Zahteva za sklic izredne seje

V četrtek, 22.4.2004, je skupina poslancev vložila zahtevo za sklic izredne seje Državnega zbora. Besedilo objavljamo v celoti. V četrtek, 22.4.2004, je skupina poslancev vložila zahtevo za sklic izredne seje Državnega zbora. Besedilo objavljamo v celoti. DRŽAVNI ZBOR REPUBLIKE SLOVENIJE SKUPINA POSLANCEV Ljubljana, 22. april 2004 DRŽAVNI ZBOR REPUBLIKE SLOVENIJE PREDSEDNIK g.Borut Pahor ZADEVA: Zahteva za sklic izredne seje Državnega zbora Republike Slovenije Na podlagi prvega odstavka 58. člena poslovnika Državnega zbora (Uradni list RS, št. 35/2002) podpisani poslanci zahtevamo, da skličete izredno sejo Državnega zbora najkasneje v 15 dneh po vložitvi zahteve z naslednjim DNEVNIM REDOM: 1. Končno poročilo v parlamentarni preiskavi za ugotovitev odgovornosti oseb in nosilcev javnih pooblastil glede nakupa in prodaje električne energije, zaradi česar je bila domnevno povzročena gospodarska škoda v sistemu slovenskega elektrogospodarstva, EPA 1248-III- enofazni postopek 2. Odgovornost državnih institucij in nosilcev javnih funkcij v povezavi s poslovanjem javnih podjetij v večinski državni lasti – utemeljen sum korupcije, klientelizma in pranja denarja v povezavah med vlado RS, javnimi podjetji v večinski državni lasti ter politiki vladajočih strank v RS ( gradivo je v zahtevi za sklic izredne seje ) 3. Predlog zakona o odnosih Republike Slovenije s Slovenci, ki živijo zunaj njenih meja- EPA 1249-III- prva obravnava 4. Predlog zakona o povečevanju zaposlenosti v občinah z nadpovprečno brezposelnostjo, EPA 1096-II- prva obravnava 5. Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah stanovanjskega zakona, EPA 981-III- skrajšani postopek 6. Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o revidiranju, EPA 105-III- prva obravnava 7. Predlog zakona o dopolnitvi zakona o medijih, EPA 925-III- skrajšani postopek 8. Predlog zakona o subvencioniranju prehrane dijakov in vajencev, EPA 1074-III- prva obravnava 1. Predlog zakona o spremembi in dopolnitvi zakona o kmetijskih zemljiščih, EPA 1143-III- skrajšani postopek RAZLOGI ZA SKLIC IZREDNE SEJE DRŽAVNEGA ZBORA: Podpisniki zahteve za sklic izredne seje Državnega zbora menimo, da je postopek začetka in nadaljevanja obravnave ter sprejema predlogov zakonov in drugih aktov, ki jih navajamo v zahtevi, nujna še v času pomladanskega zasedanja Državnega zbora Republike Slovenije. K točki 1. Končno poročilo v parlamentarni preiskavi za ugotovitev odgovornosti oseb in nosilcev javnih pooblastil glede nakupa in prodaje električne energije, zaradi česar je bila domnevno povzročena gospodarska škoda v sistemu slovenskega elektrogospodarstva, EPA 1248-III- enofazni postopek je pripravljeno za obravnavo in sprejem, zato ni potrebno, da se z ugotovitvami komisije čaka na redno majsko sejo DZ. K točki 2.: V skladu z 3. odstavkom 58. člena Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije vam razloge za obravnavo te točke na izredni seji DZ oz. gradivo, o katerem naj odloča Državni zbor RS posredujemo v prilogi zahteve za sklic izredne seje. K točkam 3,4,5,6, 7,8,9: Nekateri izmed navedenih predlogov zakonov so v vloženi v postopek že skoraj šest let, pa ni bila o njihovi vsebini v Državnem zboru RS opravljena niti prva (splošna) razprava. O večini zakonov bodo poslanci tako na seji opravili prvo (splošno) razpravo in ugotovili njihovo primernost za nadaljno obravnavo.v skladu s 122. členom Poslovnika DZ RS. Gre za zakone, katerih obravnavo in sprejem zainteresirana javnost pričakuje še pred zaključkom tega mandata Državnega zbora RS. II. Gradivo za izredno sejo Gradivo je dostopno v okolju Lotus Notes, razen za točko 2., ki ga predstavljamo v nadaljevanju zahteve za sklic izredne seje. GRADIVO K TOČKI 2. ZAHTEVE ZA SKLIC IZREDNE SEJE DRŽAVNEGA ZBORA REPUBLIKE SLOVENIJE 2. točka dnevnega reda: ODGOVORNOST DRŽAVNIH INSTITUCIJ IN NOSILCEV JAVNIH FUNKCIJ V POVEZAVI S POSLOVANJEM JAVNIH PODJETIJ V VEČINSKI DRŽAVNI LASTI – – utemeljen sum korupcije, klientelizma in pranja denarja v povezavah med vlado RS, javnimi podjetji v večinski državni lasti ter politiki vladajočih strank v RS V skladu s Poslovnikom DZ predlagamo, da se ob obravnavi te točke dnevnega reda na sejo DZ povabijo: – Generalnega državnega tožilca ali njegovega namestnika – Nekdanjega direktorja urada za preprečevanje korupcije Boštjana Penka – Predsednika državne revizijske komisije – Direktorja urada za preprečevanje pranja denarja – Predsednika uprave Telekoma – Predsednika uprave Mobitela – Predsednika sveta LDS Gregorja Golobiča – Nekdanjega direktorja Telekoma Marjana Podobnika V imenu predlagateljev bodo to točko dnevnega reda na seji DZ predstavili Janez Janša, dr.Andrej Bajuk in Sašo Peče. Obrazložitev: 1.Urad vlade RS za preprečevanje korupcije je 4.7.2003 obvestil Državno tožilstvo Republike Slovenije, da obstaja verjetnost korupcijskih ravnanj v primeru poslovanja švedskega proizvajalca opreme za mobilno telefonijo Ericsson, v katera bi lahko bili vpleteni tudi slovenski državljani. O sumu korupcije v tej zvezi so obširno poročali nekateri mediji v tujini, ki so bili deloma povzeti tudi v Sloveniji. Vendar je zadeva nenavadno hitro poniknila iz javnosti. Urad za preprečevanje korupcije je prijavo tožilstvu poslal na podlagi naslednjih navedb, ki jih je 9.6.2003 uradu poslal direktor Digitel d.o.o F. Čimažar, ki je o tem obvestil tudi Ambasado ZDA v Ljubljani: »Spoštovani! Javno znano dejstvo je, da švedski ter švicarski organi preiskujejo korupcijsko afero švedskega Ericssona v višini več kot 500 mio švicarskih frankov. O aferi sta poročala tudi nemški Spiegel ter agencija Reuters. Spiegel je v navedbah neposredno vpletel tudi Slovenijo. Razlog za uvedbo preiskave so bila denarna nakazila v letu 1998 in 1999 v višini 2,5 milijarde švedskih kron, ki jih je realiziral Ericsson na račun neke odvetniške pisarne v Švici. V slovenski javnosti se je izoblikoval sum, da je švedsko podjetje potencialno poizkušalo s podkupninami pridobiti pri enem od izvajalcev storitev GSM telefonije v R Sloveniji naročilo za dobavo opreme za UMTS. Vendar je po našem prepričanju takšno sklepanje napačno in to iz sledečih razlogov: ? dobaviteljske pogodbe, lansirana naročila, izvršene dobave ter plačila za opremo GSM 900/1800 so bili lansirani v letih 1995, 1996 ter 1997, torej bistveno prej kot je slovenskemu operaterju uspelo pridobiti ustrezna dovoljenja ter koncesije. Dejstvo je, da je bilo prvo omrežje zgrajeno leta 1997, kasneje so sledile samo razširitve, ? Ericsson je imel v Sloveniji kot dobavitelj dobro pozicijo, kar niti ne čudi, saj je že ves čas vodilni proizvajalec telekomunikacijske opreme. Sklepamo, da mu ni bilo potrebno »dodatno vlaganje« v osvajanje trga. Postal je pač hišni dobavitelj, kar sploh ni neobičajno, saj je tovrstnih primerov kar precej, ? vsekakor pa ne gre zanemariti možnosti, da pa je bil pripravljen sprejeti bistveno večjo kupnino na zahtevo kupca in razliko »parkirati« na tretjih računih, v tem primeru pri švicarskih odvetnikih, kar je pravzaprav predmet preiskave na Švedskem in v Švici, ? v Sloveniji so v letih 1996, 1997, predvsem pa leta 1998 potekali zelo čudni postopki za podeljevanje najprej radijskih dovoljenj, kasneje pa koncesij. Nesporno dejstvo je, da je Mobitel pridobival vsa dovoljenja mimo zakonitih postopkov, da se ostalim ta dovoljenja niso podeljevala in to kljub pravnomočnim sodnim odločbam izdanim na podlagi tožb glede neizdajanja dovoljenj. O vseh postopkih podeljevanj je odločala Vlada, čeprav za to ni bila pristojna. Vlada je izdajala čudne sklepe in uredbe, o katerih po našem v védenju ni nikoli razpravljala in za katere ni bilo podlage v zakonih, prav tako pa za to ni imela pooblastil, ? v letih 1996, 1997 in 1998 so bile vse odločitve in postopki v zvezi s podeljevanji dovoljenj in koncesij Mobitelu napol tajni, v nasprotju z zakonom, prišlo je do prirejanja, celo ponarejanja uradnih dokumentov. Po našem prepričanju namen teh dejanj ni bil razvoj mobilnih telekomunikacij ter tržnih storitev, ampak vzpostavitev enega od največjih investicijskih projektov v Sloveniji ter enkratna priložnost za nezakonito pridobitev velikanskih sredstev. Glede na vse navedeno utemeljeno sklepamo, da je Mobitel v letih 1997, 1998 ter 1999 preko svojega dobavitelja na račun odvetniške pisarne v Švici transferiral znatna sredstva, ki so bila v nadaljevanju uporabljena: – za nagrajevanje ljudi, ki so odločali o izdajanju dovoljenj Mobitelu, – za nagrajevanje ljudi, ki so s svojo politično močjo ter vplivi omogočali Mobitelu protiustavno monopolno delovanje, – za nagrajevanje ljudi, ki so odločali o podeljevanju koncesij, – za nagrajevanje ljudi, ki še vedno preprečujejo, da bi sodišča odločala o spornih dejanjih izvršne oblasti pri podeljevanju dovoljenj oz. koncesij za GSM storitve. Po našem prepričanju za stanje, ki je bilo vzpostavljeno na sektorju GSM telefonije v Sloveniji, ni racionalnih razlogov, ampak je bil edini cilj, da vplivni posamezniki, ki izhajajo iz političnih in gospodarskih elit pridobijo čim večjo materialno korist. Pričakujemo, da bo naslovni urad storil vse kar je potrebno, da razišče ter ugotovi: – kdo so pravne in fizične osebe iz Republike Slovenije in so opravljale konzultantske storitve za Ericsson ter prejemale honorarje od švicarskih odvetnikov, – kako so bile te osebe povezane z najvišjimi predstavniki izvršne politične oblasti. Za kakršnekoli dodatne informacije ter podatke smo vam vedno na voljo.« Slovenska javnost ni bila obveščena o nikakršnih postopkih, ki bi jih proti odgovornim sprožilo tožilstvo. Po informacijah iz tujine pa zadeve intenzivno preiskujejo preiskovalni organi v Švici in na Švedskem. Obstaja utemeljen sum, da so politiki iz vladnih strank s svojim vplivom preprečili pričetek neodvisne preiskave. 2. Sedanji predsednik sveta LDS in nekdanji generalni sekretar iste stranke Gregor Golobič je bil kot glavni kadrovik največje vladne stranke in vladne koalicije skupaj z nekdanjim podpredsednikom LDS, finančnim ministrom in sedanjim predsednikom vlade Antonom Ropom desetletje v odločujočem položaju, ko se je na mesta članov nadzornih svetov in uprav v javnih podjetjih postavljalo vodilne ljudi. Pod krinko t.i. strokovnosti se je v desetletju spletla mreža političnih, osebnih in sorodstvenih povezav, ki popolnoma obvladuje vsa monopolna ter nekatera najbolj donosna javna podjetja v večinski državni lasti. Ta podjetja, vodena ali popolnoma nadzorovana s strani politikov vladajoče koalicije, velike posle dodeljujejo privatnim podjetjem, ki jih vodijo člani ali simpatizerji vodilnih politikov vladnih strank. Poleg tega sklepajo pretežno fiktivne ali pristranske pogodbe o poslovnem sodelovanju s posameznimi politiki, novinarji ali z njim povezanimi osebami. Najbolj tipična primera sta državni podjetji Telekom in Mobitel. Telekom je tako aprila leta 2000 plačal 38.000.000 SIT za projekt »Slovenija gre naprej«. To geslo je na volitvah istega leta odkupila LDS in sicer za simbolično vsoto. Dejanske stroške je očitno pokril Telekom. V časniku Finance so bila v začetku aprila leta 2004 objavljena nekatera sponzorstva, ki jim je kot direktor Telekoma botroval Marjan Podobnik. Dejanski podatki kažejo, da Marjan Podobnik še zdaleč ni bil najrazsipnejši upravitelj tega državnega podjetja. V letu 2000 je namreč za različna sponzorstva porabil 32.000.000 SIT, medtem ko je njegov predhodnik in kadrovski izbor Gregorja Golobiča Peter Tevž v istem letu za sponzorstva razdelil preko 300.000.000 tolarjev. V letih 1999 in prej so bile te vsote še bistveno večje. Veliko državnega denarja se je odlilo tudi preko spornih pogodb, ki jih je Telekom sklepal z različnimi naslovi. Tako je Telekom januarja 2000 sklenil pogodbo o pravnem svetovanju z odvetnikom Senico, ki mu je Telekom plačeval pavšalni znesek 500.000 tolarjev na mesecev, medtem ko je vsako konkretno storitev Senica še dodatno zaračunal po izjemno visoki tarifi. V času, ko je bila podpisana pogodba z odvetnikom Senico, je bilo v Telekomu redno zaposlenih 18 pravnikov, prav tako pa je Telekom že imel pooblaščenega advokata za zastopanje. Bolj kot potreba po dodatni pravni pomoči 24 ur na dan je k podpisu pogodbe med Telekomom in odvetnikom Senico verjetno prispevalo prijateljevanje Senice z vodilnimi politiki LDS. Leta 2000 je bil v tem času pri njem zaposlen tudi politik LDS in sedanji generalni sekretar vlade Mirko Bandelj. Iz postavke »stroški intelektualnih in osebnih storitev«, ki je na Telekomu znašala okrog 650.000.000 letno ter iz postavke »stroški sejmov, reklame in propagande«, ki je v času Petra Tevža na Telekomu znašala do 2.600.000.000 letno (Marjan Podobnik jo je znižal na 1.700.000.000, Peter Grašek pa na 900.000.000 SIT) je bilo mogoče plačevati ves vrste dejanskih in namišljenih stroškov. Ogorčenje v nekaterih političnih strankah in medijih ob zamenjavi Petra Tevža leta 2000 je bolj razumljivo, če upoštevamo, s kom je Peter Tevž vse sklenil ugodne pogodbe. Januarja leta 2000 je pogodbo v imenu Telekoma sklenil z nekdanjim predsednikom ZLSD Janezom Kocjančičem in sicer za, kot piše v 2. členu pogodbe, nekakšno »strokovno razmotritev pomembnejših strateških vprašanj ter posredovanje svojih stališč in predlogov Telekomu v razumnem roku.« Telekom je za takšno »razmotritev« Janezu Kocjančiču plačeval 350.000 tolarjev na mesec plus davek, poleg tega pa pogodba določa, da se Janezu Kocjančiču posebej plačuje tudi druge stroške, če jih zahteva. Telekom je med stotinami sponzorskih pogodb sklenil pogodbe tudi z: – poslancem ZLSD Jožetom Jagodnikom (Branik) za skoraj 12.000.000 SIT – novinarjem Aleksandrom Lucujem (teniški turnir) za 30.000 DEM po turnirju – poslancem LDS, predsednikom društva TEN – MAR Tonetom Anderličem za 1.000.000 SIT – novinarjem Vladom Krejačem, DNS, za 3.570.000 SIT – novinarjem Bojanom Požarjem za 896.000 SIT Državna podjetja, ki jih obvladujejo politiki vladajoče koalicije, mnogokrat sponzorirajo vrhunske športnike, njihove klube, zveze, trenerje, selektorje in posamične nastope ali odprave, ti pa v zameno potem kandidirajo na listi LDS (npr. Mima Jaušovec) ali nastopajo v njihovih volilnih reklamah (npr. Tomaž Humar). Tipičen primer suma klientelizma in korupcije velikega obsega je delovanje predsednika sveta LDS Gregorja Golobiča. V času, ko je bil glavni kadrovnik vladajoče koalicije, so odgovorni v državnem podjetju Mobitel z milijardnimi posli in prelivanjem sredstev v privatno zagorsko podjetje Ultra omogočili velike dobičke skupini simpatizerjev in članov LDS. Na enak način so preko Mobitela omogočili nastanek Debitela in s tem velikanske dobičke in prihodke skupini politikov LDS okrog nekdanjega vodilnega člana te stranke Boruta Razdevška. Politik LDS in mestni svetnik te stranke v Ljubljani Razdevšek je bil leta 1996 najprej postavljen za vodjo dobičkonosnega projekta GSM v Mobitelu in od takrat so vsa dela pri postavljanju GSM omrežja prenesli na Ultro d.o.o., Cesta Otona Zupančiča 23a, Zagorje, ki je v lasti članov in simpatizerjev LDS ter osebnih prijateljev Gregorja Golobiča. Ultra je naenkrat izvajala vsa gradbenoinstalacijska, montažna in ostala dela za Mobitel. Jeseni leta 1999 je bil Razdevšek poslan v Debitel, ki mu je Mobitel prepustil velik del najbolj dobičkonosnih poslov. Še prej je Mobitel podpisal nekaj donosnih pogodb z Ultro, ki je v tem času gradbena dela prepustila podjetju GIP beton MTO Zagorje, sama pa se je lotila dobav sistemov za nadzor, ki so bili sicer v svetu že razviti, elektronski deli pa na daljnem vzhodu dostopni za nizke cene. GIP beton MTO Zagorje je čez noč postalo super uspešno podjetje. Zaposluje večinoma nizkokvalificirano delovno silo, vendar je leta 2001 ustvarilo za preko 16.000.000 SIT dobička na zaposlenega, kar je to podjetje po ustvarjenem dobičku na zaposlenega uvrstilo pred skoraj vsa visokotehnološka podjetja v Sloveniji, na 25. mesto med vsemi podjetji in na prvo mesto med podjetji v industriji in gradbeništvu. Direktor in solastnik tega podjetja Gabrijel Brezovar (drugi solastnik je Urbanija Miloš, hkrati solastnik Ultre) je naenkrat postal velik bogataš in sponzor številnim posameznikom in dogodkom, večinoma v povezavi s politiki vladnih strank. Nedeljski dnevnik ga je v promocijski akciji Toneta Fornezzija-Tofa za osebnost leta 2003 uvrstil med najbolj priljubljene Slovence in ga razglasil za dobrotnika leta. Krog (vladajoči politiki – državni ali javni denar – transakcije v privatna podjetja – podkupovanje medijskih osebnosti in novinarjev – promocija vladajoče politike) je bil tako sklenjen. Zagorsko podjetje Ultra je v času, ko je bil Gregor Golobič po moči in realnem političnem vplivu ena najmočnejših figur vladajoče koalicije, pridobila tudi znatna sredstva neposredno iz proračuna RS preko natečajev in razpisov različnih ministrstev, ki so jih vodili politiki iz LDS. Dr. Andrej Bajuk je že februarja letos na predsednika vlade RS naslovil poslansko vprašanje, v katerem je spraševal, ali je v zadnjih desetih letih katerikoli vladni resor – ministrstvo za gospodarstvo ali kak drug vladni organ, posredno ali neposredno namenil podjetju Ultra d.o.o. kakršnakoli sredstva, povratna ali nepovratna in če se je to zgodilo, koliko in kdaj ter ali ima katerikoli organ vlade, ministrstvo ali podjetje v večinski lasti države sklenjeno kakršnokoli pogodbo s podjetjem Ultra d.o.o. nad vrednostjo 5 milijonov tolarjev in če je tako, kdo, za katere posle in za kakšne vsote, ter kako so bili ti posli pridobljeni? Vlada je potrebovala več kot en mesec, da je pripravila odgovor. Odgovor je obravnavala na seji vlade 25 marca 2004. Podatki iz odgovora niso točni. Poleg tega je vlada posredovala le podatke o dodeljenih sredstvih v zvezi s tem podjetjem za obdobje zadnjih petih let, saj naj ne bi imeli v poslovnih knjigah nobenih evidentiranih izplačil za to podjetje pred letom 1999. Na vprašanje o sklenjenih pogodbah tega podjetja s podjetji, ki so v večinski državni lasti, pa se vlada spreneveda, ko pravi, da vlada, vladna služba ali katerokoli ministrstvo s tem podjetjem nimajo sklenjene nobene take pogodbe. Vlada pa na poslovanje podjetij na trgu in sprejemanje njihovih poslovnih odločitev nima nobenega vpliva (četudi gre za podjetja v večinski lasti države) in tudi ne razpolaga s tovrstnimi podatki“. Odgovor je zavajajoč, saj ima vlada v vseh podjetjih, v katerih je država večinski lastnik, svoje predstavnike. Vlada je odgovorila, da je Ultra, d. o. o. iz Zagorja v letih od 1999 do 2003 prejela 106.198.687 tolarjev državne pomoči. K temu pa je treba prišteti še 150 milijonov tolarjev posojila, ki ga je družba v zasebni lasti leta 1999 prejela od Sklada za razvoj. Skupaj naj bi torej Ultra v preteklih letih prejela za 256.198.687 tolarjev državne pomoči. Podatke je vlada utemeljila s priloženimi tabelami. Ko smo podatke preverjali, smo ugotovili, da se podatki iz tabel ne ujemajo s podatki, napisanimi v uvodu odgovora. Izkazalo se je, da je vlada v tabelah „priznala“ le za 86.605.996 tolarjev pomoči, ostalih 19.592.691 tolarjev pa se je „izgubilo“. Vendar to še ni vse; iz uvodnega teksta odgovora je razvidno, da je Ultra Zagorje iz t. i. zasavskega zakona prejela 30.123.500 tolarjev. To naj bi dokazovali s podatki iz priloženih tabel, iz katerih pa je razvidno, da je Ultra v letih 2001 in 2003 iz tega naslova prejela “le” 7.480.950 tolarjev. Ko so novinarji pomoč po t.i. zasavskem zakonu preverjali v poročilu Regionalnega centra za razvoj iz Zagorja, so ugotovili, da je Ultra samo v letu 2003 iz tega naslova prejela 22.641.803 milijone tolarjev (vlada je za to leto v tabelah navedla znesek v višini 3.985.000 tolarjev), kar pomeni, da je Ultra samo lani iz tega naslova prejela skoraj sedemkrat več denarja, kot je to vlada prikazala v tabelarnem delu odgovora na poslansko vprašanje. Na spletni strani ministrstva so objavljena le nekatera poročila oziroma analize sicer številnih razpisov za dodelitev pomoči. Iz poročila z naslovom „Rezultati javnega razpisa za spodbujanje izvozne intenzivnosti malih in srednjih podjetij v letu 2003 je razvidno, da je Ultra, d. o. o. Zagorje (pod zaporedno številko 61), lani prejela pomoč v višini 5.570.000 tolarjev. Vlada je v odgovoru na poslansko vprašanje dr. Andreja Bajuka navedla znesek v višini 4.598.829 tolarjev. Razlika je sicer „le“ dober milijon tolarjev, vendar poleg prej navedenih nepravilnosti in glede na to, da na spletni strani niso objavljene vse analize razpisov (seznami prejemnikov) zbuja dodaten sum v verodostojnost podatkov vlade v odgovoru. Sicer pa dodajmo, da je Ultra v preteklih letih poleg denarja iz ministrstva za gospodarstvo prejela še denar iz ministrstva za šolstvo. Tudi v tem delu se podatki vlade v istem pismu med seboj ne ujemajo. Na spletni strani ministrstva tega podatka nismo mogli preveriti, saj analiz javnih razpisov za razdeljevanje državne pomoči ne objavljajo. Odgovor vlade in konkretno njenega predsednika Antona Ropa na poslansko vprašanje poslanca dr. Andreja Bajuka je zavajajoč, podatki pa so napačni. Sum koruptivnega delovanja in izkoriščanja političnega vpliva vodilnega funkcionarja stranke na oblasti se je še okrepil po zaposlitvi predsednika sveta LDS Gregorja Golobiča v podjetju Ultra d.o.o. v lanskem letu. Po prevzemu neposrednih nalog v podjetju Ultra so se posli z državnimi in javnimi podjetji še okrepili. Eden od primerov takšnih poslov je angažiranje Ultrinega sistema Talk Track (za sledenje, komunikacijo in upravljanje vozil) s strani Pošte Slovenije. Na prvem razpisu za ta sistem so sodelovala tri podjetja, vendar je bil razpis razveljavljen. Na ponovljenem razpisu se je pojavila samo Golobičeva Ultra in bila seveda izbrana kot edini ponudnik. Ostala dva se nista niti prijavila, saj se je vnaprej vedelo, da nimata možnosti. Direktor družbe ITS Intertrade Sistemi, ki je sodelovala na prvem razpisu, je dejal, da so ocenili, da se jim zaradi spremenjenih pogojev in časa razpisa ne splača prijaviti. Direktor Rapala, ki je prav tako sodeloval na prvem razpisu, pa je bil še bolj jasen. Dejal je: »Glede na razmere smo presodili, da s tržnim pristopom ne bomo imeli realnih možnosti za uspeh.« (finance-on.net 6.4.04) Pošta opremlja svoja vozila z od Ultre najetimi napravami za sledenje za dobo treh let in za to bo državno podjetje plačalo preko 300 milijonov tolarjev najemnine. Koliko bo takšna tehnološka posodobitev, preko katere bodo na stare avtomobile znamke Clio in Renault 5, vredne nekaj sto tisoč tolarjev, namestili napravo za sledenje poštarjem, ki raznašajo pošto ter zanje v treh letih plačali vsoto, ki predstavlja velik del vrednosti avtomobilov, dejansko racionalizirala poslovanje slovenske pošte, pa ostaja veliko vprašanje. Povsem nelogično je zatrjevanje, kako je Ultra d.o.o. uspešno podjetje visoke tehnologije, ki na svetovnem trgu konkurira najprodornejšim podjetjem v svoji dejavnosti in pri tem dosega nadpovprečne poslovne rezultate, če vemo, da je to isto podjetje iz sredstev ministrstva za šolstvo pridobilo nepovratna sredstva. V svetu je običajno, da uspešna podjetja s svojimi donacijami pomagajo šolam, v Sloveniji pa so ministri LDS dodeljevali denar iz šolskega proračuna privatnemu podjetju v lasti članov in simpatizerjev svoje stranke. Logika pove, da ali Ultra ni tako uspešna, kot se prikazuje, ali pa se ne glede na potrebe denar nebrzdano krade celo šolarjem in se ga prerazporeja tistim, ki se tako ali tako že kopljejo v njem. Sicer pa ni bilo mogoče dobiti podatkov o kakih pomembnejših patentih ali tehnoloških inovacijah, ki bi jih razvili v Ultri, poleg tega pa ima direktor Ultre Miloš Urbanija, ki se verjetno ravno zaradi tega praktično ne pojavlja v javnosti, za vodenje visokotehnološkega podjetja več kot pomanjkljivo izobrazbo. Ultra je v času, ko je bil njen mentor eden vodilnih politikov vladajoče LDS in glavni kadrovnik vladajoče koalicije, poslovno sodelovala s številnimi večinsko državnimi ali javnimi podjetji in državnimi institucijami. V svojih propagandnih in poslovnih aktih navaja naslednja: Davčno upravo RS, Elektro Celje, Elektro Gorenjska, Elektro Ljubljana, Elektro Maribor, Elektro Primorska, Energetika Ljubljana, Javno podjetje Ljubljanski potniški promet, Koroška banka (NLB), Ministrstvo za obrambo, Ministrstvo za notranje zadeve, Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, Agencija RS za okolje, Pozavarovalnica Sava, Slovenske železnice, Snaga Ljubljana, Snaga Maribor, Zavarovalnica Triglav, Zavarovalnica Maribor in seveda svoje krstne botre: Telekom in Mobitel. Cena naročniških paketov za eno vozilo za mesec najema brez davka po ceniku na dan 11.4.2003 je znašal od 19.400 do 30.100 tolarjev, odvisno od konfiguracije. Po oceni strokovnjakov cena za nekajkrat presega dejanske stroške nabave, vzdrževanja in obratovanja sistema. Cena kompleta (v primeru nakupa, ne najema) za sledenje avtomobila namreč na trgu ne presega 150.000 tolarjev. Mobitel je že leta 1998 opremil svoje bazne postaje mobilne telefonije z 276 nadzornimi napravami in zanje plačal Ultri d.o.o. kar 140.000.000 tolarjev, čeprav že laični pogled na vsebino pogodbe pove, da je bila cena daleč pretirana in posel namerno sklenjen v očitno škodo državnega podjetja. Podobna pogodba za nadzor baznih postaj je bila sklenjena tudi naslednje leto in sicer za 139.000.000 tolarjev. Pri tej pogodbi je najbolj zanimivo to, da je Ultra samo za izvedbo tehnične dokumentacije zaračunala kar 52.000.000 tolarjev. Obstaja utemeljen sum, da se denar državnih podjetij Telekom in Mobitel preliva v različne predvolilne in propagandnopolitične namene politikov LDS in ZLSD tudi preko privatnih podjetij Svema, BB 22, Agencija 41, Avtofon Šentjernej, Skynet in Radiosistemi d.o.o. Radomlje ter preko poslovanja Mobitela s svojimi zaposlenimi in bivšimi zaposlenimi, o čemer je obširno pisal dnevnik Finance 9.2.2004. Časopis Večer je v novembru 2003 začel razkrivati zgodbo o spornem financiranju volilne kampanje Liberalne demokracije na zadnjih državnozborskih volitvah. Iz dokumentacije, ki so jo pridobili in objavili novinarji Večera, je razvidno, da naj bi LDS na Gorenjskem leta 2000 za volilno kampanjo Jelka Kacina v samo dveh okrajih porabila skoraj 21 milijonov tolarjev, kar bistveno odstopa od uradno prikazanih računov za volilno kampanjo v Liberalni demokraciji. V obsežnem gradivu je navedeno, da naj bi Jelko Kacin leta 2000 porabil za transparente 807.540 tolarjev, za barvne zgibanke 294.000 tolarjev, za gigant plakate 2.656.080 tolarjev, za obešanke, panoje 2.341.050 tolarjev, za plakate 270.000 tolarjev, za javnomnenjsko raziskavo 850.000 tolarjev, za oglase v Gorenjskem glasu 1.979.250 tolarjev, za oglase na Radiu Kranj 1.377.661 tolarjev, za oglase na Televiziji Kranj 821.000 tolarjev, za predvolilna zborovanja 48.750 tolarjev, za konvencijo 3.095.000 tolarjev, za Mlade liberalne demokrate 2.600.000 tolarjev in za zaključno prireditev 300.000 tolarjev. Skupaj torej 17.440.331 tolarjev, z vključenim DDV pa kar 20.928.397,20 tolarjev. Avtentičnost Večerovega gradiva je potrdil tudi vodja Kacinovega volilnega štaba Milan Podgoršek. Novinarja Večera sta v nadaljevanju skušala tudi sama preveriti točnost nekaterih podatkov. Med njimi so bili oglasi za Jelka Kacina, objavljeni na prvih straneh Gorenjskega glasa, ki so bili po mnenju nekdanjega direktorja Gorenjskega glasa Marka Valjavca naročeni in kasneje tudi plačani s strani kranjskega odbora LDS in ne centrale stranke. S tem je bil potrjen sum, da je Liberalna demokracija Slovenije kršila zakon o financiranju volilne kampanje, ki med drugim prepoveduje plačevanje z drugih računov. Vrsta člankov, ki so bili objavljeni v Večeru, utemeljeno nakazuje, da naj bi kandidat za poslanca LDS za gorenjsko regijo Jelko Kacin porabil v volilni kampanji leta 2000 več kot 20 milijonov tolarjev. Še več, vse kaže na to, da je Liberalna demokracija zbirala denar za volilno kampanjo na vzporednem računu in s tem dodatno kršila zakonodajo. Računsko sodišče, izvoljeno predvsem z glasovi poslancev LDS, je 19. decembra 2003 odgovorilo, da ne namerava ponovno preveriti poslovanja LDS na volitvah leta 2000. V Sloveniji ne deluje učinkovit sistem nadzora financiranja volilnih kampanj vladnih strank. S tem so podani vsi pogoji za korupcijo. Omenjena odločitev računskega sodišča meče senco na njegovo neodvisnost. Po raziskavi MNZ, ki jo je izvedla FDV med visokimi javnimi uslužbenci slovenske državne uprave, je od strankarsko opredeljenih vodilnih uslužbencev kar 38% članov LDS, 24% članov ZLSD, 20% članov SLS ter samo 10% članov SDS ter 7% članov N.Si. Takšna več kot dvotretjinska opredeljenost vodilnih v državnem aparatu v korist največjih vladnih strank, ki med drugim izvaja tudi javne razpise za financiranje investicijskih poslov iz državnega proračuna, omogoča še ugodnejše pogoje za bohotenje korupcije in klientelizma. Nebrzdano in nepravično ter z delom nezasluženo osebno bogatenje politikov, članov, simpatizerjev LDS in ZLSD ter njihovim sorodnikom je omogočeno tudi s križnim članstvom v številnih nadzornih svetih v državnih in z njimi povezanih privatnih podjetjih, kjer se izplačujejo velike sejnine in še večje nagrade. To je bil glavni motiv predsednika vlade Antona Ropa, zaradi katerega je pred letom dni arogantno zavrnil zahtevo opozicije po vsaj tretjinski navzočnosti strokovnjakov, ki bi jih v nadzorne svete javnih podjetij predlagala opozicija. Septembra 2003 je za 181 številko poslovnega dnevnika Finance nekdanji direktor NLB Marko Voljč povedal naslednje: »V letu 1998 sta nas v banki obiskala ministra Tone Rop in Igor Bavčar (oba tudi podpredsednika LDS) in nam predlagala, naj sprejmemo predlagano 30 odstotno znižanje plač, za katero se je zavzemal tedanji podpredsednik vlade Marjan Podobnik. Ko smo jih vprašali, kako naj to pokompenziramo, sta nam dejala: »Fantje, znajdite se«. Povišali smo sejnine v nadzornih svetih hčerinskih bank…(kjer so bili člani uprave NLB člani NS)« Komentar o tem, kako vodilni ljudje LDS in ministri v vladi ne skrbijo za javno dobro ampak klientelistično strežejo lobističnim interesom, ni potreben. Zaradi utemeljene bojazni, da bodo politiki vladajoče koalicije ter osebe, – ki so bile z njihovim vplivom imenovane na pomembna mesta v javnih podjetjih, organih preiskave in pregona in nacionalnih medijih ali sponzorirane z denarjem javnih in državnih podjetij – skušale preprečiti kakršnokoli resno preiskavo sumov korupcije, klientelizma in pranja denarja v povezavah med vlado RS, javnimi podjetji v večinski državni lasti ter politiki vladajočih strank v RS predlagamo, da Državni zbor RS po opravljeni razpravi sprejme naslednje SKLEPE: 1. Generalno državno tožilstvo naj preko vlade RS najkasneje do 5. junija poroča Državnemu zboru RS o ugotovitvah v preiskavi suma korupcije v razmerju Mobitel – Svema – Erikson. 2. Urad za preprečevanje pranja denarja naj v okviru svojih zakonskih pooblastil preko vlade RS do 30 junija 2004 preveri vse finančne transakcije med podjetjema v večinski državni lasti Telekom in Mobitel ter privatnimi podjetji Svema, Ultra, GIP Beton MTO Zagorje, BB 22, Agencija 41, Avtofon Šentjernej, Skynet in Radiosistemi d.o.o. Radomlje ter preko vlade RS poroča DZ najkasneje do 10 julija 2004. 3. Vlada RS naj najkasneje do 31 maja 2004 pojasni, zakaj je v odgovoru na poslansko vprašanje dr. Andreja Bajuka o državnih pomočeh zagorskemu podjetju Ultra navajala netočne podatke, kdo je za zavajanje DZ RS odgovoren in kakšni ukrepi so sproženi proti njim? SKUPINA POSLANCEV