Žrtve so slovenski kmetje in potrošniki

Sklepi ne bodo rešili problema višanja cen hrane. Ob zadnjih podražitvah hrane se polemika v zvezi s to temo nikakor ne poleže, še posebno ker se podražitve tiho nadaljujejo. Že lani se je po podatkih Eurostata hrana na območju evra podražila za 1,8 odstotka, v Sloveniji pa za 2,3 odstotka in očitno se ta trend nadaljuje z letošnjimi občutnimi podražitvami. Če lahko rečemo, da je bil vzrok podražitev hrane v letih 2007-2008 dvig cen energentov in surovin, lahko za letošnje podražitve trdimo, da so glavni vzrok špekulacije ne velikih mednarodnih borzah in dvigu cen pri trgovcih.

Potrošniki ugotavljamo, da se cene dnevno dvigujejo, medtem ko se pridelovalci, predelovalci in trgovci prerekajo, kdo je temu kriv in valijo krivdo drug na drugega. Danes je jasno, da imajo nedvomno pri podražitvah največ koristi trgovci in da smo najbolj prizadeti potrošniki. Dvig cen hrane namreč pomeni grožnjo rasti našega povsem obubožanega gospodarstva in socialni stabilnosti, ob vse večji nezaposlenosti.

Dejstvo je, da se povpraševanje po hrani v svetu povečuje. Vzrok je dvig življenjskega standarda nekaterih novih gospodarskih velikanov in rast prebivalstva na eni strani, na drugi pa omejena ponudba hrane, kar nakazuje dvigovanje cen hrane tudi v bodoče.

Danes je povsem jasno, da je proizvodnja zadostnih količin hrane v Sloveniji nujno potrebna in da le ta lahko ublaži nihanja cen na svetovnem trgu in s tem višanje cen tudi v končnem členu – pri trgovcih. Zato pa je treba nujno spremeniti kmetijsko in prehransko politiko v naši državi, saj je jasno, da problema nizke samooskrbe intenzivno kmetijstvo ne more rešiti. Poleg samooskrbe je ključnega pomena skrajševanje preskrbe verige, to se pravi dati nov pomen lokalni oskrbi in boljšemu povezovanju členov na začetni stopnji prehranjevalne verige. Zadnja prevara s pšenico, ki so jo naši kmetje še lani avgusta morali prodajati po 100 – 130 evrov za tono, sedaj pa je na mednarodnih borzah cena okoli 230 evrov za tono, je pokazala, kako je nujno zagotoviti ustrezne zaloge hrane v domačih skladiščih, ki bi morala biti v rokah pridelovalcev, ne pa preprodajalcev. Seveda višje stopnje samooskrbe ne bomo zagotovili brez ustrezne zaščite obdelovalne zemlje, ki je pri nas dosegla že kritično stopnjo, saj smo na samem repu držav v EU po površini obdelovalne zemlje na prebivalca. Na že omenjeno lokalno oskrbo in skrajševanje prehranske verige pa se tesno veže trajnostno kmetijstvo, ki je za veliko večino našega prostora nedvomno najbolj ustrezna oblika kmetijstva.

Na koncu naj opozorimo, da se z dvigom cen hrane na hrbtih državljanov rešuje tudi gospodarska kriza, ki je v Sloveniji več kot očitno posledica neuspešnega dela sedanje vlade. Pravičnejših razmerij v prehranski verigi država ne bo mogla vzpostaviti na deklarativni ravni, s sklepi, kodeksi in zakoni, ampak z novo politiko, ki bo temeljila na drugačnih razmerjih med vsemi vpletenimi.

SDS si prizadeva in si bo v prihodnje še aktivneje prizadevala za pravičnejšo razdelitev prihodka v verigi od kmeta do končnega potrošnika. SDS se zaveda pomena kmetijstva na splošno, ter slovenskega kmeta in slovenske živilsko – predelovalne industrije, ki lahko v bodočnosti edini zagotovijo osnovno prehransko varnost naših državljanov, stabilne cene in v sedanji visoki brezposelnosti nujno potrebna dodatna delovna mesta.

Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v Strokovnem svetu SDS