Že 20 let gospodarji na svoji zemlji
nedelja, 26. 6. 2011spoštovani kolegi veteranke in veterani,
spoštovana častna gostja,
spoštovana predsednika občinskih odborov Nove Slovenije in Slovenske demokratske stranke,
spoštovani občinski svetniki in svetnice,
spoštovane gospe in gospodje,
danes mineva natanko 20 let, ko smo se, namesto v svobodno, demokratično in pravno državo, zbudili z zavestjo, da je v Sloveniji vojna. Mnogi so bili prepričani, da se to ne more zgoditi. Niso verjeli, da bomo Slovenke in Slovenci, državljanke in državljani Slovenije, lahko dosanjali tisočletne sanje; da bomo končno zaživeli v svoji domovino; in niso verjeli, da bomo iz naroda postali nacija. A tisti, ki smo se že mnogo prej pripravljali na to možnost, smo vedeli in z vero v srcu verjeli, da se bo to končno tudi zgodilo. Smo pa tudi vedeli, da se jugoslovanska ljudska armada pod vodstvom predsedstva SFRJ, ne bo kar tako odpovedala Sloveniji, ki je s svojim bogastvom do tedaj pomagala polniti zvezni proračun. Toda demokratičnih procesov v Sloveniji ni mogel ustaviti nihče. In kot je dejal predsednik naše stranke Janez Janša, v svoji poslanici ob 20. obletnici samostojne Slovenije: »Dolga in strma je bila pot, ki je peljala k slovenski državnosti.«
Že v osemdesetih letih so se začela družbena gibanja, ki so nakazovala prihodnjo pot Slovenije. Spomnimo se stavke železničarjev, pa Litostrojske stavke, ki jo je organiziral danes žal že pokojni France Tomšič. Nikakor ne moremo mimo procesa proti četverici; pa gibanja za človekove pravice; ustanavljanja novih strank, temelječih na demokratičnih vrednotah, ki so končno privedle do strankarskega pluralizma in prekinile dolgoletno vladavino takratne zveze komunistov; in ne moremo mimo majniške deklaracije in plebiscita decembra 1990. Takrat smo se Slovenke in Slovenci enotno odločili, da želimo živeti v samostojni in demokratični državi, v državi, kjer bomo sami odločali o svoji usodi; v državi, kjer bomo gospodarji na svoji zemlji.
Danes nekateri želijo potvoriti dogajanje izpred 20-tih let, zmanjšati pomen takratnih glavnih akterjev osamosvojitve in namesto, da bi priznali, da je pokojni dr. Jože Pučnik tisti, ki je s svojimi ravnanji, tudi za ceno izgube svoje svobode, močno zaznamoval obdobje osamosvojitve, propagirajo nekdanjega predsednika države, gospoda Milana Kučana, kot najbolj zaslužnega za osamosvojitev Slovenije. Pri tem pa pozabljajo, da je prav Milan Kučan tisti, ki se je zelo dolgo upiral osamosvojitvi Slovenije in da je šele tedaj, ko je videl, da smo ljudje odločeni, da si izborimo svojo samostojno, demokratično državo, s figo v žepu začel podpirati demokratične procese.
Prav je, da se danes, ko Slovenija praznuje 20. obletnico samostojne države, spomnimo tudi tistih, ki so dali svoja življenja, ki so padli v boju za slovensko državo in da sočustvujemo z njihovimi najbližjimi.
In kje je danes Slovenija? Ali smo se tedaj res borili za takšno Slovenijo?
Ne, drage državljanke in državljani, nismo se borili za to, da bi imeli tajkune, ki se bogatijo na račun nas državljank in državljanov. Nismo se borili za to, da bi demokratično državo vodili komunisti in tisti, ki se razglašajo za kvazi liberalce in ki danes obvladujejo vse pore družbenega življenja, ki izčrpavajo slovensko gospodarstvo, uničujejo podjetja in povzročajo brezposelnost, samo zato, da se bogatijo na račun nas vseh.
Spoštovane gospe in gospodje, kdaj bomo predstavnikom tranzicijske levice končno povedali, da vodijo lažno in kriminalno politiko? Ker vladajoča elita ob padcu vseh treh slabih zakonov na referendumskem dnevu 5. junija ni razumela sporočila nas volivk in volivcev, naj sestopi z oblasti, je prav, da ji danes s tega mesta ponovno sporočimo oziroma zahtevamo: »Dovolj vas imamo! Odstopite in omogočite, da se volivke in volivci sami ponovno odločimo, komu bomo zaupali vodenje naše prelepe domovine.«
Naj za zaključek rečem: Ja, za Slovenijo se je vredno tudi danes boriti, z dušo in srcem. Ponosna sem, da sem državljanka Slovenije.
Iskrene čestitke ob 20. obletnici državnosti. Slovenija, radi te imamo.