Zaupanje predsednika republike

Predsednik republike dr. Danilo Türk je 2. marca 2010 v Državnem zboru odgovarjal na ustavno obtožbo v zvezi z odlikovanjem nekdanjega šefa slovenske Udbe Tomaža Ertla. Tako kot jaz je najbrž večina poslušalcev ali gledalcev od Türka pričakovala, da bo v svojem nastopu pokazal nekaj diplomatskega duha, ki naj bi bil značilen za nekdanjega veleposlanika in celo enega od pomočnikov generalnega sekretarja OZN Kofija Anana. Bil sem precej razočaran, saj Türkov govor ni bil niti najmanj diplomatski, ampak je spominjal na stare čase nedotakljivega oblastništva in partijskega enoumja. Morda je ob tem kdo pomislil, da ne gre za nekdanjega Ananovega, ampak za nekdanjega Ertlovega pomočnika.

Türk je v svojem epohalno obskurnem govoru med drugim ponovil nekaj nesmiselnih pripomb v zvezi s svojim nezakonitim ravnanjem leta 2008, ko je zaustavil postavitev nekaterih veleposlanikov, ki jih je določila vlada RS. Če pustim ob strani tisti del, kjer je govor o »zaslugarstvu« – pri čemer Türka, podobno kot nekatere druge funkcionarje nekdanje Jugoslavije najbolj moti poglabljanje v preteklost, saj ta skriva »zasluge« za utrjevanje nelegitimnega režima – moram reči, da sem najbolj razočaran nad ponavljanjem izmišljenih argumentov in ponarejanjem zakonskih določb. Türk pravi:

»Predsednik republike ima po ustavi in zakonu o zunanjih zadevah pristojnost, da na podlagi predloga vlade postavlja veleposlanike. V letu 2008 sem se po tehtnem premisleku in s trdnimi pravnimi in diplomatskimi razlogi odločil, da nekaj predlaganih veleposlanikov ne bom postavil. Eden med njimi, dotedanji zunanji minister, si je zapravil zaupanje z netočnimi informacijami, z zavajanjem predsednika republike med potekom postopka imenovanja in s kasnejšimi javnimi izjavami, ki so bile popolnoma neprimerne za veleposlaniškega kandidata…Eno bistvenih, četudi nepisanih meril za postavljanje veleposlanikov, je prav zaupanje…«

V zakonu o zunanjih zadevah, ki je bil edini veljaven leta 2008, piše bistveno drugače. Tam piše, da veleposlanike določa vlada; »po določitvi predloga vlade« pa delovno telo državnega zbora, pristojno za zunanjo politiko, opravi pogovor s kandidatom za veleposlanika. »Na predlog vlade, ki ga pripravi minister za zunanje zadeve«, veleposlanika postavi in odpokliče predsednik republike. Iz zakona, iz ustave in iz razlag, ki so jih leta 2008 pripravili strokovnjaki za ustavno pravo (prof. Igor Kaučič), ne izhaja, da ima predsednik pristojnost izbirati veleposlanike. Predsednik ne more predloga vlade vzeti kot podlage za svoje odločanje, ampak mora strogo slediti predlogu vlade; kajti veleposlanike po zakonu »določa« vlada na predlog zunanjega ministra. Poleg te napake je pri imenovanju veleposlanikov leta 2008 prišlo tudi do kršitve procedure v parlamentu. V mojem primeru pristojni odbor DZ nikoli ni opravil pogovora z menoj. Odkar mi je Türk preprečil opravljanje diplomatskega poklica, kar se imenuje lustracija, sem se pač sprijaznil, da smo po dvajsetih letih soočeni s politično diskriminacijo, in se odločil, da bo treba počakati na boljše čase. Vendar najnovejša predsednikova izjava v sklopu govora v DZ 2. marca ni prestopila le meja dobrega okusa in diplomatskih standardov, ampak je grobo posegla v človekove pravice. Kaj pomeni, da sem si zapravil zaupanje z netočnimi informacijami? Kaj pomeni, da sem »zavajal« predsednika republike, kakor Türk v svoji visokostni maniri imenuje samega sebe? Se predsednik zaveda, kaj je rekel, ko je omenil nepisana merila. Katera nepisana merila lahko uporablja predsednik republike, ki je prisegel, da bo spoštoval samo pisana in zakonita merila?

Opazovalcem torkovega dogodka v DZ gotovo ni ušlo, da se predsednik s položaja moči in nedostopne avtoritete nespodobno znaša nad žrtvijo svoje brezobzirnosti. Lahko rečem samo to, da mi ne bi bilo žal, ko bi si po desetih letih na položaju zunanjega ministra, predsednika OVSE in Sveta EU zapravil zaupanje pomočnika nekdanjega voditelja slovenske Udbe.

Dr. Danilo Türk ravna arbitrarno oz. kakor mu osebno ustreza, s čimer se je postavil nad zakon in nad vsa pisana merila, ki veljajo v Evropski uniji in tudi v Sloveniji. Prepričan sem, da je s svojim nastopom izgubil tudi velik del zaupanja slovenskih volivcev.

Dr. Dimitrij Rupel