Zavrnitev zakona o slabi banki bi še dodatno poglobila krizo v državi

“Prioritete Vlade za izhod iz te krize je treba sprejeti. Če jih ne morete iz ljubezni, jih dajte vsaj iz nuje.” Državni zbor je na seji 3. oktobra 2012 sprejel zakon o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank. Na podlagi zahteve državnega sveta je Državni zbor na seji, 23. oktobra 2012 o tem zakonu ponovno odločal in preglasoval veto državnega sveta.V skladu s pobudo volivcem za vložitev zahteve za razpis referendum o tem zakonu, ki jo je predložil sindikat kemične, nekovinske in gumarske industrije, je predsednik DZ določil rok o katerem se zbirajo podpisi volivcev za podporo zahtevi za razpis referenduma.V zvezi s to pobudo je skupina 48 poslank in poslancev s prvo podpisanim Jožetom Tankom državnemu zboru predložila predlog sklepa o zahtevi državnega zbora za presojo ustavnosti posledic, ki bi nastale z zadolžitvijo uveljavitve ali zaradi zavrnitve zakona na referendumu.V imenu predlagateljev je predlog zahteve na današnji izredni seji dodatno obrazložil vodja PS SDS Jože Tanko.
  
Spoštovani,

danes bomo odločali o sklepu, da Državni zbor pošlje Ustavno sodišče v presojo ustavnost posledic, ki bi nastale z odložitvijo uveljavitve ali zaradi zavrnitve zakona o t.i. slabi banki. Sindikat KNG – kemične, nekovinske in gumarske industrije je izpolnil pogoj, ki je potreben za začetek zbiranja podpisov za razpis zakonodajnega referenduma.

Koalicijski poslanci smo mnenja, da razpis referenduma in eventualna zavrnitev zakona prinaša kratkoročno in dolgoročno vrsto protiustavnih posledic, ki bodo še znatno bolj poglobile krizo v državi, kratkoročno in srednjeročno celo onemogočile sprejem številnih ukrepov, ki bi izboljšali položaj posameznikov, gospodarstva in vseh družbenih podsistemov ter tudi omejile suverenost države, saj brez interventne tuje pomoči ne bi sploh mogli zagotavljati izvajanja večine nalog in funkcij države.  

18.10, torej pred dobrim mesecem je dr. Peter Kraljič, ki ni ravno oboževalec sedanje vlade,  na posvetu »Kaj mora  Slovenija storiti za izhod iz krize in kako zagotoviti družbeno in gospodarsko rast«  dejal: »Prioritete vlade za izhod iz krize je treba podpreti, ne glede na to, ali jo ljubimo ali ne, saj se mudi.« Torej ne politizirati, ne se »nadmudrivati«, kakor radi pravijo naši nekdanji sodržavljani onkraj Kolpe, ampak sprejeti predlagane ukrepe.

Vlada je določila 5 prioritetnih področij, ki zajemajo ureditev bančnega sistema, zagotovitev finančne vzdržnosti proračuna, izboljšanje upravljanja z državnim premoženjem ter reformi trga dela in pokojninskega sistema.  Na vladni in zakonodajni ravni vse poteka več ali manj po načrtovani dinamiki, ovire se postavljajo po izglasovanju zakonov v DZ.

Glede ustavnosti posledic Zakona o SDH bo odločalo ustavno sodišče, tja se bo napotila tudi zahteva sindikata KNG glede referenduma o t.i.slabi banki. Vse te ovire, ki se sedaj postavljajo državi po dolgotrajnih poletnih usklajevanjih z zastopniki parlamentarnih strank, državi ne prinašajo nič dobrega. Signali, ki jih pošiljamo v svet do tistih, ki nas spremljajo in ocenjujejo ali tistih, ki nam posojajo, so izredno slabi in škodljivi.

Padajo bonitete države pri vseh bonitetnih agencijah (S&P, Fitch, Moody’s),  posledično rastejo stroški zadolževanja države, kar se prelije tudi v cene kreditov za gospodinjstva in gospodarstvo, seveda, če jih sploh lahko dobijo. Naraščajo stroški življenja in dela in pada naša konkurenčnost. Katerim v tej državi je to cilj in zakaj?

Ali res pomemben del naše politike, raznih združenj in zvez ne želi, da bi imeli vzdržne javne finance, da bi izboljšali gospodarjenje z državnim premoženjem ali imeli urejen, pregleden in dobro delujoč bančni sistem, ki bo služil posameznikom in gospodarskim družbam?

Ali se res ne želi preveriti, kaj se je dogajalo v tistih naših bankah, ki so v pomembnem ali celo večinskem deležu v državni lasti in v katere smo z dokapitalizacijami sistematično nalivali javni denar, da so sploh lahko delovale in se ob tem ni storilo prav nič, da bi se odpravilo vzroke za slabo poslovanje?

Predlagatelji menimo, da je potrebno storiti ravno to, kar se preprečuje s političnimi in drugimi aktivnostmi. Sanacija bančnega sistema je torej le ena od petih prioritet, ki jih je potrebno sprejeti za sanacijo izredno slabega stanja države in v državi. Naj za primer spomnim, da nam je upravljanje z državnim premoženjem – z našo srebrnino, samo lani prineslo okrog 470 milijonov € “izgube” (507 milijonov  € dokapitalizacij in 34 milijonov € dividend).

Precej podobne rezultate dosegajo tudi t.i. državne banke. Veliko je bilo izvedenih slabitev, veliko odpisov, več dokapitalizacij, ena velika tudi letos. Vložki države v banke so precej visoki, poslovanje pa se ne izboljšuje. Obe naši največji banki tudi letos že napovedujeta izgubo, kar ni obetajoče.

Kljub vsem težavam in omejitvam, s katerimi so se soočale vse banke pri nas, pa so le t.i. državne banke – NLB, NKBM in Abanka, edine, ki na našem bančnem trgu poslujejo z izgubo in tudi edine, ki periodično potrebujejo več 100 milijonov € dokapitalizacije iz proračunskih = davčnih sredstev. 

Istočasno pa so te iste banke vedno našle dovolj denarja za financiranje projektov na lepe oči, na zaupanje, na znanstvo ali politične projekte. Veliko jih je dobilo velike zneske brez pravih – ustreznih zavarovanj, pod zelo ugodnimi finančnimi pogoji. Denar  so porabili tudi za t.i. menedžerske odkupe podjetij, prav ti krediti pa pomenijo pomemben del slabih naložb državnih bank.

Stalno poslušamo očitke, da je bila večina teh kreditov podeljenih v času prejšnje Janševe vlade, torej v mandatu 2004/08 in da je prav prejšnja Janševa vlada kriva za prekomerno zadolževanje. Vendar ko nova Janševa vlada predlaga zakon o t.i. slabi banki, v katero naj bi se prenesli in revidirali dosjeji vseh slabih tajkunskih kreditov, pregledali spisi in opravile druge analize z doslej z bančno tajnostjo zavarovanih zadev, pa se zgodi upor aktualne opozicijske politike, PS in SD, zgodi blokada DS z vetom na oba zakona, proti so tudi sindikati, ki so zbirali podpise za referendum za oba zakona, za bančnega pa so jih tudi vložili. Med nasprotniki teh ukrepov se najde predsednik F21, v katerega je včlanjenih več tajkunov in aktualni predsednik države.

Sprašujemo vas, zakaj vlagate toliko naporov, da bi za vsako ceno zaščitili prejšnjo Janševo vlado, ki naj bi bila kriva za tajkunske kredite? V njenem mandatu jih je bilo po izjavah mnogih poslancev sedanje opozicije podeljenih največ. Zakaj hočete preprečiti pregled dosjejev v »slabi banki« in blokirati kazenske postopke v primerih ugotovljenih zlorab ali kaznivih dejanj?  Koga je strah? Koga je potrebno posebej zaščititi? Kateri strici bi pokukali iz teh dosjejev? Zakaj ne bi spoznali tistih, ki so se šli v preteklih letih moralni hazard?

Na nedavnem protestnem sindikalnem shodu (17.11.), udeležili so se ga tudi ljubljanski župan in predsednik PS Jankovič, predsednik SD Lukšič, predsednik elitnega F21 Kučan, v katerega je vpisanih kar nekaj znanih tajkunov, so nekateri sindikalni voditelji govorili o »ukradeni državi«, lakomnih tajkunih, požrešnem kapitalu. Če resnično želimo, da dobimo odgovore na ta vprašanja, potem je potrebno uveljaviti zakon o slabi banki. Da se končno ugotovi, kdo so bili tisti, ki so odobravali slabe kredite po privilegiranih pogojih, kdo so odgovorni za slabe naložbe bank na Balkanu, za slabo izterjavo in neznano število odpisov, za nakazila na račune neznanih oziroma prikritih lastnikov nabiralnikov na Rajskih ali drugih otokih, …?  

Naj se razišče, zakaj so bili ustanovljeni razni ad hoc konzorciji, v katere so vstopale državne banke in zagotavljale več 10 milijonske vložke? Kdo so bili v ozadju teh finančnih projektov? Kateri politiki, kateri strici iz ozadja, kateri župan, kateri tovarišijski krog ali kdo drug? Nekateri so se javno pohvalili, da so lobirali za takšne projekte. Za kakšnega so bili prirejeni celo razpisni pogoji.

Imamo tudi primer politično usmerjene dokapitalizacije NKBM, ki je pogoltnila veliko večino od 48 milijonov € vložka iz dobičkov  uspešnih državnih podjetij – Elesa, Pošte in Gen energije. NKBM je ostala v večinsko državni lasti, rešilo pa se ni nič. Na poti reševanja izkazuje 90 milijonov € izgube, kar pomeni, da je na 1 € dokapitalizacije ustvarila 2 € izgube, pri čemer se je vrednost vložka znižala na 1/4 in da bo potrebno zevajočo luknjo slej ko prej ponovno pokriti. Še precej večji problem je NLB.

Če želimo, da se v bodoče preprečijo slabe prakse, če resnično hočemo, da se vrne ukradena država oziroma tisto, kar je tej državi bilo ukradeno, da se razišče moralni hazard, da se prepreči nadaljnje lomastenje pod krinko bančne tajnosti, da preprečimo zlom socialne države, izgubo suverenosti itd., potem je potrebno zakonu dati priložnost. Ali z umikom sindikalnih podpisov oziroma preklicem zbiranja podpisov za razpis referenduma, ali pa z upanjem, da bo US sprejelo odločitev, s katero bo zaradi neustavnih posledic prepovedalo  razpis referenduma.

Dr. Peter Kraljič pa ima prav. Prioritete vlade za izhod iz krize je treba sprejeti. Če jih že ne morete iz ljubezni, pa jih dajte iz nuje.