Za odreditev parlamentarne preiskave

JOŽE TANKO: Zadnje mesece je državni zbor, vlado, politične stranke in tudi javnost obremenjevala razprava o prodaji deležev KAD-a in SOD-a v Mercatorju, pa tudi razprava o ustanovitvi preiskovalne komisije, ki bo preiskovala te in podobne primere. Te dni je potekala razprava tudi o nepojmljivem in neverjetnem dogodku, o odločitvi lastnikov Mercatorja, da razrešijo nezamenljivega direktorja Jankovića. Tega so mnogi častili kot kult slovenskega poslovnega prostora in so se na kultni način od njega tudi javno poslovili. Vse prejšnje spremembe direktorjev v gospodarskih družbah služijo zgolj za statistiko, čeprav so tudi drugi direktorji v svojem času predstavljali gospodarsko hrbtenico države. Pravzaprav je vsako od teh dejanj naveza Liberalne demokracije in Socialne demokracije zlorabila, da bi opozorila na svojo prisotnost, na svojo gorečnost vzdrževanja visoke etične drže in da bi se pokazala kot varuha nacionalnih vrednot. Da bi se pokazali kot mojstri maksimiranih proračunskih ali kapitalskih prihodkov od prodaj državnega premoženja in da bi slovenska javnost spoznala, da so direktorji, ki ste jih v preteklih letih politično nastavljali, nenadomestljivi in brez konkurence. Da bi dokazali, da Slovenija nima drugih političnih in strokovnih kadrov, razen tistih, ki ste jih desetletja in več promovirali v domači javnosti. Vendar Slovenija počasi spoznava, da ima ta država mnogo večji potencial, kot ste ga bili nekdanji vladajoči, zbrani v liberalni in socialni demokraciji, sploh pripravljeni priznati. Veliko je še ljudi, ki so sposobni kakovostno in uspešno delati in mnogo več prispevati k blaginji države, kot jim je bilo do sedaj omogočeno. Znašli smo se v situaciji, ko nam tisti, ki so več kot desetletje lomastili po javnem premoženju, predavajo o racionalnosti, pravilnosti, preglednosti, zakonitosti, socialni državi in tako naprej. Ob tem pa se spomnimo samo nalepk ali pa visokih notarskih tarif. Te stvari so sedaj mnogo cenejše, pri marsikaterih pa se bomo še lahko brez škode znižali stroške, kot recimo pri osebnih dokumentih, prometnih tablicah in še pri kakšni stvari. Ko ste imeli možnost racionalno in premišljeno ravnanati, ste ravnali povsem drugače. Državljanom ste predavali, naj pogled usmerijo v prihodnost, naj ne gledajo nazaj in ne dvigujejo prahu. Logično. Sedanjost je bila vaša, pravosodni sistem pa dovolj ohlajen, da se ni prav nič zgodilo. Izredno zamegljeno je bilo umikanje države iz gospodarstva, bodisi neposredno bodisi preko obeh kapitalskih družb KAD-a in SOD-a, ki sta prišla do deležev v gospodarskih družbah tako rekoč po službenih dolžnostih. Ni nobena skrivnost, da je njuna lastniška udeležba v gospodarskih družbah previsoka in da imata obe družbi marsikje še danes odločilen vpliv na sestavo organov družb in posledično tudi na poslovno politiko. Prav tako ni nobena skrivnost, da je bilo poslovanje obeh družb v preteklosti zelo prikrito očem javnosti in opozicije in da so se sklenile mnoge kupčije, ki so stresle slovensko javno in poslovno življenje. Marsikaj se je prodalo po izredno velikem diskontu raznim izbranim skupinam in posameznikom. Vmes pa se je premišljeno, načrtovano in strokovno prelila le izredno velika kepa denarja. Ne naključno, ampak po v naprej dogovorjenem scenariju. Naši mediji so se v številnih primerih razpisali, izrisale so se razne mreže povezanih družb in osebnosti, ki so obvladovale in upravljale cele sklope ter krojile dogajanja na slovenskem poslovnem in finančnem trgu. Spomnimo se nekaterih primerov. V Banki Koper je država na osnovi zakona prevzela obveznosti in jo razbremenila slabih terjatev do Splošne plovbe. Vrednost tako očiščene je kar na enkrat izredno narasla, njeni lastniki pa so jo v času največjega poudarjanja nacionalnega interesa prodali sosedom Italijanom. Seveda z izredno velikim dobičkom,državi in državljanom pa je ostal samo javni dolg, ki ga še sedaj pokrivamo. Vprašajmo se, ali je bilo to možno storiti brez vednosti države, brez njenega tihega soglasja ali celo sodelovanja. Kdo so bili politiki, ki so tedaj spravljali zakone skozi državni zbor. Precej zanimiva je tudi zgodba, ki si je odvijala ob prodaji Pivovarne Union, kjer se je bila strateška bitka o tem, kdo bo kupec; ali tujci, belgijski Interbrew, za kar se je zelo trudila vlada, ali domača Pivovarna Laško. Slednjo je med drugim podprl velik del tedanje opozicije in del tedanje koalicije. Vendar se je ključni del takratne slovenske politike opredelil za tujca in tujcu je bil prodan tudi delež Kad-a. Le takratni direktor Sod-a Končnik se je opredelil za domačo pivovarno in ji prodal 12,2 odstotka deleža Uniona. Spomnimo se, padale so glave, žrtev pa je bila označena malodane za izdajalca. Takratni iztržek od prodaje Uniona je bil dober samo zaradi kljubovanja Soda vladni odločitvi, saj je šele tekma obeh interesentov pognala cene delnic – verjetno tudi nad pravo vrednostjo. Dvolična politika Liberalne demokracije in Socialne demokracije je po eni strani “turirala” javnost z nacionalnim interesom, po drugi strani pa je pokazala izredno veliko “servilnost” do tujcev in nezaupanje v sposobnost domačega poslovnega potenciala. Zastavlja se vprašanje, kaj bi se zgodilo z Unionom in pivovarno Laško, če bi se izvedel vladni scenarij. Ali bi bila pivovarna Laško še tako pomemben, prepoznaven in velik igralec na slovenskem gospodarskem nebu, kot je danes, ali ne. Ali bi še lahko usmerila svoja razmišljanja v osvajanje drugih trgov ali pa bi se z evropskimi giganti morda borila le za golo preživetje celo na domačem trgu? Odgovor je pomemben, če želijo soditi tudi nadaljnje poteze nekdanjih vlad. Če bi se uresničil vladni scenarij, bi dobičke ene od pivovarn pobirali tujci, usoda druge bi bila negotova. Morda tudi Uniona ne bi bilo več in bi doživel klavrno usodo uspešne prodaje Tobačne tovarne, ki je bila za “male pare”, kakor radi pravijo naši nekdanji sodržavljani, prodana strateškemu tujcu. Ta jo je zaprl in bo z razprodajo zaslužil nekajkrat več, kot je plačal za celo tovarno z uspešnim in prepoznavnim programom ter kakovostno delovno silo. Morda bi bilo dobro, če bi zavrteli kakšen zgodovinski TV prispevek, v katerem so tedanji vladni politiki komentirali ta “posrečen” posel. Zelo nepregledno in v ne docela pojasnjenih okoliščinah je potekala prodaja deleža Kad-a v časopisnem podjetju Delo družbam Gorenje, Emona, Maximarket in Kogitobis BH. Prodaja se je izvedla v času, ko je vlado za kratek čas prevzela Bajukova ekipa in le nekaj dni pred zamenjavo takratnega predsednika uprave Kad-a Jožeta Leniča, bivšega poslanca Liberalne demokracije. Mnogi strokovnjaki so opozorili, da je šlo za povsem netransparentno prodajo in da je bila neustrezno določena tudi cena delnic. Za prodajo ni bilo izvedenega niti javnega zbiranja ponudb niti ni bil sveženj ponujen na borzi. Šlo je za direktno prodajo, za hiter dogovor med prodajalcem in kupci; ostalo bo ugotavljala komisija. Prav tako je zanimiv postopek prodaje deležev Kad-a in Sod-a v Gorenju, eni največjih in najbolj prepoznavnih slovenskih družb. Kad je imel 17, 55 odstotni in Sod 15,28 odstotni delež delnic, oba skupaj 32,83odstotka, kar je bistveno več, kot je prevzemni delež. Vendar paradržavna sklada nista nastopila povezano. Postopek umika države se je zastavil tako, da se bo kontrolni delež paradržavnih KAD in SOD znižal v neodločujoči delež, s čimer sta se pravi KAD in SOD verjetno ob tihem soglasju tedanje Ropove vlade zavestno odpovedala realizaciji prevzemne marže. Po dokončanju umika SOD ne bo več lastnik Gorenja, KAD-ov končni delež pa ne bo presegel 24,99 odstotka, le stotinko manj kot je prevzemni delež; zanimivo. Prodaja deleža SOD-a v Gorenju je potekala samo nekoliko pozneje kot prodaja Leka in pod isto oblastjo. Vsi ključni akterji iz primera Lek so bili še vedno na svojih mestih v KAD-u, SOD-u in vladi, zato bi bila realizacija vsaj 70 odstotkov prevzemne premije upravičeno pričakovana, vendar se to ni zgodilo, vse je potekalo povsem drugače, zelo dogovorno in zato je izpadel tudi velik priliv sredstev v SOD. Ko bo umik realiziran, bo izpad okrog 7 do 8 milijard, vsaj toliko manj bo priliva o prodaji deleža KAD-a, skupaj okrog 15 milijard brez revalorizacije in brez navijanja cen delnic. Sprašujem se, kje ste bili lani premier Rop, ministri Cvikl, Lahovnik, Kopač, Gantar? Verjetno v oblakih. Tudi prodaja Leka je lahko odraz nesposobnosti ocenitve gospodarske situacije. Imeli smo dve uspešni farmacevtski družbi in v obeh sta imela paradržavna sklada pomemben kontrolni delež. Seveda sta bila takrat na čelu obeh družb dva uspešna direktorja. Ni se bilo možno uskladiti in ustvariti solidne evropske farmacevtske družbe, ker so bili politiki in petelini politično prevplivni, prestiž prevelik in oblast zelo neodločna oziroma “cagava”. Kaj se je zgodilo, vemo. Lek so kupili tujci, domača sinergija je propadla, en direktor se je upokojil, drugega pa so novi lastniki poslali na delo v Rusijo. Zanimivo. Nihče ni protestiral, ko je Novartis, lastnik Leka zamenjal direktorja Dragonjo in ga poslal na delo v tujino, nihče, nobenih transparentov, nobenih zborovanj, nobenih prižiganj svečk, nobenih trenj, skoraj nič odmevov, dejansko pa uspešen direktor, ki je bil celo vaš gospodarski minister. Res pa ni bil priljubljena zvezda slovenske medijske in poslovne scene. Zakaj tako? Zakaj tako različen pristop do tujih in domačih lastnikov in do direktorjev? Le zaradi politikanstva nezamenljivih in večnih, ki so se jim zgodile volitve. Res, da je Novartis ob nakupu primaknil 81-odstotno prevzemno premijo, vendar bo celotni nakup verjetno pokril z dobičkom v nekaj naslednjih letih. Ali je bila država v Leku slab lastnik samo zato, ker se ni vtikala v poslovanje in je ob zaključku poslovnega leta dobila dobro dividendo? Kaj je torej merilo za dobrega lastnika in dobro prodajo? Mnenje Cvikla, Ropa, Lahovnika? Ali lahko obstaja še kakšen drug pogled na umik države iz gospodarstva? Ali se je morda kdo vprašal, kaj ali koliko bi bilo možno realizirati prevzemne marže, če bi KAD in SOD prodajala dvakrat večje podjetje, združena Lek in Krko. Teh analiz verjetno ni. Gremo naprej po spisku. Avtocommerce. V njem je odločilni mož gospod Rigelnik, nekdanji predsednik državnega zbora. Tudi tu se je umik države izvajal na zelo poseben način. KAD je imel 16-odstotni delež delnic, SOD 9 in pol, skupaj sta tudi v tej družbi imela več kot prevzemni delež, ki je po zakonu 25 odstotkov. Tudi tu ni prišlo do sinergije KAD-a in SOD-a in do načela maksimiranja prihodkov od prodaje paradržavnega deleža in zaradi tega ni bilo realiziranih nobenih prevzemnih premij. Ključna poteza se je zgodila februarja lani, ko je SOD ločeno prodal svojih 9 in pol odstotka Luki Koper. Nihče ni interveniral, politična oblast je zaspala, ali pa je morda celo potiho navijala za takšno realizacijo umika paradržave iz gospodarstva. Šlo je za direktno prodajo znanemu kupcu, brez navijanja cene za sveženj delnic, ni bilo realizacije prevzemne marže za skupni delež SOD in KAD in obstaja utemeljen sum, da realizacija prodaje z vidika države in njenih ustanov ni bila maksimirana. To se ni niti poskušalo. Izpad je zagotovo velik. Višina je približno tolikšna, kot znaša proračun občine z 10.000 prebivalci. Prejšnja vlada in nekdanji upravitelji KAD-a in SOD-a torej niso zasledovali ciljev, s katerimi sedaj tako “vehementno” bombardirajo javnost. Prav izvedba tega in podobnih primerov, v katere so bili vpleteni najvišji predstavniki in skrbniki državnega premoženja iz preteklega obdobja, kaže na vso dvoličnost dvojca LDS in SD in nam razkriva scenarij, po katerem naj bi se na izbrance tranzicije, ki pripadajo njihovi opciji, poceni preneslo ogromne količine državnih deležev v pomembnih gospodarskih družbah. To pomeni le nadaljevanje zgodbe o rdečih baronih in carih tranzicije. Očitno so novi predsedniki uprav v KAD-u in SOD-u grobo posegli v namere stare garde, ki se je odločila za totalno vojno, brez izbire sredstev. Sem sodi tudi medijska gonja in sindikalni pritiski. Pravi vihar pa je povzročila prodaja 16,33 odstotka deleža KAD-a in 13,75 odstotka deleža SOD-a v Mercatorju, ki se je zgodila 30. avgusta letos, čeprav je bila prodaja le ena v nizu izvedenih prodaj KAD-a in SOD-a. V LDS, največji opozicijski stranki, so šele po enem tednu spoznali, da se je začela država odločneje umikati iz gospodarstva. Ne sicer iz najuspešnejših, ampak iz največjih družb. Šele tedaj so se zavedli, da ta prodaja ne poteka več tako, kot v zlatih časih LDS – SD, ko so se družbe pod realno ceno prodajale njihovim ali vašim političnim varovancem. Nekoliko kasneje je bivša LDS-ova ministrska ekipa sporočila javnosti še svoj izračun domnevnega oškodovanja, ki je imel zelo velik razpon, od 13 do 29 milijard. Nekoliko kasneje ste naredili še primerjavo s stanovanji, koliko stanovanj pomeni očitno domnevno oškodovanje. Seveda primerjave ni bilo za spodnjo številko, za 13 milijard, ampak samo za zgornjo, najvišjo. 29 milijard po navedbi LDS pomeni najmanj 2.904 stanovanj. Ne vemo sicer kakšnih, ali so to garsonjere, enosobna, dvosobna, neprofitna, ali pa so merilo Kopačevo ali Golobičeva stanovanja. Verjetno bi to lahko navedli, ne pa seveda lokacije, da bi to lahko preverili. Za 10 milijonov se namreč v Ljubljani ne dobi ničesar. Sicer pa smo se zadnje dni seznanili, zaenkrat resda z medijskimi objavami, o velikih preteklih nepravilnostih na stanovanjskem skladu, zato je primerjava s stanovanji ravno pravšnja in zelo aktualna. Samo v primeru nakupa nekaj tisoč kvadratnih metrov travnikov za gradnjo stanovanj v Vižmarjah je stanovanjski sklad preplačal zemljišča družbi Eta-line(?) za približno 500 milijonov oziroma je samo pri tej transakciji po tarifi LDS poniknilo 50 stanovanj. V vsakem primeru pa pomeni to preplačilo zemljišč v Vižmarjah avtomatsko povečanje cene kvadratnega metra neprofitnega stanovanja za okoli 100 evrov. Pa naj mi sedaj nekdo pove, kako skrbno ste gradili stanovanja za ogrožene ali za mlade družine. Prav tam ste bili, kot kaže, največja pijavka in ste jih tudi najbolj izkoriščali. Vsekakor gre v tem primeru za zelo čudno izvajanje stanovanjske politike, za katero sta najbolj odgovorna nekdanji direktor stanovanjskega sklada Oven in njegov prvi nadzornik nekdanji minister Kopač. Kljub temu pa predsednik komisije za nadzor proračuna, gospod Cvikl, njegovi imenitni strankarski kolegi, nekdanji ministri in sedanji poslanci, niti vaši politični sopotniki iz Socialne demokracije še niste črhnili niti besedice o tem. Ni bilo še nobene tiskovne konference, dejanj niste obsodili, niste zahtevali še nobene preiskave ali vsaj kakšne nujne seje kakega od odborov državnega zbora in niste zahtevali še nobene odgovornosti. Takšnih poslov z zemljišči je bilo verjetno še kar nekaj. Nihče pa ne upa niti pomisliti, kaj se je šele dogajalo pri gradnjah. Plačali so tako ali tako reveži, ki ste jih občasno razveseljevali še s slovesnimi žrebanji stanovanj. Da. Pridobitev stanovanja je bila kljub vsej skrbnosti LDS in SD loterija v pravem pomenu besede. Pa se vrnimo k Mercatorju. Na primeru prodaje Lek-a so mag. in dr. iz Liberalne demokracije izračunali domnevno odškodovanje pri prodaji Mercatorja. Pri tem so naključno pozabili, da so se razmere na slovenskem borznem trgu od prodaje Lek-a bistveno spremenile. Borzni indeks je narasel za 100 odstotkov, prevzemna marža pa se je po trditvah dr. Bogomirja Kovača, in to ste vi sami zapisali v vaš elaborat, znižala na okoli 30 do 40 odstotkov. Prevzemna marža je tudi padla za več kot 100 odstotkov. Zato morda takšen razpon v vaših začetnih navajanjih. Vendar ima Mercator pomembno predzgodovino, ki so jo ustvarili tudi politiki, ki danes sedijo med nami in branijo interese zamenjanega Jankovića. Nekateri, tako vsaj pritrjujejo TV posnetki, ne morejo zanikati neposredne vloge pri imenovanju Jankovića za direktorja. Zato tudi ne moremo pritrditi tezam, da so bile tedanje odločitve o imenovanjih izključno strokovne. Ravno nasprotno, bile so izključno politične in so že vnaprej izključevale kadrovsko konkurenco. Politično nastavljeno Mercatorjevo vodstvo je poskušalo pridobiti odločilni delež v Mercatorju. Vsi načrti, vse odločitve, vsa dejanja kažejo na to. Uprava je namesto lastnikov vodila igre o strateških povezavah. Pojavilo se je sicer nekaj imen potencialnih partnerjev, bilo je nekaj poslovnega flirta, vendar nič resnega. Pravi cilj uprave je bila dokapitalizacija za začetek po formuli 4 krat 25, s katero bi si uprava zagotovila popolni nadzor nad celotno družbo. Temu pritrjujejo skrivno parkirane Mercatorjeve delnice v Zavarovalnici Triglav in morda še kje, ki bi jih uporabili v pravem trenutku in s katerim bi bistveno spremenili lastniška razmerja v družbi. Sedaj je cena delnic, ki izhaja iz pogodbe med Triglavom in deponenti iz Mercatorja, okrog 18 tisoč tolarjev za delnico oziroma je kar ja za 20 tisoč tolarjev nižja od trenutne borzne cene. Kaj je z milijardno razliko, jo bo plačala Zavarovalnica Triglav? Kakšne uprave je imela ta zavarovalnica, če je bila do Mercatorjevih managerjev tako dobrodušna? Bodo odgovarjali in plačali škodo ali bo morda zavarovalnica dvignila premije in pokrila nenačrtovani izpad s prenosom obveznosti na svoje zavarovance? Zakaj se tega ne dotakne prav nihče od vpijočih iz LDS in SD? Ali ste solidarni z Mercatorjevimi in Triglavovimi upravami samo zato, ker je to v kontekstu? Prav tako na tiho je bila lani pripravljena pogodba za odkup paketa delnic od SOD-a po 36 tolarjev za delnico oziroma po vsaj 20 odstotkov nižji ceni od borzne. Verjetno so samo lanske volitve preprečile realizacijo te odlične prodaje. Ob očitku suma oškodovanja prodaje delnic KAD-a in SOD-a v družbi Mercator se ne moremo izogniti ugotovitvi, da je prodajna cena delnic enaka ceni za dokapitalizacijo oziroma borzni ceni. K dokapitalizaciji sta bila povabljena KAD in SOD, uprava pa si je izgovorila 50-odstotni delež dokapitalizacije. Na ta način bi uprava Mercatorja odločala o vsem, lastniki bi lahko še nemo spremljali dogajanja v največji slovenski družbi, vrednost njihovih deležev in delnic bi zelo padla, vpliv lastnikov, razen tistih iz uprave, bi bil zelo blizu ničle. Zato so poteze uprav KAD -a in SOD-a logične, prav tako poteze kupcev, ki so hoteli ostati aktivni lastniki na enak način kot Novartis. Vse poteze lastnikov v primeru Mercator so povsem logične. KAD in SOD sta v primeru Mercator ravnala odgovorno in sta s prodajo svojih deležev zaščitila državno premoženje. Vrednost in velikost tega deleža bi po izvedeni dokapitalizaciji in po aktiviranju parkiranih delnic padla, močno padla in ne bi torej lastniku zagotavljala ničesar. Tega se zavedajo tudi v LDS in SD, saj so verjetno tako tudi načrtovali realizacijo umika države iz Mercatorja. Zato tudi taka reakcija, tako obtoževanje in “pogrom”. Do imenovanje Janševe vlade in postavitve novih uprav v KAD-u in SOD-u je bil interes posameznikov ali oligarhov vedno nad interesi države in javnim interesom. Janševa vlada pa je obrnila kompas in stvari le postavila nekoliko drugače. Zato je toliko bolj pomembna odstranitev zavese nad nekaterimi primeri, ki najbolj štrlijo izza izbrancev uspešne, za mnoge državljane pa predvsem žalostne, privatizacijske zgodbe preteklega desetletja, v kateri so mnogi ostali brez zasluženih plač, brez vplačanih prispevkov v pokojninsko in socialno blagajno, brez vloženih certifikatov, kakih sto tisoč pa tudi brez dela. Iz te zgodbe najbolj štrli ime operativca tranzicijskega procesa mag. Ropa, ki je v tem obdobju opravljal vrsto priročnih in odgovornih nalog in izpeljal mnoge “čudežne” projekte v korist politične kontinuitete. Najprej je bil državni sekretar za privatizacijo. V tem času so začele nastajati zgodbe o uspešnem tranzicijskem obdobju, v katerem so nekateri nesluteno obogateli. Oblast jim je to velikodušno spregledala, saj ni sankcionirala raznih “bypassov” in izčrpavanj podjetij. Rop je kasneje, ko se je začelo zastavljati vprašanje čudežnega bogatenja posameznikov, postal še predsednik komisije za ugotavljanje izvora premoženja. Ugotovila ni skoraj ničesar. Mimogrede je pomagal preoblikovati še nekdanji SDK na čelu z direktorico Romano Logar, s čimer so se povsem zabrisale sledi nezakonitih transakcij, oškodovanj in načrtnega slabljenja podjetij. Leta 1997 je bil nekaj mesecev direktor KAD-a in v tem času je prodajal deleže slovenskih podjetij, večino, verjetno neposredno, po dogovoru. Negativne učinke tranzicije, predvsem izredno hiter porast brezposelnih, je kasneje kot minister za delo poskušal sanirati z raznimi shemami, ki niso dale velikih učinkov, saj se je mnogo več sredstev pretočilo na račune tranzicijskih uspešnežev, ne pa v žepe delavcev. Podobno je bilo s sredstvi za prestrukturiranje gospodarskih družb. Kasneje je kot finančni minister še povsem dotolkel upokojence. Lani se je izkazal kot predsednik vlade še z davčno reformo, ki je imela za rezultat predvsem velike obremenitve vseh socialnih struktur. Še pred prvimi obračuni dohodnine je reforma povzročila beg kapitala iz države in marsikdo se sprašuje, ali je šlo za zrežirani scenarij in za dogovor z glavnimi tranzicijskimi magnati ali je šlo zgolj za zelo kratkovidno potezo prejšnje vlade. V tranziciji je bilo izjemno veliko kršitev delavskih pravic, kljub temu pa je bilo opaziti relativno majhno sistemsko aktivnost sindikatov. Tudi ob lanskem poslabšanju davčnih zakonov se ni zgodilo nič pretresljivega. Tedanja vlada ni doživela skoraj nobene kritike in nobenega javnega protesta, celotno breme se je ob protestih športnikov in študentov poskušalo preložiti na sedanjo vlado, ki je to zgrešeno finančno davčno reformo podedovala. Sedaj, ko se je davčna zakonodaja bistveno izboljšala, ko je vlada sprejela paket reform, katerih cilj je izboljšava davčnih možnosti zavezancev in ustvaritev pogojev za hitrejšo gospodarsko rast ter nova delovna mesta, so začeli sindikalni menedžerji prižigati svečke in vabiti k stavkam. Narobe svet. Seveda pa so LDS -ovci in SD – jevci pod krinko cenenega populizma ustanovili še celo vrsto komisij in institucij, ki naj bi bdele in odkrivale številne prevare na gospodarskem področju. Tak je na primer urad za preprečevanje korupcije in urad za preprečevanje pranja denarja, ki se kljub številnim, v nebo vpijočim primerom oškodovanj, pranja denarja in drugih zlorab, ne moreta ravno pohvaliti z delavnostjo, kaj šele z učinkovitostjo. Podobno ozadje, ceneni populizem, je pripeljalo tudi do ustanovitve komisije za preprečevanje korupcije, ki se je bolj ali manj osredotočila le na lokalne funkcionarje, povsem pa prezrla velike ribe. Če se je po naključju zaradi vtisa v javnosti že kaj moralo odkriti, je kasneje zaradi različnih vzrokov in z različnimi prijemi povsem zvodenelo v mlinih pravosodja. Če želimo, da bi preiskava imela logičen smisel, jo je potrebno postaviti v kontekst, zato smo predlagali tudi “preverbo” zgodovine in dosedanje prakse. Na voljo imamo zakonodajo in zelo bogat praktikum, bogat nabor primerov umikov države iz poslovnega življenja. Kakovostno urejena dokumentacija v KAD-u in SOD-u bo omogočila hitro in kakovostno “preverbo” pravilnosti odločitev. Če so pretekle uprave v KAD-u in SOD-u delale transparentno in kakovostno, bo delo potekalo enostavno, hitro in učinkovito. Zadnjih nekaj dni po 24. oktobru smo se ukvarjali predvsem s tem, kako drugouvrščeni ekipi, ki je po lastni krivdi in zaradi lastne nespretnosti prišla v cilj z enotedensko zamudo, podeliti zlato medaljo. Kljub paničnim reakcijam podpisnikov druge zahteve se je koalicija izredno potrudila, neprecenljiva je bila tudi pomoč zakonodajno-pravne službe. Moram reči, da smo v tem času, ko smo poskušali pravilno razumeti, povzeti in umestiti utemeljitve nekdanjega dream teama, ki se mu je tako nesrečno zalomilo, opravili veliko delo. Marsikaj se je dalo prirediti in ugoditi, kljub vsemu pa ostaja grenak priokus. Na razpolago je bila samo ena medalja in to je bilo možno podeliti samo eni ekipi, kot ponavadi, zmagoviti. Ustava namreč v 93. členu določa, da mora državni zbor odrediti parlamentarno preiskavo, če to zahteva 30 poslancev. Vendar pa, ker parlamentarna preiskava deluje podobno kot pravosodni organi, ima tudi precej podobna pooblastila. Smiselno je uporabiti tudi določila drugih zakonov, predvsem tistih, ki urejajo področje pravosodja, ob tem pa je potrebno upoštevati tudi določilo 31. člena ustave, ki prepoveduje ponovno sojenje o isti stvari. Torej, pritožbe, jadikovanja in oporekanja niso zalegla, komisija je lahko samo ena in to bomo danes tudi ustanovili. POLONCA DOBRAJC: Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke v celoti podpira zahtevo za odreditev parlamentarne preiskave. Posebej ob dejstvu, da je namen preiskave, da se ugotovi, ali je pri prodaji deležev KAD-a in SOD-a v gospodarskih družbah prihajalo do prodaj, ki so bile negospodarne, netransparentne in v nasprotju z veljavno zakonodajo. Ob tem bo potrebno tudi ugotoviti, ali je pri teh prodajah prišlo do oškodovanja državnega premoženja, če je, v kakšni višini, in kdo od nosilcev javnih funkcij je za takšne prodaje morda politično odgovoren oziroma kakšni in čigavi interesi so morda pripeljali do takšnih prodaj. KAD in SOD sta finančna sklada, ki ju je ustanovila Vlada Republike Slovenije. S sprejetjem zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij sta dobila vsak po 10 odstotkov nekdanjega družbenega kapitala podjetij. Naloga KAD-a je sofinanciranje medgeneracijskih potreb pokojninske blagajne, naloga SOD-a pa je financiranje odškodnin denacionalizacijskim upravičencem. V primeru, da sta sklada ravnala oziroma ravnata s sprejetim premoženjem negospodarno, le-to ne bi zadostovalo za pokritje obveznosti, ki jih imata navedena sklada in bo razliko potrebno plačati iz državnega proračuna, to je iz žepov vseh davkoplačevalcev. Glede na govorice v javnosti in na večno zatrjevanje, da pri odprodaji kapitalskih deležev prihaja do nepravilnosti, pa lahko dosežejo milijardne vsote. Zato je v interesu vseh slovenskih davkoplačevalcev, da se ugotovi, ali sta sklada pri prodaji deležev v gospodarskih družbah ravnala gospodarno, transparentno in v skladu z veljavno zakonodajo. Žal pa se vse od prvih prodaj deležev v gospodarskih družbah KAD-a in SOD-a v javnosti porajajo dvomi o tem. Znano je namreč, da je večina prodaj potekala neposredno, brez javne objave za prodajo deležev, za ceno naj bi se kupci dogovorili z odgovornimi na KAD-u in SOD-u brez neodvisne strokovne analize ali celo opore glede na trenutne cene delnic. Neposredna prodaja, pri kateri je izključena tako tuja kot domača konkurenca, tuji in domači interesenti lahko pomenijo sočasno tudi izključitev možnosti za dosego višje prodajne cene in s tem posrednooškodovanje družbene lastnine. Ne glede na to, da je do zahteve za odreditev parlamentarne preiskovalne komisije prišlo na podlagi prodaje deleža v razvpiti slovenski trgovski delniški družbi, poslanska skupina Slovenske demokratske stranke meni, da je vendarle prišel čas, ko se vprašamo, kako je v obdobju tranzicije prehajala družbena oziroma državna lastnina v zasebno lastnino. Potrebno se je spomniti, da je obdobje desetih oziroma petnajstih let tudi obdobje bivših direktorjev, ki so delovali v planskem gospodarstvu, v določenem časovnem obdobju pa so postali uspešni managerji in celo lastniki velikih gospodarskih podjetij v tržnem gospodarstvu. Pri tem ni seveda nič narobe, vendar se ni nikoli in nikdar postavilo vprašanje, kako in na kakšen način je do tega prišlo. Bilo je obdobje, ko se je verodostojnost in zakonitost posameznih poslov ocenjevala samo z višino oziroma velikostjo lastninskih deležev posameznikov, nikoli in nikdar pa se ni vprašalo, kakšen je bil način, kako so do teh lastninskih deležev prišli. Mislim, da je sedaj tudi čas in tako mislijo tudi vsi poslanci poslanske skupine Slovenske demokratske stranke, da se zastavijo vprašanja v okviru zahteve za odreditev parlamentarne preiskave. Parlamentarna preiskava naj na podlagi svojih pooblastil, ki jih ima, ugotovi in razjasni dejansko stanje in ovrže ali pa potrdi govorice, ki burijo slovensko javnost že desetletje. Ni namen parlamentarne preiskave samo, da se ugotovi mogoča zloraba nosilcev javnih pooblastil. Ne, namen parlamentarne preiskave je tudi, da se predlaga glede na obstoječe stanje sprememba zakonodaje. Proces umika države iz gospodarstva še ni končan. In tudi, če se bo ugotovilo, da so bile opravljene nepravilnosti, je še vedno čas, da se na podlagi ugotovitev parlamentarne preiskave vgradijo varovalke v zakonodajah. Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke tako meni, da je skrajni čas, da se zastavi vprašanje, na kakšen način je prihajalo do ciljev, cilj pa je bil transformacija družbene oziroma državne lastnine v privatno lastnino. Ne more pa se podarjati vira v zakonitost poslov samo na podlagi velikosti in debeline denarnice in velikosti lastniških deležev. MARIJAN POJBIČ (nelektorirano): Namen te preiskovalne komisije je, da ugotovi, ali je pri prodaji deležev Kad-a in Sod-a v gospodarskih družbah prihajalo do prodaj, ki so bile negospodarne, netransparentne ter v nasprotju z veljavno zakonodajo. V primeru, da sklada ravnata ali sta ravnala negospodarno s premoženjem podjetij, vseh svojih zakonsko določenih obveznosti ne bosta mogla poravnati in bodo morali razliko kriti davkoplačevalci. Zneski se lahko dvignejo v milijarde slovenskih tolarjev. V javnosti že od prvih prodaj državnih deležev, ki sta jih izvedla Kad in Sod, prihaja do indicev, da je bila večina prodaj izvedenih dogovorno, brez javne ponudbe, brez ustrezne cenitve deležev ter celo po ceni, ki je bila nižja od trenutne cene na borzi. Tako naj bi Kad, ki ga je vodil član LDS –a, gospod Lenič, od leta 2000 do konca leta 2004 prodala 41 deležev večjih gospodarskih družb, od tega neposredno 28, za 9 prodaj so zbrali ponudbe, le 4 deleže pa so prodali na borzi ali z javno objavljenimi vabili. Pomembne pri teh prodajah so cenitve vrednosti deležev oziroma določanje vrednosti teh deležev. Po javno dostopnih podatkih je Kad v času prejšnje vlade naročil cenitve pri zunanjih pooblaščenih, izvajalcih le v 5 primerih, v 33 primerih so opravili lastno cenitev vrednosti deležev, deleže 3 gospodarskih družb pa naj bi prodali kar brez cenitve, torej je bila vrednost preprosto dogovorjena. Še posebej zaskrbljujoč je podatek, da je Kad po ceni, ki je bila nižja od borzne cene, prodal 5 deležev v večjih gospodarskih družbah. To so bile naslednje družbe: CM Celje, BTC, Color Medvode, Intertrade, ITS in Gruda Ljubljana. Posledica negospodarnih in nepreglednih dogovornih prodaj, ki so bile izvedene v času prejšnje vlade, je, da so bili dobički Kad-a in Sod-a, ki so se prelili v državni proračun, bistveno premajhni, zlasti če pogledamo, s kako ogromnim kapitalom sta sklada razpolagala. Omenil bi tudi prodaji deležev v Dolenjski banki in časopisni hiši Delo. V primeru Dolenjske banke Kad cenitve vrednosti deleža sploh ni opravil. Ta delež je prodal Novi Ljubljanski banki po dogovorjeni ceni. Po pripojitvi Dolenjske banke NLB pa je Kad prejel delnice NLB. Ali so bili zaradi tega oškodovani davkoplačevalci, ne bomo nikoli izvedeli, saj je bila vrednost preprosto dogovorjena. Pravzaprav naj bi o tej prodaji na Kad-u manjkali oziroma ni zavedenih veliko podatkov. Zelo odmevna je bila prodaja državnega deleža v časopisni hiši Delo, ki je bila izvedena čez noč in tik pred zamenjavo vlade leta 2000. V vodstvu LDS niti niso skrivali, da je Kad delež prodal zato, da bi takratni vladi, ki jo je vodil Andrej Bajuk, onemogočil morebitno prodajo državnega deleža v Delu kateremu drugemu partnerju. LDS in takratna Združena lista sta s tem želeli obdržati svoj vpliv v časniku z največjo naklado. Član LDS-a in takratni vodja KAD-a gospod Jože Lenič si je takrat celo privoščil neposlušnost skupščine KAD-a, čeprav je skupščina na prvi seji po spomladanski spremembi oblasti sprejela sklep, da mora kot predsednik uprave za udeležbo na skupščin časopisnega podjetja Delo pooblastiti dr. Gregorja Gomilška takrat predsednika skupščine. Jože Lenič tega sklepa ni spoštoval. Za nameček je prodal še del delnic, ki jih je imel KAD v družbi Delo. Jože Lenič je bil tudi član nadzornega sveta časopisne hiše Delo. To, da je bil v nepregledne prodaje in dogovorno vpleten sam vrh LDS-a kažejo tudi namigovanja, da je Anton Rop le dve uri po podpisu pogodbe med pivovarno Laško in nekdanjim direktorjem SOD-a Antonom Končnikom slednjega razrešil samo zato, ker je nekdanji direktor SOD-a Anton Končnik delež v pivovarni Union prodal slovenskemu podjetju pivovarna Laško ne pa tujemu podjetju Interbrew, kot je očitno želel tedanji vrh LDS-a oziroma Anton Rop. Vrhovno sodišče je pozneje ugotovilo, da je bila podpisana pogodba zakonita, stroški neupravičeno sprožen