Zunanja politika včeraj, danes, jutri

V nadaljevanju objavljamo kolumno Patricije Šulin, poslanke v Evropskem parlamentu, ki je bila prvotno objavljena v Primorskih novicah.

Konec leta je navadno čas za inventure. Čas, ko se ozremo na prehojeno pot v preteklem letu, jo kritično ovrednotimo ter naredimo načrt za prihodnje leto. Temu so namenjene tudi obletnice pomembnih dosežkov iz bližnje oziroma daljne preteklosti. Prejšnji teden smo se spominjali prvih mednarodnih priznanj naše države, saj je minilo 24 let, odkar je Evropska skupnost, predhodnica današnje Evropske unije, priznala Republiko Slovenijo. Dva dni prej je Slovenijo priznal Vatikan, kar je igralo pomembno vlogo pri priznanju Evropske skupnosti ter drugih držav, ki jih je bila kasneje naša država deležna iz vseh koncev sveta. Priznanje s strani Evropske skupnosti je bil ključen mejnik pri vključevanju mlade države v mednarodno okolje, ki je vrh doseglo približno tri mesece kasneje s sprejetjem v Organizacijo združenih narodov. Smo lahko zadovoljni s prehojeno potjo Slovenije na zunanjepolitičnem področju?

Sama po sebi se tako zastavljajo vprašanja, kakšno je bilo v tem obdobju naše delovanje v zunanji politiki in kaj vse smo dosegli. V luči begunske oziroma migrantske krize, ki je v zadnjih mesecih zajela vso Evropo, se prav tako odpirajo vprašanja v povezavi z izzivi, ki nas v zunanji politiki čakajo v prihodnje. Obdobje pred in po slovenski osamosvojitvi je bilo, kljub veliki negotovosti med ljudmi, v znamenju velike enotnosti v želji po demokraciji, pravni državi, človekovih pravicah in boljšem življenjskem standardu. Želja po včlanitvi v evroatlantske povezave je bila tako le logična posledica teh hrepenenj. V slovenski zunanji politiki je tako vladala visoka stopnja soglasja glede prihodnosti. V letih, ki so sledila, smo z ambicioznimi in konkretnimi cilji dosegli velike uspehe. Vzpostavili smo ogromno diplomatskih stikov, okrepili sodelovanje s številnimi državami in vstopili v najpomembnejše mednarodne organizacije. Tako smo postali člani Sveta Evrope, Mednarodnega denarnega sklada, Svetovne banke, Svetovne trgovinske organizacije, Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj, v letu 2004 pa se tudi pridružili zvezi Nato in Evropski uniji. Sledila je vključitev v območje evra in Schengna, leta 2004 smo predsedovali Svetu Evropske unije. Vsi ti veliki koraki so bili posledica enotne, jasne in premočrtne slovenske zunanje politike. Z izjemo članstva v zvezi Nato, ki ni imelo polne politične podpore.

Kje smo danes? Kako naprej? Kot člani najpomembnejših mednarodnih organizacij smo danes v zelo ugodnem položaju in imamo tako rekoč vse na pladnju. A vendarle se zdi, da kljub temu nismo in ne izkoriščamo številnih priložnosti, ki se nam ponujajo. Po izpolnitvi dveh velikih ciljev – vstopu v zvezo Nato in Evropsko unijo – pogrešamo strategijo, ki bi vsebovala ambiciozne in jasne zunanjepolitične cilje. Strategijo, ki presega mandat ene vlade in ki bi imela polno politično podporo. Namesto tega sprejemamo številne strateške dokumente in usmeritve brez konkretnih ciljev, o katerih velikokrat nismo poenoteni. Vse to seveda vpliva na učinkovitost in uspešnost delovanja države v mednarodnem okolju.

V prihodnosti nas na področju zunanje politike najverjetneje ne čakajo več tako veliki dosežki kot v preteklosti, nas pa vsekakor čaka še ogromno dela, da izboljšamo učinkovitost slovenske zunanje politike. Slovenija je majhna država in kot taka mora v mednarodnem okolju ves čas iskati zaveznike, s katerimi bo lahko uveljavljala jasne in realne zunanjepolitične cilje. Brez ciljev in jasno izraženih interesov, ki ne smejo biti razpršeni, temveč osredotočeni na glavne prednosti naše države, bo tako Slovenija obsojena na stopicanje na mestu, kar se najbolj kaže v stihijskih in nepremišljenih odločitvah. Ne smemo se zadovoljiti s pasivno politiko, ki se bo le odzivala na dogajanja v mednarodnem okolju, temveč potrebujemo proaktivno držo, ki bo iskala svoje priložnosti ter tako bistveno pripomogla k razvoju naše države ter nenazadnje k večji blaginji za vse državljane in državljanke.