Zakaj romansko in germansko, ne pa tudi slovansko?

Ob svetovnem dnevu jezikov. V okviru praznovanja Evropskega leta jezikov 2001 sta Evropska komisija in Svet Evrope razglasila 26. september za Evropski dan jezikov. Posvečen jezikovni in kulturni raznolikosti naj bi opozarjal javnost na pomen učenja različnih evropskih jezikov, saj se z njihovim znanjem širi medsebojno sporazumevanje in seznanjanje ter spoznavanje kulturne bližine. Le da se je nadaljnje širjenje praznika v Svetovni dan jezikov sumljivo ujelo s svetovno mobilnostjo kapitala, blaga in ljudi, ki se je po začetni evforiji sprevrgla v očitno krizo vseh in vsega.

Zato je čas za preveritev vsebine Svetovnega dneva jezikov in izvirov Evropskega dneva jezikov v njem. K temu kliče postopnost favoriziranja od “globalnega” jezika na svetovni do “delovnih” jezikov na ravni Evropske unije. Za “delovna” jezika Evropske unije se namreč razglašata le po dva germanska in romanska jezika, slovanskih jezikov pa ni v tej eliti, kar je dovolj čudno glede na pogodbeno enakopravnost vseh jezikov Evropske unije in glede na to, da se tako germanski kakor tudi romanski jeziki govorijo na vsega 16 %, slovanski pa kar na 58 % površine Evrope.

Na slednje je opomnil že slovenski pesnik France Prešeren z znamenitim verzom: Narveč sveta otrokam sliši Slave! V verzu se je z imenovanjem matere Slave jasno zoperstavil tudi enačenju slovanstva s suženjstvom v dandanes “delovnih” jezikih Evropske unije. Ko se slovanski jeziki skupaj z drugimi “nedelovnimi” jeziki Evropske unije tlačijo na obrobje, tudi zamegljevanje ožje in širše sorodnosti jezikov ter ožje in širše kulturne bližine celo za narode z izkušnjo tisočletnega vztrajanja ni spodbudno. doc. dr. Vlado Nartnik