Ženski odbor SDS na spominski slovesnosti v Podlesju

Ženski odbor Slovenske demokratske stranke se je 11. septembra 2016 podal na strokovno ekskurzijo na Kočevsko, v kraj Podlesje. Po 2. svetovni vojni so v Podlesju (tudi Ferdreng, nem. Verdreng) slovenske komunistične oblasti organizirale žensko taborišče za prisilno delo za politične zapornice – ženske, ki jim je oblast očitala politično nepokorščino. Pogosto je pri tem šlo za politični in ekonomski interes oblasti. Zapornice so bile obsojene na opravljanje “družbeno koristnega dela” v koncentracijskem taborišču, ki je bilo arhitekturno in organizacijsko zelo podobno nacističnim lagerjem z bodečo žico, pazniki, psi, barakami, opazovalnimi stolpi … Leta 1949 je bilo v taborišču zaprtih od 600 do 800 žensk in to v zelo slabih higienskih pogojih. V opomin na te dogodke je Društvo političnih zapornikov organiziralo spominsko slovesnost, ki so se je se udeležile članice Ženskega odbora SDS.

Trpkim dogodkom izpred desetletij smo se poklonili s sveto mašo, ki jo je daroval frančiškan, pater Seničar. Somaševal pa je med drugimi tudi duhovnik iz ljubljanske stolnice, Franc Bavec. Maša je bila darovana na sveti zemlji – v Podlesju sta namreč pred vojno stala cerkev in pokopališče, ki pa so ju komunistične oblasti v okviru njihove totalitarne ideologije porušile. Pater Seničar je izpostavil, da je naš spomin v božjem spominu – je del naše duše, ki zajema iz božjega spomina in ki polaga v božji spomin – tako da nobena stvar nikdar ne bo pozabljena.

Po maši je sledila kulturna prireditev, na kateri nas je nagovorila gospa Lidija Drobnič, bivša taboriščnica in pobudnica spominske slovesnosti. Kot osrednji govornik nas je nagovoril še Aleš Hojs, predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve. Na slovesnosti so bile prisotne tudi ostale nekdanje taboriščnice iz Ferdrenga, ki se po svojih močeh letno udeležijo slovesnosti v Ferdrengu, s spominom na tiste dni, ko jim v življenju ni bilo prizaneseno.

Po poteh ekskurzije na nas je vodil gospod Ive Stanič – domačin, ki je krvavo represijo komunistične oblasti videl na lastne oči, trpljenje svojcev pa občutil na lastni koži. V jeseni življenja se je tako posvetil pripovedovanju zgodb, ki jih je doživel oz. so jih doživeli njegovi bližnji. S spominjanjem in opominjanjem na te bratomorne dogodke bomo dosegli, da le ti ne bodo nikoli pozabljeni ter da se ne bodo ponovili.  

V nadaljevanju objavljamo celoten nagovor gospe Lidije Drobnič, nekdanje taboriščnice:

Kaj pravite, kaj bi naredil Bog oče, če bi danes obiskal Slovenijo, ta košček raja na zemlji, ki nam ga je zaupal in ki je našim prednikom dal moč in pogum, da upravljajo z lastno državo? Razjokal bi se, razjokal od vsega hudega, kar bi doživel ob obisku  naše domovine. Razjokal zato, ker v našem narodu vlada grozljiva praznina v zavesti, ki vedno bolj ostaja brez zgodovinskega spomina in ker ne znamo ohranjati narodnega bogastva in ne upravljati z državo kot dobri gospodarji.

Danes naj bi praznovali 25 letnico obstoja samostojne države Slovenije, pa nikjer ni videti posebnega navdušenja ob tako pomembni obletnici. Mi lahko odgovorite na to vprašanje? Verjetno ne. Z domov in stanovanjskih hiš ne plapolajo zastave, ne družimo se s prijatelji in znanci, da bi skupaj praznovali dan, ki so ga naši dedje in pradedje nestrpno pričakovali. Kdaj pomislite, da ameriški narod že toliko let po osamosvojitvi še vedno z zanosom praznuje dan samostojnosti države?

Eden od ciljev komunistične revolucije je bil spremeniti zavest ljudi, kar mu je kar dobro uspelo. Postali smo narod duhovnih invalidov. Vse, kar se dogaja na političnem, gospodarskem in družbenem področju, enostavno preslišimo in dovolimo, da potomci komunističnih nasilnežev ponovno upravljajo z našo zavestjo, z našim delovanjem. Odločajo celo o krivicah, ki so bile prizadejane državljanom v času komunističnega nasilja.

Mnogi se v sebi vprašujete, kdaj se bo to nasilje končalo, saj tega na glas ne upate izraziti. In to je najbolj tragičen del današnjega časa, da 25 let po osamosvojitvi še vedno ne upamo glasno govoriti o polpretekli zgodovini in o današnjih problemih. Teh ni malo in hromijo naš napredek na vseh ravneh. Ob osamosvojitvi smo dejali, da bomo postala država blaginje. Očitno so bile to le pobožne želje, ki so zamrle, ko so oblast prevzeli politiki komunistične kontinuitete. Ta kar traja in traja, ker to dovolite.

Mišljenje, da sam ne morem storiti ničesar in da moje demokratične odločitve ne bodo spremenile toka političnih dogajanj, je zgrešeno. Ne dovolimo si malodušja, prelaganja problemov na drugega. Bodimo pogumni in se vprašajmo, kaj smo pa sami storili za večje blagostanje naroda. Sledite delu poslancev v Državnem zboru, saj sprejemajo zakone, ki niso v čast državljanom.

Le nekaj primerov. Neka stranka se hvali z nenehnim delovanjem v dobro  upokojencev. Je res za 1 evro zvišana pokojnina dosežek ali morda le norčevanje iz upokojencev? In kaj je z zdravstveno zakonodajo, šolsko zakonodajo, družinsko zakonodajo, še in še bi lahko naštevali. Mi le nemo poslušamo, ne odzovemo se, ker nas je strah, kaj se nam ali našim družinskim članom lahko zgodi, če razmišljamo drugače. In to naj bi bila svobodna, demokratična država. 

Ne pozabimo na najbolj perečo problematiko: vrnitev časti in dobrega imena zverinsko pobitim sodržavljanom, civilistom in vojakom Slovenske narodne vojske, prenos njihovih posmrtnih ostankov iz brezen in pokop na domačem pokopališču. Si smemo dovoliti, da nas pušča ta strašljiv del naše zgodovine hladne in brez ukrepanja?

Naj srebrni jubilej naše mlade države ne izzveni v prazno. Vsem nam naj da moči zaživeti državi, v kateri bodo varovane človekove pravice in v kateri bo ponovno zaživela vladavina prava.

Bog z vami!

Foto: Robert Fojkar