Zaresov zakon o RTV uvaja prikrito politično družbo
sobota, 20. 11. 2010Poslanski skupini SDS in SNS ter donedavni poslanec SD Andrej Magajna so nedavno vložili zahtevo za razpis zakonodajnega referenduma o novem zakonu o RTV Slovenija. Je temu botrovalo tudi dejstvo, daje bil prejšnji zakon o RTVS potrjen na referendumu?
Ne. To temu daje samo dodatno težo, če tako rečem. Gre za preprosto logiko. Če bi bil zakon odličen in sprejemljiv, potem mu, ne glede na to, da je imel prejšnji zakon leta 2005 referendum in ga je ljudstvo potrdilo, ne bi nasprotovali in ne bi bil potreben referendum. Ker ni tako, mu nasprotujemo. Takrat je sedanja koalicija kot opozicija na vsak način želela referendum, in ker so ga zagovarjali tudi marsikateri novinarji in strokovnjaki, se ni zdelo nobenemu sporno, da je o zadevi potreben referendum. Sedaj isti ljudje, ki so ga takrat sprožili, ki pa so po volji muhaste usode postali zdaj koalicija, referendumu nasprotujejo, češ daje čisto odveč, čeprav so za zdajšnji referendum tudi zdaj mnogi novinarji in strokovnjaki.
Kako odgovarjate na očitke, da z referendumom povzročate samo stroške in da želite s tem obdržati vpliv na RTVS? Ste v SDS zato predlagali, naj bi bilo v aprilu na isti dan več referendumov hkrati?
Pri tem referendumu ne gre za karkoli. Gre za največji javni zavod v Sloveniji in gre tudi za največjo kulturno institucijo v državi. Gre za institucijo, ki ima zaposlenih več kot 2.000 ljudi. Druge tako velike in tako pomembne kratko malo ni. Hkrati pa gre za zavod in institucijo, ki pobira naročnino od vseh, ki imamo doma elektriko. Se pravi, da gre za nekaj zares izjemnega in pomembnega. Sprememba takšnega zakona o zavodu, ki se spreminja v nekaj drugega, je tako pomembna kot kakršenkoli drug prvokategoričen gospodarski zakon, ki nam bo spremenil življenje. To je, mislim, logično, še posebej zato, ker novi zakon prinaša novo finančno konstrukcijo in popolno spremembo institucije, ki je z njim povezana.
Kako pa je z govoricami, da želi z referendumom opozicija obdržati vpliv na RTVS, po drugi strani pa se namiguje, da v vladajoči koaliciji obstajajo seznami novinarjev, ki bi jih bilo treba odstraniti iz nacionalne RTV-hiše? O govoricah se ne bom pogovarjal. Bi pa dodal, da se zavedamo, da je referendum drag. Hkrati pa se je zgodilo to, da v javni razpravi predlogi, ki so se nam zdeli bistveni in smo zanje vložili amandmaje, pri njih vztrajali, jih zagovarjali v vseh treh obravnavah v državnem zboru, niso bili upoštevani. Tako nam ni preostalo nič drugega, kot da gremo v referendum. To je naša demokratična pravica, hkrati pa več kot to, je tudi naša dolžnost. Če namreč mislimo, daje zakon do take mere škodljiv, da tega tako rekoč ne moremo dopustiti, ne da bi do konca uporabili vse demokratične mehanizme, da bi dosegli, da bi bil zakon boljši, potem pač moramo sprožiti referendum iz moralne, politične in državotvorne odgovornosti.
Druga stvar, ki je bistvena, pa je, da smo želeli, da se referendumi združijo, da bi bil referendum marca ali aprila, saj vse kaže, da jih bomo imeli več. Pričakujemo lahko od tri do pet referendumov v naslednjem letu. Zato bi bilo najbolj logično in najceneje, da bi jih opravili marca ali aprila na isti dan. To bi bistveno pocenilo referendum. Tega nalašč niso želeli sprejeti. To je politični in hkrati tudi gospodarsko nemoralni cinizem, kajti predlagatelji želijo, daje referendum izveden sam zase in da je zato drag, ker bodo lahko potem hinavsko kričali, da smo obremenili državo v času njene hude gospodarske in socialne krize z dragim in nesmiselnim referendumom.
Ali zato pri torkovem odločanju o razpisu referenduma o zakonu o RTVS pri glasovanju niste sodelovali?
Točno tako. Velika seja o referendumu v državnem zboru je namenjena samo datumu razpisa, saj je takšna razprava po poslovniku potrebna. Tudi v tem primeru, kjer je pobudo za referendum podpisalo več kot trideset poslancev in ga je po zakonu jasno treba izvršiti. Tisto, o čemer se v državnem zboru na razpravi potem dogovarjamo, je, kdaj ga je organizacijsko smiselno izvesti. In to je bil glavni namen te parlamentarne razprave. Mi smo dokazovali, da je smiselno, da se to zgodi hkrati z drugimi referendumi, kar bi ga bistveno pocenilo. Celo predsednik vlade gospod Pahor, na prvi strani Dela je bilo to zapisano, je, ko je rekel, da ne podpira referenduma, hkrati izjavil, da pa se mu zdi smiselno, če že mora biti, da je skupaj z drugimi. Tega niti njegova koalicija ni hotela upoštevati in je cinično vztrajala, da je referendum sam. Ko se je to zgodilo in ko je valjar koalicije šel čez naš predlog o več referendumih hkrati, se nam je zdelo pedagoško, da pustimo, da sami izglasujejo tak politično ciničen pa finančno in organizacijsko škodljiv sklep.
Zdelo se nam je prav, da se potrudijo in sami povedo, da hočejo, da je ta referendum izveden sam samcat in drag, in potem še dokažejo, da so ta škodljivi sklep izglasovali sami. To je morda nekoliko humorno zapleteno, vendar se mi zdi, da je hkrati moralno in pedagoško primerno in omogoča predlagateljem, da se nad svojim sklepom nekoliko zamislijo.
V koaliciji so bili zaradi vašega »pedagoškega ukrepa« precej besni in jezni …
Drži. Naslednji dan so naredili o tem posebno tiskovno konferenco in govorili o škandaloznem ravnanju SDS, o »nedržavotvornosti«, o »psihotrilerju«, o »nedemokratičnem« ravnanju in podobno. Oprostite! Zakaj pa so potem v razpravi v državnem zboru vseskozi govorili, daje referendum nepotreben, daje nedržavotvorno, da ga sploh želimo, in da je referendum politična blokada zakonodajne dejavnosti državnega zbora s strani opozicije sredi vseh težav, ki jih ima naša država? Nenadoma smo postali nedržavotvorni, ker so bili zdaj ta, za državotvornost družbe nenadoma izjemno pomembni referendum datumsko prisiljeni potrdili kar sami. No, to je politična komedija licemerja, ki se komu, ki je udeležen pri njej, res lahko zazdi psihotriler.
Novemu zakonu očitate protislovja, napake, nevarnosti. Po vašem mnenju je zakon nekonsistenten. Je najbolj problematično to, naj bi bila RTVS po novem delno javni zavod, delno pa gospodarska družba? To je najpomembnejše v tem trenutku. V tem zakonu je marsikaj, vendar vam danes vsega ne morem povedati, saj bom nekatere stvari prihranil za čas referendumske kampanje. Ostal bom pri tem, kar je bilo tako ali drugače že izgovorjeno v državnem zboru in kar sem vztrajno zastopal tudi v vseh razpravah, ki so bile povezane s tem.
Pri novi obliki Radiotelevizije Slovenija, kot je predlagana v novem zakonu, gre za posebno hibridno institucijo, kije pol gospodarska družba, pol javni zavod. Ta razdelitev na pol, pol je taka, da se danes ne ve, katere polovica bo kaj praktično odločala in katera bo imela pri tem prvenstvo in na primer ekskluzivno pravico na enem oziroma drugem področju. Gre namreč za to, da v vseh gospodarskih, kaj šele mešanih družbah obstajajo oddelki, ki izrazito prinašajo in skrbijo za denar. Ti deli odločajo potem o vsem. To je pač temeljno pravilo kapitalizma in profita. Tisti, ki nosi denar, je zadolžen za preživetje družbe in zato tudi dokončno odloča o vsem. Se pravi, da bo gospodarski del kmalu odločal tudi o vsebini dela zavoda in njegovega programa. Tukaj smo videli možnost komercializacije RTVS in možnost, kar prej ali slej ugotovijo v vsaki gospodarski družbi, da je zavod, ki je pol javni zavod, pol gospodarska družba, slabo donosen. In ugotovijo, daje najbolje, da ga sprivatizirajo. Tako bodo ljudje, ki bodo postali lastniki, osebno bolj zainteresirani za donosnost institucije, kot je v kapitalizmu navada, in za zaslužek kot za program. Tako se bo zgodilo, da bodo tudi našo televizijo, ki je največji kulturni in javni zavod, potem nekoč privatizirali. Morda ministrica tega noče vedeti in zanikuje ali pa celo ne verjame, vendar se to lahko zgodi in tega ne bomo mogli preprečiti. Zato se seveda novemu zakonu upiramo.
Pri tem izpostavljate problem pobiranja obvezne naročnine. V kakšnem smislu? Gospodarska družba, ki ji mora vsakdo, ki ima elektriko, dajati dnino zato, da bo gledal njene reklame, ali pa ji dajati desetino, če hočete, ali kaj tlačansko postkomunistično podobnega, hkrati pa kapitalističnega, nemara pa gre celo za električno tržno dejavnost državotvorne solidarnosti z lastniki, je zelo nenavadna gospodarska družba celo za deželo vseh čudes pravljičnega kapitalizma brez zakonov, kakršna je Slovenija. Skratka, to z zakonodajo ne bo šlo kar tako gladko skozi, ker tudi družba, ki je hibrid, ki je pol zavod in pol gospodarska družba, ni podprta z mnogimi drugimi zakoni, ki govorijo o gospodarskih družbah ali javnih zavodih. Tukaj bo treba napisati mnoge nove zakone, sicer bo to opravilno nesposobna družba in bo z njeno dejavnostjo prišlo do zakonskega kolapsa. To bo pa televizija bratov Grimm, če je bila prej Grimsova.
S stališča stroškov je vprašljiva verjetno tudi širitev vodstva »nacionalke« na pet direktorjev, na petčlanski upravni organ? To je eden od stroškov, ki je v tem času spremembe celo manjši, kakor se mi zdi. Verjetno je to strošek, ki bo trajal samo nekaj časa. Verjetno bodo enkrat kasneje ukinili to skupno predsedstvo po zgledu posttitovske Jugoslavije. Mogoče jih je pet potrebnih, da drug drugega strankarsko-kapitalsko nadzorujejo, pri tem pa je videti, da so bolj demokratični. Morda bodo dali medse koga, ki velja za nevtralnega strokovnjaka, drugi pa bodo »preverjeni kadri«, ki bodo všeč aktualni oblasti in bodo posebej gledali, da jih podpira strokovnjak.
Kar bo zares stalo, bo sprememba vseh pogojev dela, kar pomeni vseh pogodb o delu vseh zaposlenih. Se pravi več kot dva tisoč. Vsak bo dobil novo pogodbo, za vsakega bo na novo določeno, v kateri sektor spada in kakšno delo bo opravljal po novem. Glede na zakonodajo ga bo zastopal ta ali oni sindikat. Vemo, da so sindikati, ki so v gospodarstvu, in vemo, da so sindikati, ki zastopajo zaposlene v javnem sektorju. Se pravi, da gre tudi za drugačne panožne pogodbe in tudi drugačne denarje, za drugačne plače. Treba bo vpisati nov opis delovnih nalog. Tudi te bodo drugačne. Vse to bo strahotno veliko stalo. Da ne govorim o tem, da bo to znotraj RTVS zanetilo pravo vojno; kdo bo kje delal, za koliko časa, ali bo javni uslužbenec ali ne in podobno.
RTV Slovenija se bo tako kar nekaj časa ukvarjala sama s sabo, saj bo morala zagotoviti nekakšno zadovoljstvo zaposlenih, pri čemer bo seveda naletela na divjaške vojne med sindikati in drugimi. To bo res veliko stalo. Veliko nepotrebnega dela, energije, sporov, blokad in denarja. Mi si ne želimo kolapsa nacionalne radiotelevizije, saj si želimo dober program, o katerem govorijo, da ga bodo še izboljšali. O tem lahko rečeva tudi kakšno besedo.
Kaj pa imenovanje programskega sveta? Ministrica za kulturo Majda Sirca zagotavlja, da se bo s spremenjenim načinom imenovanja programskega sveta zmanjšalo oziroma preprečilo vtikanje politike v delo RTVS. V nadaljevanju referendumske kampanje bomo zlahka dokazali, da je resnica ravno nasprotna. Ta civilna družba bo lahko izbrana tako, da bo šlo za prikrito politično družbo. To se pri prejšnjem zakonu ni moglo tako enostavno zgoditi, sedaj pa se bo. To se da strokovno dobro utemeljiti, vendar bi pojasnjevanje tega preseglo okvirje tega intervjuja, na to temo bi bil potreben poseben intervju. Lahko vam samo zagotovim, da to preprosto ni res.
Prej sva govorila o stroških. Močno sporna je verjetno tudi uzakonitev programskih vsebin za pripadnike narodnih skupnosti z območja nekdanje Jugoslavije, kar bo tudi povečalo stroške, čeprav slovenska ustava RTVS se bo tako kar nekaj časa ukvarjala sama s sabo, saj bo morala zagotoviti nekakšno zadovoljstvo zaposlenih, pri čemer bo naletela na vojne med sindikati. govori samo o varovanju avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti, ne pa neavtohtonih manjšin. Bo slovenska nacionalna radiotelevizija po novem nekakšna jugoslovanska radiotelevizija?
Ta možnost seveda obstaja. Ko smo na to opozorili že na parlamentarnem odboru za kulturo, smo naleteli na ogorčen napad internacionalistične, populistične miselnosti, ki vlada tukaj že več kot šestdeset let. Obsojeni smo bili najnižjega nacionalizma, šovinizma in ne vem še česa. To je popolna neumnost. Predvsem gre za nekaj drugega. Če je zahteva, da bodo predstavniki neavtohtonih manjšin v svetu gospodarskega javnega zavoda, formalno zapisana v zakonu, to pomeni, da bo temu treba prilagoditi tudi oddaje; če bo treba temu prilagoditi oddaje, bo treba zato dobiti tudi formalna uredništva, kajti ne verjamem, da bo katera od manjšin, na primer srbska, kosovska ali hrvaška, da ne naštevam še naprej, dovolila, da bo za vse delovalo enotno uredništvo, da bo urejalo program za vse manjšine hkrati, saj so vendar narodnost vsaka zase in mešanica vsega skupnega. Ne! Začel se bo boj, kdo bo imel svoje uredništvo, koliko bo glede na številčnost manjšine posamezno uredništvo veliko, koliko minutaže bo imela kakšna manjšina v primeri z drugo. Seveda se bo govorilo tudi o oddajah, ki so v avtentičnem manjšinskem jeziku posameznih nekdanjih jugoslovanskih narodov, pa čeprav niso avtohtone v slovenskem prostoru in niso v slovenski ustavi. Vse to je nesmiselno in z ustavnopravnega stališča povsem nepotrebno. Ampak vendarle, postavilo se bo vprašanje uredništev, jezikov, minutaže in še mnogo, mnogo drugih stvari. To bo stvar močno podražilo, a to sploh ni najhuje.
Tu je še en vidik, pomembnejši, to je nivo utelešanja manjšin na nacionalni televiziji. S tem pridobimo tudi politične zdrahe, ki smo jim bili priče v času nekdanje Jugoslavije in trajajo na njenem nekdanjem prostoru še kar naprej z vso močjo. To bo vendarle tudi trojanski konj za vstop vseh teh političnih nestabilnosti, saj vemo, da te neavtohtone manjšine že nekaj časa želijo priti v slovensko ustavo in kot take bodo dobile svoje mesto tudi v parlamentu in drugih institucijah. Ne vem, ali ne bomo po vsej Sloveniji dobili še napise v več jezikih, morda celo v cirilici. To so težave, na katere opozarjamo, in so povsem nepotrebne. In niso prav nič šovinistične ali nacionalistične ali pa uperjene proti kulturnim in človekovim narodnostnim pravicam v slovenski državi. Že sedaj imajo te manjšine svoja društva in dobivajo denar iz proračuna in so krepko skregane, če katera dobi več denarja kot druga. In že zdaj izjavljajo, da imajo več članov kot kakšna druga, in seveda potem izbruhne pravi jugoslovanski spor. Skratka, s tem bomo dobili nazaj vse jugoslovanske prepire v malem. Gre za prepire in konflikte, ki smo se jih z osamosvojitvijo rešili in so razkrojili prejšnjo državo. Kasneje bomo namreč na podobno zahtevo v ustavi in tudi v parlamentu dobili pet, šest novih poslancev manjšin, nov kolektiv, ki bo pomembno vplival na politična razmerja v državi. S tem pa bomo dobili politično zmedo in kaos. Balkanski lonec. Namesto da bi to rešili s konceptom večkulturnosti, ki ima pri nas že dolgo domovinsko pravico, in bi ostalo tako, kot je, saj deluje, z izboljšavami seveda, ki so sčasoma potrebne. Zdaj pa bomo nepremišljeno stopili na pot, ki nas bo peljala nazaj in navzdol.