Ta teden se je po dveh preklicanih narokih nadaljevalo sojenje v zadevi Trenta. Sojenje se je nadaljevalo v nespremenjeni sestavi porotnikov, saj je bila zahteva za izločitev porotnikov po dveh mesecih zavrnjena. V sodnem senatu tako ostajata Andrej Volk, ki je v Šoštanju v preteklosti kandidiral na listi LDS in Suzana Žinić, vodja pravne službe na Mestni občini Velenje, ki je na to delovno mesto prišla v času, ko je velenjsko mestno upravo vodila aktualna pravosodna ministrica in vidna članica SD Andreja Katič. Kot je pred obravnavo povedal Janez Janša, bi bilo hujše od tega lahko le še to, da bi bila v sentu sama ministrica Katičeva. Odločitev glede sestave sodnega sveta pa je dokončna potrditev, da gre za politični proces.
Zagovornik Franci Matoz je podal ugovor na obtožnico. V obrazložitvi ugovora je opozoril na zadevo Patria, kjer je ustavni sodnik Mozetič v ločenem mnenju zapisal: »Posebej želim poudariti, kako pomembno je, da državni tožilec v izvrševanju svoje funkcije dosledno spoštuje ustavo in zakone in pri tem ne ravna enostransko in arbitrarno. Tu imam v mislih vsebino obtožnega akta, iz katerega mora jasno izhajati, da je obtoženi obtožen ravnanj, ki so kazniva po zakonu in da mora biti kaznivo dejanje konkretno opisano oziroma opredeljeno. Na drugi strani pa je treba terjati odgovornost sodišča, da na začetku postopka presodi, ali je državni tožilec, v preiskavi, na podlagi katere se začne kazenski postopek spoštoval zakonske, zlasti človekove pravice.«
Matoz je opozoril na podoben primer, kjer je bil postopek že v samem preizkusu ustavljen. Kot je poudaril, je bistvo očitka oziroma obtožbe, da naj bi Janez Janša prodal zemljišče po ceni, ki je bila višja od tržne cene. Matoz je podaril, da ne le da ne drži, da je bilo zemljišče prodano po prenizki ceni, tudi če bi temu bilo tako, bi tožilstvo moralo utemeljiti še nekaj več, kot sedaj zatrjuje. Namreč, v prej omenjenem primeru, je sodišče v sklepu zapisalo, da nista sprejemljiva stališče in teza tožilstva, da bi bilo kaznivo, kadar gospodarska družba kupuje nepremičnine po vrednosti za naložbenika in ne po tržni ceni, torej manj kot tožilstvo meni, da je tržna vrednost. Takšno razmišljanje, kot ga zagovarja tožilstvo, ni logično, saj zanemari dejstvo, da kupcu nasproti vedno stoji prodajalec.
Zgolj sklicevanje na samo vrednost in neupoštevanje naložbene vrednosti nikakor ne pripelje do tega, da bi lahko zatrjevali morebitno zlorabo položaja. To potrjuje tudi dejstvo, da se pri mednarodnih standardih ocenjevanja vrednosti res praviloma vzame tržna vrednost. Ko pa gre za nakup kot naložbo, pa seveda naložbena vrednost, pri čemer je treba imeti v mislih pričakovanja kupca glede donosa ob končni prodaji nepremičnine, katerih cene so bile v letih 2005 – 2008 v Sloveniji nenormalno visoke.
Odločilno za presojo je, da gospodarskim družbam noben akt ne nalaga da nepremičnine kupujejo zgolj po tržni ceni. Matoz se je v ugovoru dotaknil še konstrukta pomoči pri kaznivem dejanju. Kot je poudaril, je v že prej omenjenem primeru specializirano državno tožilstvo prav tako prodajalcu očitalo pomoč pri storitvi KD zlorabe položaja. Sodišče je takrat pojasnilo, da pomoč, kot jo državno tožilstvo zatrjuje, nikakor ne more biti izvršena oziroma dokazljiva, kajti iz subjektivnega koncepta pomoči je jasno, da gre za sodelovanje pri tujem, in ne svojem kaznivem dejanju in da za pomočnika ni mogoče šteti nekoga, ki stori dejanje z namenom, da se pridobi premoženjsko korist, saj je to temeljnj proces vsakega prodajalca, vsakega lastnika in zato v konkretnem primeru obtožba ne bi smela prestati preizkusa.
Kot je opozoril Matoz, je ta proces nedoločen in kaže na očitno zlorabo oblasti. Sodni senat je zato pozval, naj v duhu tega ugovora presodi, ali je obtožba sploh sposobna obravnavanja, saj gre za kar nekaj temeljnih ustavnih načel, ob katere trči vodenje takšnega procesa: pravice do enake obravnave, enakega varstva pravic in prepoved diskriminacije. Ob koncu je Matoz poudaril, da mora tožilstvo ponuditi nekaj več in ne zgolj trditev, da je bilo po njihovi tezi zemljišče preplacano in da to vodi v kršitev kaznivega dejanja. Ne glede na to, da je obramba v fazi preiskave s svojimi strokovnimi mnenji in izvedencem dokazala, da zemljišče ni bilo preplačano.
Matoz je ugovor zaključil z besedami: »Sprašujem se ali ne bi enak očitek doletel tudi marsikoga od vas, člani senata, saj smo verjetno tisti, ki smo malo starejši, kupili stanovanje po Jazbinškovem zakonu za nekaj tisoč mark in ga nato prodali za vrednost, ki je bila lahko tudi do stokrat višja. Zato, je dragi tožilec, treba nekaj več.«.
Sodnica je ugovor zavrnila.
Po več urni obravnavi je Janez Janša v izjavi za medije povedal, da kdor pogleda sodni spis vidi, kdo je tisti, ki v tem procesu zavlačuje, in sicer je to tožilstvo. Sodnica je namreč na zadnji obravnavi brala zagovore iz maja 2014. Kar 10 let je trajalo, da je prišlo do branja obtožnice. Tožilec je zahteval vedno nove cenitve, vedno nove preiskave, tudi že po tem, ko je bila vložena obtožnica. Kot je dejal Janez Janša: "Zavlačevanje je v rokah tistih, ki peljejo ta proces. Namen pa je obsoditi na prvi stopnji, potrditi na drugi, vmes bodo volitve, potem pa bo postopek na neki točki padel in se vrnil na prvo stopnjo ter zastaral. Potem bomo spet mi obtoženi, da nismo dokazali svoje nedolžnosti. In to v neki zadevi, ki je totalno absurdna, temelji na trditvi tožilca, da je bilo posestvo v Trenti leta 2005, ko je bila Slovenija že v Evropski uniji, vredno manj kot leta 1992, ko so bile cene nepremičnin nizke. V obtožnici so dokazljivo napačne številke, ne samo napačne trditve, stvari, ki so dokazljivo napačne. Ve se, kakšna je bila povprečna cena nepremičnin, leta 92, ve se, kakšna je danes, kakšna je bila leta 2005. Sodni cenilec, ki ga je preiskovalna sodnica določila najprej, je ocenil vrednost na približno toliko, kot je dejansko tudi bila takrat, ko je bilo posestvo prodano. Ampak tožilec s tem ni bil zadovoljen in potem so naročali vedno nove cenitve. Cenilec, ki je to pošteno ocenil pa je doživel šikaniranje. Upam, da bo tukaj zaslišan kot priča, da se bo to izvedelo. Takratni pravodsodni minister Klemenčič mu je celo vzel licenco, ki jo je moral potem pridobiti nazaj v sodnem procesu. Skratka, imamo politični proces in po odločitvi o neizločitvi porotnikov tudi kengurujsko sodišče.«
Na novinarsko vprašanje glede primerjave zadev Trenta in Patria je Janez Janša odgovoril, da je zadeva Trenta še bolj absurdna. Pri Patriji je namreč šlo za sicer absurdno obtožbo neznanega dne na neznanem kraju, a je šlo za zadevo, kjer je bila pogodba vredna na stotine milijonov in bi to, če bi bilo res, lahko bila velika stvar. V tem primeru pa gre za prepiranje z zdravo pametjo o tem, kakšne so bile realne cene nepremičnin leta 1992 in leta 2005, kar je možno dokazati, ugotoviti z brskanjem po spletu.
Sodnica je naroke razpisala do vse do konca leta, kot da bi šlo za prodajo Novartisa in ne za neko posestvo v Trenti. Kot je zaključil Janša, se sodni senat obnaša, kot da gre za smrtno resno zadevo, kjer bomo izgubljali tedne in mesece, vse do volitev.
