Zapravljeno okno redke zgodovinske priložnosti

Nobena slovenska vlada si ne bi smela privoščiti notranjega razcepa pri tako pomembnem vprašanju. Nekaj tisoč glasov je oktobra 1920 na koroškem plebiscitu odločilo, da se večji del slovenske Koroške s Celovcem odtrga od matice ter pripoji Avstriji. Relativno vzeto je na nedeljskem referendumu še manjši delež glasov odločil, da Slovenija potrdi sporazum o arbitraži, po katerem se bo meja med Slovenijo in hrvaško določila po togih pravilih mednarodnega prava brez upoštevanja zunanje pravičnosti. Slovenija bo v najboljšem primeru ostala brez 20% Piranskega zaliva in dobršnega dela lastnega teritorialnega morja (takšna je maksimalna zahteva vladne koalicije, ki jo je narisala na svoj zemljevid), ki bi se spremenilo deloma v hrvaške in deloma v mednarodne vode. V najslabšem primeru pa ji bo v celoti odvzet celo teritorialni izhod v mednarodne vode in nadomeščen z nekakšnim stikom. Kakorkoli bodo sodniki odločili znotraj teh možnosti, ki jim jih daje na razpolago togo besedilo sporazuma, Slovenija bo z njegovo uveljavitvijo nesporno prikrajšana. Redko okno zgodovinske priložnosti, ki se je Sloveniji ponudila v času, ko ima najmočnejšo pogajalsko pozicijo, je bilo lahkomiselno zapravljeno.In kaj je vladajoča koalicija dobila v zameno za to zapravljeno priložnost? »Trepljali nas bodo po ramenih, dvignili si bomo ugled«, je rekel predsednik vlade. Kdo bo še vedel za tako pridobljen ugled čez npr. 2 leti? »Gospodarsko sodelovanje se bo okrepilo«, so dejali politični podporniki vlade na GZS. Zanimivo, saj je blagovna menjava med državama v letu, v katerem je bil podpisan sporazum Pahor – Kosor, padla za več kot 30% oziroma največ v zadnjih 15 letih.Kaj pa notranjepolitični motivi? Vladna koalicija je nesporno s temo o AS za skoraj celo leto medijsko prekrila poročanje o vladnih neuspehih pri spopadu z gospodarsko krizo. Medtem ko je večina EU že iz recesije, je Slovenija še globoko v njej. A tega ljubi Slovenci zaradi AS skoraj niso opazili.Predsednik vlade Borut Pahor je nekje med kampanjo celo izjavil, da bo potrditev AS prva uspešna strukturna reforma te vlade. Razumi kdor more. Si predstavljate, da bi kaj takšnega izjavil katerikoli njegov predhodnik in ostal politično živ?In seveda, kampanja o AS je strnila koalicijske vrste. Nič več bulmastifov, steklene palače za slovenski FBI, ultra klientelističnih povezav in spornih kreditov za Stožice ni bilo na prvih straneh. Celotna koalicija je stopila skupaj proti nerazumnim, neumnim in poniglavim nasprotnikom AS. V poslednjem naporu, kako ozemeljsko skrčiti Slovenijo, je pristopil celo odstranjeni predsednik Desusa.Kakorkoli, Slovenija se je znašla v položaju, v katerem pravzaprav ne bi smela biti. Prvič ne zaradi vsebinskih razlogov. Nobena slovenska vlada si ne bi smela privoščiti notranjega razcepa pri tako pomembnem vprašanju. Najprej bi se morali poenotiti doma in šele nato pogajati s sosedi. Katerakoli slovenska vlada doslej si soliranja ni mogla privoščiti. Šele Pahorjeva, ki ima v rokah skoraj popoln medijski monopol, je lahko nekaznovano porušila temeljno slovensko zavezo sodelovanja, ki je zdržala 20 let od osamosvojitve. Račun bo visok, plačali pa ga bomo vsi.Drugič pa ne zato, ker se zakon o ratifikaciji, sprejet z navadno večino, torej na protiustaven način, nikoli ne bi smel pojaviti na referendumu. Opozicija je bila proti takšnemu izigravanju ustavnega reda brez moči. Vladna koalicija je zakon sprejela s pičlo navadno večino in ga poslala v referendumsko odločanje, kar je formalno pomenilo, da zakon še ni stopil v veljavo. Ker zakon ni bil objavljen v uradnem listu in ni začel veljati, ga opozicija s pomočjo 30 podpisov zaradi nelegitimnega načina sprejetja ni mogla izpodbijati na ustavnem sodišču. To lahko teoretično stori šele po razglasitvi uradnih rezultatov referenduma in objavi Zakona o ratifikaciji sporazuma o arbitraži v uradnem listu.Slovenija se je torej znašla v absurdnem položaju, ki se ga lahko veselijo samo tisti, ki jim tako kot ideologu tranzicijske levice Slavoju Žižku minuta dobrega filma pomeni več kot cela Slovenija. Vsi ostali se sprašujemo, kako naprej.