Za to, kar smo pred 25 leti dosegli, se splača boriti in te sanje ohraniti tudi za zanamce

Občinski odbor SDS Ravne na Koroškem in Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve sta v četrtek, 22. decembra 2016, organizirala proslavo v počastitev Dneva samostojnosti in enotnosti  z naslovom »POJMO SLOVENIJI ZA 25 LET«. Pred samo proslavo je bila ob 18. uri sveta maša za domovino v cerkvi sv. Egidija. Slavnostni govornik na proslavi, ki je potekala v kulturnem domu na Ravnah na Koroškem pa je bil predsednik SDS in poslanec Državnega zbora Republike Slovenije Janez Janša.

V nadaljevanju objavljamo govor predsednika SDS Janeza Janše, ki ni avtoriziran:

Hvala lepa za ta prisrčen sprejem, za tako dobro udeležbo. Vidim, da bo moral gospod župan povečati dvorano. Zelo vesel sem, pravzaprav ganjen zdaj, ko sem slišal te besede izpred 25 let. Spomin je takoj pobegnil nazaj v tiste prednovoletne dni leta 1991, ko smo Slovenci dihali svobodo. To je bil čas, ko smo sprejeli tudi novo ustavo, to je bil čas, ko so najavili, da nas bodo mednarodno priznali, te obljube so prišle iz Svetega sedeža, iz Evropske unije, iz nekaterih drugih močnih pomembnih držav po svetu. Takrat nekaj tednov nazaj je iz slovenske zemlje odšel zadnji vojak okupatorske jugoslovanske armade, svoboda je bila v zraku. Takrat še ni bilo takšnih državnih praznikov kot so danes, tudi proslav ne takšnih, improviziralo se je in kot je bilo rečeno, prvo obletnico zgodovinske odločitve Slovencev za samostojno življenje v samostojni državi smo takrat zelo prisrčno, pa tudi skromno proslavili, ravno na Koroškem. Takrat je tudi ministrstvo za obrambo podelilo prva priznanja nekaterim za zasluge in kot je bilo rečeno prej, kot sem dejal, tudi pred četrt stoletja, Koroška ni bila izbrana slučajno. Zaradi tega tudi iz moje strani še posebej prisrčen pozdrav vsem veteranom, tistim, ki so branili slovenske in koroške meje v tistem usodnem času, pa tudi vsem, ki ste takrat na Koroškem pomagali in dihali z njimi.

Bili so časi, še posebej konec junija in v tistih prvih dneh julija leta 1991, ko je bil to vse na nitki. Dejansko je bilo vse na nitki. Ko pravim vse, mislim tudi na življenja, predvsem pa na življenje samostojne Slovenije, ki je bila komaj nekaj dni prej razglašena in ravno po tem življenju so ji ali pa so nam stregli. Še prej, preden smo mi samostojno državo sploh razglasili, 26. junija, je 13. oz. reški korpus Jugoslovanske armade zasedel večino primorskih in goriških mejnih prehodov. Potem so padali tudi številni drugi mejni prehodi. Zelo malo jih je ostalo v slovenskih rokah. Ampak Koroška se je borila. Koroška se je borila, borila se je Prlekija, borila se je Dolenjska, borila se je Štajerska in potem so se borili vsi in tudi tisti mejni prehodi, večina teh, ki so prej na Primorskem, Goriškem, Gorenjskem prišli v roke Jugoslovanske armade in zvezne policije, so bili zavzeti nazaj. In v dveh usodnih dneh vojne za Slovenjo je bila usoda spet v naših rokah. Ampak, če ne bi bilo tistih, ki so vztrajali od samega začetka, tukaj mislim predvsem na branilce mejnih prehodov na Koroškem, Holmca, Viča in še nekaterih drugih po Sloveniji, če ne bi bilo Srečka Lisjaka, ki je nazaj osvojil mejni prehod Rožna Dolina, potem bi se stvari lahko obrnile drugače. In če Slovenija ne bi obvladovala meje, če bi nas zaprli nazaj v jugoslovanski prostor, seveda mi bi lahko bili marsikje, ker cele Slovenije niso mogli zasesti, lahko bi imeli vlado v Ljubljani, ampak Slovenija bi počasi v naslednjih tednih izdihnila in na to se je računalo. Na to se je računalo. Tudi nekaj posameznikov znotraj države v Sloveniji, ki niso verjeli v slovensko osamosvojitev, nekateri so celo aktivno delali proti njej, je računalo na to, da bo Jugoslovanska vojska pač zasedla meje, zaprla zračni prostor, Slovenijo odrezala od sveta, kar bo seveda v naslednjih tednih povzročilo gospodarsko in tudi socialno krizo, povzročilo politične posledice, padec vlade, nova oblast bo naklonjena Jugoslaviji in konec slovenskih sanj.

Danes, ko nekateri beograjski oz. srbski zgodovinarji pišejo o razpadanju Jugoslavije, tudi o vojni v Sloveniji, se izve marsikaj tudi iz nasprotne strani. Ko prebiramo spomine človeka, ki je formalno poslal vojsko nad Slovence, takratnega predsednika zvezne vlade Anteja Markoviča, vidimo, da so bili dogovori z nekaterimi v Sloveniji, da po tako imenovani operetni osamosvojitvi spet pridejo nazaj tisti, ki si želijo Slovenijo v Jugoslaviji in dejansko je šlo za las. Dejansko je šlo za las! Ne glede na to, da je bila za nami tako imenovana plebiscitna, se pravi skoraj soglasna odločitev slovenskega naroda in tudi drugih naših sodržavljanov, ki so takrat volili z nami za samostojno Slovenijo. Kljub temu bi se lahko sfižilo. Če ne bi bilo tega poguma že od samega začetka in velik del tega plamena poguma je bil tukaj na Koroškem.

Nikoli ne bo dovolj priznanj in zahvaljevanja tistim, tisti peščici fantov in mož, ki je imela takrat usodo Slovenije v svojih rokah. Žal se je veliko tega kot je bilo že prej rečeno, pozabilo. Tista enotnost, ki je Slovenijo dejansko prevevala, ne bom rekel v absolutni, ampak v daleč večinski meri tako ob plebiscitu kot potem, ko smo to plebiscitno odločitev morali braniti, je bila potisnjena nekako v oklepaj. Kljub temu, da je v teh dneh, jutri bo pač natančna obletnica tistega dne, slovenski narod prvič v svoji zgodovini pisal sam svojo usodo, kot bi rekel prej citirani pisatelj Ivan Cankar, narod si bo pisal sodbo sam. Samo enkrat si je v slovenski zgodovini slovenski narod dejansko pisal sodbo sam, in to je bilo na plebiscitu. Vsak pripadnik naroda je imel možnost, da se odloči, ali bo živel v samostojni državi ali ne. Malo je držav, ki so nastale na tak način, na tako demokratičen način, na tak način, da ni možno najti nobene senčice dvoma v demokratičnost odločitve, in to kljub temu, da so bile razmere težke.

Ko je Demos dobil pičlo večino na prvih demokratičnih volitvah aprila 1990, je v programu, strategiji Demosa pisalo, da bo slovenska osamosvojitev potekala na ta način, da bo skupščina sprejela novo ustavo in potem bo razpisan referendum o tem, da tudi državljanke in državljani glasujejo za ali proti tej ustavi samostojne Slovenije in na ta način po ustavni poti pridemo do lastne države. Ampak ker tiste prve večstrankarske volitve niso bile v celoti svobodne, kajti na podlagi splošne volilne pravice samo dva zbora tiste skupščine, zbor tako imenovanega združenega dela pa se je volil samo v podjetjih, kjer nove Demosove stranke niso smele imeti organizacij, kjer so lahko samo nekateri kandidirali in tam je stara partija dobila 70, 80 odstotkov in v skupnem seštevku ni bilo dvotretjinske večine in v skupnem seštevku je imel Demos samo pičlo večino v takratni skupščini, in ni mogel sprejeti ustave samostojne države, ker je takratna opozicija nasprotovala in po tej ustavni poti ni šlo. Vrstili so se predlogi za plebiscit pred sprejetjem ustave, prvega je dala ravno mladina oziroma podmladek naše stranke že spomladi leta 1990. Potem še nekatere druge stranke, ampak to so bili pač predlogi, ki so bili dani slovenski javnost, niso imeli praktičnih posledic. Praktične posledice je imel sklep poslanskega kluba Demos v Poljčah, 9. oz. 10. novembra 1990, na podlagi katerega je potem prišlo do pogajanj vseh strank v takratni slovenski skupščini, do dogovora o formalnem okviru za plebiscit in potem do samega glasovanja. Ampak tudi takrat ni šlo tako gladko, kot danes govorimo.

Mi smo prazniku samostojnosti dodali tudi besedo enotnost. Jaz mislim, da upravičeno, ampak ko je Demos predlagal plebiscit, ko je dr. Jože Pučnik to še isti večer oznanil na nekem zborovanju v Rušah oz. v Slovenski Bistrici in so naslednji dan časopisi v Slovenji izšli z naslovi: Slovenci bomo šli na plebiscit o samostojni Sloveniji še pred božičem in se tam odločili o lastni usodi, dr. Jože Pučnik je bil po tej najavi en teden deležen strašnih medijskih napadov, takratni predsednik predsedstva Milan Kučan je dejal: »Kdo je Pučnik, da nas bo pošiljal na plebiscit?« in teden, dva tedna je trajalo, da se je ta napad na to odločitev nekako umiril, umiril pa se je zato, ker so ankete, ki so bile objavljene, pokazale, da pa ljudje to podpirajo. Že ankete so kazale, da prepričljiva večina Slovenk in Slovencev, državljank in državljanov takrat podpira to odločitev in zaradi tega je potem tudi opozicija pristala na pogajanja, Demos je popustil pri večini, opozicija je zahtevala najprej mislim da celo dvotretjinsko večino vseh, potem pa absolutno večino vseh, kar pomeni, da glasuje tudi tisti, ki ne gre na plebiscit, ker se tisti glas šteje proti in Demos je popustil. Čeprav so bili mnogi dvomi v zvezi s tem,izplačalo se je, da je to zaupanje v slovenski narod bilo upravičeno in dobili smo rezultat, ki dejansko predstavlja nek empirični dokaz odločitve Slovencev o lastni usodi in to odločitve z velikansko večino, devet od desetih.

Malo je takšnih rezultatov, nobenega enakega primera ni v zgodovini sveta pri nastajanju različnih držav, tako da smo na to lahko dejansko ponosni. In tisti čas je spremenil mišljenje marsikoga. Za samostojno Slovenijo je glasoval tudi marsikdo, ki ni pripadal Demosovi politični opciji, ki je še kako leto prej razmišljal povsem drugače in tisti čas je marsikaj spremenil in neka enotnost se je takrat dejansko oblikovala, zato praznik, ki je danes državni praznik, upravičeno nosi naziv Dan samostojnosti in enotnosti.

In zaradi tega dejstva, zaradi poguma in ponovno izpričane enotnosti, ki smo jo Slovenci izkazali pol leta kasneje, ko je bilo treba to plebiscitno odločitev, ko je bila razglašena, tudi braniti, je to obdobje od recimo temu prve ubeseditve slovenskega nacionalnega programa modernega časa v 57. številki Nove revije, pisateljske ustave, ki je nastala na tej podlagi, Roške oz. slovenske pomladi, prvič večstrankarskih volitev v dveh tretjinah svobodnih, plebiscita za samostojno Slovenijo, obramba samostojne Slovenije, boj za mednarodno priznanje, to je nek čas, ki je za Slovence svet čas. To je nek čas, ki mu sociologi pravijo vrednostno središče naroda. To je čas, ki naroda ne deli. Danes, kljub tej jugo-nostalgiji, ki jo nekateri mediji povzdigujejo in potiskajo v ospredje, različnih, ne bom rekel strank pri tem, ki jih nakazujejo predvsem tisti, ki se jim je samostojna Slovenija zgodila, pa si je niso želeli, kljub temu je odnos velike večine živečih generacij, tudi generacij, ki so bile rojene kasneje, do slovenske osamosvojitve, do tega, da živimo v samostojni državi na lastni zemlji pozitiven.

V zgodovini Slovenije ni časa, ni obdobja, ki bi Slovence tako združil, kot ravno obdobje osamosvojitve in slovenske pomladi. Imamo tudi prej v zgodovini bi rekle sijajna obdobja, obdobja silnega poguma naših prednikov, zaradi katerega smo sploh obstali, ampak nimamo pa časa, ki bi bil čas takšne enotnosti in tudi čas takšnega uspeha. Vsaj pomnimo ne v naši znani zgodovini takšnega časa in to je velik dar, to je velik čudež, to je dar božje milosti. Nimajo vsi narodi tega, mnogi ga imajo, tudi takšni, ki imajo takšen čas manj poudarjen, znajo to bolj živeti in bolj izkoriščati za prihodnost kot pa to znamo mi.

Od tistega prvega leta, tiste proslave tukaj v soseščini pred 25 leti, so bile vedno neke dileme, kako obeleževati ta dan samostojnosti, pa tudi dan državnosti. Ne na lokalni ravni pa na občinskih proslavah, krajevnih proslavah in tako naprej, te so bile skoraj povsod vedno prisrčne, dobro obiskane, ampak na državni ravni pa so bile tukaj večinoma dileme. Včasih smo gledali proslave, ki bi bile lahko sicer soliden kulturni dogodek, ampak ne pa proslave ob dnevu državnosti. Premalo veselja je bilo v tem, premalo direktnih povezav, velikokrat smo slišali razne pridige politikov Slovencem, kaj naj delajo, namesto da bi se veselili tega daru. In seveda to je povzročilo nek čas, ki ga še vedno živimo, čas nedokončane tranzicije, čas izgube ali pa zanemarjanja številnih vrednost in čas odmika od tega vrednostnega središča slovenskega naroda. To je čas krize.

Sociologi pravijo, da bolj kot nekdo upravlja državo v nasprotju z vrednostnim središčem, na podlagi katerega se je oblikovala, večja je kriza. V tej formuli je tudi rešitev. Če hočemo, da iz takšne krize izidemo, potem je pač potrebno v ospredje postavljati tista zgodovinska obdobja, ki so Slovence združevala, ne pa tista, ki so jih razdruževala ali delila, ali celo povzročala tragedijo naroda. In o tem, ali nekdo Slovencem želi dobro ali slabo, o tem lahko mirno sodimo po tem, katero obdobje slovenske zgodovine nekdo potiska v ospredje. Če nekdo potiska in slavi tisto obdobje, ki je bilo obdobje delitev in razkola in morij in državljanske vojne in tako naprej, potem gre tukaj za politično računico, nikakor pa ne za delo za dobro prihodnost.

Čas slovenske osamosvojitve pa je čas, ki je vrednostno središče, ki je trajno, ki bo preživelo toliko časa, dokler bo živel slovenski narod in to bo še zelo dolgo, ne glede na to, kakšni časi so pred nami.

Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve, soorganizator te današnje slovesnosti, je ustanovljeno ravno na podlagi tega spoznanja. To ni neko klasično veteransko združenje, ki bi združevalo zgolj tiste, ki smo takrat nosili uniforme, ampak je to združenje za vrednote slovenske osamosvojitve, ki je odprto za vse, stare in mlade, za vse ljudi, ki se zavedajo tega vrednostnega središča slovenskega naroda, ki je nastalo v času slovenske osamosvojitve in ki se zavedajo, ki se zavedamo, da bo Slovenija živela normalno in se razvijala normalno, če se bo z državo upravljalo v skladu s temi vrednotami, ne pa v nasprotju z njimi.

Bolj bo to spoznanje splošno spoznanje v Sloveniji, prej bomo nehali tavati in iskati rešitve tam, kjer jih ni ali pa enostavno zamegljevati dejanske probleme. Slovenci smo glasovali za lastno državo iz različnih osebnih razlogov. Skupni imenovalec tega motiva pred 26 leti pa je bila želja po normalnem življenju. Želja po tem, da ni bilo treba iti spat zvečer in se bati ali se bomo naslednji dan zbudili v državi, kjer bo vojaški udar, želja, da bi živeli v državi, kjer ne bo treba dinarjev že dopoldan zamenjati v marke, zato da inflacija ne bo pojedla deset procentov plače v enem dnevu, da ne bo treba po kavo in kavbojke čez mejo, kjer se bo dalo normalno kupiti bencin in ne bo treba čakati tri mesece ali pa dve leti in tako dalje. Skratka želeli smo si neko normalno življenje zase in za svoje otroke in velik del teh sanj se je Slovencev uresničil, ne pa vse. Tisti del, ki je ostal neuresničen, je ostal neuresničen predvsem zaradi tega, ker se veliko tega časa zadnjih 25 let Slovenijo skuša upravljati v nasprotju z vrednostnim središčem, stran od vrednost slovenske osamosvojitve, ki so Slovenijo ustvarile, Slovenijo kot samostojno državo in suveren narod postavile na evropski in svetovni zemljevid.

Del te Slovenije, ki se je pred 25 leti borila, na Koroškem, Štajerskem, Dolenjskem in širom drugod, del te Slovenije je zaspal v tem času, del te Slovenije je obupal. Videli so, da stvar ne gre nikamor, mnogi so obupali, številni naši rojaki so rekli »kaj nam pomaga demokracija, en glas nič ne spremeni, vse je tako, kot je bilo, smo še vedno drugorazredni, pravila ne veljajo za vse enako, Slovenija še vedno ni domovina za vse, ne živimo v nekem domu, kjer vlada pravičnost« in so ostali doma, ko je šlo za to, da uporabijo edino orožje, ki je v demokraciji orožje sprememb, to je volilni glas.

Vsak ima en glas, bogat, reven, tisti, ki je bil za Slovenijo, tisti, ki je bil za Jugoslavijo, vsak ima en glas na volitvah. Tisti, ki potiskajo Slovenijo stran od tega vrednostnega središča, vedno najdejo načine, tudi takšne, ki jih financirajo z denarjem, ukradenim iz državnih bank, v dveh krajah slovenskih državnih bank v zadnjih 25 letih je bilo ukradenega toliko denarja, da je vsakemu med vami, vsakemu, ki v Sloveniji plačuje davke, bil ukraden en avtomobil srednjega razreda, zavedajte se tega. Ko slišite 5 milijard, vam to nič ne pomeni. Ko te vsote pretvorite v realne stvari, se zavedajte. V teh 25 letih je bil vsakemu med vami, ki plačuje davke, ukraden avtomobil srednjega razreda in del te luknje bodo plačevali tudi še naši otroci. In seveda s tem denarjem se da ukrasti volitve in to se je v Sloveniji večkrat zgodilo in to je velik del Slovenije, ki se je pred 25 leti borila za to, da bomo živeli normalno, pasiviziral, da je zaspala. Danes je velik del osamosvojitvene Slovenije postal del speče Slovenije. In v Sloveniji bo spet drugače, v Sloveniji se bo spet zbudilo upanje, da lahko postanemo druga Švica, kar je popolnoma legitimen in normalen cilj in dosegljiv, Slovenci smo skozi različna obdobja zgodovine dokazovali, da znamo ravno tako dobro gospodariti, da v enakih pogojih dosegamo enake rezultate, da lahko zelo hitro napredujemo, da lahko v nekaj letih bistveno zmanjšamo izostanek za zahodnoevropskih povprečjem, samo upravljanje s tistim, kar skupaj združujemo od davkov in prispevkov, upravljanje z državo mora biti pač pošteno, v skladu z vrednotami, ki so to državo ustvarile.

Tisti del Slovenije, osamosvojitvene Slovenije, ki ni zaspal, vse med vami, ki ste danes v tej dvorani, štejem med ta del, sicer ne bi sem prišli, bi šli na kake druge proslave, kjer se spominjajo časov, ki so Slovenijo razdelili, ampak ta naš del, aktiven, zavesten, nespeči del osamosvojitvene Slovenije bo moral biti v prihodnje bolj glasen. Bolj bomo glasni, prej se bo tudi ostali speči del osamosvojitvene Slovenije zbudil in se na naslednjih volitvah ne bo zgodilo, da bo polovica Slovencev ostala doma, razočaranih, ker mislijo, da ni rešitve za to, da ne bi bili več drugorazredni. Tisti, ki spi, se težko sam zbudi, potrebuje budilko in vsi med nami smo lahko ta budilka.

In čas, ki je pred nami, ne samo leta, že meseci, ki so pred nami, bodo prinesli velike spremembe. Svet okrog nas se spreminja. Tega, kam bodo te spremembe svet in Evropo in nas z njo pripeljale, tega ne vemo. To se še ni zgodilo in še ni določeno. Rezultati bodo odvisni tudi od tega, kako bomo mi ravnali, tudi od tega, kako bodo drugi ravnali, ampak tudi od tega, kako bo Slovenija ravnala. Po letu 2004, ko smo postali del Severnoatlantskega zavezništva in s tem okrepili svojo varnost kot še nikoli doslej, smo postali del Evropske unije in s tem dobili priložnosti za razvoj, kakršnih prej nikoli, nikoli nismo imeli, ker se je vedno slovenska akumulacija, to kar so delavci ustvarjali na Ravnah ali naši gospodarstveniki s pridnim gospodarjenjem ustvarjali, del tega se je prej vedno odlival kam drugam, v Beograd, prej v Rim, ko gre za Primorsko, prej na Dunaj … Zdaj pa živimo v nekem času, ko se del akumulacije, ki jo ustvarjajo bolj razviti v Evropski uniji, preliva tudi k nam. Od leta 2004 lahko Slovenci prvič nekaj investiramo, kar nam drugi dajo. Prej smo vedno mi dajali za nerazvite in tako dalje. Skratka smo v nekem ugodnem okolju. Tega se je treba zavedati in zato se je treba tudi boriti in ga je treba braniti, ker je to zdaj ogroženo. To ugodno okolje, ko pravzaprav prvič v zgodovini vsaj zaenkrat še ne ogroženi od sosedov, od tega širšega okolja, to je zlata doba za nek narod. To je treba znati izkoristiti. Je pa to zdaj zaradi teh vetrov sprememb, ki pihajo preko Atlantika in predvsem v Sredozemlju z bližnjega vzhoda na prepihu. Te stvari niso samoumevne.

Mir ni samoumeven. Zahodna zavezništva niso samoumevna. NATO ni samoumeven. Evropska unija ni samoumevna. Nič od tega ni Božje kraljestvo. Lahko danes je, jutri tega ni več. Kdor kaj pozna starejšo zgodovino ve, da so propadali tudi imperiji, ki so bili sijajni. Tega se je treba zavedati in v tem prepišnem času mora biti Slovenija močna. Močna pa je lahko, če je enotna. Ko smo bili enotni, smo pred 25 leti vztrajali, stali in obstali in zmagali proti sili, ki je bila teoretično neštetokrat močnejša od nas, brez tankov, topov in bojnih letal. Brez kasetnih bomb, brez divizij, s pogumom, s teritorialno obrambo, s policijo, s pametjo,  s pravo strategijo. Vse to potrebujemo tudi danes.

Časi niso tako resni, kot so bili pred 25 leti, so pa zahtevni. Smo del nekega prostora, ki ga velik del ostalega sveta vidi kot prostor blagostanja. Socialni dodatki na mesec, ki jih dobi prosilec za azil v Evropi so v povprečju večji kot je povprečna plača na afriškem kontinentu. Hkrati je povprečna starost v Evropi med 40 in 50 leti, bližje 50, kot 40 let, na afriškem kontinentu je povprečna starost med 20 in 30 leti, bližje 20 letom. Bruto proizvod cele Afrike je nižji kot je bruto proizvod Kalifornije, ene ameriške zvezne države. Pred 50 leti je bila rodnost v Evropi še enkrat višja kot je danes. Danes je Evropa in mi smo del tega prostora, v očeh drugih bogata, prostor blagostanja in hkrati stara. Okrog nas je demografska ekspanzija. Prihaja čas, ko samo solidarnost ne bo dovolj. Tistim, ki trpijo, je pač treba pomagati. Ne boš pa nikomur pomagal tako, da najprej uničiš sebe.

Ne v prihodnjih letih, v prihodnjem letu, bodo predvsem volivci v Nemčiji in v Franciji odločali o tem, kam bo šla Evropa in ali bo obstala, bolj kot mi, roko na srce. Slovenci pa moramo biti pripravljeni na vse scenarije in na to bomo toliko bolj pripravljeni, kolikor bolj se bomo zavedali zahtevnosti časa, ki je pred nami, kolikor bolj bomo enotni. Sami presodite ali tisti, ki trenutno upravljajo s Slovenijo, vodijo našo barko v to smer ali v kako drugo. S tem se niti ne bi ukvarjali na ta dan, ko pravzaprav praznujemo nek dosežek, ki ga bomo tako ali drugače morali v bližnji prihodnosti varovati in braniti. Je pa to nekaj, o čemer moramo razmišljati, je to nekaj, o čemer moramo odgovoriti tistemu delu osamosvojitvene Slovenije, ki danes spi in to je nekaj, kar moramo imeti pred očmi, ko bomo naslednjič lahko uporabili ključno orožje, ki ga ima vsak v demokraciji, to je en glas.

Tisto, kar je Slovenija pred 25 leti dosegla, pa tudi tisto, kar smo dosegli v teh 25 letih, ker se je Slovenija vseeno povzpela na lestvicah razvoja v primerjavi s tem, kjer smo bili takrat, to je vredno braniti. Ne samo zaradi nas ampak tudi zaradi prihodnjih generacij. Na tej točki je treba odpirati oči tudi tistim, ki mislijo, da je to vse samoumevno, da je samostojna Slovenija padla z neba, da za to na Holmcu ni bilo treba nikomur umreti, da se je podrl Berlinski zid in železna zavesa in da je iz tega kar samo po sebi prišlo tudi do samostojne Slovenije ali celo, da so slovenski komunisti odšli iz nekega kongresa in je nastala samostojna Slovenija. Marsikaj od tega danes kdo misli, glede na to, da je ta čas slovenske osamosvojitve potisnjen, ko gre za prevlado v javnem prostoru, v ozadje.

Pred nami je nek čas, ko se bo pač odločilo, ali bo Slovenija životarila, ali pa se bomo spravili skupaj tudi v smislu večje enotnosti, naredili iz tega državnega okvira, ki ga danes imamo, dejansko dom in domovino. Se pravi prostor, kjer vlada pravičnost in kjer merila veljajo enako za vse. In tak prostor, kjer vlada pravičnost, imamo ljudje za dom. In za ta dom ste se borili na Viču, na Holmcu, pri Dravogradu, drugod po Koroškem, drugod po Sloveniji. Ne za neko birokratsko tvorbo, ki se ji reče država, ampak za dom in domovino.

Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve, kjer se združujemo, je združenje domoljubov, kjer se tega zavedamo, kjer se zavedamo tudi teh izzivov, ki so pred nami. Potenciali slovenskega naroda so tukaj, so dobri, še vedno. Omogočajo, da ustvarimo dovolj dela, dobro plačanih delovnih mest doma, da mladim in drugim ne bi bilo treba s trebuhom za kruhom. Največja grenkoba ob 25 letnici samostojnosti, ki jo obhajamo letos je to, da vsako leto tisoči in tisoči mladih odhajajo v tujino s trebuhom za kruhom. Tega ni treba. Tega res ni treba. Še 8 let nazaj je Slovenija, leta 2008 je Slovenija izdala 100 tisoč delovnih dovoljenj za tujce, drugi so hodili delat v Slovenijo, toliko je bilo dela in delovnih mest ob približno enakih pogojih, ob istem narodu. Vprašanje razlike je vprašanje upravljanja.

To sami veste, ko gre za družinski proračun, ko gre za podjetje, ko gre za krajevno skupnost, ko gre za občino in ko gre za državo, lahko gospodariš dobro, lahko gospodariš slabo. In naš cilj je seveda, da imamo oblast, ki gospodari dobro, kjer pravila igre veljajo za vse enako, kjer vlada ne poskrbi samo za Ljubljano, ki ji poleg vseh ostalih ugodnosti da še 300 dodatnih milijonov, za ostale pokrajine pa nič. Pa nobenega resnega protesta, Slovenci smo tukaj izjemno potrpežljivi. Predstavljajte si, da avstrijska vlada podpiše sporazum z županom Dunaja, kjer zagotovi Dunaju še 300 dodatnih milijonov, ostalim zveznim deželam v Avstriji pa nič. Mislite, da bi Avstrijci to mirno gledali? Ne bi. Mi pa. Tudi tukaj na Koroškem ne vidim kakega velikega razburjenja v zvezi s tem, pa gre v bistvu to za krajo denarja iz vaših žepov. Ljubljana je na 120 % evropskega povprečja, tukaj ste na 70, 80 %.

Tudi potrpežljivost je lepa čednost, velikokrat je treba biti potrpežljiv, včasih pa kot pravi naš prijatelj Tone Kuntner se je treba pa tudi razjeziti, ko se dogajajo takšne očitne krivice. V prihodnjem letu se bo treba tudi razjeziti in uporabiti demokratične inštrumente, da stvari spremenimo. In kot rečeno, za to, kar smo pred 25 leti dosegli, se pač splača boriti in te sanje ohraniti tudi za zanamce. Hvala vam, ker se skupaj trudimo v tej smeri.

Pred nami so trije prazniki, vsak po svoje pomemben. O enem smo danes veliko govorili, kljub temu, da uradni dnevi šele nastopijo, vsem skupaj želim ponosno praznovanje dneva samostojnosti in enotnosti, vesel in blagoslovljen Božič in vse dobro v novem letu, v katerem moramo biti bolj glasni, da prebudimo ostali del speče osamosvojitvene Slovenije. Hvala lepa.