Zahteva za sklic izredne seje (21. maj 2004)

Skupina poslancev je vložila zahtevo za sklic izredne seje o korupciji, klientelizmu in pranju denarja v povezavi med vlado in pomembnimi gospodarskimi družbami Skupina poslancev je vložila zahtevo za sklic izredne seje o korupciji, klientelizmu in pranju denarja v povezavi med vlado in pomembnimi gospodarskimi družbamiDRŽAVNI ZBOR REPUBLIKE SLOVENIJE SKUPINA POSLANK IN POSLANCEV Ljubljana, 21. maj 2004 DRŽAVNI ZBOR REPUBLIKE SLOVENIJE PREDSEDNIK g. Borut Pahor ZADEVA: Zahteva za sklic izredne seje Državnega zbora Republike Slovenije Na podlagi 85. člena Ustave RS ter prvega odstavka 58. člena Poslovnika Državnega zbora RS (Uradni list RS, št. 35/2002) podpisani poslanke in poslanci zahtevamo, da skličete izredno sejo Državnega zbora najkasneje v 15 dneh po vložitvi zahteve z naslednjim DNEVNIM REDOM: 1. Problematika korupcije, klientelizma in pranja denarja v povezavah med vlado RS, javnimi podjetji oz. gospodarskimi družbami v večinski državni lasti ter politiki vladajočih strank v RS ter problematika učinkovitosti državnih organov pri preprečevanju velikih goljufij in naklepnih stečajev hranilnic (gradivo je v zahtevi za sklic izredne seje) RAZLOGI ZA SKLIC IZREDNE SEJE DRŽAVNEGA ZBORA: V skladu s 3. odstavkom 58. člena Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije vam razloge za obravnavo te točke na izredni seji DZ oz. gradivo, o katerem naj odloča Državni zbor RS posredujemo v prilogi zahteve za sklic izredne seje Državnega zbora Republike Slovenije. GRADIVO K TOČKI 1. ZAHTEVE ZA SKLIC IZREDNE SEJE DRŽAVNEGA ZBORA REPUBLIKE SLOVENIJE 1. točka dnevnega reda: Problematika korupcije, klientelizma in pranja denarja v povezavah med Vlado RS, javnimi podjetji oz. gospodarskimi družbami v večinski državni lasti ter politiki vladajočih strank v RS ter problematika učinkovitosti državnih organov pri preprečevanju velikih goljufij in naklepnih stečajev hranilnic V skladu s Poslovnikom DZ predlagamo, da se ob obravnavi te točke dnevnega reda na sejo DZ povabijo: – Generalnega državnega tožilca ali njegovega namestnika – Predsednika državne revizijske komisije – Predsednika uprave Telekoma – Predsednika uprave Mobitela – Predsednika sveta LDS Gregorja Golobiča – Nekdanjega direktorja Telekoma Marjana Podobnika – Predsednika uprave Pošte Slovenije g. Alfonza Podgorelca – Nekdanjega direktorja uprave RS za Telekomunikacije g. Zvonka Bajca – Nekdanjega državnega sekretarja na MPZ g. Mira Rozmana V imenu predlagateljev bodo to točko dnevnega reda na seji DZ predstavili Janez Janša, dr.Andrej Bajuk in Sašo Peče. Obrazložitev: I. Slovenijo so v zadnjih letih pretresali številni škandali, od stečajev hranilnic, SIB banke do Sigme in Oriona, katerih skupne značilnosti so bile naslednje: – lopovščina je praviloma prišla na dan zaradi pritožb prizadetih, novinarskih raziskovanj ali vprašanj opozicije v parlamentu – v malverzacije in lopovščine so bili praviloma vmešani posamezniki iz ali blizu oblastni politiki – preiskovalni organi so se praviloma vključili v preiskavo šele po pritisku javnosti in opozicije (npr. SIB) – prizadeti oz. oškodovanci praviloma niso dobili nazaj svojega premoženja, ali pa je bila poprava škode omejena na ljudi z zvezami z oblastno politiko (primer Zbiljski gaj) – osumljeni korupcijskih ravnanj ali tisti, ki so se neposredno okoristili z lopovščinami, so praviloma obdržali tako pridobljeno premoženje – nobena velika lopovščina, odkrita v zadnjih desetih letih, še ni doživela pravnomočnega sodnega epiloga, po katerem bi bili obsojeni najbolj odgovorni To je skupna značilnost vseh velikih afer zadnjega desetletja v Sloveniji: 1. RDEČI KRIŽ. V afero Rdeči Križ so bili neposredno vmešani člani oblastnih strank (generalni sekretar RK je bil celo kandidat ZLSD na državnih volitvah), denar RK se je posojal brez meril po osebnih in političnih zvezah, izplačevale so se neupravičeno visoke plače in nagrade. Afera je močno škodovala ugledu humanitarnih organizacij v Sloveniji. Trajalo je mesece, da je prišlo do kadrovskih menjav v organizaciji. Nihče ni bil nikoli aretiran ali priprt. Preiskovalni postopek je bil začet z veliko zamudo. Sodnega epiloga še vedno ni nikjer na vidiku. 2. ELAN. V začetku leta 1990 je begunjsko podjetje Elan doživelo finančni zlom. Kriminalisti so vložili 29 kazenskih ovadb, med drugim zaradi suma zlorabe pooblastil, položaja in pravic odgovorne osebe, neupravičene uporabe ter ponarejanja in uničevanja poslovnih listin, povzročitve stečaja, dejanja goljufije. Nihče od odgovornih ni bil pravnomočno obsojen na nepogojno zaporno kazen. Sodnik Anton Šubic je eno od sodb namerno pisal toliko časa, da so potekli vsi roki. Potem se je z zadevo Elan ukvarjala parlamentarna preiskovalna komisija, ki je ugotovila, da je uprava (Uroš Aljančič in Pavel Koder) prenesla kapital na by-pass podjetja. Državljani RS in varčevalci Les banke so bili oškodovani za tisoče milijonov tolarjev. Škoda jim ni bila nikoli povrnjena. Po ponovnem nakupu Elana od hrvaškega lastnika in sanaciji podjetja z državno pomočjo si je nova uprava Elana, ki jo je postavila vladna institucija, izgovorila nagrado v višini 1,4 mlrd tolarjev za prvi dve leti oz. 3 mlrd za 4 leta. Vlada si je ob takšni zlorabi javnih sredstev zatiskala oči, vladne institucije pa so prelagale odgovornost ena na drugo. 3. PRIMER PETEK. Zaradi svojega profesionalnega novinarskega dela in razkrivanja koroškega gospodarsko – kriminalnega podzemlja je bil Miro Petek konec februarja 2001 brutalno napaden in močno poškodovan. Primer se je na policiji in tožilstvu dolgo časa omalovaževal in šele po letu dni in selitvi iz Slovenjgraškega sodišča na Mariborsko je bilo kaznivo dejanje povzročitve posebno hudih telesnih poškodb prekvalificirano v poskus umora. Pravzaprav je organe pregona k večji aktivnosti prisilila šele opozicija z napovedjo ustanovitve ter aktivnim delom preiskovalne komisije ter večja angažiranost stanovskih kolegov Mira Petka, ki so zaprosili za pomoč mednarodno zvezo novinarjev. Po dolgi preiskavi je stekel sodni proces proti domnevnim izvajalcem poskusa umora, medtem ko proti naročnikom ni stekel še noben postopek. 4. NLB – SIGMA. Revizijska družba Accenture je ocenila, da bi moral biti proračun informacijskega sistema Sigma, za katerega so do konca 2002 v NLB porabili čez 18 milijard tolarjev, manjši za okoli 30 odstotkov. Kljub velikanskim stroškom sistem dolgo časa ni deloval, kar je povzročilo velike težave komitentom in uslužbencem največje slovenske banke. Kljub očitnemu sumu nevestnega poslovanja ter jasnim indicem kaznivih dejanj ni stekla nobena preiskava, predsednik uprave NLB pa je za »nagrado« dobil celo višji položaj pri bančni skupini KBC, tretjinski lastnici NLB. 5. SKLAD ZA IZGRADNJO NOVE PEDIATRIČNE KLINIKE. Nepravilnostih je razkril tednik Mag. Predsednica uprave Ustanove sklada za izgradnjo nove pediatrične klinike in podjetnik, ki je bil hkrati član sklada, sta sklenila škodljivo depozitno pogodbo za posojilo na odpoklic. Na sodišču je podan obtožni predlog zoper oba odgovorna, a sodnega epiloga ni nikjer na vidiku. Vpletene so iste osebe kot pri aferi Rdeči križ. 6. VIATOR & Vektor – nakup in prodaja Sistemske tehnike. Sume nezakonitosti je razkril tednik Mladina. Vlada je prodala 80 odsototni delež koroškega podjetja Sistemska tehnika zasebnemu podjetju VIATOR˛&VEKTOR za 460 milijonov SIT. V&V je nato delež prodal avstrijskemu podjetju Steyr za bistveno večjo ceno. Vlada je tako prodala edini donosen del slovenske vojaške industrije podjetju, ki je povezano s politiki LDS in ZLSD ter ostalimi vpletenimi iz afere SIB. Vlada je naredila notranjo revizijo in sporočila, da je bilo s prodajo vse v redu. Noben preiskovalni postopek ni stekel kljub očitnemu oškodovanju državnega premoženja. 7. MESTNA OBČINA LJUBLJANA. Na nepravilnosti v MOL je neprestano opozarjala mestna opozicija. Revizijska hiša je v poročilu računovodskih izkazov za leto 2002 ugotovila, da poleg tega, da je bil proračun oškodovan za najmanj 5,6 milijarde tolarjev, potrebno pa je prišteti oškodovanje pri prodaji in nakupu SIB (3,5 mlrd SIT), našla vrsto nepravilnosti in dokaze negospodarnega ravnanja, najbolj sporno je kupčkanje z zemljišči (neurejene evidence, nakup zemljišča za gradnjo nogometnega stadiona, veriženje z zemljišči na Taboru, Nebotičnik, Trnovo, Komenskega cesta). Veliko nepravilnosti je pri naložbah v Holding Ljubljana, dokapitalizacije Gospodarskega razstavišča, prenosu premoženja v last javnega podjetja VO-KA…, neurejene so terjatve, njihovo uskaljevanje in izterjatve…. Nobena preiskava ni stekla, nobenih ovadb ni bilo vloženih s strani tožilstva, odgovorni za nezakonita ravnanja skoraj v celoti še naprej opravljajo svoje funkcije. 8. SIB. Svetniška skupina SDS je v začetku leta 2002 poslala številne prijave o oškodovanih v SIB banki oz. pri prodaji delnic SIB banke Energetiki. Na zahtevo opozicije je lani aprila in letos marca državni zbor opravil izredno sejo. Slovenska investicijska banka je bila že na samem začetku (leta 1990) ustanovljena kot politična banka z vidnimi člani ZLSD na čelu. Iz poslovnega poročila o poslovanju banke v preteklih letih je razvidno, da je JP Energetika ob nakupu banke delnice močno preplačala, banka pa bi brez tovrstnega prevzema in svežega kapitala že takrat propadla. Za poslovanje banke so značilne še dvomljive terjatve in odpisi le teh. Šele po pritisku opozicije in javnosti je stekla omejena preiskava, ki se je zaključila že konec leta 2003, ne da bi segla do tistih, ki so sporne odločitve sprejemali in vsi po vrsti spadajo med visoke sedanje ali nekdanje funkcionarje LDS in ZLSD. 9. ORION. Na afero je opozorila POP TV, na zahtevo opozicije pa je marca letos državni zbor opravil izredno sejo. Analiza dogodkov v Orionu in Pay Consultingu kaže, da sta družbi v preteklih letih kršili slovenske predpise in da obstaja utemeljen sum velike davčne utaje. Osnova afere so goljufiva oderuška posojila, s katerimi so bili kreditojemalci pripeljani na rob eksistence ter nenavadni posli nekaterih notarjev. Po mnenju pravnih strokovnjakov so se opravljali tudi mnogi navidezni posli. Z družbo Orion je sodelovala tudi vladajoča LDS (najem avtomobilov). Preiskava je stekla z veliko zamudo, preiskovalci pa so ob zapoznelih hišnih preiskavah ugotovili, da je bilo veliko dokumentacije odnešeno v tujino. 10. FALCON. Afero je pred javnostjo razgali dnevnik Delo. Vlada je z nakupom prerazkošnega vladnega letala Falcon 2000 oškodovala državni proračun za veliko vsoto. Nakup razkošnega letala je bila zgrešena investicija, kar je priznala tudi sama vlada, ki je potem dala letalo v najem (za 125 tisoč dolarjev na mesec). Izračuni neodvisnih ekonomskih strokovnjakov kažejo, da je bila tudi najemna pogodba sklenjena v škodo davkoplačevalcev. Odgovornosti za zgrešeno investicijo ni prevzel nihče, nobena preiskava ni stekla niti v zvezi z sumi o sporni oddaji letala v najem. 11. ZBILJSKI GAJ. V aferi Zbiljski gaj, ki so jo novinarjem in opoziciji razkrili prizadeti, je neznano kam izginila večina od desetih milijard tolarjev, za kolikor naj bi upniki prijavili terjatev v stečajnem postopku Meblesa. Kriminalisti raziskujejo, kam so izginile kupnine za stanovanja, s katerimi bi morala investitorja vračati posojila. Kupci stanovanj so bili opeharjeni in brez prave zaščite države, razen par redkih izjem, ki so blizu vladajoči garnituri. Septembra lani so bile podane kazenske ovadbe zaradi zlorabe položaja zoper nekdanje vodstvo meblesa IMS in nekdanje vodstvo Doma starejših občanov v Medvodah. Kljub vladnim obljubam se reševanje problema ne premakne nikamor. 12. ZAVAROVALNICA TRIGLAV. Člani vodstva Zavarovalnice Triglav so se odločili, da bodo sami sebi prodali deleže Zavarovalnice Triglav. Nato so leta 2002 delno prodali svoje deleže, odkupil jih je DU Triglav. Cena naj bi dosegla 11-kratnik nominalne prvotne cene oz. po nekaterih informacijah kar 22-kratnik. Predsednici uprave so v Zavarovalnici Triglav potem, ko so jo skupaj s članom uprave razrešili, podarili tudi milijonsko odpravnino v višini 54 milijonov. Ostal ji je tudi znaten lastniški delež, ki prav tako prinaša milijonske dividende. Po dolgem oklevanju in čakanju so bile podane kazenske ovadbe zoper predsednico uprave zaradi suma gospodarskega kriminala. Postopek pa se ni doslej premaknil nikamor. 13. AFERA STEČAJNI UPRAVITELJI – PODJETJE POMPE. Po pritožbah oškodovancev je stekla kriminalistična preiskava, povezana s 785 milijonov tolarjev težkim finančnim škandalom, ki so ga povzročili štirje mariborski stečajni upravitelji. Ti so zasebnemu podjetju Pompe iz Maribora posojali denar iz stečajne mase propadlih mariborskih podjetji, sedaj pa tega denarja ne morejo izterjati. Pompetu so posodili okoli 800 milijonov tolarjev, denar je prišel med drugim iz Tama, Aerodoroma Maribor, Gradisa… Danes dolgovi Pompeta znašajo 3,9 milijarde tolarjev. Družba Pompe je vložila predlog za prisilno poravnavo. Preiskava je počasna, zaplemb nezakonito pridobljenega premoženja ni niti v preventivnem smislu, že tako oškodovani brezposelni nekdanji delavci mariborskih podjetij izgubljajo še možnost delnega poplačila neizplačanih plač iz stečajne mase. Predvsem po zaslugi preiskovalnih novinarjev so bile odprte še številne druge gospodarsko – kriminalne in korupcijske zadeve, med katerimi je edino v primeru preiskave v Komunali Novo mesto nastal vtis, kot da se preiskovalni organi problema lotevajo z vso resnostjo in brez sumov političnega vpliva. Česa podobnega ne moremo trditi za primere sumov korupcije pri preiskavi zlorab delitve avtoprevozniških dovolilnic, nakupu državnega stanovanja nekdanjega generalnega sekretarja LDS, lastninjenju BTC, operacijskih mizah v KC, aferi Šuštar itd. Prav tako niso dobile sodnega epiloga številne starejše gospodarsko-kriminalne ali finančno – kriminalne afere (nekatere omenjamo posebej), ki so bile pretežno odkrite pri reviziji lastninjenja s strani nekdanje SDK, kajti oblastna naveza LDS – ZLSD je celo s spremembo kazenskoprocesne zakonodaje preko skrajševanja zastaralnih rokov za tovrstna kazniva dejanja onemogočila sodni razplet ter posledično tudi povrnitev škode oškodovancem. Tako so brez sodnega razpleta ali celo brez preiskave ostali primeri črpanja ogromnih sredstev iz bančne skupine LB, primer Primex, brežiški Hypoco, oškodovanje več kot 400 ljudi v primeru Cardo, oškodovanje tisočev v primeru DADAS, malverzacije povezane z igralnico HIT, Metalka Commerce, Ona On, Optimizem, stečaji številnih hranilnic, Slovin, Smelt, Tam, Stanovanjski sklad, Videm Krško, nakupu policijskega čolna itd. II. Mednarodni inštitut za razvoj menedžmenta (IMD), s sedežem v Švici, je že šestnajstič izdal svoje letno poročilo o relativni konkurenčnosti gospodarstev držav, med katerimi je že več let vključena tudi Slovenija. V tem zadnjem poročilu v katerem je vključenih 9 regij in 51 držav, se je Slovenija uvrstila na 45. mestu, kar predstavlja padec za 10 mest v zadnjih dveh letih (2000: 36, 2001: 38, 2002: 35, 2003: 40 ter 2004: 45). To obširno analitično in primerjalno delo, ki je postalo neizogibna referenca za državnike, podjetnike in strokovnjake po celem svetu, temelji na merjenju 327 dejavnikov, ki vplivajo na konkurenčnost določenega gospodarstva. Ti dejavniki so združeni v 4 sklope preko katerih se meri ne samo globalna učinkovitost gospodarstva marveč tudi učinkovitost vlade (»government efficiency«), podjetniška učinkovitost (»bussiness efficiency«) in razpoložljive infrastrukture (temeljne, znanstvene in tehnološke, vključno z zdravstvenimi indikatorji ter prevladujočim vrednostnim sistemom). Glede na to, da se je Slovenija uvrstila na 45. mesto te lestvice, je pomembno razkriti kateri so tisti dejavniki, ki v zadnjih letih vplivajo negativno. Globalna učinkovitost gospodarstva se je relativno izboljšala saj se je po njej Slovenija uvrstila na 33 mesto, kar je nad povprečjem prejšnjih štirih let (2000: 35, 2001:39, 2002: 31, 2003: 41 ter 2004: 33). In čeprav po razporeditvi razpoložljive infrastrukture Slovenija tudi pada na lestvici (2000: 31, 2001: 30, 2002: 30, 2003: 37 ter 2004: 38), je njeno mesto še vedno bolšji kot 45. Učinkovitost vlade je v celotnem petletnem obdobju negativno vplivala na globalno konkurenčnost našega gospodarstva, saj je vsako leto uvrstila Slovenijo na nižje mesto kot ga je dosegla na podlagi vseh sklopov (2000: 41, 2001: 44, 2002: 42, 2003: 47 ter 2004: 47). Na tem področju se upoštevajo dejavniki kot na primer splošna učinkovitost in spoštovanje gospodarske zakonodaje (njena učinkovitost ter dejansko izvajanje glede tujih investicij, protekcijonizem, regulativno okolje na področju finančnih institucijitd.), razporeditev davčnega bremena, učinkovitost davčne administracije, zadolženost države na domačem trgu in v tujini, realne obrestne mere, preglednost javnih financ, zaščita zasebne lastnine, preglednost in enakopravnost potencialnih dobaviteljev na področju javnih naročil, obseg sive ekonomije, realne možnosti za ustanavljanje novih podjetij, itd. Najbolj pa so na dokončno uvrstitev Slovenije na 45 mesto vplivali dejavniki v sklopu, ki meri podjetniško učinkovitost. V zadnjem petletnem obdobju je ravno v tem sklopu evidentiran največji padec, kar za 19 mest v zadnjih dveh letih (2000: 36, 2001: 40, 2002: 32, 2003: 38 ter 2004 51). Čeprav je za boljšo konkurenčnost našega gospodarstva nujno potrebno ukrepati in delovati na vseh področjih, je predvsem jasno, da največjo pozornost zahtevajo dejavniki, ki sestavljajo sklope po katerih se meri neučinkovitost delovanja vlade, a predvsem podjetniška (ne)učinkovitost. V tem smislu in v zvezi z vprašanji korupcije in klientelizma, pa je nadvse pomembno, da se zavedamo, dveh ključnih dejavnikov, ki so uvrstili našo državo na najnižja mesta med analiziranimi državami in regijami. Gre namreč za trgovanje na podlagi notranjih informacij (60. mesto) ter učinkovitost nadzora nad upravo (58. mesto). Trgovanje na podlagi notranjih informacij, ki je že v prejšnjih letih uvrščal Slovenijo na najnižja mesta, je eden od najbolj znamenitih dejavnikov in podlaga za razcvet korupcije in klientelizma. Velika večina podjetij v katerih ima država večinske deleže preko raznih skladov (kot na primer pokojninski in odškodninski sklad) načrtno posluje le preko sivega trga in ne na organiziranem trgu vrednostnih papirjev. Delnice in deleži v državni lasti se prodajajo na sivem trgu brez pravega nadzora. Kar se tiče (ne)učinkovitost nadzora nad upravo, pa velja poudariti, da se v podjetjih v katerih ima država večinski ali pretežni delež država ta nadzor izvaja preko nadzornih odborov v katere vlada imenuje svoje predstavnike. Še tako bežni pregled imen, katerim je vlada zaupala to odgovornost pa kaže, da gre v večini za osebe, ki pripadajo isti politični opciji in predstavljajo strogo zaokroženo skupino ljudi, ki je klientelistično povezana z vladajočo politiko. III. Urad vlade RS za preprečevanje korupcije je 4.7.2003 obvestil Državno tožilstvo Republike Slovenije, da obstaja verjetnost korupcijskih ravnanj v primeru poslovanja švedskega proizvajalca opreme za mobilno telefonijo Ericsson, v katera bi lahko bili vpleteni tudi slovenski državljani. O sumu korupcije v tej zvezi so obširno poročali nekateri mediji v tujini, ki so bili deloma povzeti tudi v Sloveniji. Vendar je zadeva nenavadno hitro poniknila iz javnosti. Urad za preprečevanje korupcije je prijavo tožilstvu poslal na podlagi naslednjih navedb, ki jih je 9.6.2003 uradu poslal direktor Digitel d.o.o F. Čimažar, ki je o tem obvestil tudi Ambasado ZDA v Ljubljani: »Spoštovani! Javno znano dejstvo je, da švedski ter švicarski organi preiskujejo korupcijsko afero švedskega Ericssona v višini več kot 500 mio švicarskih frankov. O aferi sta poročala tudi nemški Spiegel ter agencija Reuters. Spiegel je v navedbah neposredno vpletel tudi Slovenijo. Razlog za uvedbo preiskave so bila denarna nakazila v letu 1998 in 1999 v višini 2,5 milijarde švedskih kron, ki jih je realiziral Ericsson na račun neke odvetniške pisarne v Švici. V slovenski javnosti se je izoblikoval sum, da je švedsko podjetje potencialno poizkušalo s podkupninami pridobiti pri enem od izvajalcev storitev GSM telefonije v R Sloveniji naročilo za dobavo opreme za UMTS. Vendar je po našem prepričanju takšno sklepanje napačno in to iz sledečih razlogov: ? dobaviteljske pogodbe, lansirana naročila, izvršene dobave ter plačila za opremo GSM 900/1800 so bili lansirani v letih 1995, 1996 ter 1997, torej bistveno prej kot je slovenskemu operaterju uspelo pridobiti ustrezna dovoljenja ter koncesije. Dejstvo je, da je bilo prvo omrežje zgrajeno leta 1997, kasneje so sledile samo razširitve, ? Ericsson je imel v Sloveniji kot dobavitelj dobro pozicijo, kar niti ne čudi, saj je že ves čas vodilni proizvajalec telekomunikacijske opreme. Sklepamo, da mu ni bilo potrebno »dodatno vlaganje« v osvajanje trga. Postal je pač hišni dobavitelj, kar sploh ni neobičajno, saj je tovrstnih primerov kar precej, ? vsekakor pa ne gre zanemariti možnosti, da pa je bil pripravljen sprejeti bistveno večjo kupnino na zahtevo kupca in razliko »parkirati« na tretjih računih, v tem primeru pri švicarskih odvetnikih, kar je pravzaprav predmet preiskave na Švedskem in v Švici, ? v Sloveniji so v letih 1996, 1997, predvsem pa leta 1998 potekali zelo čudni postopki za podeljevanje najprej radijskih dovoljenj, kasneje pa koncesij. Nesporno dejstvo je, da je Mobitel pridobival vsa dovoljenja mimo zakonitih postopkov, da se ostalim ta dovoljenja niso podeljevala in to kljub pravnomočnim sodnim odločbam izdanim na podlagi tožb glede neizdajanja dovoljenj. O vseh postopkih podeljevanj je odločala Vlada, čeprav za to ni bila pristojna. Vlada je izdajala čudne sklepe in uredbe, o katerih po našem v védenju ni nikoli razpravljala in za katere ni bilo podlage v zakonih, prav tako pa za to ni imela pooblastil, ? v letih 1996, 1997 in 1998 so bile vse odločitve in postopki v zvezi s podeljevanji dovoljenj in koncesij Mobitelu napol tajni, v nasprotju z zakonom, prišlo je do prirejanja, celo ponarejanja uradnih dokumentov. Po našem prepričanju namen teh dejanj ni bil razvoj mobilnih telekomunikacij ter tržnih storitev, ampak vzpostavitev enega od največjih investicijskih projektov v Sloveniji ter enkratna priložnost za nezakonito pridobitev velikanskih sredstev. Glede na vse navedeno utemeljeno sklepamo, da je Mobitel v letih 1997, 1998 ter 1999 preko svojega dobavitelja na račun odvetniške pisarne v Švici transferiral znatna sredstva, ki so bila v nadaljevanju uporabljena: – za nagrajevanje ljudi, ki so odločali o izdajanju dovoljenj Mobitelu, – za nagrajevanje ljudi, ki so s svojo politično močjo ter vplivi omogočali Mobitelu protiustavno monopolno delovanje, – za nagrajevanje ljudi, ki so odločali o podeljevanju koncesij, – za nagrajevanje ljudi, ki še vedno preprečujejo, da bi sodišča odločala o spornih dejanjih izvršne oblasti pri podeljevanju dovoljenj oz. koncesij za GSM storitve. Po našem prepričanju za stanje, ki je bilo vzpostavljeno na sektorju GSM telefonije v Sloveniji, ni racionalnih razlogov, ampak je bil edini cilj, da vplivni posamezniki, ki izhajajo iz političnih in gospodarskih elit pridobijo čim večjo materialno korist. Pričakujemo, da bo naslovni urad storil vse kar je potrebno, da razišče ter ugotovi: – kdo so pravne in fizične osebe iz Republike Slovenije in so opravljale konzultantske storitve za Ericsson ter prejemale honorarje od švicarskih odvetnikov, – kako so bile te osebe povezane z najvišjimi predstavniki izvršne politične oblasti. Za kakršnekoli dodatne informacije ter podatke smo vam vedno na voljo.« Po informacijah iz tujine zadeve intenzivno preiskujejo preiskovalni organi v Švici in na Švedskem. Slovenska javnost vse do 44. Izredne seje ni bila obveščena o kakršnihkoli ukrepih slovenskih preiskovalnih organih. IV. Sedanji predsednik sveta LDS in nekdanji generalni sekretar iste stranke je bil kot glavni kadrovik največje vladne stranke in vladne koalicije skupaj z nekdanjim podpredsednikom LDS, finančnim ministrom in sedanjim predsednikom vlade desetletje v odločujočem položaju, ko se je na mesta članov nadzornih svetov in uprav v javnih podjetjih postavljalo vodilne ljudi. Pod krinko t.i. strokovnosti se je v desetletju spletla mreža političnih, osebnih in sorodstvenih povezav, ki popolnoma obvladuje vsa monopolna ter nekatera najbolj donosna javna podjetja v večinski državni lasti. Ta podjetja, vodena ali popolnoma nadzorovana s strani politikov vladajoče koalicije, velike posle dodeljujejo privatnim podjetjem, ki jih vodijo člani ali simpatizerji vodilnih politikov vladnih strank. Poleg tega sklepajo pretežno fiktivne ali pristranske pogodbe o poslovnem sodelovanju s posameznimi politiki, novinarji ali z njim povezanimi osebami. Najbolj tipična primera sta državni podjetji Telekom in Mobitel. Telekom je tako aprila leta 2000 plačal 38.000.000 SIT za projekt »Slovenija gre naprej«. To geslo je na volitvah istega leta odkupila LDS in sicer za simbolično vsoto. Dejanske stroške je očitno pokril Telekom. V časniku Finance so bila v začetku aprila leta 2004 objavljena nekatera sponzorstva, ki jim je kot direktor Telekoma botroval Marjan Podobnik. Dejanski podatki kažejo, da Marjan Podobnik še zdaleč ni bil najrazsipnejši upravitelj tega državnega podjetja. V letu 2000 je namreč za različna sponzorstva porabil 32.000.000 SIT, medtem ko je njegov predhodnik in kadrovski izbor Gregorja Golobiča Peter Tevž v istem letu za sponzorstva razdelil preko 300.000.000 tolarjev. V letih 1999 in prej so bile te vsote še bistveno večje. Veliko državnega denarja se je odlilo tudi preko spornih pogodb, ki jih je Telekom sklepal z različnimi naslovi. Tako je Telekom januarja 2000 sklenil pogodbo o pravnem svetovanju z odvetnikom Senico, ki mu je Telekom plačeval pavšalni znesek 500.000 tolarjev na mesecev, medtem ko je vsako konkretno storitev Senica še dodatno zaračunal po izjemno visoki tarifi. V času, ko je bila podpisana pogodba z odvetnikom Senico, je bilo v Telekomu redno zaposlenih 18 pravnikov, prav tako pa je Telekom že imel pooblaščenega advokata za zastopanje. Bolj kot potreba po dodatni pravni pomoči 24 ur na dan je k podpisu pogodbe med Telekomom in odvetnikom Senico verjetno prispevalo prijateljevanje Senice z vodilnimi politiki LDS. Leta 2000 je bil v tem času pri njem zaposlen tudi politik LDS in sedanji generalni sekretar vlade Mirko Bandelj. Iz postavke »stroški intelektualnih in osebnih storitev«, ki je na Telekomu znašala okrog 650.000.000 letno ter iz postavke »stroški sejmov, reklame in propagande«, ki je v času Petra Tevža na Telekomu znašala do 2.600.000.000 letno (Marjan Podobnik jo je znižal na 1.700.000.000, Peter Grašek pa na 900.000.000 SIT) je bilo mogoče plačevati ves vrste dejanskih in namišljenih stroškov. Državna podjetja, ki jih obvladujejo politiki vladajoče koalicije, mnogokrat sponzorirajo vrhunske športnike, njihove klube, zveze, trenerje, selektorje in posamične nastope ali odprave, ti pa v zameno potem kandidirajo na listi LDS (npr. Mima Jaušovec) ali nastopajo v njihovih volilnih reklamah (npr. Tomaž Humar). Tipičen primer suma klientelizma in korupcije velikega obsega je delovanje predsednika sveta LDS Gregorja Golobiča. V času, ko je bil glavni kadrovnik vladajoče koalicije, so odgovorni v državnem podjetju Mobitel s preplačanimi ali navideznimi posli in prelivanjem sredstev v privatno zagorsko podjetje Ultra omogočili velike dobičke skupini simpatizerjev in članov LDS. Na enak način so preko Mobitela omogočili nastanek Debitela in s tem velikanske dobičke in prihodke skupini politikov LDS okrog nekdanjega vodilnega člana te stranke Boruta Razdevška. Politik LDS in mestni svetnik te stranke v Ljubljani Razdevšek je bil leta 1996 najprej postavljen za vodjo dobičkonosnega projekta GSM v Mobitelu in od takrat so vsa dela pri postavljanju GSM omrežja prenesli na Ultro d.o.o., Cesta Otona Zupančiča 23a, Zagorje, ki je v lasti članov in simpatizerjev LDS ter osebnih prijateljev Gregorja Golobiča. Ultra je naenkrat izvajala vsa gradbenoinstalacijska, montažna in ostala dela za Mobitel. Jeseni leta 1999 je bil Razdevšek poslan v Debitel, ki mu je Mobitel prepustil velik del najbolj dobičkonosnih poslov. Še prej je Mobitel podpisal nekaj donosnih pogodb z Ultro, ki je v tem času gradbena dela prepustila podjetju GIP beton MTO Zagorje, sama pa se je lotila dobav sistemov za nadzor, ki so bili sicer v svetu že razviti, elektronski deli pa na daljnem vzhodu dostopni za nizke cene. GIP beton MTO Zagorje je čez noč postalo super uspešno podjetje. Zaposluje večinoma nizkokvalificirano delovno silo, vendar je leta 2001 ustvarilo za preko 16.000.000 SIT dobička na zaposlenega, kar je to podjetje po ustvarjenem dobičku na zaposlenega uvrstilo pred skoraj vsa visokotehnološka podjetja v Sloveniji, na 25. mesto med vsemi podjetji in na prvo mesto med podjetji v industriji in gradbeništvu. Direktor in solastnik tega podjetja Gabrijel Brezovar (drugi solastnik je Urbanija Miloš, hkrati solastnik Ultre) je naenkrat postal velik bogataš in sponzor številnim posameznikom in dogodkom, večinoma v povezavi s politiki vladnih strank. Nedeljski dnevnik ga je v promocijski akciji Toneta Fornezzija-Tofa za osebnost leta 2003 uvrstil med najbolj priljubljene Slovence in ga razglasil za dobrotnika leta. Krog (vladajoči politiki – državni ali javni denar – transakcije v privatna podjetja – podkupovanje medijskih osebnosti in novinarjev – promocija vladajoče politike) je bil tako sklenjen. Zagorsko podjetje Ultra je v času, ko je bil Gregor Golobič po moči in realnem političnem vplivu ena najmočnejših figur vladajoče koalicije, pridobila tudi znatna sredstva neposredno iz proračuna RS preko natečajev in razpisov različnih ministrstev, ki so jih vodili politiki iz LDS. Dr. Andrej Bajuk je že februarja letos na predsednika vlade RS naslovil poslansko vprašanje, v katerem je spraševal, ali je v zadnjih desetih letih katerikoli vladni resor – ministrstvo za gospodarstvo ali kak drug vladni organ, posredno ali neposredno namenil podjetju Ultra d.o.o. kakršnakoli sredstva, povratna ali nepovratna in če se je to zgodilo, koliko in kdaj ter ali ima katerikoli organ vlade, ministrstvo ali podjetje v večinski lasti države sklenjeno kakršnokoli pogodbo s podjetjem Ultra d.o.o. nad vrednostjo 5 milijonov tolarjev in če je tako, kdo, za katere posle in za kakšne vsote, ter kako so bili ti posli pridobljeni? Vlada je potrebovala več kot en mesec, da je pripravila odgovor. Odgovor je obravnavala na seji vlade 25 marca 2004. Podatki iz odgovora niso točni. Vlada prav tako ni pojasnila zakonske podlage za ugoden kredit, ki ga je Ultra dobila iz sredstev razvojne družbe v višini 150 milijonov SIT. Na vprašanje o sklenjenih pogodbah tega podjetja s podjetji, ki so v večinski državni lasti, pa se vlada spreneveda, ko pravi, da vlada, vladna služba ali katerokoli ministrstvo s tem podjetjem nimajo sklenjene nobene take pogodbe. Vlada pa na poslovanje podjetij na trgu in sprejemanje njihovih poslovnih odločitev nima nobenega vpliva (četudi gre za podjetja v večinski lasti države) in tudi ne razpolaga s tovrstnimi podatki“. Odgovor je zavajajoč, saj ima vlada v vseh podjetjih, v katerih je država večinski lastnik, svoje predstavnike. Sum koruptivnega delovanja in izkoriščanja političnega vpliva vodilnega funkcionarja stranke na oblasti se je še okrepil po zaposlitvi predsednika sveta LDS Gregorja Golobiča v podjetju Ultra d.o.o. v lanskem letu. Po prevzemu neposrednih nalog v podjetju Ultra so se posli z državnimi in javnimi podjetji še okrepili. Eden od primerov takšnih poslov je angažiranje Ultrinega sistema Talk Track (za sledenje, komunikacijo in upravljanje vozil) s strani Pošte Slovenije. Na prvem razpisu za ta sistem so sodelovala tri podjetja, vendar je bil razpis razveljavljen. Na ponovljenem razpisu se je pojavila samo Golobičeva Ultra in bila seveda izbrana kot edini ponudnik. Ostala dva se nista niti prijavila, saj se je vnaprej vedelo, da nimata možnosti. Direktor družbe ITS Intertrade Sistemi, ki je sodelovala na prvem razpisu, je dejal, da so ocenili, da se jim zaradi spremenjenih pogojev in časa razpisa ne splača prijaviti. Direktor Rapala, ki je prav tako sodeloval na prvem razpisu, pa je bil še bolj jasen. Dejal je: »Glede na razmere smo presodili, da s tržnim pristopom ne bomo imeli realnih možnosti za uspeh.« (finance-on.net 6.4.04) Pošta opremlja svoja vozila z od Ultre najetimi napravami za sledenje za dobo treh let in za to bo državno podjetje plačalo preko 300 milijonov tolarjev najemnine. Koliko bo takšna tehnološka posodobitev, preko katere bodo na stare avtomobile znamke Clio in Renault 5, vredne nekaj sto tisoč tolarjev, namestili napravo za sledenje poštarjem, ki raznašajo pošto ter zanje