Zavračam nesmiselne in zlonamerne obtožbe

Dvajset let je preteklo od prelomnega leta 1989, v katerem se je končala doba slovenskega zaostajanja. Slovenci smo se takrat pravočasno, ob istem času kot drugi narodi Srednje in Vzhodne Evrope, odzvali na izziv zgodovine. Prišel je čas odprtih vrat in oken priložnosti, v katerem nam je uspelo ustvariti samostojno državo in ko smo v njej uvedli demokratične standarde. Lahko smo ponosni na te dosežke. Ko se spominjamo teh časov, lahko ugotovimo, da niso bili lahki. Neodvisna Slovenija in demokracija sta imeli – in še vedno imata – svoje nasprotnike. Prepričan sem, da ti nasprotniki – kljub občasnemu drugačnemu videzu – danes niso v večini. To prepričanje (da večina slovenskih državljanov podpira neodvisnost in demokracijo) me navdaja z upanjem, da bomo uspešni tudi v prihodnje, to se pravi, da bomo ohranili ugodni mednarodni položaj in premagali gospodarske težave, ki so nastopile lansko jesen po parlamentarnih volitvah in zamenjavi vlade.

Vlade se spreminjajo, privrženost demokraciji in neodvisni Sloveniji pa se ne bi smela spreminjati. Tudi nasprotniki se spreminjajo, nasprotniki neodvisne Slovenije in demokracije pa so vedno bili in bodo moji nasprotniki. Takšen pogled je značilen za vse demokrate in za vse demokratične stranke v Sloveniji, ne glede na to, ali so na oblasti ali v opoziciji. Mislim, da bi se lahko glede tega vsi strinjali in poenotili. Napadi in kritike na račun oblasti, vlade in njihovih predstavnikov so del demokratičnega procesa. Razlagamo si jih kot del opozicijskega delovanja, ki je omejeno le s splošnimi vrednotami, kot so neodvisna država, demokracija s pravno državo, varstvom človekovih pravic itn.

V preteklih dvajsetih letih sem deloval v vladi in v opoziciji, vendar sem vselej razumel in spoštoval omenjene vrednote. Delovanje v skladu z njimi, ki pogosto pomeni vztrajanje v viharnem metežu in navzkrižnem ognju, ni preprosto. Od začetka, ko se je prva demokratična vlada spoprijela s sovražnostjo Beograda in z nezaupanjem mednarodne skupnosti do slovenske osamosvojitve, do lanskega predsedovanja Evropski uniji je bilo težko vztrajati v navzkrižnem ognju. Spomnimo se, da je takratna opozicija želela spotakniti vlado na samem pragu predsedovanja EU, nakar je vlada dobila zaupnico v parlamentu.

Kritike in napadi oblasti oz. njenih različnih aparatov zoper opozicijo in državljane, ki imajo omejene možnosti obrambe, so v demokraciji redkejši in nenavaden pojav. V preteklih dneh sem bil sam tarča takšnih napadov, ki niso nerazumljivi samo zaradi načelnih razlogov, ki sem jih navedel, ampak so notranje nesmiselni in predstavljajo zgolj napadalnost in sovražnost, ki tu pa tam mejita na prostaštvo. S tem merim na obnavljanje policijske preiskave zoper mene in mojo družino v zvezi z uporabo službenega vozila MZZ pred več kot dvema letoma in na obtožbo SNS, da naj bi bil odgovoren za izvoz nekega zemljevida na Hrvaško. Zadeva s službenim vozilom je bila raziskana in končana že davno. Uporaba službenih vozil v zvezi s protokolarnimi dolžnostmi funkcionarjev – in tudi njihovih partnerjev – je bila od nekdaj urejena z diplomatskimi konvencijami, pravili in vladnimi akti. Mimogrede povedano: moja soproga za opravljanje svojih dolžnosti pri državnih in diplomatskih aktivnostih – v nasprotju z drugimi udeleženci protokolarnih dogodkov – nikoli ni prejela niti centa plačila ali nagrade. Očitno gre za politični obračun aktualne ministrice in vladne stranke. S kom? Z bivšim ministrom? Članom opozicijske stranke? Kako nedostojno!

Enako lahko rečem tudi za sovražni govor in nerazumno ovadbo SNS v zvezi z zemljevidom, ki naj bi ga natisnili v Jugoslaviji leta 1983, ki ga ne poznam in z njim nikoli nisem imel nobenega opravka. Mislim si le to, da pri javno objavljenem jugoslovanskem zemljevidu nikoli ni bilo potrebno nikakršno dovoljenje za izvoz iz Slovenije na Hrvaško. Obtožba, da je kdorkoli pri tem dobil podkupnino, je nesmiselna, žaljiva in kazniva. V zvezi z njo zahtevam umik in opravičilo, sicer bom uporabil ustrezna pravna sredstva.

Pa ne gre zame osebno. Policijsko obračunavanje z opozicijo in posamezniki, ki imajo drugačno politično prepričanje, je značilnost avtoritarnih sistemov. Takšno dogajanje spominja na čase pred dvajsetimi leti, pred uveljavitvijo demokracije in seveda pred udeležbo Slovenije v modernih evropskih procesih. Vseeno pa sem prepričan, da večina Slovencev podpira dosežke zadnjih dvajsetih let in da vračanje starih vzorcev ne uživa večinske podpore. Od kod to moje prepričanje? V zadnjih letih je Slovenija vstopila v EU, sprejela njeno relativno stabilno valuto, odvrgla vse mogoče omejitve, vključno z državnimi mejami med članicami EU, se uveljavila kot zaupanja vredna in uspešna država… Če ne zadostujejo ti dosežki, Slovenci lahko pogledajo v smeri držav, ki so nastale po razpadu Jugoslavije. Kateri gre bolje kot nam?

Dr. Dimitrij Rupel