»Zgradili smo lepo slovensko HIŠO, medtem ko smo prej živeli v balkanskem BLOKU, pa tega ne znamo ceniti«
sreda, 5. 10. 2011Klubski večer s pesnikom Nikom Grafenauerjem. »Mama je od vseh ljudi
najboljša na svetu,
ker se mi rada smeji
in ker je par očetu.«
(Niko Grafenauer)
Ko spregovori pesnik, napolni prostor neka posebna svetloba, prepredena s spomini vseh barv. Boleče je zvenela predstavitev gosta večera, ki smo ga seniorke in seniorji povabili v naš Klubski večer. Odtod tudi uvodna pesem. Pesnik gospod Niko Grafenauer žal ni poznal svoje mame, ker mu je kot sedmemu otroku v družini kmalu po njegovem rojstvu umrla; tudi oče mu je umrl komaj leto in pol za tem. Tako sta se po naključju ta večer srečala s predsednikom KSS Mitjo Ljubeljškom kot nekdanja sostanovalca iz otroških let v Domu Malči Beličeve, le da pesnik ni prepoznal Mitje.
Uvod v naš večer je bil torej ganljiv in nič čudnega ni, da se je gost najprej vprašal, kaj smo vendar storili z našo državo po dvajsetih letih. »Zgradili smo lepo slovensko HIŠO, medtem ko smo prej živeli v balkanskem BLOKU, pa tega ne znamo ceniti,« je pomenljivo dejal. Pripoved iz časov, ko so se slovenski pesniki in drugi kulturniki srečevali kot nosilci prvih prebujenj naše slovenske Pomladi, je med občinstvom sprožala vprašanja, zakaj danes vlada tak molk med njimi. Odgovor je bil, da se je tedanja generacija utrudila, med mladimi pa žal ni pravega prebujenja, ker tega časa niso živeli. Ustanovitev Nove Revije 1980 je bila pomembna naloga, ki so jo sprejeli nase. Vsi vemo, kaj je za tedanji slovenski prostor pomenila posebna številka Revija 57, pa »Zadeva 57«, ki jo je pripravila Alenka Puhar. Sledile so obtožnice, Pučnikov zapor, prepovedi izdaje revije, pranje možganov na CK, sestanki na skrivnih lokacijah, sestajali so se tudi s srbskimi akademiki, izdali »Memorandum«, debata je potekala o Kosovu. Ob tej priliki dr. Grafenauer omenja svoj nedavni obisk v Srbiji, kjer je znova problem Kosovo, NATO, oglaša se tudi Vojvodina. Srečala sta se z našim igralcem Borisom Cavazzo, ki ga je seznanil z zanimivo novico, da tam že nekaj časa sodeluje v predstavi Miroslava Krleže »Glembajevi« – odigrali so že štirideset predstav, kar nekaj pomeni. Srbi so brez dvoma v veliki stiski.Naj omenimo, da je bil dr. Grafenauer med ustanovitelji Nove Revije, da je bil 15 let njen urednik, leta 1990 pa je bila ustanovljena tudi Založba NR, v kateri so sodelovali tudi tujci. Skozi burna obdobja so šli, pod težkimi pogoji vztrajali in nekateri še vedno vztrajajo. Zato gost večera poudarja, da je žalostno to, da v Sloveniji ni pravnega reda, da kontinuiteta še vedno prevladuje in da zna trajati, dokler ne bo nekdo odločno presekal ta vozel. Življenju moramo dajati lepšo podobo, takšno, o kakršni poje v eni svojih pesmi in iz katere s 3. in 4. kitico zaključujemo tole kramljanje, ki bi ga radi še kdaj nadaljevali.
Življenje
»Življenje se včasih drži
veselo na smeh,
a včasih le stežka taji
solze v očeh.
Najlepše je, ko se razsipa
Z žarom na vse strani
In vse do poslednjega hipa
Z visokim plamenom gori.«
najboljša na svetu,
ker se mi rada smeji
in ker je par očetu.«
(Niko Grafenauer)
Ko spregovori pesnik, napolni prostor neka posebna svetloba, prepredena s spomini vseh barv. Boleče je zvenela predstavitev gosta večera, ki smo ga seniorke in seniorji povabili v naš Klubski večer. Odtod tudi uvodna pesem. Pesnik gospod Niko Grafenauer žal ni poznal svoje mame, ker mu je kot sedmemu otroku v družini kmalu po njegovem rojstvu umrla; tudi oče mu je umrl komaj leto in pol za tem. Tako sta se po naključju ta večer srečala s predsednikom KSS Mitjo Ljubeljškom kot nekdanja sostanovalca iz otroških let v Domu Malči Beličeve, le da pesnik ni prepoznal Mitje.
Uvod v naš večer je bil torej ganljiv in nič čudnega ni, da se je gost najprej vprašal, kaj smo vendar storili z našo državo po dvajsetih letih. »Zgradili smo lepo slovensko HIŠO, medtem ko smo prej živeli v balkanskem BLOKU, pa tega ne znamo ceniti,« je pomenljivo dejal. Pripoved iz časov, ko so se slovenski pesniki in drugi kulturniki srečevali kot nosilci prvih prebujenj naše slovenske Pomladi, je med občinstvom sprožala vprašanja, zakaj danes vlada tak molk med njimi. Odgovor je bil, da se je tedanja generacija utrudila, med mladimi pa žal ni pravega prebujenja, ker tega časa niso živeli. Ustanovitev Nove Revije 1980 je bila pomembna naloga, ki so jo sprejeli nase. Vsi vemo, kaj je za tedanji slovenski prostor pomenila posebna številka Revija 57, pa »Zadeva 57«, ki jo je pripravila Alenka Puhar. Sledile so obtožnice, Pučnikov zapor, prepovedi izdaje revije, pranje možganov na CK, sestanki na skrivnih lokacijah, sestajali so se tudi s srbskimi akademiki, izdali »Memorandum«, debata je potekala o Kosovu. Ob tej priliki dr. Grafenauer omenja svoj nedavni obisk v Srbiji, kjer je znova problem Kosovo, NATO, oglaša se tudi Vojvodina. Srečala sta se z našim igralcem Borisom Cavazzo, ki ga je seznanil z zanimivo novico, da tam že nekaj časa sodeluje v predstavi Miroslava Krleže »Glembajevi« – odigrali so že štirideset predstav, kar nekaj pomeni. Srbi so brez dvoma v veliki stiski.Naj omenimo, da je bil dr. Grafenauer med ustanovitelji Nove Revije, da je bil 15 let njen urednik, leta 1990 pa je bila ustanovljena tudi Založba NR, v kateri so sodelovali tudi tujci. Skozi burna obdobja so šli, pod težkimi pogoji vztrajali in nekateri še vedno vztrajajo. Zato gost večera poudarja, da je žalostno to, da v Sloveniji ni pravnega reda, da kontinuiteta še vedno prevladuje in da zna trajati, dokler ne bo nekdo odločno presekal ta vozel. Življenju moramo dajati lepšo podobo, takšno, o kakršni poje v eni svojih pesmi in iz katere s 3. in 4. kitico zaključujemo tole kramljanje, ki bi ga radi še kdaj nadaljevali.
Življenje
»Življenje se včasih drži
veselo na smeh,
a včasih le stežka taji
solze v očeh.
Najlepše je, ko se razsipa
Z žarom na vse strani
In vse do poslednjega hipa
Z visokim plamenom gori.«