Za svobodo misli in govora

Zbrati moramo državljanski pogum, nehati biti apatični in anemični. Povedati moramo jasno, da ni mogoče, da bi kdorkoli ubil v nas svobodnega duha, da ne bomo pristali, da pojmi, kot so slovenstvo, domovina, demokracija, svoboda, družina ali narod pristanejo na novi, nastajajoči listi sovražnega govora. V ponedeljkovi pozno večerni oddaji je zmagovalec zadnjih volitev v Sloveniji Zoran Janković dejal, da z Janezom Janšo govoriva sovražno, rasistično in na trenutke fašistično. Ne vem, ali storilec tega dejanja popolnoma razume vsebino in težo teh besed, a sem prepričan, da zelo dobro razume pomen ustvarjanja ustreznega konstrukta o SDS. Nov val medijske in politične agresije na SDS je povzročilo Majerjevo pismo objavljeno na spletni strani SDS. Če tega ne bi bilo, pa bi našli kak drug razlog, da bi preumerili pozornost javnosti od političnih, gospodarskih in socialnih težav.

Zadnji napadi na SDS niso nič novega, zato še novica ne morejo biti. V preteklosti smo nestrpne izpade neštetokrat brali pri Miheljaku, S. Hribarjevi, Pučkovi, Balažiču, Vezjaku, Repovžu, Markešu itd… Kar je tokrat zanimivo, je to, da ekstremni oblikovalci javnega mnenja nastopajo sinhrono s tistimi, ki naj bi v imenu vseh državljanov opravljali najvišje državne funkcije, kot so na primer predsednik republike, varuhinja človekovih pravic, informacijska pooblaščenka, notranji minister itd. Če se temu pridruži se novi, po mnenju nekaterih “veliki zmagovalec“ zadnjih volitev Zoran Janković, dobi zadevo še posebno aktualno noto. A lepo po vrsti.

Nekaj smo se naučili v teh permanentnih napadih na SDS, ki so od časa do časa še posebej intenzivni. Vselej so postavljali, še posebej pa v zadnji gonji, meje oziroma okvire političnega in nasploh javnega diskurza. V političnem smislu nam sedaj vlada pajdaška paradigma, ki se najbolj boji iskrene in jasne besede. Zato poskuša limitirati svobodo misli in izražanja, ki sta vrednoti, na katerih temelji naša civilizacija. Nova politična paradigma pristajajo na t.i. koncept represivne tolerance, ki si ga je v šestdesetih izmislil eden od levičarskih intelektualcev in pomeni, da je dovoljeno biti toleranten le do svojih, ne pa tudi do desnice. Nedavno tega je celo dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, Kučanova prijateljica, javno dejala, da sovražni govor lahko prihaja le z desne. Te “modrosti“ prevzemajo danes na stotine plačancev, ki po novih medijih širijo novo virtualno resnico.
 
Da, mediji nam konstruirajo realnost, ki je včasih drugačna od izvirne oziroma stvarne. Še posebej lahko zapademo v virtualno resničnost, če živimo le v svetu twitterjev, ki so izjemno majhen del javnega komunikacijskega prostora.  Toda ta en odstotek je izjemno medijsko odmeven.

Ko torej udari takšna strela, kot je zadnja z jasnim sporočilom (Treba je zaustaviti SDS, ki je rasistična in fašistična!) je potrebno izstopiti iz twitt in podobnih virtualnih realnosti ter poskušati razložiti družbeni in politični kontekst. Najlažje doumemo družbene pojave, če pogledamo nanje z zgodovinske dimenzije. V prispevku Medijska morija Janeza Janše sem pred časom že razložil zgodovinsko vlogo človeka, ki je igral ključno vlogo pri demokratizaciji Slovenijje in pri osamosvojitvenem procesu vključno z vojno za Slovenijo. Janša je simbol te najveličastnejše zmage slovenskega naroda v njegovi zgodovini. V dveh desetetjih je popeljal stranko, ki jo vodi, iz obrobja do najmočnejše politične sile v državi in – od vseh – z največjim ugledom v Evropi. Vodil je malo Slovenijo, ki je vladala polmilijardni EU. V zelo težkih pogojih je postal politik, ki ima na Slovenskem pokazati največ. Nekateri mediji pa so ga hoteli prikazati kot konstantnega luzerja. Paradoks nad paradoksi pa je, ko ga Zoran Janković zmerja z rasistom, fašistom ipd. In to človek, ki vodi Mestni svet ljubljanski vse prej kot na demokratični način (tako je na primer iz seje je dal fizično odstraniti člana mestnega sveta).

Vsa podtikanja in afere (Depala vas, Patria, orožarske afere) so se razblinile kot milni mehurčki. A vzamejo leta, preden pride pravica na dan. Vmes pa je treba trpeti, preživeti ogromno obtožb in napadov, ki bolijo. Seveda bo potrebno okoliščine in posledice medijske strategije za te volitve šele analizirati. Na primer fokusiranje na nekatera trivialna vprašanja, ki so v zadnjem tednu kampanje odvračale pozornost od temeljnih vprašanj, ki bi, če bi bila odgovorjena, volivcu olajšala izbiro.

Tako kot Janša tudi SDS ni “krneki“. Ni stranka, ki bi se poimenovala po vodji (a propos: liderski princip bi lahko bil značilen za fašizem in to je bila modna muha letošnjih volitev); ni stranka, ki bi nastala včeraj, tik pred volitvami; je izgrajena, organizacijsko in statusno urejena in ima interno demokracijo. Je stranka, ki v programskem smislu nenehno išče odgovore na aktualna razvojna vprašanja v družbi; je stranka, ki ima na tajnih volitvah izvoljeno vodilno ekipo; je svobodoljubna in tudi domoljubna; obe vrednoti sta legitimni in spoštovani tudi v Evropski uniji, ki temelji na kulturni raznolikosti. SDS je danes to, kar je bila predvojna SLS, ali Demos na prelomu osemdesetih in devetdesetih let – torej najmočnejša glasnica interesov slovenskega naroda in slovenske države. Kot taka ima odgovornost, da reagira, kadar gredo stvari v napačno smer.

Nova politična stvarnost, ki je že prišla, še preden so formalno konstituirali oblast, bo uporabljala vsa sredstva proti nam, vključno s podpihovanjem notranjih nesoglasij in zlorabo represivnih organov države. Ravno sredi nastajanja tega sestavka je kot strela z jasnega udarila vest, da so kriminalisti (!!!) obiskali SDS in da preiskujejo domnevno sporni zapis na spletni strani. Zanima me, kdo je v tej državi ponovno sprožil strel na ustavno pravico svobode govora? Videl sem že hujše pohujšanje pravne države, a kaj tako bizarnega pa še ne!

Drage bralke in bralci, člani in članice, privrženke in privrženci SDS, predvsem vam je namenjen ta sestavek! Dostikrat smo bili tiha in nema večina, dostikrat nas je bilo strah. Prejel sem tvit z naslednjo vsebino: “tudi resnično zavedni Slovenci moramo pokazati da obstajamo, ne pa da se stalno skrivamo.“ Volitve so zamujena priložnost, a v demokraciji obstaja veliko načinov, da se upremo poskusom zmanjševanja svobode misli in izražanja. Zato moramo zbrati državljanski pogum, nehati biti apatični in anemični. Povedati moramo jasno, da ni mogoče, da bi kdorkoli ubil v nas svobodnega duha, da ne bomo pristali, da pojmi, kot so slovenstvo, domovina, demokracija, svoboda, družina ali narod pristanejo na novi, nastajajoči listi sovražnega govora.

Bila so svinčena petdeseta leta. Takrat so poskušali utišati dr. Jožeta Pučnika. Celo tisti, ki so ga strpali v samico in ga v zaporu hudo pretepali, so se čudili, da pri njem to ne gre. Kasneje v njegovi domovini ni bilo prostora zanj, zato je moral začasno emigrirati, da je preživel in ohranil svoje dostojanstvo. Ko ga je domovina potrebovala, se je brez taktiziranja odzval in odigral svojo sijajno zgodovinsko vlogo. Brez njegovega poguma in pokončne drže Slovenija ne bi postala samostojna država. Dr. Jože Pučnik je postavil visoke moralne standarde in prav je, da mu sledimo.

Naj zaključim takole: SDS mora ostati zgled strpnega in demokratičnega dialoga. Ne sme pristati na raven sovražnega govora, ki smo ga na lastni koži doživljali zadnji dve desetletji, kar je mejilo že na politični kulturocid. Prav tako pa ne smemo pristati na politično govorico, ki je Slovenkam in Slovencem tuja!

Dr. Milan Zver