Zakon o slovenskem filmskem centru bi moral biti bolj usklajen s filmskimi delavci
nedelja, 27. 6. 2010Pri predlogu zakona o slovenskem filmskem centru ključne pripombe zainteresirane javnosti niso bile upoštevane. Na 18. redni seji državnega zbora so poslanke in poslanci obravnavali predlog zakona o slovenskem filmskem centru. Stališče poslanske skupine SDS je predstavil poslanec Aleksander Zorn.
Objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran!ALEKSANDER ZORN: Spoštovani kolegi, spoštovana ministrica s sodelavci, spoštovani predsedujoči. Kadarkoli se je v preteklosti skušalo področje filma urediti, pri vseh vladah, kar jih poznamo po osamosvojitvi, je izbruhnila norišnica. Bodisi osebna, s protesti, bodisi s strani filmskih delavcev, bodisi Računskega sodišča, karkoli pač je lahko sodelovalo s filmom, je bilo proti. Tako, da je to še posebej problematično področje in seveda je prav, da se enkrat uredi. To problematično področje ima hudo zgodovino, saj od takrat naprej, ko je na začetku prejšnjega stoletja Lenin izrekel znamenite besede, da je treba posebej paziti na film, kajti to je najpomembnejša sodobna umetnost in res je tako. To je najbolj odmevna, najbolj draga, najbolj široka umetnost, scenska umetnost, ki jo gledajo milijoni in milijoni ljudi. Se pravi, da so tukaj tudi apetiti največji.In v preteklosti se je vedno zgodilo to, da so bili filmski ustvarjalci proti predlaganim spremembam in proti ureditvi področja. V preteklem obdobju se je to zgodilo večkrat in tudi gospa ministrica zdajšnje vlade se mi zdi, da je močno spodbujala te probleme s strani filmskih delavcev. Zdaj pa so se zgodili njej sami. Društvo filmskih producentov Slovenije, Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev in Društvo slovenskih režiserjev je proti tem rešitvam, kakor so pač tukaj zapisane in predlagane v tem zakonu.
Ne glede na to, da ima zakon dobre namene, ki so seveda lahko tlakovani, vemo kam, pa so njihovi ugovori kar tehtni. Nekaj vam jih bom povedal, navsezadnje naj se slišijo v tem državnem zboru.
To je javno pismo, ki piše ministrstvu in ministrici: “Obveščamo vas, da ključne pripombe zainteresirane javnosti niso bile upoštevane. Predlog zakona ni v skladu z nacionalnim programom za kulturo in za celotno ureditev statusnih ključnih subjektov, ki določujejo na avdiovizualnem področju, to ni urejeno. Filmski studio Viba film tako rekoč ni omenjen, čeprav ministrstvo pravi, da je omenjen v kakšnem drugem zakonu. Pravzaprav lahko ministrstvo vedno reče, da je kakšen od teh problemov že v kakšnem drugem zakonu, ali da še bo v kakšnem zakonu. Kljub temu pa si želimo, da bi bil tukaj tudi nekako omenjen. Izvenproračunsko financiranje filmske produkcije je določeno na način, ki ne zagotavlja nikakršnega dejanskega povečanja filmske produkcije ter virov niti mehanizmov za njegov nadzor in sankcioniranje neizvajanja.” Zanimivo, ministrstvo trdi nasprotno. S predlogom zakona je preneseno z Ministrstva za kulturo na novo agencijo tudi razpisovanje oziroma sofinanciranje proračunske postavke. To za nas pomeni podvajanje birokracije, in na nek način vendarle, jasno, avtonomijo, hkrati pa bo ta avtonomija lahko preverjena še v praksi, kajti zelo lahko se zgodi, da bo tudi odtujena. Dobili bomo celo vrsto, to pa je sigurno, dobili bomo celo vrsto novih birokratov, ki bodo pripravljali razpise. In kot smo v preteklih časih razpravljanja o marsikaterem problemu na Odboru za kulturo ugotavljali, da ministrstvo včasih enostavno ne more dobesedno z delom končati, kadar prihajajo na razpise ugovori, ker je “tako veliko tega dela.” Se pravi, dobivamo novo birokracijo.Še nekaj je treba povedati. Odnos do Radiotelevizije ostaja nekoliko nejasen oziroma je deklarativen. Zakon bi namreč moral opredeliti način sodelovanja med Radiotelevizijo Slovenija in Filmskim centrom, saj je to vselej povzročalo težave v praksi. V zakonu pa pogrešamo tovrstno določilo o načinu sodelovanja, saj je napisano samo deklarativno. To sodelovanje je lahko pogodbeno, lahko je sklenjeno ali pa morda drugačno in tako naprej. V praksi sta si namreč interesno konfliktna Filmski center in Radiotelevizija Slovenija, saj gre prvemu za primarno kinematografsko prikazovanje, drugemu pa za primarno televizijsko predvajanje filmskih del, ki jih oba sofinancirata in podpirata. Narava deleža oziroma vložka RTV Slovenije pa ostaja še naprej nejasna. Medtem ko je nekako določeno, da Filmski center dobi subvencijo v obliki državne pomoči. Na strani RTV Slovenija ostajajo ta vprašanja nerešena, a bi jih bilo koristno doreči, zlasti za primere skupnih koprodukcij. Seveda bomo slišali, da je to v drugem zakonu. Kljub temu mislim, da je cela vrsta pomanjkljivosti v tem novem predlogu o Filmskem centru, ki bi jih bilo treba dopolniti.Tudi sam si veliko obetam od te razprave, ki bo 28. junija. Upam, da bodo predlogi filmskih ustvarjalcev tehtni, in kar se nas tiče, poslanske skupine, bomo seveda vse tehtne predloge upoštevali in predlagali v popravek. Zaenkrat pa je narava tega besedila takšna, da se nam zdi, da še ni primerno za nadaljnjo obravnavo, saj bi moralo biti nekoliko bolj usklajeno s filmskimi delavci. Spoštovana ministrica, upam, da je v tem primeru usklajeno vsaj pri vladi. Hvala lepa.
Objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran!ALEKSANDER ZORN: Spoštovani kolegi, spoštovana ministrica s sodelavci, spoštovani predsedujoči. Kadarkoli se je v preteklosti skušalo področje filma urediti, pri vseh vladah, kar jih poznamo po osamosvojitvi, je izbruhnila norišnica. Bodisi osebna, s protesti, bodisi s strani filmskih delavcev, bodisi Računskega sodišča, karkoli pač je lahko sodelovalo s filmom, je bilo proti. Tako, da je to še posebej problematično področje in seveda je prav, da se enkrat uredi. To problematično področje ima hudo zgodovino, saj od takrat naprej, ko je na začetku prejšnjega stoletja Lenin izrekel znamenite besede, da je treba posebej paziti na film, kajti to je najpomembnejša sodobna umetnost in res je tako. To je najbolj odmevna, najbolj draga, najbolj široka umetnost, scenska umetnost, ki jo gledajo milijoni in milijoni ljudi. Se pravi, da so tukaj tudi apetiti največji.In v preteklosti se je vedno zgodilo to, da so bili filmski ustvarjalci proti predlaganim spremembam in proti ureditvi področja. V preteklem obdobju se je to zgodilo večkrat in tudi gospa ministrica zdajšnje vlade se mi zdi, da je močno spodbujala te probleme s strani filmskih delavcev. Zdaj pa so se zgodili njej sami. Društvo filmskih producentov Slovenije, Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev in Društvo slovenskih režiserjev je proti tem rešitvam, kakor so pač tukaj zapisane in predlagane v tem zakonu.
Ne glede na to, da ima zakon dobre namene, ki so seveda lahko tlakovani, vemo kam, pa so njihovi ugovori kar tehtni. Nekaj vam jih bom povedal, navsezadnje naj se slišijo v tem državnem zboru.
To je javno pismo, ki piše ministrstvu in ministrici: “Obveščamo vas, da ključne pripombe zainteresirane javnosti niso bile upoštevane. Predlog zakona ni v skladu z nacionalnim programom za kulturo in za celotno ureditev statusnih ključnih subjektov, ki določujejo na avdiovizualnem področju, to ni urejeno. Filmski studio Viba film tako rekoč ni omenjen, čeprav ministrstvo pravi, da je omenjen v kakšnem drugem zakonu. Pravzaprav lahko ministrstvo vedno reče, da je kakšen od teh problemov že v kakšnem drugem zakonu, ali da še bo v kakšnem zakonu. Kljub temu pa si želimo, da bi bil tukaj tudi nekako omenjen. Izvenproračunsko financiranje filmske produkcije je določeno na način, ki ne zagotavlja nikakršnega dejanskega povečanja filmske produkcije ter virov niti mehanizmov za njegov nadzor in sankcioniranje neizvajanja.” Zanimivo, ministrstvo trdi nasprotno. S predlogom zakona je preneseno z Ministrstva za kulturo na novo agencijo tudi razpisovanje oziroma sofinanciranje proračunske postavke. To za nas pomeni podvajanje birokracije, in na nek način vendarle, jasno, avtonomijo, hkrati pa bo ta avtonomija lahko preverjena še v praksi, kajti zelo lahko se zgodi, da bo tudi odtujena. Dobili bomo celo vrsto, to pa je sigurno, dobili bomo celo vrsto novih birokratov, ki bodo pripravljali razpise. In kot smo v preteklih časih razpravljanja o marsikaterem problemu na Odboru za kulturo ugotavljali, da ministrstvo včasih enostavno ne more dobesedno z delom končati, kadar prihajajo na razpise ugovori, ker je “tako veliko tega dela.” Se pravi, dobivamo novo birokracijo.Še nekaj je treba povedati. Odnos do Radiotelevizije ostaja nekoliko nejasen oziroma je deklarativen. Zakon bi namreč moral opredeliti način sodelovanja med Radiotelevizijo Slovenija in Filmskim centrom, saj je to vselej povzročalo težave v praksi. V zakonu pa pogrešamo tovrstno določilo o načinu sodelovanja, saj je napisano samo deklarativno. To sodelovanje je lahko pogodbeno, lahko je sklenjeno ali pa morda drugačno in tako naprej. V praksi sta si namreč interesno konfliktna Filmski center in Radiotelevizija Slovenija, saj gre prvemu za primarno kinematografsko prikazovanje, drugemu pa za primarno televizijsko predvajanje filmskih del, ki jih oba sofinancirata in podpirata. Narava deleža oziroma vložka RTV Slovenije pa ostaja še naprej nejasna. Medtem ko je nekako določeno, da Filmski center dobi subvencijo v obliki državne pomoči. Na strani RTV Slovenija ostajajo ta vprašanja nerešena, a bi jih bilo koristno doreči, zlasti za primere skupnih koprodukcij. Seveda bomo slišali, da je to v drugem zakonu. Kljub temu mislim, da je cela vrsta pomanjkljivosti v tem novem predlogu o Filmskem centru, ki bi jih bilo treba dopolniti.Tudi sam si veliko obetam od te razprave, ki bo 28. junija. Upam, da bodo predlogi filmskih ustvarjalcev tehtni, in kar se nas tiče, poslanske skupine, bomo seveda vse tehtne predloge upoštevali in predlagali v popravek. Zaenkrat pa je narava tega besedila takšna, da se nam zdi, da še ni primerno za nadaljnjo obravnavo, saj bi moralo biti nekoliko bolj usklajeno s filmskimi delavci. Spoštovana ministrica, upam, da je v tem primeru usklajeno vsaj pri vladi. Hvala lepa.