Za identiteto slovenstva

Vlada je v obravnavo državnemu zboru predložila predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javni rabi slovenščine. Poslanke in poslanci so na to temo v DZ opravili splošno razpravo. Stališče poslanske skupine glede tega predloga zakona je predstavil poslanec SDS Aleksander Zorn.

V nadaljevanju objavljamo magnetogram, ki ni lektoriran. ALEKSANDER ZORN: “Hvala lepa za besedo. Lepo pozdravljeni, predsedujoči, gospod državni sekretar. Poslanska skupina SDS bo spremembe zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o javni rabi slovenščine podprla. Gre za zakon, ki odpravlja nekatere probleme, ki so se pojavljali ob izvajanju osnovnega zakona in s tega vidika je zakon konkretno formuliran in pripravljen. Izključitev verskih obredov in umetnostnih besedil v 1. členu je smiselna. Prav tako je glede na težave z uvajanjem zakona v praksi zelo smiselna natančnejša opredelitev  odgovornih za inšpekcijski nadzor, med izvajanjem zakona v 4. členu ter prevedba tolarjev v evre v 5. členu.

Vendar pa zakon skriva tudi past, o kateri so govorili skoraj vsi moji predhodniki. 2. in 3. člen namreč na videz rešujeta precej neprijeten problem, pred katerim smo se znašli, ker je bilo prvotno besedilo zakona v neskladju s pravom evropske skupnosti in sodno prakso sodišča evropskih skupnosti. Ta problem je bil začasno rešen s spremembo Zakona o varstvu potrošnikov in dodatnim pravilnikom. Gre za to, da naj bi glede na omenjene dokumente pri označevanju in predstavljanju izdelkov in storitev ponudniki potrošniku posredovali informacije v jeziku, ki ga ta potrošnik, od primera do primera zlahka razume. Tudi v Sloveniji torej ne samo in izključno v slovenščini, kajti tega ta formulacija ne navaja. Rešitev, ki jo imamo zdaj na mizi, je s pravnega vidika najlažja. Nekritično ste prepisali formulacijo iz evropskih dokumentov in težava, ki izhaja iz Evropske unije, je rešena. Ampak, zakonodajalec je vendarle pozabil, da je njegova temeljna naloga ščititi slovenske nacionalne interese – jezik, še posebej rabo slovenskega jezika v Republiki Sloveniji, tega zakon ne ščiti. Še več, v temeljni slovenski zakon o javni rabi slovenskega jezika zdaj dajemo določbo, katere učinek bo postal jasen šele takrat, ko bodo o kakšni tovrstni težavi razsojalo sodišče. To je z vidika naših nacionalnih interesov slabo, saj pomeni, da obstaja možnost, da se bo v določenih primerih lahko v Sloveniji za označevanje in predstavljanje izdelkov in storitev lahko rabila zlahka razumljiva italijanščina na dvojezičnem območju, seveda, nemščina na dvojezičnem območju, madžarščina na dvojezičnem in drugem območju, hrvaščina tako rekoč povsod in angleščino se vsi učijo v šoli, se pravi povsod. In o tem se bo razsojalo od primera do primera. To pa ne bi bilo potrebno. Vso pravico namreč imamo, da bi v našem zakonu problematična mesta natančneje formulirali, da bi se izognili temu tako, da vemo v kaj se spuščamo. Ker nismo velika država, kjer je bilo to obstranski problem, in je slovenski jezik eden izmed identitetnih osnov slovenske kulture in slovenstva, je seveda to nujno potrebno. Nikjer v tej obrazložitvi tudi ne piše kaj bi se zgodilo, če te uskladitve ne bi naredili. Koliko bi nas to stalo? Bi se dalo še kaj izpogajati? Nikjer ne piše kaj bi se zgodilo, če bi sprejeli natančna tolmačenja te zveze. Nikjer niso navedene situacije, do katerih bi lahko prišlo in bi bile za nas neugodne. Obrazložitev nas nikjer ne pomiri da problemov ne bo. Če bi zakonodajalec takšne situacije predvidel, bi jih v zakonu tudi vsaj delno omejil. Tako pa je celoten problem odpravljen na hitro, z malo izboljšanim prevodom besedne zveze iz evropskih dokumentov. Kakor rečeno, zakon bomo sicer podprli, vendar verjemite, da bo po težavah, najbrž na  sodiščih, ki bodo prišle, ta zakon verjetno tudi kmalu popravljen.”