Zakon o malem delu prinaša malo pozitivnih in veliko negativnih posledic

Anomalije, ki se pojavljajo na trgu dela v obliki pretirane razširjenosti študentskega dela, je treba reševati tam, kjer so dejanski vzroki, ne pa sanirati posledic. Študentsko delo, predvsem pa financiranje študentskih organizacij in študentskih servisov, gre vladi že dolgo v nos. Cena reševanja tega problema, ki bi se ga dalo rešiti na precej bolj enostaven in transparenten način pa je, da bomo dobili zapleten, drag in administrativno zahteven sistem, ki bo prinesel kup novih težav.Ponujajo nam nekakšno prirejeno različico nemškega sistema, za katerega se je v praksi izkazalo, da prinaša več škode kot koristi. V resnici so brezposelni in upokojenci v tem zakonu le alibi, da bi omejevanje študentskega dela delovalo bolj sistemsko in prepričljivo. Zaradi brezposelnih in upokojencev tega zakona prav gotovo ne potrebujemo, saj lahko prek različnih pogodbenih razmerij delajo že danes!Še manj pa Zakon o malem delu potrebujemo, da bi z njim skrajšali obdobja študija. Vlada nas skuša prepričati, da zaradi študentskega dela študenti (pre)dolgo študirajo. Vendar študentsko delo ni razlog za dolgotrajnost študija, ampak ravno obratno. Vlada si zatiska oči pred resničnimi vzroki, ki botrujejo temu, da skoraj celotna generacija med 20-im in 30-im letom študira. Glavna vzroka pa sta predvsem dva. Prvi, da je slovenski šolski sistem izredno širokogruden, kar zadeva omogočanje študentskega statusa. Študira lahko vsak in to nerazumno dolgo. Mogoča so mirovanja, prepisi z ene na drugo institucijo, celo fiktivno vpisi. Ker pa so institucije zaradi načina financiranja zainteresirane za takšno kaotično stanje, se seveda nič kaj dosti ne trudijo, da bi bilo drugače. Mladi torej dolgo študirajo, ker jim sistem to omogoča! Medtem, ko študirajo imajo status, ta pa jim daje možnost za delo prek študentskega servisa. Zato omejitev študentskega dela ne bo imela neposrednega vpliva na skrajšanje študija. Drugi vzrok je, da delovnih mest za mlade ni. Ker mladi zaposlitve ne najdejo, se raje, kot da bi se prijavili na zavod za zaposlovanje, odločijo za nadaljevanje študija. Zato bo omejevanje študentskega dela v sedanjih razmerah pomenilo le večje število brezposelnih med mladimi. Hudo naivna je trditev vlade, da bodo “male zaposlitve” vodile v “velike zaposlitve”. Za ustvarjanje novih delovnih mest bo potrebno precej več kot omejiti študentsko delo. Dokler bo delovnopravna zakonodaja tako rigidna kot je sedaj in dokler bo Slovenija med državami, kjer so stroški dela najvišji, bo to zelo težko.Prav tako Zakona o malem delu ne potrebujemo, da bi zagotovili več sredstev za štipendije. To bi lahko naredili že z majhno spremembo obstoječe zakonodaje. Zlato obdobje, ko so študentske organizacije in študentski servisi dobivali milijone evrov na račun študentskega dela, se mora prej ali slej končati. K temu so z netransparentnim in neracionalnim trošenjem pripomogle predvsem organizacije same. Sedanja ureditev ŠOS-u namenja 37,5 % vseh koncesij, ŠS prav tako 37,5 %, za štipendije pa le 25 %. Z enostavno potezo bi lahko razmerje spremenil in za štipendije namenili npr. 80 %. Do več štipendij bi bilo torej mogoče priti tudi brez novega zakona. Manjša težava pri tem je, da zakon, ki to ureja ne velja več, v zakonu, ki ga je nadomestil, pa so na to področje preprosto pozabili ali pa, v prepričanju, da bo Zakon o malem delu sprejet, zavestno izpustili. Vlada ugotavlja, da  je študentsko delo prepoceni, zato se delodajalci zanj prepogosto odločajo, seveda na račun rednih zaposlitev. Ob tem se bi bilo potrebno vprašati predvsem ali ni morda redno delo predrago? Toda tudi preveliko konkurenčnost študentskega dela bi bilo mogoče zlahka rešiti. Majhne spremembe v davčnem sistemu bi imele velike učinke.Pa še o prispevkih, ki naj bi pomenili, da se bo malo delo upoštevalo v pokojninsko dobo. Zagovorniki pri tem pogosto pozabijo omeniti, da se bo v pokojninsko dobo všteval le del opravljene ure, nikakor pa ne celota. Ob današnjem nezaupanju v pokojninski sistem in neprestanem spreminjanju pogojev upokojitve, pa je realizacija te obljube čez dobrih 40 let, ko se bodo današnji študenti upokojevali, precej negotova.Vlada omenja še eno od pomembnih »pozitivnih« plati zakona. Delovne izkušnje pridobljene z malim delom naj bi se štele kot »uradne« delovne izkušnje. Dobri delodajalci že sedaj pri zaposlovanju cenijo predvsem znanje in usposobljenost in ne način na katerega je nekdo izkušnje pridobil. Prav nič ne bo pomagalo kandidatu za delovno mesto, če se bo lahko izkazal le s papirjem, na katerem bo pisalo, da ima za seboj dve leti malega dela, če ne bo hkrati tudi dokazal, da ima prave kompetence, ki jih delodajalec išče.In nenazadnje, da bi zakon v praksi zaživel, bo potrebno zagotoviti obsežno administrativno podporo in nove informacijske programe tako na strani države, kot na strani delodajalcev, ki bodo morali zaradi novega sistema prilagoditi svoje poslovanje. To pa seveda pomeni dodatno administrativno in finančno breme.Zakon o malem delu prinaša malo pozitivnih učinkov in veliko negativnih. Anomalije, ki se pojavljajo na trgu dela v obliki pretirane razširjenosti študentskega dela, je treba reševati tam, kjer so dejanski vzroki, ne pa sanirati posledic. Zagotoviti je potrebno pogoje za študij, na drugi strani pa preprečiti zlorabe. Predvsem pa je treba mladim ponuditi delovna mesta, kjer se bodo lahko po končanem študiju redno zaposlili, s svojim delom pa zaslužili toliko, da bodo lahko dostojno živeli. Nič od tega pa ne bo prinesel Zakon o malem delu.Odbor za delo, družino in socialne zadeve v Strokovnem svetu SDS