Zamolčana dejstva o povojnih pomorih v pismu predsednika vlade Mira Cerarja

V nadaljevanju objavljamo odziv predsednice komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti ter poslanke SDS Eve Irgl na pismo predsednika vlade Mira Cerarja.
 

Predsednik vlade dr. Miro Cerar je v pismu predsedniku Evropskega parlamenta glede predloga dr. Milana Zvera, da se postavi spominsko obeležje v prostorih Evropskega parlamenta, ki bi opominjalo na več kot 200.000 žrtev komunističnega genocida med in po drugi svetovni vojni v Sloveniji, zapisal kar nekaj trditev, ki jih lahko ocenimo kot zavajajoče. Zlasti pa je, kot kaže, namerno izpustil nekatera dejstva, ki njega in njegovo stranko postavljajo v drugačno luč, kot jo prikazuje v pismu evropski javnosti.

Kot predsednica komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti in kot poslanka SDS že zelo dolgo opozarjam, da bi morali vprašanja po vojni pomorjenih že zdavnaj rešiti na civilizacijski način. Grob je namreč neodtujljiva pravica vsakega posameznika, država pa je dolžna zagotoviti pieteten pokop, da vse naše žrtve, ki jih je na različne zverinske načine pomorila komunistična oblast po vojni, ne bodo več ležale v rudniških jarkih in rovih in zagrebene v gozdovih. Zavedam se odgovornosti, ki bi jo morali imeti vsi skupaj do pomorjenih, zato se moram odzvati na nedavni zapis in obtožbe predsednika vlade na pobudo dr. Milana Zvera.

Namesto, da bi predsednik vlade pristopil k omenjeni pobudi in tako začel delati pot k spravi slovenskega naroda, je pred domačo in tujo javnostjo neupravičeno in s pozicije moči obtožil dr. Zvera dejanj, ki jih ni storil, zlasti pa zamolčal bistvena dejstva, ki se dotikajo tudi njega in njegove stranke.

Predsednik vlade v svojem pismu predsedniku Evropskega parlamenta nikjer ni navedel, da slovenski politični vrh nikoli ni obsodil vseh treh totalitarizmov, o čemer sicer govori Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu in na katero se tudi sam sklicuje. Zamolči, da so poslanci njegove stranke že dvakrat zavrnili sprejem omenjene resolucije v Državnem zboru, leva politična opcija v različnih sestavah pa že trikrat. Premier Cerar tudi zapiše, da je njegova stranka z opozicijsko Novo Slovenijo sprejela zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, pri čemer pa ne pove, da po vojni pomorjeni še vedno niso dobili svojega groba. Pozabil je tudi omeniti, da je v Sloveniji še veliko neraziskanih področij, ki v sebi skrivajo posmrtne ostanke po vojni pomorjenih.

Vendar pa, kot sem že večkrat povedala, civilizirana država ne potrebuje nobenega zakona, da pokoplje svoje mrtve, civilizirana država pokoplje svoje mrtve, ker ji tako veleva vest. Premier še piše, da je bil postavljen temeljni kamen za spomenik, ki naj bi bil simbol sprave, pri čemer pa zopet zamolči, da je spomenik načrtovan na način, da se bo iz njega še vedno dalo razbrati razklanost naroda ob teh vprašanjih. Spomenik bo namreč postavljen iz dveh samostojnih stebrov, ki se na dnevni svetlobi ne bosta združila.

Predsednik vlade tudi nikjer ne zapiše, da se še vedno omejuje dostop do arhivskih gradiv, pri čemer prav resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu govori o tem, da je treba odpreti arhive v celoti, tudi arhive nekdanje tajne politične policije. Nikjer tudi ne navede, da je koalicija levih strank sprejela arhivski zakon, s katerim so izenačili žrtve in storilce kaznivih dejanj.

Takšen odziv predsednika vlade na povsem civilizacijsko in pietetno pobudo evropskega poslanca dr. Milana Zvera je nedostojen in nesprejemljiv. Predsednik vlade namreč predstavlja avtoriteto in kredibilnost države v širšem mednarodnem okolju, zato mora skrbno in odgovorno izbirati besede, zlasti glede bolečih poglavij slovenske in evropske zgodovine.

Iz pisma, ki ga je premier Cerar naslovil na predsednika Evropskega parlamenta, se skuša prikazati stališče, da vlada in koalicija delata vse v smeri k spravi ter dostojnemu pokopu žrtev povojnega komunističnega nasilja, v resnici pa se koalicija levih strank že vrsto let izogiba celo  osnovni razpravi o zločinih tako nacizma, fašizma kot komunizma, ki so sicer del naše skupne, a boleče evropske preteklosti.

Pri tako občutljivih vsebinah, ki se globoko dotikajo vsakega izmed nas, ni prostora za umanjkanje bistvenih dejstev. Ko nekaj izpustiš – namerno ali nenamerno – ni več celote, kar pelje v dodatno razdvajanje slovenskega naroda.