Zdravstveni minister brez konkretnih predlogov sprememb v zdravstvu
petek, 18. 2. 2011V razpravi bi bilo potrebno odpreti tudi druga vprašanja, ki jih ministrovo besedilo ne odpira, pa so za slovensko zdravstvo prav tako pomembna Zopet je veliko razmišljanja o tem, zakaj bo treba nekatere stvari v slovenskem zdravstvu spremeniti, bolj malo ali nič pa ni govora o tem, kako naj bi to storili.Zopet je mnogo lepih besed o zagotavljanju boljše dostopnosti, kakovosti, varnosti, pa več preventive, promocije zdravja, itd. – mantra, ki se že deset let ponavlja iz programa v program, iz resolucije v resolucijo o zdravstvenem varstvu. Nikjer ni napovedanih tez nove zdravstvene zakonodaje. Le pri napovedih ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in dviga prispevne stopnje za obvezno zdravstveno zavarovanje je minister bolj konkreten. In seveda pri napovedi ustanovitve štirih novih institucij: agencije za kakovost, agencije za investicije, oddelka za zdravstveno tehnologijo in centra za informatiko in telemedicino (Prav nič v smislu napovedane racionalizacije).Najbolj štrleče pomanjkljivosti in nedoslednosti:Minister napoveduje potrebo po “decentralizaciji”, takoj za tem pa napove “združevanje izvajalcev v regionalne centre”. Napoveduje spreminjanje mreže osnovnega zdravstva, čeprav po sedanjem zakonu to mrežo določa občina, ne vemo pa ali jo bo v bodoče minister. Ponovno se govori o povezovanju primarne in sekundarne ravni, nikjer pa ni tez, kako naj bi to sodelovanje potekalo.Minister napoveduje vzpostavitev sistema spremljanja varnostnih zapletov in akreditacij zdravstvenih zavodov. Te stvari pa že sedaj potekajo in se bodo v bodoče doktrinarno še razvijale. Zato ne sodijo v zakonodajo, ampak v pravilnike in uredbe ministrstva ali celo posameznih zavodov.Za dokazovanje potrebe po definiranju košarice pravic ne bi bilo treba posvetiti toliko naporov, saj tako košarico že imamo. Bi pa pričakovali, da bi minister podal osnovne teze, v čem naj bi se ta košarica spremenila (skrčila) in ali naj bi jo tudi v bodoče določal ZZZS v svojih Pravilih.
Glede preventive in promocije zdravja je veliko lepih a nič novih misli.Napoved ukinitve dopolnilnega zavarovanja in zvišanje prispevne stopnje pa je podano konkretno, v treh variantah in ko bo k vsaki varianti podan še predlog košarice pravic, bo predlog zrel za javno razpravo. Se pa ne strinjamo s poenostavljeno trditvijo ministra, da če bi prenesli celotna sredstva dopolnilnega zavarovanja (420 milijonov) v obvezno zavarovanje, bi “v letu 2011 zagotovili skorajda absolutno dostopnost do zdravstvenih storitev s popolno odpravo čakalnih dob”. Javna zdravstvena služba namreč nima zmogljivosti (predvsem kadrovskih), da bi ob zadostnih sredstvih v letu 2011 oskrbela vse paciente, ki se na novo prijavijo, poleg njih pa še vse tiste, ki čakajo iz prejšnjih let. Razen morda, če bi zdravstvenim delavcem odvzeli status javnega uslužbenca in jih dosledno plačevali po učinku. Pogrešamo tudi, da pri tem minister ne razmišlja o ponovni uvedbi participacije, vsaj minimalne, ki bi nekoliko omejila povpraševanje po nepotrebnih zdravstvenih storitvah.V ministrovem razmišljanju o ločevanju javno-zasebnega zdravstva pa nas moti njegov nerazumen strah pred konkurenco zasebnega zdravstva. Predvsem na področju specialističnih pregledov in preiskav javno zdravstvo še dolgo ne bo moglo pravočasno in sproti oskrbeti vseh pacientov. Minister bi moral biti vesel, da si kak pacient sam plača pregled in s tem razbremeni javna sredstva in čakalno vrsto. Pričakovali bi tudi, da bi se minister zavzemal za vzpostavitev konkurence celo med javnimi zavodi, pa tudi med zaposlenimi zdravniki znotraj posameznega zavoda.Nadalje minister napoveduje podrobno zakonsko določanje pogojev, pod katerimi lahko direktor bolnišnice zaposlenemu zdravniku izda soglasje za občasno delo pri drugem izvajalcu zdravstvene dejavnost. Menimo, da to ne sodi v zakon, ampak je stvar menedžmenta, ki mu nekaj strani dalje tudi minister obljublja bistveno več odgovornosti in poslovne svobode. Bolnišnično vodstvo bi lahko in bi moralo že sedaj preprečiti anomalije, da pacienti najprej plačajo pregled pri zasebniku, nato pa jih isti zdravnik naslednji dan mimo vrste sprejme v bolnišnico na nadljno obravnavo. Že preprost nadzor čakalne liste bi lahko to preprečil.Minister snuje tudi novo zelo bogato razvejano vodstveno strukturo bolnišnic, pri čemer pa ima očitno pred očmi le mastodonta z 8000 zaposlenimi (UKC), pozablja pa na desetkrat ali stokrat manjše zavode, pri katerih se taka struktura zagotovo ne bo obnesla. Pri vprašanju o človeških virih imamo zopet že davno poznano razmišljanje, da potrebujemo dolgoročno načrtovanje kadrov. In tudi tu pogrešamo konkretne teze, kako načrtovati in zagotavljati kadre. V tem poglavju je konkretna le napoved, da naj bi imeli največ sedem regijskih bolnišnic. In napoved ustanovitve posebnega oddelka za spremljanje zdravstvenih tehnologij ter posebne agencije za investicije v javno zdravstvo. Na koncu minister omenja tudi projekt e-Zdravje, ki že dolga leta poteka, in ustanovitev novega Centra za informatiko ter telemedicino v zdravstvu.Za zaključek:
Na podlagi takega besedila je težko začeti kvalitetno javno razpravo, razen morda pri vprašanju ukinitve dopolnilnega zavarovanja. Pozdravljamo pa ministrovo namero, da odpre javno razpravo, še preden je oblikovan predlog zdravstvene zakonodaje. V tej razpravi pa bi bilo potrebno odpreti tudi druga vprašanja, ki jih to ministrovo besedilo ne odpira, pa so za slovensko zdravstvo prav tako pomembna. Pričakujemo tudi, da bo zaradi kompleksnosti zdravstvenega varstva ministrstvo razdelilo razpravo na več razprav, za vsako področje posebej.France Cukjati
Poslanec SDS
Glede preventive in promocije zdravja je veliko lepih a nič novih misli.Napoved ukinitve dopolnilnega zavarovanja in zvišanje prispevne stopnje pa je podano konkretno, v treh variantah in ko bo k vsaki varianti podan še predlog košarice pravic, bo predlog zrel za javno razpravo. Se pa ne strinjamo s poenostavljeno trditvijo ministra, da če bi prenesli celotna sredstva dopolnilnega zavarovanja (420 milijonov) v obvezno zavarovanje, bi “v letu 2011 zagotovili skorajda absolutno dostopnost do zdravstvenih storitev s popolno odpravo čakalnih dob”. Javna zdravstvena služba namreč nima zmogljivosti (predvsem kadrovskih), da bi ob zadostnih sredstvih v letu 2011 oskrbela vse paciente, ki se na novo prijavijo, poleg njih pa še vse tiste, ki čakajo iz prejšnjih let. Razen morda, če bi zdravstvenim delavcem odvzeli status javnega uslužbenca in jih dosledno plačevali po učinku. Pogrešamo tudi, da pri tem minister ne razmišlja o ponovni uvedbi participacije, vsaj minimalne, ki bi nekoliko omejila povpraševanje po nepotrebnih zdravstvenih storitvah.V ministrovem razmišljanju o ločevanju javno-zasebnega zdravstva pa nas moti njegov nerazumen strah pred konkurenco zasebnega zdravstva. Predvsem na področju specialističnih pregledov in preiskav javno zdravstvo še dolgo ne bo moglo pravočasno in sproti oskrbeti vseh pacientov. Minister bi moral biti vesel, da si kak pacient sam plača pregled in s tem razbremeni javna sredstva in čakalno vrsto. Pričakovali bi tudi, da bi se minister zavzemal za vzpostavitev konkurence celo med javnimi zavodi, pa tudi med zaposlenimi zdravniki znotraj posameznega zavoda.Nadalje minister napoveduje podrobno zakonsko določanje pogojev, pod katerimi lahko direktor bolnišnice zaposlenemu zdravniku izda soglasje za občasno delo pri drugem izvajalcu zdravstvene dejavnost. Menimo, da to ne sodi v zakon, ampak je stvar menedžmenta, ki mu nekaj strani dalje tudi minister obljublja bistveno več odgovornosti in poslovne svobode. Bolnišnično vodstvo bi lahko in bi moralo že sedaj preprečiti anomalije, da pacienti najprej plačajo pregled pri zasebniku, nato pa jih isti zdravnik naslednji dan mimo vrste sprejme v bolnišnico na nadljno obravnavo. Že preprost nadzor čakalne liste bi lahko to preprečil.Minister snuje tudi novo zelo bogato razvejano vodstveno strukturo bolnišnic, pri čemer pa ima očitno pred očmi le mastodonta z 8000 zaposlenimi (UKC), pozablja pa na desetkrat ali stokrat manjše zavode, pri katerih se taka struktura zagotovo ne bo obnesla. Pri vprašanju o človeških virih imamo zopet že davno poznano razmišljanje, da potrebujemo dolgoročno načrtovanje kadrov. In tudi tu pogrešamo konkretne teze, kako načrtovati in zagotavljati kadre. V tem poglavju je konkretna le napoved, da naj bi imeli največ sedem regijskih bolnišnic. In napoved ustanovitve posebnega oddelka za spremljanje zdravstvenih tehnologij ter posebne agencije za investicije v javno zdravstvo. Na koncu minister omenja tudi projekt e-Zdravje, ki že dolga leta poteka, in ustanovitev novega Centra za informatiko ter telemedicino v zdravstvu.Za zaključek:
Na podlagi takega besedila je težko začeti kvalitetno javno razpravo, razen morda pri vprašanju ukinitve dopolnilnega zavarovanja. Pozdravljamo pa ministrovo namero, da odpre javno razpravo, še preden je oblikovan predlog zdravstvene zakonodaje. V tej razpravi pa bi bilo potrebno odpreti tudi druga vprašanja, ki jih to ministrovo besedilo ne odpira, pa so za slovensko zdravstvo prav tako pomembna. Pričakujemo tudi, da bo zaradi kompleksnosti zdravstvenega varstva ministrstvo razdelilo razpravo na več razprav, za vsako področje posebej.France Cukjati
Poslanec SDS