Živimo v laži. Spet.
nedelja, 21. 11. 2010Razkroj pravne države. Branko Masleša ni vreden, da zasede 4. najvišji položaj v državi, ker nima odnosa do človeškega življenja niti do države in ker ne govori resnice.
Tukaj ne gre za politično vprašanje, ampak za vprašanje resnice in človekovih pravic v najelementarnejšem smislu.
Življenjepis
»Življenjepis z opisom strokovne dejavnosti« se bere kot norčevanje iz funkcije, za katero se kandidat poteguje. Z njim namreč kandidat občutno znižuje standarde vseh dosedanjih predsednikov v samostojni Sloveniji pa tudi obeh predhodnih (propadlih) kandidatov. Zakaj ni objavljen in ga je potem treba s pismom bralca Kovšce iz Nove Gorice v Mladini nadgrajevati (glej Mladina z dne 29.10.2010)?
Občna seja 17.09.2010
Indikativno za razmere in stanje duha na VS je, da se kandidati javljajo na razpise posamič. Da torej med njimi nikoli ne pride do soočenja pogledov, stališč, obrazložitev in direktne primerjave. Kot se je pokazalo, je bil šele tretji kandidat tisti, ki je bil v ozadju pripravljen že ves čas. Nedoumljivo je, da so si vrhovni sodniki modificirali poslovnik občne seje tako, da po njem o kandidatu za predsednika ne oblikujejo mnenja, kot to narekuje zakon, ampak od leta 2004 dalje (za razliko od prejšnjega poslovnika) zgolj (tajno) glasujejo o (ne) podpori in potem niti rezultata glasovanja ne objavijo. Pravijo, da to naredijo zaradi varovanja »integritete in dignitete sodniškega odločanja«. Pač pa se potem kot neimenovani sogovorniki v medijih pojavljajo z argumentacijo, češ, da so sodniki vse očitke zavrnili. Ni res, da bi občna seja zavrnila očitke Masleši, še najmanj tiste, ki so se pojavili po občni seji (navdušenje nad strelom v čelo, tepihovanje). Zatrjevanje začasne predsednice Jelenc Puklavec torej, da je občna seja zavrnila vse očitke naslovljene na Maslešo, je lažnivo. V zapisniku občne seje ni nobene vsebine, kar omogoča takšne manipulacije.
Sodni svet
Tudi SS šibke strokovne reference kandidata niso zmotile. Kandidat je SS, kot hkratni predsednik SS, s svojim nastopom »prepričal«. Čeprav so na zahtevo ministra mnenje morali dopolnjevati, jih izjave ustavnega sodnika Jana Zobca, ki ga je našel novinar Ivan Puc in jih objavil 02.11.2010 (o navdušenju nad točnostjo strela v čelo prebežnika in tepihovanju Slovenije) ter izjava bivšega predsednika Višjega sodišča v Kopru mag. Janeza Branka (o ravnanju Slovenije z zemljo in neposrečeni izbiri) niso ganile oz. zmotile. Niso šteli za potrebno, da ustavnega sodnika Zobca in sodnika v pokoju Branka povabijo in izprašajo. Čeprav se je vidni član SS malo pred tem v popularni ženski reviji zgražal nad izražanjam veselja vojakov ob izstreljeni raketi nad (nedolžnim) prebivalstvom Bagdada. Tudi izjave vrhovnega sodnika mag. Rudija Štravsa 09.11.2010 niso zalegle, da bi se članom sodnega sveta zdelo potrebno ugotavljati pravni okvir pobojev prebežnikov na mejah bivše države. Zgražajo se nad Američani, nad državljani Slovenije (Branko Masleša) pa ne in mirno gledajo stran.
Pravni okvir
Kje je zakonita podlaga za poslovanje preiskovalnih sodnikov (rednih sodišč) v primerih, ko so vojaki na meji ustrelili prebežnike. Teh primerov po izjavi M.F. Kranjca, generalmajorja v pokoju in nekdanjega načelnika varnostne službe JLA (Reporter 08.11.2010) ni bilo tako malo, po izjavi policista na meji Maria Kocjančiča v 80. letih na Koprskem kakih 50 (prispevek RTV novinarke Carl v osrednjem TV dnevniku 11.11.2010 “Streljanje v Kopru”). Slednji govori o komisiji organov notranjih zadev in vojske, izjave vseh treh očividcev Twrdy, Malečkar in Kocjančiča pa so sploh pretresljive.
Prebežnik
Ilegalen prehod čez državno mejo je bil v 80 letih le prekršek, ki se je kaznoval z denarno kaznijo do 3.000,– din ali zaporom do 30 dni. V primeru prekrška oz. suma prekrška preiskovalni sodniki niso imeli nobenih pristojnosti in niso opravljali ogledov.
Stražar na meji (graničar)
Vojak je lahko storil kaznivo dejanje po 210 čl. KZ SFRJ. Po Zakonu o vojaških sodiščih so vojaškim osebam za takšna kazniva dejanja sodila izključno vojaška sodišča, vojaška sodišča I. stopnje so tudi opravljala preiskavo (posamezno preiskovalno dejanje je ogled kraja kaznivega dejanja).
Komentar
Iz navedenega sledi, da preiskovalni sodniki rednih sodišč v primeru, če je vojak na meji ustrelil prebežnika, niso imeli prav nobene pristojnosti za kakršnokoli poslovanje oz. za to ni bilo nobene pravne podlage – tudi ne za ogled, ki bi ga opravil dežurni preiskovalni sodnik.
Iz dosedanjih izjav Masleše, Kocjančiča, Kranjca, Malečkarja, Twrdyja je mogoče sklepati, da so preiskovalni sodniki sodišča v Kopru »nudili pomoč« JLA, kadar je šlo za uboj prebežnika. Tudi če je šlo med sodiščem in JLA za nekakšen dogovor, je bilo ravnanje sodnikov, ki so opravljali ogled, nezakonito. Lahko bi rekli, da so sodniki s takšnim nezakonitim ravnanjem dajali videz pravnosti umorom, ne glede na to, da jih je morda dovoljevala ali celo narekovala (tajna) vojaška zakonodaja ali predpisi nižjega ranga. Takšni predpisi so po t.im.. Radbruchovi (Gustav Radbruch) formuli t.im. zakonsko nepravo in jih sodniki ne bi smeli upoštevati.
Ministrov pregled arhivov
Preseneča, da ministrov pregled arhivov koprskega sodišča ni našel zapisnikov o ogledih, ki bi morali biti arhivirani v enem izvodu, en izvod bi moral biti na Javnem tožilstvu, četudi so zapisnike potem odstopali naročniku ogleda t.j. JLA. Postavlja se vprašanje, kako je Zalar opravil pregled dokumentacije, če je našel en vpis v vpisniku iz tistega časa, pa nobenih drugih vpisov, še manj pa zapisnikov z ogledov.Minister ni ugotavljal, kdo je preiskovalne sodnike obveščal o dogodkih (ustrelitvah prebežnikov). Ali je bila to JLA ali je bila to stalna služba Uprave javne varnosti (UJV) ali načelnik UJV (glej izjave Kranjca). Minister ni zahteval pregleda arhivov tožilstva. Skratka, minister je očitno opravil zelo selektiven ali zelo malomaren pregled, kar je mogoče pojasniti tudi s tem, da je kasneje v televizijskih nastopih oz. na komisijah Državnega zbora nastopal ne kot objektiven in nepristranski predlagatelj kandidata v DZ, ampak kot njegov advokat in hkrati tudi razsodnik, katerim pričevanjem kaže verjeti in katerim ne.KandidatLjudje vidijo, da kandidat ne govori resnice (70 % vprašanih), a to naših oblastnikov ne zanima.Na občni seji 17.09.2010 je menda priznal le, da je opravil en ogled oz. podpisal en zapisnik.V Mladini 29.10.2010 je govoril, da “je bil zgolj na enem ogledu na meji, kjer so vojaki ubili nesrečnega begunca, ki je obležal na italjanski strani…in kot civilni dežurni preiskovalni sodnik o ogledu kaznivega dejanja (?) naredil zapisnik”. Torej zapisnika ni samo podpisal.Na tiskovni konferenci 03.11.2010, ki mu jo je ustrežljivo organiziralo začasno vodstvo Vrhovnega sodišča, pa je izjavil, da je sodeloval pri ogledih usmrtitev prebežnikov. Torej več ogledov in več prebežnikov, govori torej v množini. Očitno spreminjanje izjav kaže na prilagajanje zagovora oz. pojasnjevanja, glede na nove dokaze zoper njega.Ob isti priliki je izjavil “da strela v čelo ni bilo, da ga ni videl” ter še, da besede “tepihovanje” sploh ne pozna (čeprav je bil njegov oče oficir JLA). Tudi Zidar (SCT) je na očitke o kartelnem dogovarjanju izjavil, da takrat, ko naj bi se to dogajalo, sploh ni vedel, kaj so kartelni dogovori, da pa so se dogovarjali po gostilnah. Gre za način zagovora, ki je dobro znan iz sodnih dvoran, ko obdolženci npr. trdijo, da njihov način govora ni takšen, da v njihovi naravi ni nasilnosti, medtem ko so do samega dejanja oz. njegovih posledic čisto brezčutni.Če Zalar ocenjuje Štravsovo pričevanje kot neverodostojno s povsem izmišljenimi razlogi (da je bila 7. julija 1984 sobota itd.), potem smo upravičeni ocenjevati izjave Masleše. Ocena pokaže, da izjave prilagaja, hkrati pa cinizem in napadalnost kažeta na agresivno osebnost. Kar se sklada z očitki vseh treh sodnikov.
Minister
noče ne videti ne slišati dokazov, ki obremenjujejo Maslešo. Zatrjuje, da je izvedel ugotovitveni postopek, v resnici pa ni ugotavljal niti ene stvari, ki bi lahko škodila Masleši. Skrajno selektiven pregled arhivov, opustitev iskanja podatkov pri policiji in tožilstvu iz 80. let. Popolno ignoriranje izjav treh sodnikov in treh domačinov s kraja ob meji ter enega generalmajorja. Vse to kaže, da ni ugotavljal resnice, ampak jo je prikrival oz. zamegljeval v korist politično vnaprej določenega kandidata Masleše. Takšen postopek je mimikrija oz. videz pravnosti. Sramota za vsakega pravnika.
Smrtna kazenPri smrtni kazni ni ključno, da je kandidat takšno kazen izrekel, ampak da jo je izrekel bistveno zmanjšano prištevnemu človeku – duševnemu bolniku. Minister, Sodni svet, člani komisije DZ za peticije in MVK vztrajno meglijo to dejstvo, češ da je bila takšna kazen takrat predpisana v zakonu. Res, a ne za duševne bolnike. Kakšen odnos do življenja ima sodnik, ki zmanjšano prištevnemu storilcu – bolniku izreče smrtno kazen? Masleša, ki vztrajno hodi na politične forume (delovna telesa DZ) pojasnjevat sebe in tja nosi izjave bivših strojepisk, za katere se potem izkaže, da so šle na ogled, zapisnika pa potem niso pisale, se doslej še ni izrekel, kakšen je bil takrat njegov pogled na smrtno kazen oz. ali je svoj pogled na smrtno kazen pozneje spremenil ali je morda še vedno njen pristaš. Predsednik vlade15.11.2010 smo slišali predsednika vlade govoriti o dobri veri. Takrat ko je premier to govoril, je bila točka glede na že vse izjave oz. dokaze, do katere bi še lahko govorili o dobri veri, že zdavnaj presežena. Nastal je položaj, ko je bilo popolnoma jasno, da le ena stran govori resnico. Če je torej premier poklonil vero Zalarju – Masleši, potem se je opredelil, da sodniki in druge priče lažejo. Kako si je lahko premier vzel takšno pravico? Nihče ne more biti dobroveren ob vseh navedenih, a neupoštevanih pričevanjih! Gre lahko le za vnaprejšnjo opredelitev, da se verjame Masleši, pri čemer torej vsi drugi lažejo, 7 ljudi, od tega trije sodniki! Tega ni mogoče razumeti. Ali bodo sodišča zdaj verjela na besedo obdolženca, če ga bo podpirala leva politika? Vsi drugi dokazi pa bodo prezrti. MVK 16.11.2010Minister zamegljuje in govori, da ustavni sodnik Zobec in vrhovni sodnik Štravs nista pravi priči (temu celo vnaprej odreka verodostojnost na TV) ter kot kandidatov advokat in razsodnik hkrati pove, da bi bilo treba zaslišat strojepisko in nekdanjega javnega tožilca. In potem sme kandidat zmagoslavno predložiti dve notarsko overjeni izjavi. MVK s preglasovanjem zavrne predlog, naj se postopek vodi pošteno in sicer, če je eni strani omogočeno, da se izjavlja na komisiji, je treba to omogočiti tudi drugi strani ali pa nobeni. To se pravi: komisija je delovala mimo elementarnih pravil poštenega postopka, ki mora veljati tudi za politična telesa. Takšno delo komisije je farsa. Očitno je šlo za podaljšano roko ministra oz. vnaprej sprejet dogovor, kakšna mora biti odločitev. Znova: sramota! In absolutno zanikanje pravne države in vsake politične kulture.
Izjava strojepiske
Nismo še doživeli, da bi sodniki političnim organom nepovabljeni nosili notarsko overjene izjave njim naklonjenih ljudi. Preseneča manipulacija poslanke Bebler-Lavtižar (pravnice), da notar jamči za resničnost vsebine izjave. Vemo, da potrjuje le istovetnost osebe, ki je izjavo dala in podpisala. Notarski zapisnik o izjavi je poleg tega zavajajoč. Gre za formular, ki ga notarji sestavljajo pri sestavljanju pogodb, zato je v njem tudi formulacija, ki zavaja: »notar izjavljam, da je pričujoči notarski zapisnik veren odraz poteka dogajanja ob sestavi tega notarskega zapisnika«. Kaj hoče povedati notar? Da je zapisal dano izjavo ali da je izjava resnična? Menda notar zapiše dano izjavo in ne kaj drugega? Kaj je to treba poudarjati?
Zanimivo pri tej izjavi pa je, da ve strojepiska po 26 letih povedati, kar Masleša vse do pripravljenega nastopa na MVK ni storil. Vsak normalen človek bi že ob prvi izjavi najprej povedal, da ga je smrt človeka pretresla, da je bilo ravnanje JLA nezakonito. Masleša pa je govoril, da se ga po krivem blati, da bi se mu morali opravičiti, ničesar pa o ubogih žrtvah.
Ni jasno, kako je lahko po pripovedovanju strojepiske Masleša dežurne vojaške osebe, med njimi tudi oficirje, ostro obravnaval. Je imel mar nad njimi kakšno oblast? Kot dežurni preiskovalni sodnik pristojnosti ni imel nobenih. Če je dejanje obsojal, bi moral tudi vedeti, da gre za umor. Komu je zadevo prijavil? Nikomur. Le uslužno naj bi poslal zapisnik vojaškim oblastem, zdaj pa z rosnimi očmi govori o trpljenju svoje družine. Morda je imel družino tudi ustreljeni?
Izjava javnega tožilca
Javni tožilec je povedal, da izjavo podpisuje na prošnjo Masleše. Sic! Naj pove, kje je zapisnik. Nič ne govori o prizadetosti in zgroženosti Masleše niti o svoji, nič ne pove, zakaj je bil na ogledu, če je šlo za pristojnost vojaškega tožilstva, kdo ga je obvestil o dogodku in kaj mu je bilo povedano. Kot bi šlo za nekakšno taborniško zgodbo, ne pa za precizna preiskovalna dejanja sodnih organov. Ali pa je šlo za sistem, v katerem so se civilne oblasti udinjale JLA tudi pri takšnih dejanjih kot so bila streljanja prebežnikov.
Povsem jasno je, da strojepiska in tožilec opisujeta enega od očitno več ogledov, ki so se v tistem času dogajali in da to ni primer, o katerem govorita sodnika Zobec in Štravs. Očitno je bil ta primer uradno zabeležen, ker je šlo za streljanje ob mejnem prehodu pred številnimi pričami in ga JLA ni mogla prikriti in pomesti pod preprogo zgolj z ogledom »dežurnega preiskovalnega sodnika« in svoje komisije, kar je bila očitno na koprskem praksa. Na več teh ogledov kaže tudi izjava strojepiske, da je bil ustreljeni Jugoslovan, Štravs pa, da je šlo za Romuna. Vir slike: Demokracija
Tukaj ne gre za politično vprašanje, ampak za vprašanje resnice in človekovih pravic v najelementarnejšem smislu.
Življenjepis
»Življenjepis z opisom strokovne dejavnosti« se bere kot norčevanje iz funkcije, za katero se kandidat poteguje. Z njim namreč kandidat občutno znižuje standarde vseh dosedanjih predsednikov v samostojni Sloveniji pa tudi obeh predhodnih (propadlih) kandidatov. Zakaj ni objavljen in ga je potem treba s pismom bralca Kovšce iz Nove Gorice v Mladini nadgrajevati (glej Mladina z dne 29.10.2010)?
Občna seja 17.09.2010
Indikativno za razmere in stanje duha na VS je, da se kandidati javljajo na razpise posamič. Da torej med njimi nikoli ne pride do soočenja pogledov, stališč, obrazložitev in direktne primerjave. Kot se je pokazalo, je bil šele tretji kandidat tisti, ki je bil v ozadju pripravljen že ves čas. Nedoumljivo je, da so si vrhovni sodniki modificirali poslovnik občne seje tako, da po njem o kandidatu za predsednika ne oblikujejo mnenja, kot to narekuje zakon, ampak od leta 2004 dalje (za razliko od prejšnjega poslovnika) zgolj (tajno) glasujejo o (ne) podpori in potem niti rezultata glasovanja ne objavijo. Pravijo, da to naredijo zaradi varovanja »integritete in dignitete sodniškega odločanja«. Pač pa se potem kot neimenovani sogovorniki v medijih pojavljajo z argumentacijo, češ, da so sodniki vse očitke zavrnili. Ni res, da bi občna seja zavrnila očitke Masleši, še najmanj tiste, ki so se pojavili po občni seji (navdušenje nad strelom v čelo, tepihovanje). Zatrjevanje začasne predsednice Jelenc Puklavec torej, da je občna seja zavrnila vse očitke naslovljene na Maslešo, je lažnivo. V zapisniku občne seje ni nobene vsebine, kar omogoča takšne manipulacije.
Sodni svet
Tudi SS šibke strokovne reference kandidata niso zmotile. Kandidat je SS, kot hkratni predsednik SS, s svojim nastopom »prepričal«. Čeprav so na zahtevo ministra mnenje morali dopolnjevati, jih izjave ustavnega sodnika Jana Zobca, ki ga je našel novinar Ivan Puc in jih objavil 02.11.2010 (o navdušenju nad točnostjo strela v čelo prebežnika in tepihovanju Slovenije) ter izjava bivšega predsednika Višjega sodišča v Kopru mag. Janeza Branka (o ravnanju Slovenije z zemljo in neposrečeni izbiri) niso ganile oz. zmotile. Niso šteli za potrebno, da ustavnega sodnika Zobca in sodnika v pokoju Branka povabijo in izprašajo. Čeprav se je vidni član SS malo pred tem v popularni ženski reviji zgražal nad izražanjam veselja vojakov ob izstreljeni raketi nad (nedolžnim) prebivalstvom Bagdada. Tudi izjave vrhovnega sodnika mag. Rudija Štravsa 09.11.2010 niso zalegle, da bi se članom sodnega sveta zdelo potrebno ugotavljati pravni okvir pobojev prebežnikov na mejah bivše države. Zgražajo se nad Američani, nad državljani Slovenije (Branko Masleša) pa ne in mirno gledajo stran.
Pravni okvir
Kje je zakonita podlaga za poslovanje preiskovalnih sodnikov (rednih sodišč) v primerih, ko so vojaki na meji ustrelili prebežnike. Teh primerov po izjavi M.F. Kranjca, generalmajorja v pokoju in nekdanjega načelnika varnostne službe JLA (Reporter 08.11.2010) ni bilo tako malo, po izjavi policista na meji Maria Kocjančiča v 80. letih na Koprskem kakih 50 (prispevek RTV novinarke Carl v osrednjem TV dnevniku 11.11.2010 “Streljanje v Kopru”). Slednji govori o komisiji organov notranjih zadev in vojske, izjave vseh treh očividcev Twrdy, Malečkar in Kocjančiča pa so sploh pretresljive.
Prebežnik
Ilegalen prehod čez državno mejo je bil v 80 letih le prekršek, ki se je kaznoval z denarno kaznijo do 3.000,– din ali zaporom do 30 dni. V primeru prekrška oz. suma prekrška preiskovalni sodniki niso imeli nobenih pristojnosti in niso opravljali ogledov.
Stražar na meji (graničar)
Vojak je lahko storil kaznivo dejanje po 210 čl. KZ SFRJ. Po Zakonu o vojaških sodiščih so vojaškim osebam za takšna kazniva dejanja sodila izključno vojaška sodišča, vojaška sodišča I. stopnje so tudi opravljala preiskavo (posamezno preiskovalno dejanje je ogled kraja kaznivega dejanja).
Komentar
Iz navedenega sledi, da preiskovalni sodniki rednih sodišč v primeru, če je vojak na meji ustrelil prebežnika, niso imeli prav nobene pristojnosti za kakršnokoli poslovanje oz. za to ni bilo nobene pravne podlage – tudi ne za ogled, ki bi ga opravil dežurni preiskovalni sodnik.
Iz dosedanjih izjav Masleše, Kocjančiča, Kranjca, Malečkarja, Twrdyja je mogoče sklepati, da so preiskovalni sodniki sodišča v Kopru »nudili pomoč« JLA, kadar je šlo za uboj prebežnika. Tudi če je šlo med sodiščem in JLA za nekakšen dogovor, je bilo ravnanje sodnikov, ki so opravljali ogled, nezakonito. Lahko bi rekli, da so sodniki s takšnim nezakonitim ravnanjem dajali videz pravnosti umorom, ne glede na to, da jih je morda dovoljevala ali celo narekovala (tajna) vojaška zakonodaja ali predpisi nižjega ranga. Takšni predpisi so po t.im.. Radbruchovi (Gustav Radbruch) formuli t.im. zakonsko nepravo in jih sodniki ne bi smeli upoštevati.
Ministrov pregled arhivov
Preseneča, da ministrov pregled arhivov koprskega sodišča ni našel zapisnikov o ogledih, ki bi morali biti arhivirani v enem izvodu, en izvod bi moral biti na Javnem tožilstvu, četudi so zapisnike potem odstopali naročniku ogleda t.j. JLA. Postavlja se vprašanje, kako je Zalar opravil pregled dokumentacije, če je našel en vpis v vpisniku iz tistega časa, pa nobenih drugih vpisov, še manj pa zapisnikov z ogledov.Minister ni ugotavljal, kdo je preiskovalne sodnike obveščal o dogodkih (ustrelitvah prebežnikov). Ali je bila to JLA ali je bila to stalna služba Uprave javne varnosti (UJV) ali načelnik UJV (glej izjave Kranjca). Minister ni zahteval pregleda arhivov tožilstva. Skratka, minister je očitno opravil zelo selektiven ali zelo malomaren pregled, kar je mogoče pojasniti tudi s tem, da je kasneje v televizijskih nastopih oz. na komisijah Državnega zbora nastopal ne kot objektiven in nepristranski predlagatelj kandidata v DZ, ampak kot njegov advokat in hkrati tudi razsodnik, katerim pričevanjem kaže verjeti in katerim ne.KandidatLjudje vidijo, da kandidat ne govori resnice (70 % vprašanih), a to naših oblastnikov ne zanima.Na občni seji 17.09.2010 je menda priznal le, da je opravil en ogled oz. podpisal en zapisnik.V Mladini 29.10.2010 je govoril, da “je bil zgolj na enem ogledu na meji, kjer so vojaki ubili nesrečnega begunca, ki je obležal na italjanski strani…in kot civilni dežurni preiskovalni sodnik o ogledu kaznivega dejanja (?) naredil zapisnik”. Torej zapisnika ni samo podpisal.Na tiskovni konferenci 03.11.2010, ki mu jo je ustrežljivo organiziralo začasno vodstvo Vrhovnega sodišča, pa je izjavil, da je sodeloval pri ogledih usmrtitev prebežnikov. Torej več ogledov in več prebežnikov, govori torej v množini. Očitno spreminjanje izjav kaže na prilagajanje zagovora oz. pojasnjevanja, glede na nove dokaze zoper njega.Ob isti priliki je izjavil “da strela v čelo ni bilo, da ga ni videl” ter še, da besede “tepihovanje” sploh ne pozna (čeprav je bil njegov oče oficir JLA). Tudi Zidar (SCT) je na očitke o kartelnem dogovarjanju izjavil, da takrat, ko naj bi se to dogajalo, sploh ni vedel, kaj so kartelni dogovori, da pa so se dogovarjali po gostilnah. Gre za način zagovora, ki je dobro znan iz sodnih dvoran, ko obdolženci npr. trdijo, da njihov način govora ni takšen, da v njihovi naravi ni nasilnosti, medtem ko so do samega dejanja oz. njegovih posledic čisto brezčutni.Če Zalar ocenjuje Štravsovo pričevanje kot neverodostojno s povsem izmišljenimi razlogi (da je bila 7. julija 1984 sobota itd.), potem smo upravičeni ocenjevati izjave Masleše. Ocena pokaže, da izjave prilagaja, hkrati pa cinizem in napadalnost kažeta na agresivno osebnost. Kar se sklada z očitki vseh treh sodnikov.
Minister
noče ne videti ne slišati dokazov, ki obremenjujejo Maslešo. Zatrjuje, da je izvedel ugotovitveni postopek, v resnici pa ni ugotavljal niti ene stvari, ki bi lahko škodila Masleši. Skrajno selektiven pregled arhivov, opustitev iskanja podatkov pri policiji in tožilstvu iz 80. let. Popolno ignoriranje izjav treh sodnikov in treh domačinov s kraja ob meji ter enega generalmajorja. Vse to kaže, da ni ugotavljal resnice, ampak jo je prikrival oz. zamegljeval v korist politično vnaprej določenega kandidata Masleše. Takšen postopek je mimikrija oz. videz pravnosti. Sramota za vsakega pravnika.
Smrtna kazenPri smrtni kazni ni ključno, da je kandidat takšno kazen izrekel, ampak da jo je izrekel bistveno zmanjšano prištevnemu človeku – duševnemu bolniku. Minister, Sodni svet, člani komisije DZ za peticije in MVK vztrajno meglijo to dejstvo, češ da je bila takšna kazen takrat predpisana v zakonu. Res, a ne za duševne bolnike. Kakšen odnos do življenja ima sodnik, ki zmanjšano prištevnemu storilcu – bolniku izreče smrtno kazen? Masleša, ki vztrajno hodi na politične forume (delovna telesa DZ) pojasnjevat sebe in tja nosi izjave bivših strojepisk, za katere se potem izkaže, da so šle na ogled, zapisnika pa potem niso pisale, se doslej še ni izrekel, kakšen je bil takrat njegov pogled na smrtno kazen oz. ali je svoj pogled na smrtno kazen pozneje spremenil ali je morda še vedno njen pristaš. Predsednik vlade15.11.2010 smo slišali predsednika vlade govoriti o dobri veri. Takrat ko je premier to govoril, je bila točka glede na že vse izjave oz. dokaze, do katere bi še lahko govorili o dobri veri, že zdavnaj presežena. Nastal je položaj, ko je bilo popolnoma jasno, da le ena stran govori resnico. Če je torej premier poklonil vero Zalarju – Masleši, potem se je opredelil, da sodniki in druge priče lažejo. Kako si je lahko premier vzel takšno pravico? Nihče ne more biti dobroveren ob vseh navedenih, a neupoštevanih pričevanjih! Gre lahko le za vnaprejšnjo opredelitev, da se verjame Masleši, pri čemer torej vsi drugi lažejo, 7 ljudi, od tega trije sodniki! Tega ni mogoče razumeti. Ali bodo sodišča zdaj verjela na besedo obdolženca, če ga bo podpirala leva politika? Vsi drugi dokazi pa bodo prezrti. MVK 16.11.2010Minister zamegljuje in govori, da ustavni sodnik Zobec in vrhovni sodnik Štravs nista pravi priči (temu celo vnaprej odreka verodostojnost na TV) ter kot kandidatov advokat in razsodnik hkrati pove, da bi bilo treba zaslišat strojepisko in nekdanjega javnega tožilca. In potem sme kandidat zmagoslavno predložiti dve notarsko overjeni izjavi. MVK s preglasovanjem zavrne predlog, naj se postopek vodi pošteno in sicer, če je eni strani omogočeno, da se izjavlja na komisiji, je treba to omogočiti tudi drugi strani ali pa nobeni. To se pravi: komisija je delovala mimo elementarnih pravil poštenega postopka, ki mora veljati tudi za politična telesa. Takšno delo komisije je farsa. Očitno je šlo za podaljšano roko ministra oz. vnaprej sprejet dogovor, kakšna mora biti odločitev. Znova: sramota! In absolutno zanikanje pravne države in vsake politične kulture.
Izjava strojepiske
Nismo še doživeli, da bi sodniki političnim organom nepovabljeni nosili notarsko overjene izjave njim naklonjenih ljudi. Preseneča manipulacija poslanke Bebler-Lavtižar (pravnice), da notar jamči za resničnost vsebine izjave. Vemo, da potrjuje le istovetnost osebe, ki je izjavo dala in podpisala. Notarski zapisnik o izjavi je poleg tega zavajajoč. Gre za formular, ki ga notarji sestavljajo pri sestavljanju pogodb, zato je v njem tudi formulacija, ki zavaja: »notar izjavljam, da je pričujoči notarski zapisnik veren odraz poteka dogajanja ob sestavi tega notarskega zapisnika«. Kaj hoče povedati notar? Da je zapisal dano izjavo ali da je izjava resnična? Menda notar zapiše dano izjavo in ne kaj drugega? Kaj je to treba poudarjati?
Zanimivo pri tej izjavi pa je, da ve strojepiska po 26 letih povedati, kar Masleša vse do pripravljenega nastopa na MVK ni storil. Vsak normalen človek bi že ob prvi izjavi najprej povedal, da ga je smrt človeka pretresla, da je bilo ravnanje JLA nezakonito. Masleša pa je govoril, da se ga po krivem blati, da bi se mu morali opravičiti, ničesar pa o ubogih žrtvah.
Ni jasno, kako je lahko po pripovedovanju strojepiske Masleša dežurne vojaške osebe, med njimi tudi oficirje, ostro obravnaval. Je imel mar nad njimi kakšno oblast? Kot dežurni preiskovalni sodnik pristojnosti ni imel nobenih. Če je dejanje obsojal, bi moral tudi vedeti, da gre za umor. Komu je zadevo prijavil? Nikomur. Le uslužno naj bi poslal zapisnik vojaškim oblastem, zdaj pa z rosnimi očmi govori o trpljenju svoje družine. Morda je imel družino tudi ustreljeni?
Izjava javnega tožilca
Javni tožilec je povedal, da izjavo podpisuje na prošnjo Masleše. Sic! Naj pove, kje je zapisnik. Nič ne govori o prizadetosti in zgroženosti Masleše niti o svoji, nič ne pove, zakaj je bil na ogledu, če je šlo za pristojnost vojaškega tožilstva, kdo ga je obvestil o dogodku in kaj mu je bilo povedano. Kot bi šlo za nekakšno taborniško zgodbo, ne pa za precizna preiskovalna dejanja sodnih organov. Ali pa je šlo za sistem, v katerem so se civilne oblasti udinjale JLA tudi pri takšnih dejanjih kot so bila streljanja prebežnikov.
Povsem jasno je, da strojepiska in tožilec opisujeta enega od očitno več ogledov, ki so se v tistem času dogajali in da to ni primer, o katerem govorita sodnika Zobec in Štravs. Očitno je bil ta primer uradno zabeležen, ker je šlo za streljanje ob mejnem prehodu pred številnimi pričami in ga JLA ni mogla prikriti in pomesti pod preprogo zgolj z ogledom »dežurnega preiskovalnega sodnika« in svoje komisije, kar je bila očitno na koprskem praksa. Na več teh ogledov kaže tudi izjava strojepiske, da je bil ustreljeni Jugoslovan, Štravs pa, da je šlo za Romuna. Vir slike: Demokracija