Zunanja politika Erjavca je popolnoma zgrešena

Poslanke in poslanci na današnjem nadaljevanju redne mesečne seje razpravljajo o delu in odgovornosti ministra za zunanje zadeve Karla Erjavca. Interpelacijo sta predlagali poslanski skupini Slovenske demokratske stranke in Nove Slovenije – Krščanskih demokratov. V imenu predlagatelja je stališče podal poslanec SDS mag. Andrej Šircelj.

Magnetogram, ki ni avtoriziran, objavljamo v nadaljevanju.

MAG. ANDREJ ŠIRCELJ: Spoštovani predsednik, spoštovani predsednik Vlade, ministrski zbor. V svetu velja, da je treba uveljaviti varnost, blaginjo in ugled vsake države, med drugim tudi ugled Republike Slovenije. To je seveda eden izmed stavkov v strategiji Republike Slovenije, kot tudi mir, varnost, blaginja, urejeni dvostranski odnosi, močna Evropska unija in močan multilateralni sistem in prepoznavnost Slovenije. To so v bistvu temeljni cilji slovenske zunanje politike. Slovenija naj bi bila varna in v svetu spoštovana. To so stavki iz strategije slovenske zunanje politike in ob tem in ob vodenju slovenske zunanje politike pod vodstvom Karla Viktorja Erjavca se upravičeno sprašujemo, ali so to parole ali so to realnost. In bolj ali manj je vse skupaj dejansko parola.

Če gremo lepo po vrsti in najprej govorimo o prvem strateškem cilju, to je o miru in vlogi Ministrstva RS za zunanje zadeve. Geostrateški položaj nam kaže, da so vojne vedno bližje. Aneksija Krima, vojna v Siriji in Iraku. Ali je zaradi vse bližjega vojaškega območja Sloveniji minister za zunanje zadeve Karl Viktor Erjavec zastavil svojo besedo, če že ne položaja? Ali je morda Vladi RS predlagal povečanje državnega proračuna in večjo zagotovitev miru v državi? Ne. To niti ni naredil za svoj proračun, za proračun Ministrstva RS za zunanje zadeve, čeprav je imel seveda tukaj soglasje in možnost tudi v sklepu Odbora za zunanjo politiko in seveda zaradi tega ostaja ta cilj, ki je napisan v slovenski strategiji, dejansko parola. In parola celotne Vlade RS, saj navsezadnje zagotavljanje 0,97 % bruto družbenega proizvoda za vojaške namene v okviru Nata je veliko prej sramota, kot karkoli drugega. Ali je zaradi tega možnost vojne v Sloveniji večja? Če pogledamo nekatere analize, potem lahko ugotovimo, da predvsem vojaški strategi govorijo o tem, da daješ dejansko poseduje ne samo konvencionalno orožje, vendar tudi orožje, ki omogoča bombne napade, ki omogoča kibernetično vojno in podobno. In če tukaj govorimo o tem, da nekateri vojaški poveljniki govorijo o tem, da bi seveda lahko prišlo do radikalnega islamizma, potem dejansko vrednote, ki so napisane v slovenski zunanji politiki, niso izvedene in tudi ne bodo izvedene. Evropa ne more več pričakovati, da bo živela v miru in varnosti, če ne bo pripravljena braniti svojih interesov in vrednot. In s tem je mir, ki je zapisan, kot cilj dejansko ogrožen.

Če pogledamo drugi strateški cilj slovenske zunanje politike, to je varnost. Tveganje socialnih nemirov se v Sloveniji povečuje. Grožnja terorizma se povečuje. Ekonomski izgredi so slabi. To ne govorim sam, tukaj lahko citiram nekatere ljudi, na primer švicarskega poveljnika armade. Govorijo o tem, da migracijski tokovi razseljenih oseb in begunci ustvarjajo nepredvidljive razsežnosti. Da ne gre samo za teorijo zarote, piše tudi v decembrskem poročilu Evropskega parlamenta, ki evropskim vladam svetuje, naj začenjajo razmišljati o tem, da bi javnost informirali o nevarnosti terorističnih napadov s kemičnim, biološkim, radiološkim ali celo jedrskim materialom. To je drugi strateški cilj slovenske zunanje politike. Tukaj je seveda vprašanje, kaj in kakšna je reakcija slovenske zunanje politike na to, ko ima v strateškem cilju napisano večja varnost. Kje je odziv oziroma reakcija ministra za zunanje zadeve na tovrstna opozorila Evropskega parlamenta, ne na kateregakoli posameznika? Ni odzivov na strateške cilje. Ni odzivov ne vlade, ne ministra za zunanje zadeve. Večkrat gre za sejanje rožic. Na izzive, vprašanja, dileme slovenske zunanje politike pa slovenski minister za zunanje zadeve ne daje odgovorov. Cilji, ki so zapisani v slovenski strategiji, se dejansko ne uresničujejo.

Ni učinkovitega delovanja niti na področju gospodarske diplomacije. Gospodarska diplomacija je preokorna in prepočasna. Eden izmed ciljev v strategiji zunanje politike je tudi izgradnja železniške infrastrukture, vendar na tem področju slovenska diplomacija ne deluje in zaradi tega niso zagotovljeni strateški cilji njihovo uresničevanje. Delež tujih investicij se ne povečuje, smo med zadnjimi državami v Evropi.

Karel Erjavec je objektivno odgovoren za arbitražni fiasko in prisluškovalno afero

Seveda lahko govorimo tudi o enem izmed strateških ciljev, to so urejeni dvostranski odnosi. Minister za zunanje zadeve nosi objektivno odgovornost za arbitražni fiasko, za prisluškovalno afero in za njegove nedvoumne izjave in celo zavajajoče izjave. Tukaj lahko govorimo o neintenzivnem sodelovanju pri aktivizaciji novih sodnikov Arbitražnega sodišča. Z našimi sosedi Hrvati dejansko nimamo sreče in nima sreče niti ne vodi ustrezne politike minister Erjavec. Tukaj ni niti dovolj volje, odločnosti in znanja, da bi zadeve uredil. V zadnjih obdobjih je Hrvaška v dvostranskih odnosih dejansko dobila vse, kar je hotela. Poleg deviz Nove Ljubljanske banke, polovico Piranskega zaliva, odškodnine za neplačano elektriko v Krškem in dejansko se nobeden sporazum z Hrvaško ni uresničeval.

Kakšna je politika Slovenije oziroma ministra za zunanje zadeve? Predvsem je neambiciozna in pasivna in v škodo Slovenije. Jasno je, da Hrvaška sodbe Arbitražnega sodišča ne bo upoštevala, če ji ne bo všeč in če bo sploh do nje prišlo. Za nekatere na Hrvaškem sta sodba Arbitražnega sodišča in arbitražni sporazum le zapravljanje časa. Tudi zadnji adut Slovenije, to je podpora Hrvaški pri vključitvi v schengenski sistem, izgublja na pomenu zaradi slovenske malomarnosti.

Karel Erjavec je soodgovoren za padec Schengena

Kaj je v tej smeri naredil minister za zunanje zadeve, da bi se schengenski sporazum dejansko spoštoval? Nič. Dopustil je kršenje schengenskega sporazuma in ni zahteval, da se spoštuje. Državni zbor je večkrat na svojih sejah, predvsem v okviru Odbora za zunanjo politiko, dajal usmeritve ministru za zunanje zadeve in Ministrstvu RS za zunanje zadeve, tudi v zvezi s schengenskim sporazumom in stališči Republike Slovenije, ki so jih zagovarjali nosilci politike, ministri so bili medli, predvsem pa brez kakršne koli iniciative. In neiniciativna in neprodorna zunanja politika je seveda pripeljala Slovenijo v situacijo, ko imamo številne migracijske težave in ko dejansko smo sredi migracijske krize. In veliko vlogo pri tem je imelo Ministrstvo RS za zunanje zadeve.

Tudi glede povezav s svetom Ministrstvo RS za zunanje zadeve ni opravilo svoje naloge, še več, najpomembnejši prometni koridorji bodo šli verjetno ob takšni ambiciji te vlade mimo Slovenije in seveda s tem bo Slovenija izgubila predvsem ekonomske možnosti za razvoj.

Mednarodni ugled Slovenije pod vodstvom zunanjega ministra Erjavca pada

Na Ministrstvu RS za zunanje zadeve ni jasne politične usmeritve, zaradi tega mednarodni ugled Slovenije pada. Pravzaprav ne vemo, ali slovenska zunanja politika v Evropi na stranskem tiru ali v slepi ulici. Predvsem je neuravnotežena, ne deluje v okviru asociacij, predvsem Evropske unije in Nata, ki sta naravna zaveznika. Predvsem ne deluje v smeri strateškega partnerstva z zahodom, ampak je osredotočena na vzhodnoevropske države in seveda tudi velik pomen daje sodelovanju z Rusko Federacijo. Zato je neuravnotežena, kar seveda ni dobro.

Pasivna in neiniciativna zunanja politika Slovenijo vodi v pasiven in ranljiv položaj. Slovenija je, če pogledamo v okviru svetovnega gospodarstva, relativno dobro razvita, bogata država, vendar je šibka. Šibka tako glede varovanja svojega premoženja in zato, da vse te dobrine in vso to premoženje varuje in varuje tudi svoj ugled. In to je nevarno.

Zunanja politika, ki jo vodi Karl Viktor Erjavec, nas je pripeljala dejansko v stanje, ko smo postali preveč šibki. In zaradi tega v Slovenski demokratski stranki menimo, da Karl Viktor Erjavec ni primeren za opravljanje funkcije zunanjega ministra in zato Državnemu zboru RS predlagamo, da ga razreši s funkcije zunanjega ministra. Hvala lepa.

Foto: arhiv državnega zbora