Zvone Černač: "Odločitve ministra Čuferja ugodne za finančne špekulante in bančne tajkune, ne pa za državljane"
sreda, 20. 11. 2013ZVONKO ČERNAČ: Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi, predsednica vlade, ministri, minister za finance dr. Uroš Čufer, vsi ostali prisotni en lep pozdrav! Dovolite mi, da v imenu predlagateljev na kratko podamo obrazložitev vložene interpelacije.
Poslanke in poslanci poslanke skupine Slovenske demokratske stranke smo 1. oktobra letos po tistem, ko so bili na plenarni seji Državnega zbora, ki je potekala v petek 20.9. zavrnjeni vsi predlogi, ki smo jih v zvezi s škodljivimi pristopom ministra za finance dr. Uroša Čuferja pri reševanju dveh zasebnih bank in posledično pri reševanju bančnega kreditnega krča ter prepočasni in neustrezni sanaciji bančnega sistema v Republiki Sloveniji predlagali v sprejem, torej po tistem, ko je bilo vse, kar je bilo predlagano zavrnjeno, vložili interpelacijo o delu in odgovornosti ministra za finance dr. Uroša Čuferja in jo oprli na dva temeljna razloga. Prvi je predlog neomejenega državnega poroštva pri nadzorovani likvidaciji dveh zasebnih bank Probanke in Factor Banke, s čimer se breme neodgovornega in škodljivega klientelističnega gospodarjenja v teh dveh zasebnih bankah v pretežni neposredni in posredni lasti članov Kučanovega Foruma21, neposredno nalaga na ramena slovenskih davkoplačevalcev, kar posledično pomeni, da bomo državljani preko višjih davkov plačali kredite, ki so jih najeli, ne pa tudi vrnili bančni tajkuni, ki prihajajo v glavnem iz leve politične provinjence. Pri tem se seveda nobenemu od njih ni skrivil niti las na glavi kaj šele, da bi odgovarjali za svoja početja oziroma, da jim bi bilo istočasno z odločitvijo o državnem pokritju njihovih obveznosti kar se tiče teh dveh zasebnih bank, 6. 9. 2013, blokirano njihovo premoženje. Posledično seveda vsa ta poroštva in dodatne zadolžitve države pomenijo dražja posojila, ne samo za državo, pomenijo dražja posojila tudi za gospodarstvo, ki diha že na škrge, pomenijo pa tudi višje zadolževanje države po izjemno visokih obrestnih merah, s čimer se ogroža naša suverenost, oddaljuje pa se tudi pričetek sanacije ostalih bank oziroma pričetek sanacije bančnega sistema v celoti. Nobena država, še posebej pa ne država, ki je v recesiji in za katero je recesija napovedana tudi za prihodnje leto, ne more preživeti ob tako visokih obrestnih merah, pod katerimi se v zadnjih mesecih enormno zadolžuje naša vlada, za kar je neposredno in prvi odgovoren minister, ki je pristojen za finance.
In drugič smo to interpelacijo oprli na kršitev zakona o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank v povezavi z zakonom o integriteti in preprečevanju korupcije, ki jo je minister zagrešil z namenom, da vsebinsko enak pristop prelaganja bremen na ramena davkoplačevalcev kot je bil uporabljen pri pokrivanju izgub dveh zasebnih bank, Factor in Probanke, uporabi tudi pri delovanju družbe za opravljanje terjatev bank, bolj znane pod imenom slaba banka.
Eden od štirih neizvršnih direktorjev je bil namreč iz te tako imenovane slabe banke protipravno oziroma nezakonito razrešen in to izključno zato, ker javno nasprotuje oškodovanju slovenskih davkoplačevalcev. Razrešitev se je zgodila točno teden dni po tistem, ko je bila sprejeta škodljiva odločitev o državnem poroštvu milijarde trideset milijonov evrov za jamstvo terjatev v dveh propadlih privatnih bankah.
Na podlagi 113. in 104. člena Ustave RS je minister dr. Uroš Čufer ob nastopu funkcije prisegel, da bo spoštoval ustavni red, da bo ravnal po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval za blaginjo Slovenije. Ali minister to prisego danes še spoštuje? Ugotavljamo, da ne, pač pa ravna v nasprotju z njo. V dobrega pol leta od nastopa njegovega mandata se je javni dolg povečal za preko 4 milijarde evrov, na preko 23 milijard evrov. Spomnimo se, v bivši državi, ki je bankrotirala, smo imeli 20 milijard evrov dolga, ne v evrih, ampak v dolarjih, to pomeni 15-krat manj kot ga imamo danes v Republiki Sloveniji. Samo v dobre pol leta se je torej ta dolg povečal za preko 4 milijarde evrov, za primerjavo, v letu 2012, v lanskem letu, ko so bile tudi zaostrene razmere, pa je bila neka druga vlada, je povečanje tega dolga znašalo milijardo 600 milijonov evrov. Še vedno veliko, vendar dva in pol krat manj kot znaša to povečanje letos.
Vse te odločitve seveda vplivajo tudi na naš položaj na mednarodnih finančnih trgih, za katerega je seveda prvi odgovoren minister za finance, in graf, ki ga imamo na slidu, nam nazorno kaže, kako se ti pribitki na naše desetletne obveznice gibljejo. Tam na začetku, kjer so bili med šest in pet do 7%, so znašali ti pribitki, je bila imenovana vlada, druga vlada Janeza Janše. Potem so začeli pribitki padati. Do kje? Nekje do poletnih mesecev, ko se je vsa takratna opozicija, predvsem oziroma ne predvsem, Pozitivna Slovenija in Socialni demokrati na čelu sedanje premierke, ki je bila takrat zelo glasna opozicijska poslanka, Alenka Bratušek, zganila in storila vse, da je bila preprečena uveljavitev zakona o tako imenovani slabi banki, da se je ta odločitev prolongirala iz predpoletnega časa v novo leto – veste, da so bili vloženi celo podpisi za referendum s strani teh poslank in te takratne poslanke, sedanje premierke, ki so odložili uveljavitev zakona v prve dni letošnjega leta. Zaradi tega so pribitki ponovno rasli. Po tistem, ko se je situacija umirila, so začeli padati, vendar je ponovna rast dosežena s tako imenovanim “virantovanjem”, z obdobjem, ko se je zrušila druga Janševa vlada in ko je mandat nastopila Vlada sedanje premierke, in so rasli vse do zadnjih dni.
Kljub tem neugodnim trendom, kljub tej neugodni poziciji, kljub temu, da smo želeli tudi v opoziciji pomagati pri stabilizaciji razmer, s tem da smo spomladi predlagali nekaj ukrepov, ki so bili potem kasneje kljub začetnemu nasprotovanju tudi sprejeti – govorim o fiskalnem pravilu in tako naprej -, je minister za finance dr. Uroš Čufer opravil zadolžitev države v najbolj neugodnem trenutku. V najbolj neugodnem trenutku, med prvomajskimi prazniki se je zgodila zadolžitev z dvema obveznicama, 5- in 10-letno, v višini 3 milijarde in pol ameriških dolarjev, po obrestni meri 6%.
Dodatna zadolžitev, kot veste, se je zgodila dan pred sprejetjem proračuna za leto 2014 in dan pred izglasovano zaupnico vladi Alenke Bratušek v višini milijarde in pol evrov, po skoraj 5% obrestni meri oziroma še višji, če upoštevamo še vse ostale podatke, ki trenutno javnosti še niso znani. Obrestna mera ECB trenutno znaša 0,25%, torej bi se Slovenija z vstopom v Evropski mehanizem lahko zadolževala 5-krat ceneje. Ukrepe, ki bi jih morala sprejeti, pa bo Slovenija morala sprejeti v vsakem primeru, nekatere že sprejema, ker drugače ne bo sposobna odplačevati obveznosti. Samo pri milijardi dodatnega dolga pomeni razlika v obrestih v 10-letnem obdobju pol milijarde evrov, ki jih ne bi bilo treba plačati, če bi Vlada, predvsem pa minister za finance dr. Uroš Čufer ravnal v skladu s prisego in odgovorno do javnih financ, do države, predvsem pa odgovorno do državljanov in bodočih rodov.
Njegove odločitve niso ugodne za državo in državljane, ugodne so predvsem za lastnike in vlagatelje dveh zasebnih bank, Factor in Probanke, ki ju bomo sanirali davkoplačevalci. Ugodne so tudi za špekulativni kapital, ki nam posoja denar po visokih obrestih. Kot vidimo iz zadnjih aktivnosti ministra, iz aktivnosti, ki so se zgodile prejšnji teden, namerava minister za finance dr. Uroš Čufer s tako politiko nadaljevati.
To je nenazadnje razvidno tudi iz proračuna za prihodnje leto. Skupni obseg novih zadolžitev in poroštev po vseh 13 odstavkih 39. člena Zakona o izvrševanju proračuna znaša 12,3 milijarde evrov. 12,3 milijarde evrov! Pri čemer je za sanacijo bank namenjenih v tem zakonu samo 2 milijardi evrov, ki, kot slišimo, ne bosta zadostovali. Še več, minister tako politiko razglaša kot uspešno politiko, seveda pa ob tem ne pove, kdo bo zapitek oziroma pribitke te tako imenovane uspešne politike plačal. Po sprejetju proračuna, po tistem, ko je bil proračun oziroma ko ste ga sprejeli pretekli teden, bo javni dolg konec prihodnjega leta dosegel skoraj letni obseg tistega, kar država ustvari v enem letu, torej bruto domačega proizvoda. Samo za odplačilo obresti pa bo Slovenija letno namenila skoraj milijardo evrov. Milijardo evrov samo za obresti! Pred petimi leti, točneje 2008, je odplačilo obresti bilo na ravni okoli 300 milijonov evrov. Tako ravnanje je seveda popolnoma nesprejemljivo, saj bi lahko naša država dostopala do cenejšega denarja, s čimer bi bile njene obveznosti za odplačilo obresti na letni ravni lahko več kot polovico nižje. Tako pa imajo največje koristi, kot sem dejal, od sedanje politike ministra za finance dr. Uroša Čuferja bančno-politični tajkuni na eni strani in finančni špekulanti na drugi strani, saj s sposojanjem denarja po obrestni meri 5% do 6% brez kakršnegakoli rizika ustvarjajo nedvomno izjemne zaslužke.
Ta graf govori o temu gibanju javnega dolga, ki se bo, kot vidite, v obdobju do konec leta 2015 glede na sprejete dokumente v Državnem zboru, ki jih je sprejela na predlog vlade Alenke Bratušek ta koalicija, povečal v primerjavi z letom 2008 za 337%. Tega bremena ni mogla prenesti niti bivša država, ki je denar tiskala, tega ni več, denarja se ne da tiskati, se pravi tega bremena država, če ne bodo sprejeti ustrezni ukrepi in če se ne bo zaustavila ta neustrezna in škodljiva politika ministra za finance dr. Uroša Čuferja, ki je prvi odgovoren za javne finance, seveda pelje državo v brezizhodne razmere. Ceno, nepotrebno ceno, ker imamo na voljo drug scenarij, ki bi ga lahko izkoristili, pa bodo plačali bodoči rodovi. Slovenija kljub temu odločitvam ministra za finance dr. Uroša Čuferja še vedno ni pričela s sanacijo bančnega sistema. V velikih težavah so vsaj še tri večje banke, ki so v pretežni ali delni državni lasti, gospodarstvo še vedno težko dostopa do svežih finančnih virov, ti viri so bistveno dražji kot znašajo za gospodarstvo na konkurenčnih trgih.
Minister za finance dr. Uroš Čufer pa je z izdatno državno pomočjo dvema privatnima bankama, ki po našem mnenju tudi ni v skladu z evropskimi pravili, saj so bile pri tem zavarovane tudi vse vloge nad 100 tisoč evrov, reševal predvsem njihove lastnike, vlagatelje nad 100 tisoč evrov in ne bančni sistem. Kdo torej v tem trenutku ogroža suverenost Slovenije? Evropska trojka ali domača trojka oziroma četvorka, ki nas zadolžuje po enormno visokih obrestnih merah?
Spoštovanje ustavnega reda in delovanje za blaginjo Slovenije se še posebej pričakuje od ministra za finance, ki bi moral biti glavni skrbnik javnih financ, dober gospodar našega skupnega premoženja, ki mu je bilo z imenovanjem na položaj ministra zaupano v upravljanje. Po mnenju predlagateljev je minister s svojimi ravnanji v preteklosti ravnal ravno nasprotno, tako kot sem povedal, imajo na podlagi njegovih ravnanj koristi vsi drugi samo javne finance in državljani te države ne.
Zadolžitev, ki je bila opravljena letos med prvomajskimi prazniki, nas bo bremenila še zelo dolgo. Na drugi strani pa je v tem istem obdobju, torej nekaj dni po tem, ko je dr. Uroš Čufer, minister za finance državljane te države zadolžil za dodatne tri milijarde in pol ameriških dolarjev po 6% obrestni meri, povečal depozite države v teh dveh zasebnih bankah, torej nekaj dni za tistim, ko smo dobili drag denar, je pa plasiral denar po nižji obrestni meri v dve zasebni banki, v ti dve banki Factor in Probanko, čeprav je takrat razpolagal tako s podatki revizijskih inštitucij kot Banke Slovenije o stanju v teh dveh bankah.
Minister vse do danes ni odgovoril na vprašanje zakaj je takrat to storil, zakaj je takrat to storil. S tem gotovo ni varoval javnih financ, še manj pa je s to potezo skrbel za stabilnost bančnega sistema. Tudi danes še ne vemo zakaj je bilo potrebno opraviti to hitro zadolžitev v preteklem tednu za milijardo in pol s temi triletnimi obveznicami za katere bo treba plačati preko 200 milijonov evrov obresti, torej več kot znaša letni učinek davka na nepremičnine. Ne vemo koliko so znašali ostali zaslužki pri tej zadolžitvi, koliko so znašali zaslužki posrednikov, kolikšen je hipen zaslužek vlagatelja, baje mu je bil priznan diskont v primeru 6 milijonov evrov, koliko je zaslužil tisti, ki je te postopke peljal in zakaj je minister za finance dr. Uroš Čufer ob spomladanski zadolžitvi oziroma majski, prvomajski za 3,5 milijarde ameriških dolarjev zavajal javnost, da ima Slovenija dovolj sredstev do aprila prihodnje leto in da dodatna zadolžitev v letošnjem letu ne bo potrebna. Ali je ta dodatna zadolžitev povezana z reševanjem teh propadlih zasebnih bank? Torej, čemu bo pravzaprav namenjena. Vse to so vprašanja, ki ostajajo brez odgovorov, kakor ostajajo brez odgovorov številni očitki, ki smo jih navedli v interpelaciji. Minister na več kot polovico očitkov niti ni odgovoril. V preostalem pa za svoje trditve ni predstavil nobenih dejstev oziroma prepričljivih argumentov. Več o tem pa v razpravi, po tistem, ko bo minister podal odgovore na interpelacijo.
Mimogrede, ne vem če ste opazili, tudi sam tega nisem videl, včeraj odgovor ministra za finance dr. Uroša Čuferja, se začne na strani 7, 6 strani kakor da jih ni, čeprav po vsebini sovpada začetek odgovora s stranjo 7 in konča na 16 strani z njegovim podpisom. Očitno odločitev ministra glede dveh zasebnih bank ni bila namenjena pričetku sanacije bančnega sistema, saj je šlo za dve majhni nepomembni banki, ki sta imeli zelo omejen portfelj vlagateljev, poleg političnega tudi sorodstveno in interesno povezan krog lastnikov, upravljavcev in nadzornikov. Zato njun stečaj ne bi ogrozil ničesar, depoziti fizičnih oseb pa so v takem primeru varovani do višine 100.000 evrov. Še več, trdimo, da način, ki je bil ubran je dodatno omajal zaupanje ljudi v bančni sistem in bo dolgoročno povzročil škodo pri ostalih bankah, saj je bilo s strani ministra za finance dr. Uroša Čuferja povedano, da pristop pri sanaciji ostalih bank ne bo tak, kot je bil v primeru teh dveh zasebnih bank. Namesto, da bi minister za finance dr. Uroš Čufer v maju letos potegnil …./nerazumljivo./ depozita iz teh dveh bank, jih je po tistem, ko je državo drago zadolžil za dodatne tri milijarde in pol ameriških dolarjev še povečal za preko sto milijonov evrov. Iz 209 milijonov 400.000 evrov, kolikor so ti depoziti znašali aprila, na 318 milijonov 300.000 evrov v maju. Torej, je ravnal v nasprotju s prisego in omogočil nekaterim, da so se dodatno okoristili. S to potezo ministra za finance je bilo seveda umetno podaljšano življenje dvema zasebnima bankama, likvidnost se je izboljšala, depozitarji in koristniki posojil pa so bile v glavnem fizične in pravne osebe iz kroga bančnih tajkunov, ki imajo oporo oziroma pripadnost pri tranzicijski levici, kar vse bolj poznamo pod interesno sfero Kučanovega Foruma 21.
Nekateri od teh zasebnih lastnikov, na primer Herman Rigelnik, so si teko čez poletje izplačali več milijonske dividende, namesto da bi ta sredstva namenili dokapitalizaciji njihovih zavoženih privatnih bank. Tega jim seveda ni bilo treba, saj je za to poskrbel minister za finance dr. Uroš Čufer z državnim denarjem oziroma denarjem državljank in državljanov. Ko je bila 6. 9. 2013 sprejeta odločitev o nadzorovanju likvidacije obeh bank, pa so bili ravno ti depoziti države razlog, ki jo navaja minister, za odločitev likvidacij namesto stečajev, pri katerem bi večje breme padlo na lastnike propadlih bank in depozitarja z vlogami preko 100.000 evrov. Z odločitvijo ministra za finance dr. Uroša Čuferja, tudi z odločitvijo Vlade Alenke Bratušek in Banke Slovenije pa bo glavno breme padlo na davkoplačevalce preko višjih davkov, k jih bomo morali plačevati vsi, za sanacijo zasebnih bank in posledično za zadolževanje države po izjemno visokih obrestnih merah. Torej, kaj se je zgodilo? S to pomočjo oziroma s to intervencijo, ko je ob znanih podatkih, da sta banki dejansko samo še lupini, minister z dodatnim državnim depozitom omogočil nadaljnje poslovanje teh bank je lastnikom in večjim depozitarjem, ki so tako ali drugače bili upravljavsko, nadzorniško in lastniško povezani omogočil, da so iz teh bank izčrpali še tisto, kar se je izčrpati dalo. Državi oziroma davkoplačevalcem pa je ostala lupina, ki jo bodo sanirali preko odločitve o milijardi 30 milijonov evrov vrednem državnem poroštvu.
Minister za finance dr. Uroš Čufer je utemeljeval, da je s tem, ko je to storil zagotovil stabilnost bančnega sistema. Že prej sem omenil, da temu ni tako, argumenti govorijo nasprotno. In tisto drugo, kar se mi zdi še bolj pomembno, da je bil s tem začet postopek sanacije bank. Ta trditev je bila verjetno izrečena zaradi mednarodne javnosti, ki je verjetno to trditev tudi do neke mere kupila. Dejansko od daleč gledano se zdi, kot da smo začeli nekaj sanirati. Nič od tega ne drži. Bančni trg je še vedno rigiden, dostopnost do kreditov je slaba, prava sanacija bank se še vedno ni začela. Graf, ki ga imate tukaj govori o tem, da medletna rast posojil vsem trem sektorjem pada, še vedno. Vemo pa, da imajo banke v gospodarstvu poseben pomen in posebno vlogo, ker je njihova posojilna dejavnost ključna za delovanje in razvoj celotnega gospodarstva. Ta kreditna aktivnost pa kljub tej intervenciji 6. 9. še vedno pada, tudi po milijardi in 30 milijonov evrov sprejetem državnem poroštvu, ki naj bi ta graf obrnil v drugo smer.
Še vedno smo v situaciji, ko banke niso več zmožne odobriti kreditov, niti kapitalsko močnim podjetjem za normalno poslovanje, niti za nove upravičene investicije, pa tudi obrestne mere za kredite, ki jih banke odobrijo so znatno višje, kot obrestne mere v evroobmočju. Seveda, ker je to povezan krog, če se država zadolžuje drago in drago dostopa do finančnih virov, seveda ne more kaj drugega veljati tudi za njen bančni sistem in o tem govori tudi graf, ki kaže obrestno mero za posojila nad milijon evrov, tista spodnja premica je povprečje v Evropski uniji in zgornja je trend gibanja v naši državi. Struktura kakovosti kreditnega portfelja bank se torej slabša, slabšanje kreditnega portfelja bank je predvsem posledica slabega gospodarske položaja, ki se odraža v večjem številu stečajnih postopkov podjetij, povečani plačilni nesposobnosti, tako podjetij, kot posameznikov ter večji brezposelnosti. Glede na to, da se slovenske banke soočajo tudi z omejenim refinanciranjem na tujih finančnih trgih, se pojavlja tudi problem učinkovitega upravljanja likvidnosti. Z drugimi besedami, zagotavljanje likvidnosti bank je vedno težje in vprašajmo se ali je ta intervencija pri dveh zasebnih bankah, ki jo je izvršil minister za finance dr. Uroš Čufer in preko milijarde državnih poroštev obrnila trend v drugo smer, ni, ni ga obrnilo, dodatno je ogrozilo pravo reševanje bančnega krča in pričetek prave sanacije bank.
Z namenom sanacije bank je prejšnja vlada pred dobrim letom v zakonodajno proceduro vložila zakon o slabi banki, ki še do danes ni v celoti zaživel. Prej sem povedal, kaj se je dogajalo s strani takratne opozicije Pozitivne Slovenije in Socialnih demokratov na čelu s sedanjo premierko Alenko Bratušek. Zaradi tega ravnanja je bila slaba banka ustanovljena več kot pol leta kasneje, posledično pa nastajajo tudi vsi problemi s prenosom slabih terjatev nanjo. Kljub temu pa minister za finance ni pomenil največje skrbi davkoplačevalskemu denarju oziroma reševanju tega bančnega krča, pač pa je največjo skrb namenil reševanju dveh zasebnih bank.
Razmere v obeh bankah so se zelo poslabšale pozno spomladi letos in kljub temu, da so bile te razmere znane in slabe, je imela država v teh bankah, ki sta imeli skupaj približno 4% tržni delež, naloženih kar 17% vseh depozitov, ki jih namenja za vzdrževanje likvidnosti bančnega sektorja. Minister bi moral najkasneje takrat odreagirati, zavarovati oziroma potegniti depozite iz teh dveh bank in seveda omogočiti, da bi se ti dve banki izčistili preko stečaja, da bi odgovarjali lastniki in vsi ostali člani uprav nadzornih svetov, kajti ta odgovornost se bo zdaj zakrila in prikrila, pa vsi tisti, ki bi imeli vloge do 100 tisoč evrov pa bi bili tako in tako zavarovani. Torej, minister je ravnal neodgovorno, zato tudi ne čudi izjava predsednica koalicijske stranke Socialnih demokratov, dr. Igorja Lukšiča z dne, 9. septembra letos, torej tri dni po tistem ko je bila ta odločitev sprejeta, ki je izjavil, da je finančni minister, dr. Uroš Čufer, šibki člen v vladi Alenke Bratušek. Seveda je to izjavo razumeti ne v smislu, da nima podpore s strani premierke. Ima jo, neizmerno, pač pa v smislu ogrožanja javnih financ.
Odločitev o tej likvidaciji Faktor in Probanke je bila sprejeta tudi s to odločitvijo o kateri sem že govoril, o poroštvu za milijardo 30 milijonov evrov za depozite in tudi za tiste depozite, ki presegajo 100 tisoč evrov, tako za pravne, kot za fizične osebe in za izdane obveznice obeh bank.
Očitno so šla prizadevanja ministra za finance, dr. Uroša Čuferja, v tem primeru predvsem v smeri, da bi pri sanaciji bank razbremenil finančne institucije in bogate posameznike, ne glede na to, da je to v nasprotju z evropskimi smernicami, s tem pa je minister še dodatno obremenil slovenske davkoplačevalce.
Mogoče je odgovor na vprašanje, zakaj taka ravnanja, zakaj ne ščitenje javnega interesa oziroma interesa javnih financ in ščitenje interesa davkoplačevalcev oziroma državljank in državljanom mogoče odgovor na vprašanje o tem, da minister prihaja iz ene izmed problematičnih bank, iz največje državne banke, iz Nove ljubljanske banke v kateri je največ slabih terjatev. Torej so v tej banki v obdobju ko je sam tam služboval, izredno slabo gospodarili.
Predsednica vlade gospa Alenka Bratušek pa je bivša nadzornica Nove KBM banke, ki je v času ko je sedela v nadzornem svetu, ustvarila veliko, ogromno slabih terjatev. To je banka, ki je bila politično dokapitalizirana na pobudo stranke Socialnih demokratov v času vlade Boruta Pahorja in to s strani državnih podjetij. Ta državna podjetja, ne glede na to, da prihajajo iz dejavnosti, ki dosega znatne dobičke, imajo kar nekaj težav pri svojem poslovanju v tem obdobju zaradi tega, ker so seveda zdaj te naložbe praktično nič vredne in morajo opravljati vse slabitve v svojih bilancah. Tako energetska podjetja, kot pošta in tako naprej.
Po nekaterih mednarodnih ocenah, pa tudi domačih, naj bi za sanacijo bančnega sistema v Sloveniji, za celotno sanacijo, potrebovali več kot 7 milijard evrov in pol, kar niti ni tako pretirana številka, če vzamem v obzir dejstvo, da je vlada ocenila, da samo za ti dve privatni banki, ki sta obvladovali 4% tega portfelja, potrebujemo milijardo 30 milijonov evrov. Milijardo 30 milijonov evrov samo za ti dve, ki sta bile le 4%.
Se pravi, da glede na obseg, glede na vse kar se je dogajalo v preteklih letih, ta številka niti ni tako grozno visoka, je pa enormno visoka z vidika davkoplačevalcev, ki bodo morali očitno to pokriti. Res pa je, da v teh dveh privatnih bankah, je bil obseg teh tajkunskih posojil za razna menedžerska lastninjenja in da sta bili ustanovljeni izključno za to, da sta te procese izpeljali z vedenjem, očitno vnaprejšnjim vedenjem, da nikomur od teh ne bo treba teh kreditov vračati. Vsekakor pa ta znesek ne bo manjši, kot 4 milijarde evrov, ne bo manjši, kot 4 milijarde evrov.
Minister za finance dr. Uroš Čufer se pri sanaciji ostalih bank tudi ne bo mogel izogniti pričakovanjem po enakem pristopu za reševanje bank in seveda pri enakem pristopu za jamčenje za depozite v teh bankah, kot je bil sprejet pri Faktor in Probanki in sicer zaradi utemeljenega pričakovanja po enakopravnem obravnavanju vseh vlagateljev, tudi zaradi pričakovanj finančnih trgov mednarodnih institucij in tudi zaradi pričakovanj javnosti ne nazadnje. Tega ne bo mogoče storiti. Za tak pristop pri sanaciji preostalega bančnega sektorja, bi potrebovala država 14 milijard evrov. Torej je odločitev o nadzorovani likvidaciji dveh zasebnih bank, na ta način, kot jo je predlagal in tudi potem izpeljal dr. Uroš Čufer, minister za finance, tudi s tem poroštvom ta odločitev je omajala, ne pa okrepila zaupanja komitentov bank, kar je bil eden ključnih razlogov, ki ga tako minister kot vsi ostali navajajo v prid tej odločitvi in ki ga tudi minister ne nazadnje navaja kot argument za vključitev o pristopu izdaje državnega poroštva v višini milijarde 30 milijonov evrov, ki je bil tukaj ubran.
Likvidacija pomeni tudi prikrivanje podatkov, glavni namen odločitve za nadzorovano likvidacijo Factor in Probanke je bil poleg pokritja bančno političnih tajkunov očitno v tem, da ostane čim več skritega, čim več skritega o dejanskih razlogih, ki so pripeljali do propada obeh bank. Tukaj tudi ni uveljavljanja odgovornosti v takšnem obsegu kot bi bilo možno v kolikor bi banki šli v stečaj, za kar sta bili zreli po vseh kriterijih, ne uprav, ne nadzornih svetov in vseh ostalih, ki so pripeljali do tega. Največji lastnik Factor banke je bil Herman Rigelnik, soustanovitelj Kučanovega Foruma 21, nekdanji poslanec politične stranke LDS, ki je več skoraj ni na političnem prizorišču in nekdanji predsednik Državnega zbora. Lastniki Probanke pa so bila podjetja recimo tako imenovanega nacionalnega interesa Perutnina Ptuj, Trimo Trebnje, Pivovarna Laško, Gorenje, direktorji v teh bankah, člani nadzornih svetov, predsedniku prav, člani uprav pa nekako v tem kolobarjenju pomešani na različnih funkcijah in stolčkih, ki so medsebojno obvladovali ta razmerja, si sami sebi dodeljevali kredite za katere so v naprej vedeli, da jih ne bo potrebno vračati in tako naprej. Samo nekaj tednov pred to likvidacijo 6.9. je prišlo do izplačila 6,9 milijonov evra dividend iz podjetja Hermana Rigelnika, ki je lastnik te Factor Banke. Se pravi samo nekaj tednov pred tem 6,9 milijonov odliva v obliki dividend podjetja, ki je lastnik te banke. Če bi maja minister dodatno ne namenil preko 100 milijonov v portfelj teh dveh bank zato, da je vzdrževal umetno še naprej njihovo likvidnost se to ne bi zgodilo in če bi namesto tega kar je storil zahteval od lastnikov, da to naredijo, da namesto teh izplačil dividend z vplačili dodatno zagotovijo možnosti zaposlovanja teh dveh zasebnih bank. Okoli 30 milijonov evrov je bilo teh dividend v temu …/nerazumljivo./, ki ga lastniško obvladuje Herman Rigelnik v preteklem obdobju, da ne govorimo o vseh ostalih nagradah, ki so bile izplačane v tem obdobju za predsednike uprav, nadzornih svetov, v zadnjih štirih letih jih je bilo za skoraj oziroma za več kot 700 tisoč evrov teh nagrad in sejnin, nikomur od teh ne bo potrebno nič vračati, sem prepričan, da nihče od teh tudi ne bo nikoli za nič odgovarjal.
Mimogrede nisem prej pogledal po spletu ali že kakšna filmska policijska akcija poteka, da malo zamegli to razpravo danes v Državnem zboru, ker če se spomnite 20. septembra, ko smo razpravljali o sanaciji bančnega sistema so zaprli Medjo in Arharja, češ, da sta glavna kriminalca za to kar se dogaja v bankah za par ur, no, ne vem, za enih 10, 20 ur. Tako, da pričakujem, da se tudi danes kakšna taka filmska zgodba zgodi, ampak te zgodbe, oprostite, ne bodo rešile težav s katerimi se ta država sooča in ne morejo razbremeniti odgovornosti ministra za finance dr. Uroša Čuferja na tem področju, kajti on je kot minister prvi odgovoren za te rabote.
V bistvu je s tem, ko si je zatiskal obe očesi maja letos in umetno omogočal podaljšanje življenja tema dvema bankama, tudi odgovoren za to, da je šlo teh 6,9 milijona evrov dividend zasebnemu lastniku gospodu Rigelniku, namesto, da bi šli v to banko za njeno dokapitalizacijo ali za zagotavljanje njene tekoče likvidnosti. In nekaj podobnega se je dogajalo tudi z vsemi ostalimi, nimam časa, da bi naštel vse primere, naj povem enega iz mojega področja. Pred leti se je dogajal tako imenovani prevzem podjetja Javor, ni bilo vsem omogočeno, da bi prišli zraven, niso jim dopustili, da bi bili pripuščeni k temu, očitno je to omrežje Foruma 21 odločalo o tem, kdo, kje, kaj, pod kakšnimi pogoji, in pri Javorju se je pojavil nek gospod Saša Remec, ki je dobil od Factor banke 4 milijone evrov kredita za ta prevzem. Podjetje propada. Več kot dve tretjini zaposlenih je na Zavodu za zaposlovanje, podjetje nima dostopa do finančnih virov. Tega gospoda že davno več v tej lastniški strukturi ni, ampak dobil pa je 4 milijone evrov kredita. Zanima me, koliko od tega je bilo vrnjenih tej Factor banki. Na drugi strani pa je bil ponudnik, ki bi, če bi mu bilo dovoljeno, da to podjetje prevzame, omogočil, da bi danes podjetje še vedno delovalo, sem trdno prepričan, in bi imelo več zaposlenih, kot jih je imelo takrat, pred tremi leti.
Torej, z izbranim načinom sanacije teh dveh bank bo strošek sanacije slovenskih bank veliko večji od sedaj znanega obsega slabih kreditov. V Sloveniji je še 56% bank v domačem ali državnem lastništvu, ob istem načinu saniranja to pomeni še 14 milijard evrov poroštev države. Omenil sem prej, kakšne so ocene glede teh slabih kreditov. Če bi se država, recimo, odločila za tako pot, bi to pomenilo njen finančni samomor, še posebej, če upoštevamo obrestno mero 5 do 6%.
Minister za finance dr. Uroš Čufer v okviru svojih pristojnosti nosi tudi odgovornost za tako diskriminatorno obravnavo slovenskih varčevalk in varčevalcev. S tem, po našem mnenju, neposredno krši 14. člen Ustave Republike Slovenije, ki določa, da smo pred zakonom vsi enaki. Prej sem omenil, zakaj menimo tako, in to našo trditev tudi utemeljil. Z odločitvijo o nadzorovani likvidaciji obeh bank je minister povzročil vsaj, prvič, zakonsko neutemeljen in privilegiran položaj varčevalk in varčevalcev Factor in Probanke, ki je v nasprotju z določbo tretjega odstavka 310. člena Zakona o bančništvu, ki določa, da je zajamčena vloga stanje vloge posamezne osebe do skupne višine 100 tisoč evrov na dan začetka stečaja nad banko, pri tem pa med drugim niso zajamčene vloge delničarjev banke, ki imajo najmanj 5% delež v kapitalu banke ali glasovalnih pravicah. In drugič, potencialno neenako obravnavo vseh ostalih varčevalk in varčevalcev, ki so zaradi nesorazmernega poroštva za ti dve banki izpostavljeni tveganju, da jim država ne bo mogla jamčiti niti za vloge do 100 tisoč evrov, navkljub jasni zakonski obvezi.
Minister za finance dr. Uroš Čufer krši tudi usmeritve Evropske unije, na podlagi katerih morajo glavno breme bančne sanacije bank nositi lastniki bank in deponenti z nezavarovanimi vlogami, torej s tistimi preko 100 tisoč evrov predvsem, nikakor pa glavnega bremena ne morejo nositi davkoplačevalci, kot je to v primeru Factor in Probanke. Evropske usmeritve gredo tudi v smeri, da je v primeru, ko temu ni tako, državna pomoč, za kar gre pri Factor in Probanki, nedovoljena. V primeru Factor in Probanke glavne stroške izgub obeh bank nosijo ravno davkoplačevalci. Poglejmo, kako je bilo, na primer, na Cipru. V primeru neke banke, banke Laiki, so morali imetniki depozitov privoliti, da se jim je 47% sredstev nad 100 tisoč evrov pretvorilo v delnice oziroma lastniški kapital te banke. Ob sprejemanju ukrepov v zvezi s tema bankama pa je tudi jasno razvidno, zakaj ni bil opravljen prenos slabih terjatev na tako imenovano slabo banko do konca meseca junija letos. Očitno Evropska komisija ne zaupa podatkom, ki so jih pošiljale v Bruselj slovenske oblasti, zaradi tega se opravljajo tako imenovani stresni testi v 10 slovenskih bankah in pregleduje njihova aktiva.
Še enkrat naj povem, ker se to rado pozablja, da je glavno breme odgovornosti, kljub temu, da smo poslušali, da ima minister tu omejeno odgovornost in da leži večja odgovornost na celotni Vladi in Banki Slovenije, le na ministru za finance dr. Urošu Čuferju. Glavna odgovornost leži zaradi tega, ker je bil kot minister za finance seznanjen z bilančnimi podatki obeh bank, in to že v mesecu aprilu. Imamo revizijsko poročilo za Probanko z dne 26. aprila 2013, kjer je navedeno, da pon