Zakon o upravljanju kapitalskih naložb je mehanizem odgovornosti

Zakon o upravljanju kapitalskih naložb, ki ga je vložila SDS, zagotavlja transparentnost in javno objavo podatkov tihih družb. Poslanke in poslanci so na 30.redni seji obravnavali novelo zakona o upravljanju kapitalskih naložb Republike Slovenije. Predlog zakona je v obravnavo zboru predložila poslanska skupina SDS, predlog zakona pa je podrobneje obrazložil poslanec SDS mag. Andrej Vizjak, stališče poslanske skupine Slovenske demokratske stranke pa je predstavil Zvone Černač.MAG. ANDREJ VIZJAK: Torej spoštovani predsednik, spoštovane kolegice in kolegi! Zdaj smo že menda tretjič v tem parlamentu na isto temo, torej, kako odpraviti navzkrižje interesov posameznikov, ki so hkrati direktorji oziroma člani uprav močnih gospodarskih subjektov v večinski ali pa pretežni državni lasti in hkrati so tihi družbeniki oziroma skriti družbeniki v podjetjih, ki poslujejo s temi istimi firmami katerih direktorji so v resnici. Torej gre za odpravo navzkrižja interesov, ki izčrpavajo te gospodarske subjekte in posledično za odpravo tako imenovane, recimo temu sistemske korupcije. Ko smo na Komisiji za nadzor javnih financ pred več kot letom dni ugotovili oziroma tudi na podlagi medijskih objav analizirali en primer, ko je bil direktor pomembnega, močnega podjetja Talum iz Kidričevega hkrati tihi družbenik tihega družbenika podjetja, ki je poslovalo s Talumom, smo pravzaprav ugotovili, da zna takšnih primerov v državi biti več, in da bi bilo fino, da bi izvedeli kateri izmed direktorjev, torej članov uprav in vseh ostalih organov vodenja in nadzora v slovenskih firmah v večinski državni lasti so hkrati tudi tihi družbeniki družbe doma ali v tujini. Seveda Vlada ni, je odgovorila, da pač ni pristojna tega ugotavljati, nismo tega izvedeli in danes pravzaprav se nobenemu izmed nas ne sanja ali morda ni gospa Mateja Duhovnik, direktorica, predsednica uprave Darsa, hkrati tudi kakšna tiha družbenica kakšne firme, ki posluje z Darsom ali z SCT-jem. Ne sanja se nam ali je kakšen predsednik uprave močnih energetskih firm hkrati tihi družbenik kakšnega dobavitelja, opreme in gre pravzaprav za tako imenovano sistemsko korupcijo.Torej poslanska skupina Slovenske demokratske stranke je nekajkrat predlagala spremembo zakonodaje, zlasti Zakona o gospodarskih družbah, da bi to odpravili. Vedno je bila v tem parlamentu zavrnjena zaradi te ali one pike, vejice v tekstu, in na koncu je pa le prišla svetla lučka s strani ene izmed ministric, ki danes niso več ministrice, ki je predlagala, pa poskusite še s spremembo Zakona o upravljanju kapitalskih naložb, da bi pa tam bila pravo pravno mesto za ureditev te zadeve. Zato seveda v Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke predlagamo zakon o dopolnitvi zakona o opravljanju kapitalskih naložb Republike Slovenije in sicer z novim 6.a členom, ki ima naslov Odprava nasprotju interesov in se glasi, gospodarska družba, ki je v večinski neposredni ali posredni lasti republike Slovenije ne sme skleniti pravnega posla z drugo gospodarsko družbo v kateri je tihi družbenik član poslovodstva ali organ vodenja ali nadzora izvršni direktor ali prokurist gospodarske družbe v večinski neposredni ali posredni lasti Republike Slovenije ali ožji družinski član katere od navedenih oseb. Gospodarska družba v večinski neposredni ali posredni lasti Republike Slovenije ne sme ustanoviti tudi tihe družbe. Vsi posli v nasprotju s to določbo so nični. Torej, s tem želimo sedaj na drugačen način v nekoliko omiljeni verziji doseči pravzaprav isto. Jaz sem pravzaprav vesel tudi to, da Vlada sedaj načeloma nima več tako hudih zadržkov in težav s tem predlogom in zato seveda v imenu predlagatelja upam, da bomo končno odpravili ta vir, ta potencialni vir sistemske korupcije v tej državi.ZVONKO ČERNAČ: Hvala lepa. Lep pozdrav vsem prisotnim. V Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke smo, tako kot je bilo danes že povedano, že dvakrat predlagali ustrezno ureditev glede tako imenovanih tihih družb. Predvsem zaradi tega, ker se je v praksi pokazalo, da ta institut v nobenem primeru ni prinesel ničesar dobrega. Nobene nove dodane vrednosti, je pa bil, očitno, in je še krinka za posamezne zlorabe, za posamezna ravnanja, ki mogoče merijo celo na kazniva dejanja, skratka nič dobrega ni v normativni ureditvi tihih družb v naši državi. Treba je povedati, da je vladajoča večina, ki se, zanimivo, z vsakim izstopom še bolj utrjuje in ima vedno večjo podporo v tem Državnem zboru, obakrat seveda te predlagane rešitve zavrnila, in eno izmed normativnih ureditev, ki bi bila v teh razmerah nujna, ne zaradi tega, glede tega si ne delamo iluzij, da bi čez noč odpravila probleme, ki nastajajo, pač pa zato, da bi na nek simbolen način pokazala usmeritev te države na tem področju in pomenila dodaten deklaratorni prispevek k večji transparentnosti pri delovanju, da ta ureditev ni bila sprejeta. Nikoli nismo predlagali ukinitve tihih družb. Predlagali smo transparentnost, predlagali smo javno objavo teh razmerij in podatkov, ki se tičejo predvsem navez v tistih primerih, ko gre za državna podjetja oziroma za podjetja, ki so v posredni oziroma neposredni lasti države. Zdi se nam normalno, da če nekdo prevzame odgovorno vodilno funkcijo v nekem državnem podjetju, v neki instituciji, ki je v posredni ali neposredni lasti države, da bo primarno oziroma izključno delal v interesu te institucije in države in da bo v tistem obdobju, ko te stvari počne, zanemaril vse ostale interese, tudi ozke zasebne interese. In v enem izmed konkretnih primerov oziroma v konkretnem primeru, ki smo ga obravnavali tudi na Komisiji za nadzor javnih financ Državnega zbor se je pokazalo, da temu vedno ni tako in da je v tem konkretnem primeru bila državna služba samo nek mehanizem za uveljavljanje zasebnih interesov. Zanimivo, da se v tem primeru ni zgodilo nič. Da tisti, ki je bil obravnavan, ni doživel ne odgovornosti ne razrešitve ne česarkoli drugega, kljub temu, da bi bilo za družbo, ki jo vodi, in za nadzorni svet banke, v katerem je sedel takrat, verjetno dobro, če bi se to zgodilo. Skratka, strinjati se je mogoče s tem, da zakon tega ne more v celoti urediti. Mehanizem, ki bi to področje uredil, se imenuje mehanizem odgovornosti, se imenuje mehanizem uveljavljanja odgovornosti in predvsem predpostavlja, da bo oblast, konkretno vlada, v vseh teh primerih ravnala odgovorno in da bo dosledno spoštovala zaščito interesov javnih financ in države in subjekte, ki ne delujejo v tem interesu, razrešila oziroma odstavila. Temu v tej državi seveda ni tako. Priče smo kar nekaj neučinkovitim, negospodarnim, da ne rečem še česa hujšega, ravnanjem s strani posameznikov, ki vodijo posamezna državna podjetja oziroma podjetja, ki so v posredni ali neposredni lasti države, pa se jim nič ne zgodi oziroma imajo neko podporo oblasti, kar vsekakor kaže na to, da očitno obstajajo neka razmerja v ozadju, ki niso javna, ki niso transparentna, ki utemeljujejo ta negospodarna ravnanja, kar se tiče odnosa do teh javnih podjetij in do te državne lastnine. Nemogoče je razumeti, zakaj nekdo, ki je dobro plačan v nekem državnem podjetju, praktično z vsakim ravnanjem, ki ga naredi, ravna v škodo tega državnega podjetja in se mu nič ne zgodi. Ali ni morebiti le v ozadju nek drugačen dogovor, za katerega ne vemo, morebiti zanj ne ve niti tisti, ki mu je odgovoren, ki utemeljuje ta njegova čudna ravnanja? V Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke zaradi tega ponovno prihajamo s poskusom, da bi v normativno ureditev uzakonili vsaj del teh pravnih osnov glede tihih družb. Tretjič poskušamo, pravijo, da gre v tretje rado, verjetno bomo v tem poskusu uspešni, vsaj glede na dosedanje odzive. Vendar je treba povedati, da se nov predlog nanaša predvsem na vodilne delavce gospodarskih družb, ki so v neposredni ali posredni lasti države, in prepoved sklepanja poslov med njimi in družbami, v katerih so vodilni delavci državne družbe ali njihovi družinski člani tihi družbeniki. V tem delu smo se omejili, ker smo ocenili, da kaj več v tej sestavi Državnega zbora in pri tej oblasti ni mogoče sprejeti; bi pa bilo treba sprejeti mnogo več, mnogo več. Slovenija je danes na točki, ko je treba sprejeti nekatere zelo jasne spremembe, predvsem spremembe s ciljem večjega uveljavljanja odgovornosti tistih, ki vodijo ta državna podjetja in ki vodijo posamezne institucije, ki so v državni ali paradržavni lasti. To bi bilo nujno, kajti zalega, oprostite izrazu, ki se je ustvarila v nekaterih primerih, je tako močna, da že resno ogroža stabilnost naših javnih financ in celotnega sistema tako v finančnem kot v pravnem smislu. Tihe družbe in tihi družbeniki so sicer pravno formalno urejeni v Zakonu o gospodarskih družbah, v slovenski pravni red je bila ta tiha družba umeščena v krog osebnih družb že pred sprejetjem Zakona o gospodarskih družbah in v našo zakonodajo smo jo nekako povzeli po zgledu ureditev v germanskih državah, v Sloveniji pa kakšnih izkušenj z njihovim delovanjem praktično ni bilo in jih tudi danes ne poznamo, ker je to neko tiho polje, skrito polje o katerem ne vemo nič. Torej ne obstaja nobena pravna praksa iz tega področja. Bistvo delovanja te tihe družbe vemo, da je v pogodbi med nosilcem tihe družbe in tihim družbenikom, da ta pogodba ni vpisana v sodni register, zato niso znana razmerja med družbeniki v tihi družbi in da ta interna oblika razmerja omogoča obstoj javnosti prikritih razmerij v tihi družbi in posledično tudi konflikt interesov posameznega družbenika v tej družbi. V razmerah tržnega gospodarstva in razvite konkurence, kjer je država zelo malo vpeta v to polje, in kjer je moč teh paradržavnih podjetij omejena, lahko da predstavljajo te tihe družbe pomemben prispevek oziroma neko novo dodano vrednost k hitrejši gospodarski rasti in razvoju posameznih ekonomij. V Sloveniji pa ni niti enega primera dobre prakse. Niti enega primera dobre prakse, danes tretjič obravnavamo to področje in do danes nismo slišali enega primera dobre prakse, ki bi nam govoril o tem, da je ta institut dober in da ga je potrebno ohranjati na tak način kot je zapisan v veljavni zakonodaji. Nasprotno, vsi primeri s katerimi smo bili soočeni doslej, govorijo o tem, da je bil ta institut v Sloveniji pretežno oziroma v veliki meri, če ne povsem, zlorabljen za neke prikrite namene za skrivanje pred javnostjo, za izogibanje davčnim bremenom ali celo morebiti za koruptivna ali ostala kazniva dejanja. In kot sem povedal, ko smo konkreten primer obravnavali v tem Državnem zboru na Komisij za nadzor javnih financ, ni vlada za odpravo teh anomalij storila ničesar. Ničesar, kljub temu, da so bila ta razmerja v tem konkretnem primeru javno obelodanjena, in da je bilo jasno izkazano, da ni šlo za to, da bi se preko teh razmerij povečalo poslanstvo te državne družbe, ki jo je ta tihi družbenik vodil, pač pa nekaj drugega, Vlado smo tudi zavezali k pridobitvi podatkov, koliko je tega v Sloveniji. Podatkov nismo dobili. Temu se je na nek način potrebno izogniti. Zaradi tega v poslanski skupini Slovenske demokratske stranke ne razumemo odpora proti minimalni normativni ureditvi tega področja, predvsem ne razumemo, zakaj je Vlada toliko časa nasprotovala temu, da se to področje vsaj v minimalističnem smislu normativno uredi, kljub temu, da se zavedamo, da ta zakon ne bo odpravil neučinkovitosti pri vodenju državnih družb v neposredni ali posredni lasti države. Kot sem že povedal, tega ni mogoče storiti z zakonom, pač pa z uveljavljanjem neposredne odgovornosti do tistih, ki te družbe vodijo. Recimo konkreten primer, ki ga lahko omenimo in ki je v teh dneh vedno bolj aktualen, je primer Darsa. Večkrat je bilo ugotovljeno, da uprava ne ravna in ne deluje v interesu družbe, večkrat je bilo že ugotovljeno, da je bil propad SCT v privilegiranem položaju še aprila meseca letos, ko se je vedelo, da ne bo doživel dobrega konca, se mu je plačevalo, podizvajalci pa še do danes niso bodili plačil, kljub temu, da je za to obstajal neposredna obveza in kljub temu, da so ta dela nesporno popravili. Vlada ni raziskala, zakaj se je to dogajalo na tak način in zakaj je ta uprava ravnala tako neodgovorno in do sedaj ni nihče potegnil nobene odgovornosti oziroma nobene sankcije zaradi teh neustreznih in neprimernih ravnanj. Sprašujemo se, kam so poniknile stotine milijonov, ki jih je SCT prejel iz državnih poslov? Kako to, da nihče iz vodstva ne odgovarja, kako to, da jim niso zamrznili vsega premoženja še tam kjer so ga pa ga je Višje sodišče odpravilo. Namesto z desetinami, stotinami milijonov evrov, ki so jih plačali vsi državljani in ki so se prelili na račune davčnih oaz, se pristojni danes ukvarjajo s preiskavami ptičjih hišic in s kamero, ki stane nekaj sto evrov, ter z vprašanjem ali je bila plačana ali ne. Ta zakon seveda ne bo uredil vsega tega, pomeni pa majhen prispevek na poti k odgovornejšemu upravljanju državnega premoženja. V Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke ga podpiramo, podpiramo pa tudi predloge Vlade, ki gredo v smeri izboljšav in dopolnitev tega predloga. Hvala lepa.