Ženski odbor SDS na slovesnosti v spomin povojnim taboriščnicam v kočevskem Podlesju

V spomin na trpljenje nedolžnih deklet in žena poleti in jeseni pred 75 leti je bila, že tradicionalno, darovana sveta maša, v kateri je po evangeliju zbrane nagovoril kočevski župnik Branko Jurejevčič, ki je poudaril pomembnost ohranjanja spomina na trpljenje taboriščnic.

Po končani mašni slovesnosti je zbrane nagovorila hčerka nekdanje taboriščnice Lidije Drobnič, ki je vse do svoje smrti leta 2021 skrbela, da nesrečni kraj komunističnega trpinčenja v nekdanji kočevarski vasi Verdreng (danes Podlesje) ni utonil v pozabo. Danes za ohranjanje tega izročila skrbimo vsi, ki se zavedamo, da se takšni zločini nikoli ne bi smeli zgoditi.

V nadaljevanju je po Maistrovi poeziji, ki jo je navzočim podala ena od udeleženk slovesnosti, gospa Ivanka Učakar, zgodovinar dr. Renato Podbersič podal krajši zgodovinski pregled komunističnih taborišč po Sloveniji, kjer so po vojni trpeli in umirali številni Slovenci in Slovenke. Poudaril je, da brez poznavanja preteklosti ni prihodnosti – ni družinske zavesti, ni vaške zavesti, ni narodne zavesti. “Če ne bomo poznali, kaj se je zgodilo včeraj, predvčerajšnjim, pred 100 leti, pred 1000 leti, od koder se naš narod napaja, tudi naša družina, naša rodbina, naša vaška skupnost, naša mestna skupnost, potem smo obsojeni na propad.”

Dr. Podbersič je povedal, da so prva taborišča po večini nastala v majskih dneh ob koncu druge svetovne vojne, ko se za nekatere nakazuje svoboda, za druge začetek oz. nadaljevanje trpljenja. Ta koncentracijska taborišča so bila pri nas razpuščena jeseni 1945, ko je nastopila amnestija in je bilo potrebno nedolžne izpustiti. Potem se je pojavilo vprašanje, kaj s silno množico ljudi, ki jih imajo nove oblasti za dejanske in namišljene nasprotnike. In začnejo nastajati t.i. delovna taborišča, kazensko-poboljševalni zavodi oz. taborišča za prisilno družbeno-koristno delo. S tem so se želeli znebiti opozicije režima, ki je prišel na oblast s krvavo revolucijo. Drugi razlog je zastonj delovna sila, torej zastonj suženjsko izkoriščanje moških in žensk. To delovno silo so potrebovali za izgradnjo velikih industrijskih objektov, kot so t.i. Titovi zavodi oz. poznejši Litostroj, energetski objekti, kot so bile hidroelektrarne na reki Savi, ki so bile temelj takratnega komunističnega leporečja t.i. prve petletke.

V nekdanji zapuščeni kočevarski vasi se je v taborišču družbeno-koristnega dela na t.i. prevzgoji znašlo okoli 700 do 800 žensk. Točen podatek ni znan, ker je nekdanja oblast, ki je čistila arhive med leti 1987 in 1989 oz. 1990, tovrstne sezname uničila. Zato danes številke lahko rekonstruiramo le na podlagi pričevanj in redko ohranjenih dokumentov v Arhivu RS. Skupine, ki so prihajale v Verdreng, ostanejo tu do konca oktobra 1949. Približno polovico izpustijo, ostalo polovico odpeljejo v kazensko poboljševalni zavod oz. delovno taborišče v Škofjo Loko. Leta 1950 jih aprila večino pošlljejo v nekdanji Rajhenburg, današnjo Brestanico pri Krškem, kjer je bil ženski zapor.

Zapornice, žene in dekleta, so bile različnih starosti. Očitali so jim, da so skrivale sorodnike, da so se neprimerno vedle do novih oblasti; velika skupina, nekaj deset je bilo redovnic;  potem so tu ženske, dekleta, ki so skušale zbežati čez mejo; obstajajo tudi pričevanja deklet, ki zgolj niso hotele “ugoditi” kakšnemu vaškemu veljaku ali fantu. Med njimi najdemo tudi ženske, ki so med vojno sodelovale s partizansko stranjo, z Osvobodilno fronto. Poznamo pričevanje sester Logar, ki so omenjale, da je bilo v Verdrengu hujše kot v nemškem koncentracijskem taborišču.

Dr. Podbersič je zbrane opozoril, da vsakdo lahko pripomore k temu, da ohranjamo to spominsko dediščino. Zelo pomembno je poslušati in zapisati vsakršne spomine, ki so nam na razpolago. In če nimamo spominov, vseeno lahko nekaj naredimo. “Veliko lahko naredite. Lahko za te ljudi kaj zmolite,” je zaključil zgodovinar Podbersič.