Zvone Černač: "Nakupi vojaške opreme so se v času LDS-ovih vlad dogajali na netransparenten način, z zaupnim naročili, brez ustrezne preverbe cene in številnimi podražitvami"
sreda, 25. 9. 2013Preiskovalna komisija Krpan želi ugotoviti politično odgovornost takratnih nosilcev javnih funkcij in nosilcev javnih pooblastil. Poslanke in poslanci na današnji redni seji Državnega zbora obravnavajo zahtevo za odreditev parlamentarne preiskave tako kot je bilo že povedano za ugotovitev politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij, ki so sodelovali pri prodaji podjetja Sistemska tehnika podjetju Viator&Vektor in pri nadaljnjih aktivnostih, ki so se zaključile s podpisom pismo o nameri za dobavo pehotnih bojnih oklepnih vozil 8×8 med Ministrstvom za obrambo Republike Slovenije in Sistemsko tehniko 20. avgusta 2004, in sicer zaradi suma, da je šlo za politično dogovorjen negospodaren posel, ki ga je spremljal tudi sum klientelizma in korupcije, saj njegov namen ni bil zaščiten v interesu države ter doseganje najnižje cene pri dobavi osemkolesnikov, pač pa zagotovitev več sto milijonov evrov vrednega posla z osemkolesniki posameznikom, ki so bili povezani s takrat vladajočo stranko, in to brez razpisa, brez preverbe cene in brez predhodne preverbe konkurenčnih ponudb in izdelkov. V nadaljevanju se bo ta preiskovalna komisija imenovala Krpan.Zahtevo za uvedbo parlamentarne preiskave je na podlagi 93. člena Ustave Republike Slovenije Državnemu zboru predložila skupina 31-ih poslank in poslancev s prvopodpisanim Jožetom Tankom. V imenu predlagateljev je dopolnilno obrazložitev predstavil poslanec Zvone Černač.ZVONKO ČERNAČ: Spoštovani vsi prisotni!
V imenu skupine 31 poslank in poslancev želim na kratko predstaviti zahtevo za odreditev parlamentarne preiskave tako kot je bilo že povedano za ugotovitev politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij, ki so sodelovali pri prodaji podjetja Sistemska tehnika podjetju Viator&Vektor in pri nadaljnjih aktivnostih, ki so se zaključile s podpisom pismo o nameri za dobavo pehotnih bojnih oklepnih vozil 8×8 med Ministrstvom za obrambo Republike Slovenije in Sistemsko tehniko 20. avgusta 2004, in sicer zaradi suma, da je šlo za politično dogovorjen negospodaren posel, ki ga je spremljal tudi sum klientelizma in korupcije, saj njegov namen ni bil zaščiten v interesu države ter doseganje najnižje cene pri dobavi osemkolesnikov, pač pa zagotovitev več sto milijonov evrov vrednega posla z osemkolesniki posameznikom, ki so bili povezani s takrat vladajočo stranko, in sicer na način, da se je ta posel odvijal brez razpisa, brez preverbe cene in brez predhodne preverbe konkurenčnih ponudb in izdelkov. V nadaljevanju je predsedujoča dejala, da lahko skrajšano to komisijo imenujemo Krpan, lahko imenujemo tudi Sistemska tehnika, lahko pa jo imenujemo tudi sistemska korupcija, kajti lovke tega posla segajo še v današnje čase, posamezni akterji, ki so bili aktivni takrat pri tej tako imenovani sistemski korupciji, pri plenjenju državnega premoženja za privatne žepe iz žepov davkoplačevalcev, delujejo še danes, delujejo v podobnih postopkih, nikomur od njih se do danes ni nič zgodilo, proti nekaterim so bili sicer sproženi postopki, vendar glejte čudežno so se končali ali z zastaranjem ali s tem, da je tožilec ali tožilka ugotovila, da ni elementov za sume kaznivih dejanj, ob tem, da so bila na mizi oškodovanja javnih sredstev v višinah, ki ne govorijo o enem, desetih, stotih, nekaj tisoč evrih, pač pa o oškodovanih, ki govorijo o več milijonih oziroma o več deset ali sto milijonih evrov.
Torej namen te parlamentarne preiskave, ki bo gotovo po tistem, ko bo odrejena, dobila širše razsežnosti, je ugotoviti ali je bil glavni namen prodaje, takratne prodaje državnega podjetja Sistemska tehnika s strani takratne vlade, omogočiti pridobitev več stomilijonskega posla z osemkloesniki podjetju Viator&Vektor, ki ga je takrat kapitalsko obvladoval Zdenko Pavček pripadnik takrat vladajoče stranke in to brez razpisa in brez preverbe, center kvalitete. Nadalje je namen ugotoviti zakaj pri vrednotenju tega državnega podjetja Sistemske tehnike niso bila upoštevana znana dejstva o tem, da se podjetje kupuje zato, da bi preko licence za osemkolesnike, ki bi jo pridobilo od avstrijskega podjetja Steyer brez razpisa in brez preverbe cen pridobilo več sto milijonski posel za 8-kolesnike. Nadalje je namen ugotoviti zakaj za dobavo 8-kolesnikov ni bilo objavljen javni razpis, pač pa je v času tedanje Ropove vlade obrambni minister Grizold brez preverbe cen podpisal pismo o nameri Sistemsko tehniko o dobavi osemkolesnikov. Nadalje je namen ugotoviti ali je mednarodni tender za nabavo osemkolesnih vozil, ki ga je objavilo Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije v času prve Janševe vlade preprečil namere Zdenku Pavčku po pridobitvi več stomilijonskega posla brez javnega razpisa, saj je bila ponudba Patrie oziroma Rotisa za približno 50 milijonov evrov nižja od ponudbe Sistemske tehnike. Nadalje je namen te preiskave ugotoviti ali je Sistemska tehnika v trenutku, ko jo je Ropova vlada prodala Zdenku Pavčku, imela sklenjene pogodbe z državo oziroma MORS-om za dobavo pehotnih vozil 6×6 in v kakšni vrednosti. Namen je tudi ugotoviti zakaj Ropova vlada deleža v Sistemski tehniki ni prodala neposredno avstrijskemu Steyerju, pač pa ga je prodala Zdenku Pavčku, kasneje pa je le-ta prodal manjši delež, 29%, avstrijskemu Steyerju in zanj prejel več kot je plačal za 80% delež državi. Predvsem pa je s tem pridobil licenco za vozila 8X8, ki bi mu brez razpisa na podlagi pisma o nameri, ki ga je podpisal takratni obrambni minister s podjetjem Viator&Vektor omogočila več 100 milijonski posel z državo. In ne nazadnje je namen ugotoviti ali so bile v ozadju tega posla strankarske povezave takrat vladajoče stranke. Zdenko Pavček je bil v tistem obdobju nekje kandidat za mestni svet mestne občine Ljubljana na listi takrat vladajoče politične stranke v državi, okrog njega so bili na visokih položajih, tako v podjetju Viator&Vektor, kot v podjetjih, ki jih je to podjetje obvladovalo samo ali v solastništvu z drugimi, imena, ki so bili predstavnik takrat vladajoče politične opcije, tako na primer je bila nekdanja županja te politične opcije Vika Potočnik članica nadzornega sveta podjetja Viator&Vektor, tam je sedela tudi Tatjana Fin, ki se zdaj pojavlja kot uspešna generalna direktorica podjetja Trimo, ki je malo manj uspešno bilo solastnik Probanke oziroma Factor banke, katere zapitek bomo plačevali vsi davkoplačevalci. V teh povezavah se znajde tudi nekdanji poslanec Socialnih demokratov in podžupan pri Viki Potočnik Anton Colarič, ki je kasneje postal direktor Veletržnice, podjetja, ki sta ga skupaj obvladovala Viator&Vektor in mestna občina Ljubljana, najdemo v teh shemah sedanjo ženo nekdanjega poslanca Socialnih demokratov in generalnega sekretarja Pahorjeve vlade Milana M. Cvikla, ki je na Viator&Vektorju skrbela za pr posle in tako naprej. Seznam bi bil resnično dolg, ne bi bilo dovolj 15 minut, ki jih imam na voljo, verjetno tudi 15 ur ne, da bi lahko našteli celotno interesno sfero predstavnikov leve politične provenience, ki so tako ali drugače skrbeli za interesne sfere podjetij skupine Viator&Vektor in tistih, ki bi morali skrbeti za javni interes, pa so zasledovali nek drug interes. V teh shemah najdemo tudi ime Samo Lozej, ki je po novem med ustanovnimi člani Pozitivne Slovenije in ki je pri županu Jankoviću zadolžen za energetiko, pred kratkim je bil imenovan za prvega nadzornika Soda, v okviru katerega poteka upravljanje z vsem državnim premoženjem in tudi kadrovanje, ki smo mu priča v zadnjih tednih in mesecih, neustrezno kadrovanje, politično kadrovanje, katerega glavni namen ni učinkovitejše in boljše upravljanje državnega premoženja, pač pa izključno interesna delitev plena. Mogoče je bila referenca za to imenovanje tudi njegova vloga pri nakupu SIB Banke, saj mediji poročajo, da je takrat kot vodja kabineta takratne županje Vike Potočnik parafiral pogodbo o nakupu SIB Banke, ki jo je mestna občina Ljubljana preko Energetike preplačala, davkoplačevalci pa so pokrivali izgube. V tej zgodbi so nekateri mastno zaslužili, med njimi tudi Igor Jurij Pogačar, to je tisti Pogačar s katerim je Katarina Kresal sklenila pogodbo o najemu stavbe za NPU, ki je bila kasneje označena kot sporna oziroma koruptivna, zaradi česar je Katarina Kresal, kot takratna ministrica tudi odstopila. In nekaj podobnega se danes dogaja s Probanko, s Factor banko, s še številnimi drugimi zgodbami in rabotami, ki govorijo na nek način o vladavini sistemske korupcije in klientelizma v obdobju Jankovićeve, pardon v obdobju Vlade Alenke Bratušek. Torej, skupna značilnost vseh teh zgodb in vseh teh imen, na nek način posvečenih imen je, da se nikomur v teh zgodbah ni nič zgodilo. Zaradi tega je eden izmed namenov tudi te preiskovalne komisije, da se ugotovi politična odgovornost takratnih nosilcev javnih funkcij, namen je tudi ugotoviti ali se je zaradi kasnejše odločitve Janševe vlade, ko je za nabavo osemkolesnikov Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije objavilo mednarodni tender, na katerem ni bila izbrana ponudba Sistemske tehnike, pač pa konkurenčna ponudba finske Patrie, s tem pa je Viator&Vektorju oziroma Zdenku Pavčku padel v vodo več 100 milijonski posel, sprožila politična gonja zoper posel s Patrio, predvsem pa proti takratnemu predsedniku vlade gospodu Janezu Janši, in to kljub temu, da je bila ponudba Patrie mnogo boljša kot ponudba Sistemske tehnike. In namen ne nazadnje je ugotoviti za koliko bi bil oškodovan državni proračun, v kolikor realizacije pisma o nameri o dobavi osemkolesnikov preko Sistemske tehnike, ki ga je podpisal minister v Ropovi vladi in katero realizacijo je preprečila Janševa vlada s tem, ko je bil objavljen mednarodni tender za dobavo osemkolesnikov. Torej, koliko bi bil oškodovan državni proračun, če do preprečitve realizacije tega pisma o nameri s strani prve Janševe vlade ne bi prišlo. V obdobju pred prvo Janševo vlado, predvsem v obdobju vlad, ki jih je vodila takratna stranka LDS so se prodaje državnega premoženja dogajale velikokrat netransparentno, mimo oči javnosti, mnogokrat niso bili zasledovani cilji, ki jih zasleduje vsak dober gospodar oziroma lastnik. Večinoma so prevladovali strankarski interesi iz tega obdobja lastninjena tudi izhajajo največji tajkunski prevzemi, ki jih ni več mogla preprečiti prva Janševa vlada. Večinoma so se ti prevzemi končali tako, da so predstavniki politične elite, ki je bila povezana s takrat vladajočo opcijo o podpori največjih državnih, pa tudi privatnih bank, katerih zapitek bomo plačevali očitno še nekaj časa davkoplačevalci. Torej, da so vsi ti pokupili državne deleže in jih ali prodali naprej za bistveno višjo vrednost ali pa breme odplačila preko nevračila najetih kreditov in preko sanacije bank z denarjem ljudi, davkoplačevalcev, tistih, ki so pač prisiljeni plačevati take ali drugačne davke, ki jih je v času te vlade vsak dan več prenesli na državo. Mimogrede danes lahko rečem srečno Slovenija. Danes je Slovenija srečna, kajti Vlada Alenke Bratušek nas danes, vsaj kolikor sem sledil medije, ni osrečila z nobenim novim davkom, tako da lahko rečem, da je danes s tega vidika resnično srečen dan. Malo manj srečen bo že jutri in v nadaljnjih dneh. Torej zalomilo se je pri tem samo tistim, ki jih je gospodarska kriza presenetila v času, ko niso uspeli do konca zapreti teh finančnih transakcij ali tistim, ki so se oddaljili od te politične provenience, ki je te rabote podpirala. To so dejstva, preverljiv dejstva. In ne samo danes naša generacija, še vrsto let bodo generacije za nami mladi, ki so zaradi teh rabot oropani njihove prihodnosti. Mimogrede, koliko delovnih mest bo izgubljenih zaradi tega, ker bo država dve zasebni banki reševala najmanj s pol milijardami, realno pa z milijardo evrov. Koliko delovnih mest ob tem, da je bila tukaj pred kakšnim mesecem ali dvema silna razprava o tem, kako je bila Vlada Alenke Bratušek uspešna, da si je izpogajala 10 milijonov evrov za zaposlovanje mladih iz evropskega socialnega sklada v tej finančni perspektivi. Koliko je teh delovnih mest in koliko oropanih mladih prihodnosti zaradi tega, ker se v preteklosti te rabote, ki so se dogajale skozi vladavine ene in iste politične opcije, žal leve politične provenience niso na ustrezen način preprečile.
Podobne procese, kot so bili pri teh prodajah državnega premoženja smo v teh obdobjih zasledovali tudi pri nakupih vojaške opreme. Tudi ti so se v času LDS-ovih vlad dogajali večinoma na netransparenten način z zaupnim naročili, brez ustrezne preverbe cene, številni podražitvami, veliko opreme pa je bilo v času nakupa, že v času nakupa ali rabljene ali tehnološko zastarele. Nekaj od tega je ugotovila preiskovalna komisija 6X6, ki je ugotovila, da večino projektov v okviru izvajanja temeljnih razvojnih programov na Ministrstvu za obrambo, da večina teh projektov ni bila izvedena dovolj transparentno in s skrbnostjo dobrega gospodarja, da v nobenem primeru ni bil objavljen razpis za nabavo opreme, da so bile v veliki večini, da so bila v veliki večini ta naročila izpeljana na podlagi neposrednega naročila in da je bila država zaradi načina izvedbe posameznih nakupov oškodovana. Očitno je šlo v posameznih primerih še za nekaj več. Namesto, da bi vladajoča politika pri prodaji državnega podjetja, ki je izdelovalo oborožitveno opremo za potrebe Slovenske vojske, zasledovala predvsem koristi slednje, je vse aktivnosti peljala predvsem s ciljem maksimiranja dobička podjetju, ki je bilo v lasti strankarskega tovariša takratnega predsednika vlade Antona Ropa.
Sosledje dogodkov in aktivnosti namreč govorijo o tem, da je takratna politika podjetje Sistemska tehnika prodala predvsem zato, da bi zasebniku omogočila izjemne zaslužke pri dobavah osemkolesnikov in mu omogočila, da bi z davkoplačevalskim denarjem olastninil več sto milijonov evrov vredno logistično podjetje Viator&Vektor, saj bi na podlagi pisma o nameri med Grizoldom in Pavčkom Slovenska vojska kupila za več sto milijonov osemkolesnikov Pandur2 oziroma Krpan, po približno 18 % višji ceni, kot je bilo to v primeru Patrij, ob tem, da bi bil izdelek neprimerljivo slabši.
Ta posel je preprečila prva Janševa vlada s tem, ko je spremenila dotedanje ne transparentne postopke nabav in ko je Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije za nabavo osemkolesnikov objavilo mednarodni tender s tem pa tudi preprečilo do tedaj vnaprej dogovorjene oborožitvene posle. In na tej točki mislim, da se znova in znova postavlja vprašanje, zakaj se do danes v zvezi s temi rabotami ni sprožil noben postopek, zakaj nihče ni bil obsojen. Pojavlja se vprašanje ali je razlog morebiti v tem, da vsa imena sodijo v levo politično provenienco, da nekateri akterji nastopajo v več podobnih primerih, značilnost vseh pa je oškodovanje javnih sredstev in na drugi strani bogatenje, politično privilegiranih posameznikov. Postavlja se tudi vprašanje ali ti primeri govorijo o tem, da je tudi del organov pregona tožilstva in sodstvo politično povezan in imamo opravka v tej državi z vzporedno oblastjo, ki ščiti svoje in preganja predvsem tiste, ki jim ni mogoče očitati ničesar, predstavljajo pa politična omrežja.
Tudi na vsa ta vprašanja bo v okviru preiskave potrebno odgovoriti in ugotoviti politično odgovornost. Hvala lepa.
V imenu skupine 31 poslank in poslancev želim na kratko predstaviti zahtevo za odreditev parlamentarne preiskave tako kot je bilo že povedano za ugotovitev politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij, ki so sodelovali pri prodaji podjetja Sistemska tehnika podjetju Viator&Vektor in pri nadaljnjih aktivnostih, ki so se zaključile s podpisom pismo o nameri za dobavo pehotnih bojnih oklepnih vozil 8×8 med Ministrstvom za obrambo Republike Slovenije in Sistemsko tehniko 20. avgusta 2004, in sicer zaradi suma, da je šlo za politično dogovorjen negospodaren posel, ki ga je spremljal tudi sum klientelizma in korupcije, saj njegov namen ni bil zaščiten v interesu države ter doseganje najnižje cene pri dobavi osemkolesnikov, pač pa zagotovitev več sto milijonov evrov vrednega posla z osemkolesniki posameznikom, ki so bili povezani s takrat vladajočo stranko, in sicer na način, da se je ta posel odvijal brez razpisa, brez preverbe cene in brez predhodne preverbe konkurenčnih ponudb in izdelkov. V nadaljevanju je predsedujoča dejala, da lahko skrajšano to komisijo imenujemo Krpan, lahko imenujemo tudi Sistemska tehnika, lahko pa jo imenujemo tudi sistemska korupcija, kajti lovke tega posla segajo še v današnje čase, posamezni akterji, ki so bili aktivni takrat pri tej tako imenovani sistemski korupciji, pri plenjenju državnega premoženja za privatne žepe iz žepov davkoplačevalcev, delujejo še danes, delujejo v podobnih postopkih, nikomur od njih se do danes ni nič zgodilo, proti nekaterim so bili sicer sproženi postopki, vendar glejte čudežno so se končali ali z zastaranjem ali s tem, da je tožilec ali tožilka ugotovila, da ni elementov za sume kaznivih dejanj, ob tem, da so bila na mizi oškodovanja javnih sredstev v višinah, ki ne govorijo o enem, desetih, stotih, nekaj tisoč evrih, pač pa o oškodovanih, ki govorijo o več milijonih oziroma o več deset ali sto milijonih evrov.
Torej namen te parlamentarne preiskave, ki bo gotovo po tistem, ko bo odrejena, dobila širše razsežnosti, je ugotoviti ali je bil glavni namen prodaje, takratne prodaje državnega podjetja Sistemska tehnika s strani takratne vlade, omogočiti pridobitev več stomilijonskega posla z osemkloesniki podjetju Viator&Vektor, ki ga je takrat kapitalsko obvladoval Zdenko Pavček pripadnik takrat vladajoče stranke in to brez razpisa in brez preverbe, center kvalitete. Nadalje je namen ugotoviti zakaj pri vrednotenju tega državnega podjetja Sistemske tehnike niso bila upoštevana znana dejstva o tem, da se podjetje kupuje zato, da bi preko licence za osemkolesnike, ki bi jo pridobilo od avstrijskega podjetja Steyer brez razpisa in brez preverbe cen pridobilo več sto milijonski posel za 8-kolesnike. Nadalje je namen ugotoviti zakaj za dobavo 8-kolesnikov ni bilo objavljen javni razpis, pač pa je v času tedanje Ropove vlade obrambni minister Grizold brez preverbe cen podpisal pismo o nameri Sistemsko tehniko o dobavi osemkolesnikov. Nadalje je namen ugotoviti ali je mednarodni tender za nabavo osemkolesnih vozil, ki ga je objavilo Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije v času prve Janševe vlade preprečil namere Zdenku Pavčku po pridobitvi več stomilijonskega posla brez javnega razpisa, saj je bila ponudba Patrie oziroma Rotisa za približno 50 milijonov evrov nižja od ponudbe Sistemske tehnike. Nadalje je namen te preiskave ugotoviti ali je Sistemska tehnika v trenutku, ko jo je Ropova vlada prodala Zdenku Pavčku, imela sklenjene pogodbe z državo oziroma MORS-om za dobavo pehotnih vozil 6×6 in v kakšni vrednosti. Namen je tudi ugotoviti zakaj Ropova vlada deleža v Sistemski tehniki ni prodala neposredno avstrijskemu Steyerju, pač pa ga je prodala Zdenku Pavčku, kasneje pa je le-ta prodal manjši delež, 29%, avstrijskemu Steyerju in zanj prejel več kot je plačal za 80% delež državi. Predvsem pa je s tem pridobil licenco za vozila 8X8, ki bi mu brez razpisa na podlagi pisma o nameri, ki ga je podpisal takratni obrambni minister s podjetjem Viator&Vektor omogočila več 100 milijonski posel z državo. In ne nazadnje je namen ugotoviti ali so bile v ozadju tega posla strankarske povezave takrat vladajoče stranke. Zdenko Pavček je bil v tistem obdobju nekje kandidat za mestni svet mestne občine Ljubljana na listi takrat vladajoče politične stranke v državi, okrog njega so bili na visokih položajih, tako v podjetju Viator&Vektor, kot v podjetjih, ki jih je to podjetje obvladovalo samo ali v solastništvu z drugimi, imena, ki so bili predstavnik takrat vladajoče politične opcije, tako na primer je bila nekdanja županja te politične opcije Vika Potočnik članica nadzornega sveta podjetja Viator&Vektor, tam je sedela tudi Tatjana Fin, ki se zdaj pojavlja kot uspešna generalna direktorica podjetja Trimo, ki je malo manj uspešno bilo solastnik Probanke oziroma Factor banke, katere zapitek bomo plačevali vsi davkoplačevalci. V teh povezavah se znajde tudi nekdanji poslanec Socialnih demokratov in podžupan pri Viki Potočnik Anton Colarič, ki je kasneje postal direktor Veletržnice, podjetja, ki sta ga skupaj obvladovala Viator&Vektor in mestna občina Ljubljana, najdemo v teh shemah sedanjo ženo nekdanjega poslanca Socialnih demokratov in generalnega sekretarja Pahorjeve vlade Milana M. Cvikla, ki je na Viator&Vektorju skrbela za pr posle in tako naprej. Seznam bi bil resnično dolg, ne bi bilo dovolj 15 minut, ki jih imam na voljo, verjetno tudi 15 ur ne, da bi lahko našteli celotno interesno sfero predstavnikov leve politične provenience, ki so tako ali drugače skrbeli za interesne sfere podjetij skupine Viator&Vektor in tistih, ki bi morali skrbeti za javni interes, pa so zasledovali nek drug interes. V teh shemah najdemo tudi ime Samo Lozej, ki je po novem med ustanovnimi člani Pozitivne Slovenije in ki je pri županu Jankoviću zadolžen za energetiko, pred kratkim je bil imenovan za prvega nadzornika Soda, v okviru katerega poteka upravljanje z vsem državnim premoženjem in tudi kadrovanje, ki smo mu priča v zadnjih tednih in mesecih, neustrezno kadrovanje, politično kadrovanje, katerega glavni namen ni učinkovitejše in boljše upravljanje državnega premoženja, pač pa izključno interesna delitev plena. Mogoče je bila referenca za to imenovanje tudi njegova vloga pri nakupu SIB Banke, saj mediji poročajo, da je takrat kot vodja kabineta takratne županje Vike Potočnik parafiral pogodbo o nakupu SIB Banke, ki jo je mestna občina Ljubljana preko Energetike preplačala, davkoplačevalci pa so pokrivali izgube. V tej zgodbi so nekateri mastno zaslužili, med njimi tudi Igor Jurij Pogačar, to je tisti Pogačar s katerim je Katarina Kresal sklenila pogodbo o najemu stavbe za NPU, ki je bila kasneje označena kot sporna oziroma koruptivna, zaradi česar je Katarina Kresal, kot takratna ministrica tudi odstopila. In nekaj podobnega se danes dogaja s Probanko, s Factor banko, s še številnimi drugimi zgodbami in rabotami, ki govorijo na nek način o vladavini sistemske korupcije in klientelizma v obdobju Jankovićeve, pardon v obdobju Vlade Alenke Bratušek. Torej, skupna značilnost vseh teh zgodb in vseh teh imen, na nek način posvečenih imen je, da se nikomur v teh zgodbah ni nič zgodilo. Zaradi tega je eden izmed namenov tudi te preiskovalne komisije, da se ugotovi politična odgovornost takratnih nosilcev javnih funkcij, namen je tudi ugotoviti ali se je zaradi kasnejše odločitve Janševe vlade, ko je za nabavo osemkolesnikov Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije objavilo mednarodni tender, na katerem ni bila izbrana ponudba Sistemske tehnike, pač pa konkurenčna ponudba finske Patrie, s tem pa je Viator&Vektorju oziroma Zdenku Pavčku padel v vodo več 100 milijonski posel, sprožila politična gonja zoper posel s Patrio, predvsem pa proti takratnemu predsedniku vlade gospodu Janezu Janši, in to kljub temu, da je bila ponudba Patrie mnogo boljša kot ponudba Sistemske tehnike. In namen ne nazadnje je ugotoviti za koliko bi bil oškodovan državni proračun, v kolikor realizacije pisma o nameri o dobavi osemkolesnikov preko Sistemske tehnike, ki ga je podpisal minister v Ropovi vladi in katero realizacijo je preprečila Janševa vlada s tem, ko je bil objavljen mednarodni tender za dobavo osemkolesnikov. Torej, koliko bi bil oškodovan državni proračun, če do preprečitve realizacije tega pisma o nameri s strani prve Janševe vlade ne bi prišlo. V obdobju pred prvo Janševo vlado, predvsem v obdobju vlad, ki jih je vodila takratna stranka LDS so se prodaje državnega premoženja dogajale velikokrat netransparentno, mimo oči javnosti, mnogokrat niso bili zasledovani cilji, ki jih zasleduje vsak dober gospodar oziroma lastnik. Večinoma so prevladovali strankarski interesi iz tega obdobja lastninjena tudi izhajajo največji tajkunski prevzemi, ki jih ni več mogla preprečiti prva Janševa vlada. Večinoma so se ti prevzemi končali tako, da so predstavniki politične elite, ki je bila povezana s takrat vladajočo opcijo o podpori največjih državnih, pa tudi privatnih bank, katerih zapitek bomo plačevali očitno še nekaj časa davkoplačevalci. Torej, da so vsi ti pokupili državne deleže in jih ali prodali naprej za bistveno višjo vrednost ali pa breme odplačila preko nevračila najetih kreditov in preko sanacije bank z denarjem ljudi, davkoplačevalcev, tistih, ki so pač prisiljeni plačevati take ali drugačne davke, ki jih je v času te vlade vsak dan več prenesli na državo. Mimogrede danes lahko rečem srečno Slovenija. Danes je Slovenija srečna, kajti Vlada Alenke Bratušek nas danes, vsaj kolikor sem sledil medije, ni osrečila z nobenim novim davkom, tako da lahko rečem, da je danes s tega vidika resnično srečen dan. Malo manj srečen bo že jutri in v nadaljnjih dneh. Torej zalomilo se je pri tem samo tistim, ki jih je gospodarska kriza presenetila v času, ko niso uspeli do konca zapreti teh finančnih transakcij ali tistim, ki so se oddaljili od te politične provenience, ki je te rabote podpirala. To so dejstva, preverljiv dejstva. In ne samo danes naša generacija, še vrsto let bodo generacije za nami mladi, ki so zaradi teh rabot oropani njihove prihodnosti. Mimogrede, koliko delovnih mest bo izgubljenih zaradi tega, ker bo država dve zasebni banki reševala najmanj s pol milijardami, realno pa z milijardo evrov. Koliko delovnih mest ob tem, da je bila tukaj pred kakšnim mesecem ali dvema silna razprava o tem, kako je bila Vlada Alenke Bratušek uspešna, da si je izpogajala 10 milijonov evrov za zaposlovanje mladih iz evropskega socialnega sklada v tej finančni perspektivi. Koliko je teh delovnih mest in koliko oropanih mladih prihodnosti zaradi tega, ker se v preteklosti te rabote, ki so se dogajale skozi vladavine ene in iste politične opcije, žal leve politične provenience niso na ustrezen način preprečile.
Podobne procese, kot so bili pri teh prodajah državnega premoženja smo v teh obdobjih zasledovali tudi pri nakupih vojaške opreme. Tudi ti so se v času LDS-ovih vlad dogajali večinoma na netransparenten način z zaupnim naročili, brez ustrezne preverbe cene, številni podražitvami, veliko opreme pa je bilo v času nakupa, že v času nakupa ali rabljene ali tehnološko zastarele. Nekaj od tega je ugotovila preiskovalna komisija 6X6, ki je ugotovila, da večino projektov v okviru izvajanja temeljnih razvojnih programov na Ministrstvu za obrambo, da večina teh projektov ni bila izvedena dovolj transparentno in s skrbnostjo dobrega gospodarja, da v nobenem primeru ni bil objavljen razpis za nabavo opreme, da so bile v veliki večini, da so bila v veliki večini ta naročila izpeljana na podlagi neposrednega naročila in da je bila država zaradi načina izvedbe posameznih nakupov oškodovana. Očitno je šlo v posameznih primerih še za nekaj več. Namesto, da bi vladajoča politika pri prodaji državnega podjetja, ki je izdelovalo oborožitveno opremo za potrebe Slovenske vojske, zasledovala predvsem koristi slednje, je vse aktivnosti peljala predvsem s ciljem maksimiranja dobička podjetju, ki je bilo v lasti strankarskega tovariša takratnega predsednika vlade Antona Ropa.
Sosledje dogodkov in aktivnosti namreč govorijo o tem, da je takratna politika podjetje Sistemska tehnika prodala predvsem zato, da bi zasebniku omogočila izjemne zaslužke pri dobavah osemkolesnikov in mu omogočila, da bi z davkoplačevalskim denarjem olastninil več sto milijonov evrov vredno logistično podjetje Viator&Vektor, saj bi na podlagi pisma o nameri med Grizoldom in Pavčkom Slovenska vojska kupila za več sto milijonov osemkolesnikov Pandur2 oziroma Krpan, po približno 18 % višji ceni, kot je bilo to v primeru Patrij, ob tem, da bi bil izdelek neprimerljivo slabši.
Ta posel je preprečila prva Janševa vlada s tem, ko je spremenila dotedanje ne transparentne postopke nabav in ko je Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije za nabavo osemkolesnikov objavilo mednarodni tender s tem pa tudi preprečilo do tedaj vnaprej dogovorjene oborožitvene posle. In na tej točki mislim, da se znova in znova postavlja vprašanje, zakaj se do danes v zvezi s temi rabotami ni sprožil noben postopek, zakaj nihče ni bil obsojen. Pojavlja se vprašanje ali je razlog morebiti v tem, da vsa imena sodijo v levo politično provenienco, da nekateri akterji nastopajo v več podobnih primerih, značilnost vseh pa je oškodovanje javnih sredstev in na drugi strani bogatenje, politično privilegiranih posameznikov. Postavlja se tudi vprašanje ali ti primeri govorijo o tem, da je tudi del organov pregona tožilstva in sodstvo politično povezan in imamo opravka v tej državi z vzporedno oblastjo, ki ščiti svoje in preganja predvsem tiste, ki jim ni mogoče očitati ničesar, predstavljajo pa politična omrežja.
Tudi na vsa ta vprašanja bo v okviru preiskave potrebno odgovoriti in ugotoviti politično odgovornost. Hvala lepa.