Za večjo avtonomijo in fleksibilnost visokega šolstva

Zakon prinaša spremembe na področju določanja neposredne pedagoške obveznosti ter ureja postopke ponovnih akreditacij in transnacionalnega izobraževanja. Poslanci in poslanke so v okviru redne seje obravnavali tudi predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o visokem šolstvu. V razpravi je sodeloval tudi poslanec SDS mag. Branko Grims.

MAG. BRAKO GRIMS: Hvala. Vsem prav lep pozdrav.Zdaj, glede na tako obširno utemeljitev je le potrebno nekaj ogovorov, zakaj pravzaprav pri sedanji rešitvi, ki je bila na odboru izglasovana v obliki amandmaja pravzaprav gre? Gre zgolj za to, da se iz prej povsem rigidne določitve šestih ur pedagoške obveznosti za visokošolske učitelje dovoli neko fleksibilnost, pet do sedem ur. Prvotna želja vseh je bila, da bi bila ta čim večja, da bi bila torej možnost avtonomije čim večja. In za kaj pravzaprav pri tej zgodbi gre? To kar se dogaja v zvezi s to rešitvijo je pravzaprav ene vrste paradoks. Ko ves čas visokošolska sfera zahteva čim več avtonomije, da sama v čim večji možni meri odloča o svoji usodi. Ko se enkrat sprejme nekaj, kar ji to avtonomijo tudi da in brez dvoma gre določitev, ki omogoča fleksibilnost glede števila ur visokošolskega učitelja v smeri večje avtonomije visokošolske sfere, da sama odloča o svoji usodi, pa se nove odgovornosti potem tisti, ki jih to zadeva, ustrašijo. In pravijo, rajši ostajamo kar pri dosedanjem, zaradi tega, ker potem točno vemo pri čem smo. Potem ni avtonomija. Iz tega moram reči, da zelo težko razumem, pa tudi zelo težko razumem ugovore. Po drugi strani so tudi rektorji, saj nekateri, pa tudi mnogi visokošolski učitelji, ki so se udeležili posameznih razprav, pa tudi v javnih polemikah sami rekli, da želijo večjo fleksibilnost, da se jim to zdi potrebno in da bi pravzaprav želeli, da je ta fleksibilnost čim večja. Torej želijo čim več avtonomije tudi, ko gre za določanje števila ur pedagoške obveznosti. Tukaj je en zelo zanimiv izračun, ki kar pomeni toliko procentov manj denarja in tako naprej. Samo, kaj pravzaprav pomenijo te ure, to ne pomeni, da enemu je treba toliko narediti ali pa ne in je od tega vse odvisno, ampak gre za prerazporeditev, kajti obveznost visokošolskih učiteljev je iz dveh delov. Eno so dejansko pedagoške ure, drugo pa je seveda njegovo znanstveno raziskovalno delo, obe sestavini sta obvezni, oba sta nujni in tukaj gre torej samo zato, da se omogoči prerazporejanje odvisno pač od zahtev, pa morda tudi od želja samih učiteljev iz težišča, iz samega pedagoškega dela na več znanstvenega dela ali pa obratno iz več znanstvenega dela na več pedagoškega dela. Oboje ja zagotovo v interesu pač države, oboje je v interesu družbe in oboje je v interesu visokega šolstva. Da pa se tukaj dovoli neka avtonomija, pa je zagotovo v interesu visokega šolstva. In zato pravzaprav celotne te polemike, zlasti glede na njeno … zelo težko razumemo. Razen, če jo opremimo z nekaj humorja, da je pravzaprav stališče visokošolskega sindikata, pa tistih, ki tej rešitvi, ki ne omogočajo ne vem kakšnih strahov, ki so jih prvotno risali na steno, da pravzaprav potegnemo paralelo s tisto staro anekdoto, šaljivo anekdoto o sv. Avguštinu, ki naj bi v svoji mladosti molil, dobri bog daj mi nakloni čisto srce, ampak ne še zdaj. Tako približno zvenijo te razprave. Želimo več avtonomije, želimo sami odločati o tem, koliko pedagoškega dela in koliko ur znanstvenega dela bomo razporedili, ampak ne še zdaj. Zdaj naj bo kar v zakonu to zabetonirano. Naj razume, kdor more, ampak dejstvo je, da je ta rešitev, ki je zdaj v dopolnjenem predlogu zakona po seji odbora ustrezna in z vidika avtonomije visokega šolstva boljša in tudi z vidika organiziranosti visokega šolstva zagotovo v javnem interesu, ker omogoča določeno fleksibilnost. Ker pa je razpon točno določen z zakonom, pa do kakršnihkoli zlorab ali pa strahov, vsega tistega, kar je bil predmet javne polemike, sploh ne more priti in je zaradi tega tisto besedilo boljše, kot pa ta amandma, ki ga predlaga poslanska skupina SD in ga v SDS ne bomo podprli.    Čisto za konec bi pa še glede na zelo obširno utemeljitev predlagateljice moral reči, da glede na vse, kar je bilo zraven našteto od tistega amandmaja pri visokem šolstvu, ki smo ga vsi v SDS, tudi sam osebno z veseljem podprli, ker je zagotovo v javnem interesu, da se je tam sredstva povečalo, pa do vsega drugega, kar je bilo zraven našteto je že malo spominjalo na tisto čarovniško kuhinjo, malo tega, ščepec onega, potem pa poči, pa je vse v visokem šolstvu samo še rdeče, ampak jaz se bojim, da gre v praksi zato, da je prevečkrat tam vse zeleno. Veste, zelena je barva denarja. In, ko gre za vprašanje avtonomije, se to velikokrat prekriva tudi s čisto osebnimi interesi tistih, ki so na raznih pozicijah in je pravzaprav velik del nasprotovanja mogoče razumeti, pravzaprav samo še tako, da gre za osebne interese ali čisto po domače povedano za denar, ko pa gre za javni interes, za avtonomijo visokega šolstva, pa je to naš skupni interes. In zaradi tega skupnega interesa bomo v SDS vztrajali pri besedilu, ki je bilo sprejeto v drugi fazi obravnave, na seji odbora in je sedaj tudi predmet sprejemanja v Državnem zboru.