Živeti polno življenje

Rek pravi – starost je le številka.
Svet in Slovenija sta se v zadnjih letih zelo spremenila, ne le na področju
tehnologije, medicine in vrednot, temveč tudi demografsko, kar velja zlasti za t.i.
zahodni svet.
Evropa, in z njo Slovenija, se stara, rodnost pada obenem pa se pričakovana
življenjska doba podaljšuje, zato se uveljavlja misel, da je starost draga.
Pokojninski skladi za izplačevanje dolgotrajnih pokojnin se polnijo prepočasi, zato
države višajo upokojitveno starost. Zlasti skrbi prepotrebna dolgotrajna oskrba, ki
pa zahteva veliko sredstev. Porajajo se različne ideje, od uvoza cenejše delovne
sile z drugih kontinentov do najbolj bizarnih, kot je pošiljanje onemoglih
starostnikov iz Evrope na toplo, v cenejšo oskrbo – (sedite?) – na primer na
Filipine. Bi vi poslali svoje drage onemogle starše tisoče kilometrov stran? In da
vas še bolj pribijem na sedišče – bi vi poslali svoje starše umret pod smrtonosno
injekcijo? Ali jih maltretirali tako dolgo, da bi si sami želeli evtanazije? Verjamem,
da vsi, ki to berete in boste nadaljevali z branjem, ne bi postopali s svojimi starši
na tak način. Hkrati vem, da obstajajo ljudje, ki bodo storili točno to. Sprejet je bil
zakon o evtanaziji, ki bo omogočil odločanje o končanju življenja.
Kadar se o nečem odloča (razen tistih, trdno prepričanih) ljudje načeloma
razmišljajo o različnih možnostih, npr. katero politično opcijo bodo volili, kupili ta
ali oni avto, ta ali drug par čevljev… Mnogi obžalujejo svojo odločitev, npr. z
zadnjih državnozborskih volitev o izbiri danes vladajoče stranke. Posledice takih
slabih odločitev terjajo svoj čas, bistveno daljši kot je menjava avta ali nakup
novih čevljev, toda vedno obstaja upanje na spremembo.
Odločitev o samomoru pa je končna. V trenutku ko steče strup po žilah, je
obžalovanje zaman. Tudi če bi si premislil v zadnjem trenutku, želel živeti še nekaj
mesecev, dni ali celo ur, da bi se bolje poslovil s tega sveta, je za povratek
prepozno. Si predstavljate stisko zdravnika, ki bo prisiljen dati smrtonosno
injekcijo, hip za tem pa sliši bolnikov glas – žal mi je, želim še živeti… Stisko
človeka, ki je svoje življenje zavezal k pomoči bolnim.
Zato pojdite danes, na Dan starejših, na najbližjo Upravno enoto in
oddajte podpis proti nesmiselnemu in nečloveškemu zakonu o
evtanaziji!
Vrnimo se k življenju. Menim, da se mora industrijsko razmišljanje, ki vsebuje
pojme mlad, zrel in star, posodobiti. Neizpodbitno dejstvo je, da se telo že ob
rojstvu začne starati. In če je bilo v Kristusovi dobi dopolnjenih štirideset let
dovolj za kvalifikacijo starosti, je to danes čas, ko se nekateri šele odločijo imeti
družino, saj je oblikovanje kariere terjalo svoj čas. Zlasti to zadeva ženske. Ni na
mestu, da jim odrečemo kariero in jih pošljemo za štedilnik. Nekatere se bodo
odločile za družino pred kariero, druge bodo zmogle peljati oboje in tretje bodo
prvorodnice v svojih štiridesetih. Vse je potrebno opolnomočiti. Prvo, da lahko
prične kariero, potem ko je posvetila deset let družini in se oddaljila od novosti, ki
so se ta čas zgodile v njenem poklicu. Drugi, da je družbena in socialna podpora
zadostna, da lahko uravnava zasebno in poklicno. In tretji, da, kljub letom varno
donosi otroka. Kaj ima to s t.i. starejšimi? Če izvzamemo njih same, bodo te

bodoče generacije prispevale manjkajoča sredstva v državno blagajno, kar
zagotavlja stabilnost pokojninskemu skladu, hkrati pa vir socialne in emocionalne
opore starejšemu prebivalstvu.
Industrijska razvrstitev 60+ starih med starejše, je zgrešena. Marsikateri današnji
60- ali 70- letnik je dejavnejši in bolj zdrav od marsikaterega 40- letnika, saj
življenjski stil v velikem delu narekuje človekovo vitalnost v tretjem življenjskem
obdobju. Skrb za lastno zdravje in počutje je na prvem mestu vsakogar, ne glede
na starost – zdrava prehrana, veliko gibanja, objem ljubeče družine, prijatelji,
nenehno učenje in ustvarjanje, vse to prispeva h kakovostnemu življenju, ne
glede na starost.
Zato bi bilo potrebno odpraviti nesmiselne etikete o »starih«, nesmiselne
omejitve in krivice. Naj jih nekaj naštejem. Ko ste stari 75 let, ne morete dobiti
več kredita, niti za nakup avta ne. Zakaj že? Ker bi lahko umrli, preden bi
odplačali kredit? A se 40- letniku to ne more zgoditi? Čemu so torej namenjeni
porôki?
Nadalje, po upokojitvi ne morete se ponovno zaposliti, ne da bi se hkrati odrekli
svoji pokojnini, ki bi jo sicer prejemali, če bi zgolj sedeli doma, deficitarna delovna
mesta pa bi polnili s »Filipinci«. Opraviti morate obvezni starostni pregled za
vožnjo avtomobila, ko dosežete določeno starost. In koliko nesreč povzročijo
starostniki v primerjavi z mlajšimi vozniki? Zakaj pa ti nimajo obveznega
pregleda? Ali druge povzročitelje nesreč pošljejo na psiho teste? Če imamo
presejalne teste za nekatere bolezni, kar je pohvalno, bi lahko imeli presejalne
teste tudi za zmožnost vožnje, ne glede na starost.
O dolgotrajni oskrbi je govora že vsaj 20 let. Ko je Janševa vlada to končno
uzakonila, so skrajno naduta Svoboda in Levica, ter njihov repek Socialni
demokrati, zakon mirno razveljavili ter pripravili svoje slabo plagiirano skrpucalo.
Ki seveda, kot vse drugo, kar so obljubili, ne deluje.
Želim povedati, da je tako poimenovanje življenjskih obdobij, ocenjevanje
starosti, čas po upokojitvi in čas pred odhodom, del življenjskega cikla, ki
vključuje celotno skupnost, vse mlade, vse karieriste, gospodinjce, upokojence in
odhajajoče, pravzaprav enobesedno. Poudariti je potrebno medgeneracijsko
sožitje, ki zajema odnose, tehnologijo in učenje, pomoč, sodelovanje, obzirnost,
skromnost, razum…
Starši učijo svoje otroke temeljnih življenjskih veščin in vrednot, otroci učijo svoje
stare starše novosti hitro razvijajočih se tehnologij. Aktualno je ravnanje z
novodobnimi stroji, ki jih uporabljamo v vsakdanjem življenju, kot tudi
obvladovanje IT tehnologije za vsakdanjo rabo – uporaba orodij za spletno
naročanje pri zdravniku, bančno poslovanje in uporaba socialnih omrežij. Ta so za
tretje obdobje še posebej pomembna, zmanjšujejo osamljenost, ki ji nekateri
pravijo pandemija današnjega časa. Starši otroku pripravijo dom, kjer odrašča,
mladi lahko skrbijo za onemogle starše.
Vendar je slednje zelo težko v krogu ene družine, veliko lažje bi bilo v t.i.
skupnostnih vaseh. Pri tem pojem vas lahko preslikate na kakršnokoli naselje,
morda posameznih hiš, lahko pa tudi blokov ali delov teh. Gradnja naselij bi ne
smela biti več industrijska, temveč bolj prilagojena potrebam družbe – velike
stanovanjske enote za veliko družino, majhne enote za mlad par brez otrok ali

starejše, ki so ostali sami. To omogoča fleksibilnost nastanitve in preselitve. Le
tako bi se v te »skupnostne vasi« lahko naselile različne generacije, ki bi sobivale
druga ob drugi.
Robotizacija in digitalizacija je del odgovora na pomanjkanje delovne sile,
potrebne tudi za izvajanje dolgotrajne oskrbe. Si predstavljate avtonomne
avtomobile, ki bi pripeljali obroke osamljenim ljudem, ki si težko sami skuhajo, pa
živila in zdravila, knjige iz knjižnice, ki jih potrebujejo ter odpeljali perilo, ki ga je
treba oprati in ga znova, opranega, dostavili ter robote, ki bi opravili to delo po
domovih za starejše? Kaj še ostane ljudem? Zagotovo prijazen nasmeh, obisk,
pogovor, učenje o novostih – vse je v odnosu. Zato bi morali negovati pojem
skupnosti in narediti centre v središčih mest, kjer bi se ljudje srečali in družili.
Takšni prostori bi morali imeti prednost pred megalomanskimi bazeni, športnimi
igrišči, nakupovalnimi centri, ki so centri odtujenosti in v središča skupnosti ne
sodijo. Nismo namreč vsi vrhunski športniki, nenasitni nakupovalci, požiralci
hrupnih zabav, ikone Instagrama. Večina nas je povsem običajnih ljudi, ki si želi le
prijazno življenje, obkroženi z ljudi, s katerimi se imamo radi, ne glede na starost.
Zato čestitke vsem, ki ste prišli do slavnega prvooktobrskega naziva senior ali
seniorka. Spoštujmo se, bodimo obzirni in razumevajoči do vseh generacij,
odgovorno skrbimo za svoje zdravje in nenazadnje: NIKOLI se ne nehajmo učiti!
Ne pozabite, tudi vi iz drugega in tretjega življenjskega obdobja in tudi
tisti konec prvega, pojdimo na Upravne enote in oddajmo svoj podpis
PROTI NEČLOVEČNOSTI, PROTI EVTANAZIJI!

30. september 2025 Mojca Škrinjar, predsednica

Kluba seniorjev in seniork SDS