toliko bolj pomemben.
Uvodoma sem dejal, da je vsaka obletnica priložnost tudi za pogled na doseženo. Kje smo bili in kje smo danes ?
Slovenija je v teh letih dosegla veliko. Priznani in povezani v mednarodnem prostoru smo pogumno stopali po poti napredka.
Gospodarsko smo v povprečju rasli. Ne vedno. Bili so vzponi in bili so padci.
Pred štirimi leti vas je ob tej priložnosti na tem mestu nagovoril takratni predsednik vlade g. Janez Janša.
Slovenija je takrat, v letu 2021 beležila 8,2% gospodarsko rast, v številkah to pomeni, da smo leta 21 v enem letu ustvarili približno 5 mlrd evrov dodane vrednosti ali približno toliko več kot porabimo letno za celotno zdravstvo;
trenutno Slovenija beleži padec rasti, za slab odstotek, letošnja napoved je tudi skromna, rasli naj bi osemkrat počasneje kot pred štirimi leti, za dober odstotek.
Pred štirimi leti smo bili na četrtem mestu po investiranju nepovratnih evropskih sredstev, danes smo na zadnjem.
V zadnjih letih so bili uvedeni številni novi davki in dodatne obremenitve, napovedujejo se novi. Pri tem sedanja oblast blesti po izvirnosti: po novem naj bi komunalni prispevek plačevali tudi za t.i. enostavne objekte, če banaliziram: za vrtne in pasje ute.
Zadnjič smo v parlamentu poslušali ure razprav o čipiranju mačk.
Ni pa bilo v zadnjih letih predlagane nobene odločitve glede tistega kar nas mora, če želimo državo tudi ohraniti, najbolj skrbeti.
To pa je demografija, iz leta v leto se v Sloveniji rodi manj otrok.
Nasprotno. Sprejemajo se odločitve, ki šibijo rast naroda, odločitve, ki pomenijo razgradnjo temelja na katerem narod stoji ali pade, posledično pa tudi država.
Odločitve, ki pomenijo razgradnjo družine.
V Sloveniji je bilo lani 16.735 rojstev, kar je najmanj doslej.
Iz leta v leto se ta številka niža.
Ni tako daleč nazaj čas, ko se je letno rodilo celo 10.000 otrok več.
Države ni brez naroda.
Zgodovina nas uči, da država tudi ni enkrat za zmeraj.
Tako kot je potrebno za zakon in družino skrbeti, ter odnose negovati vsak dan, je tudi z državo. Vsak dan mora biti deležna odgovorne skrbi in gospodarnega upravljanja. Bila je težko pridobljena. S prelito krvjo.
Ko se pogovarjam s številnimi, ki so po 34 letih razočarani, pravijo: Slovenija ni to, za kar smo glasovali.
Pravijo mi: tisti, ki so bili najbolj proti samostojni državi, so naše skupno premoženje, ki so ga ustvarjale generacije olastninili in to ne samo enkrat.
Drugi pravijo: v Sloveniji odločajo interesne elite, ki jim ljudstvo za odločanje ni podelilo mandata.
Zato se gospodari slabo. Državne investicije se preplačujejo.
Pravijo, če bo šlo tako naprej, države v nekaj letih ne bo več.
Slovenija danes žal res ni država, za katero smo se plebiscitno odločili pred 34.leti. Tisti, ki so našo samostojnost priborili s puškami v rokah, velikokrat povedo: to ni država, za katero smo se borili.
In res. Na marsikaterem področju so elite, ki jim ljudje niso dali glasu na volitvah, državo ugrabile.
Zato je potrebno Slovenijo ponovno vrniti ljudem .
Slovenski narod mora dobiti državo, za kakršno smo glasovali na plebiscitu nazaj. V kolikor se bomo, spoštovani, na tej točki poenotili, bomo uspeli.
Tako kot smo uspeli pred 34.leti.
In ta čas ni več daleč.
Tokrat za to ne bo potreben golorok upor, potrebna bo samo modra odločitev.
Kajti, Slovenija je res raj pod Triglavom. Ni je države, da bi se na tako majhnem prostoru našlo toliko naravnih in ostalih lepot.
Pridne kmečke in ostale roke poskrbijo, da je zemlja obdelana, da so kašče polne, pašniki polni živine in da se vinski sodi jeseni napolnijo.
Kmečka pamet, spoštovanje in zdrav odnos do narave in ne evropske uredbe ali direktive, so poskrbeli, da imamo zelene travnike in gozdove, smaragdne reke, čisto in ohranjeno naravo. Izjemni dosežki posameznikov na področju znanosti, medicine, športa, kulture in številnih drugih področjih so poskrbeli, da je Slovenija prepoznavna v svetu.
Ja, na tem koščku planeta živijo pridni, delavni, izobraženi in pokončni ljudje.
Spoštovani.
V petek je na proslavi ob obeležitvi občinskega praznika občine Vipava osrednji govornik prof.dr.Gregor Majdič, rektor ljubljanske univerze poudaril, da iz teh krajev izhajajo številni izjemni posamezniki in spomnil na prvega doktoranda, doktorantko ljubljanske univerze leta 1920, ki je bila Ana Mayer Kansky iz Lož pri Vipavi. Spomnil pa je tudi na številne zgodovinske dogodke, ki so se dogajali na teh tleh in pri tem omenil Bitko pri Frigidu, v prevodu pri Mrzli reki, ki se je zgodila v začetku septembra 394 , nanjo pa nas spomni Teodozijev križ nad Vrhpoljami. Ko je leta 392 zahodnorimski cesar postal Evgenij, je začel z zatiranjem krščanstva in vnovičnem obujanjem poganstva v zahodnem delu cesarstva. Uprl se mu je vzhodnorimski cesar Teodozij. Odločilna bitka se je odvila na teh tleh.
Prvi dan bitke so bile uspešnejše enote cesarja Evgenija, a bojna sreča se je že naslednji dan obrnila. Pri tem je po izročilu vojakom cesarja Teodozija precej pomagal silovit veter. Ta naj bi Teodozijevo vojsko na eni strani dobesedno potiskal naprej, po drugi strani pa oviral Evgenijeve vojake. Puščice in kopja Evgenijeve vojske so izgubili moč. Veter je trgal ščite vojakom iz rok, prah jim je silil v oči in jim oviral vid. Tako pravi izročilo.
Ta bitka je pomenila dokončno zmago krščanstva nad poganstvom na ozemlju rimskega cesarstva, zato ima svetovnozgodovinski pomen.
Lani ste pri Teodozijevem križu nad Vrhpoljami postavili dodatno obeležje v spomin na dogodke pred 34 leti: Martinov buldožer, ki je takrat prvi ustavil kolono tankov in pred njim v zemljo zakopan simbol propadlega režima.
Pri tej zmagi takrat v pomoč ni prišla burja, zmagal je pogum, zmagala je državljanska zavest in neuklonljiv značaj.
Še nekaj let nazaj smo živeli v prepričanju, da je mir nekaj samoumevnega.
Živeli smo v prepričanju, da nekatere ideologije, ki ne priznavajo naravnih zakonitosti, s tem pa uničujejo temelje za rast naroda, nikoli ne bodo dobile mesta in podpore pri odločevalcih.
Motili smo se.
Zato je v teh časih, še bolj kot kdajkoli doslej potrebno ohranjati zdravo pamet in državljanski pogum.
Potrebno je negovati, ohranjati in utrjevati vrednote na katerih sta utemeljena slovenska država in slovenski narod.
Potrebno je negovati, ohranjati in utrjevati našo slovensko kulturo in našo vero.
Vse to so vrednote, ki so nas povezale pred 34 leti, zato smo uspeli. Ni bilo prvo in drugorazrednih. Narod se je prvič v zgodovini poenotil. Zato tudi danes ne smemo dovoliti, da bi nas kdorkoli razdvajal zato, ker mislimo s svojo glavo, spoštujemo svojo vero, postavo in naravne zakonitosti.
Na buldožerju je zapisano: POGUM IN VLOGA VRHPOLJCEV V OSAMOSVOJITVI NAJ NE BOSTA NIKOLI POZABLJENA.
Sam dodajam: Pogum in vloga Vrhpoljcev, Vipavcev, Ajdovcev, Slovenk in Slovencev ter vseh, ki so za samostojno Slovensko državo dali svoja življenja, naj ne bodo nikoli pozabljeni.
Čestitke ob prihajajočem Državnem prazniku Dnevu državnosti in čestitke ob prihajajočem občinskem prazniku občine Vipava, ki ga praznujete v spomin in počastitev dogodkov tu v Vrhpolju 26.6.91.
Hvala organizatorjem in vsem, ki ste oblikovali in sodelovali v današnjem izjemnem programu, predvsem pa: praporščakom, pripadnikom slovenske vojske, gasilcem, učencem, pevkam in pevcem, pihalnemu orkestru Vrhpolje in ostalim.
Vse dobro vam želim, ostanite zdravi in pokončni.
Bog Te živi, Slovenija!
(Vrhpolje, 22.6.2025)
