Z zakonom o visokem šolstvu se področje visokega šolstva izboljšuje

Zakon o visokem šolstvu ureja nejasne postopke ponovnih akreditacij, dopolnjuje ureditev neposredne pedagoške obveznosti in transnacionalnega izobraževanja. Poslanke in poslanci na današnji 7. redni seji Državnega zbora obravnavajo novelo zakona o visokem šolstvu, ki ga je v obravnavo predložila Vlada RS. Stališče poslanske skupine SDS glede omenjenega predloga zakona je predstavil poslanec SDS mag. Branko Grims.

V nadaljevanju objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran!

MAG. BRANKO GRIMS: Spoštovani. Vsem prav lep pozdrav tudi v imenu poslanske skupine Slovenske demokratske stranke. Zakaj je treba posegati v tak zakon, ki naj bi bil po trditvah nekaterih tako dober? Razlog za to je očiten, če ga seveda želimo videti.

Prvi razlog, zaradi katerega je treba ta zakon sprejeti, in to čim prej – sam obžalujem, da ni kakšen hitrejši postopek, ki ga sicer omogoča Poslovnik bil tudi potrjen in mislim, da je bila to napaka – je namreč zato, ker to zahteva Evropska unija. V Evropsko unijo smo šli na osnovi referendumske oziroma plebiscitarne, kot smo takrat rekli, odločitve ljudstva. Temu smo zavezani in zavezani smo spoštovati njena pravila igre. In prejeli smo že opomin, da je treba prostor slovenskega visokega šolstva odpreti, tudi tuji konkurenci, konkurenci znotraj Evropske unije in torej spoštovati prost pretok tudi na tem področju. Trdno sem prepričan, in najbrž je tako prepričan vsakdo, ki ni naiven v tej naši ljubi domovini, da bi tisti, ki na ves glas vpijejo, da je potrebno zakon sprejemati počasneje, da bi morali opraviti še mesece ali pa kar leta kakšnih javnih predstavitev in javnih polemik o tem zakonu, bili v prvih bojnih vrstah, ko bi vpili o odgovornosti potem, ko bi Evropska komisija, ki je že vročila Sloveniji opomini, vročila še naslednji akt, ki za seboj potegne potem tudi kazni, praviloma denarne kazni v višini kakšnega avtomobila srednjega razreda.

Nekatere takšne, kot veste, je Slovenija že plačevala. Najbrž bi takrat prav ti isti ljudje na ves glas vpili o odgovornosti pa o tem, da naj to plačajo tisti s svojega žepa, ki so povzročili zamudo in podobno samo seveda, nasedati takšnim besedam je kratkovidno. Ravnati tako kot je potrebno je pa odgovorno in v poslanski skupini SDS bomo seveda upoštevali dejstvo, da je Slovenija že prejela opomin na temu področju in bomo zato storili vse potrebno, da se pravila Evropske unije, tudi ko gre za večjo odprtost na področju visokega šolstva v Sloveniji dosledno spoštujejo.

Pa še en premislek nas napotuje k temu. To je preprosto dejstvo na katerem koli področju družbenega življenja je na dolgi rok edina stvar, ki garantira nadaljnji razvoj, ki garantira odpiranje novih možnosti, konkurenca. Konkurenca doma in konkurenca iz tujine. Rečeno je bilo, da ne bo nadzora nad tem, kar se bo dogajalo, to seveda ni res, nadzor bo dvojen. V Državah Evropske unije veste, da obstajajo pravila igre, da obstajajo institucije znotraj držav, ki preverjajo kakovost in v tem bodo lahko sodelovali samo tisti, ki bodo izpolnjevali pogoje matičnih držav za transnacionalno izvajanje visokošolskih študijskih programov. To se pravi, bodo že morali doseči neko kvaliteto in s tem zadostiti pravnemu okviru svoje države. Druga varovalka pa je, po tistem členu ki ste ga nekateri očitno pomanjkljivo prebrali in se glasi, izpolnjevanje pogojev iz tega odstavka preverja nacionalna agencija Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu. Torej, ista institucija, ki odloča tudi o kakovosti, če želite oziroma o akreditacijah, ko gre za slovenske, za naše domače izvajalce oziroma institucije. To se pravi, v vsakem primeru je nadzor, obstaja in neka kakovost bo zanesljivo zagotovljena.

V modernem svetu je tako, da je potrebno odpreti brez strahu vrata konkurenci, kajti sicer se začne stagnacija in potem seveda so tudi posledice kaj slabe. V Sloveniji je zanimivo, da je bila v prejšnjem mandatu sprejeta neka deklaracija, ki je kar zapisala, da so tri univerze za Slovenijo več kot dovolj. To je lahko morda v interesu katerega, ki na teh univerzah dela, je v interesu struktur na teh univerzah, zanesljivo pa to ne more biti v interesu države kot celote, kajti ni res, da je odvisna količina oziroma, da je količina nasprotna kakovosti. Če pogledate recimo Tajvan ali pa kakšno drugo državo boste videli, da ima izjemno veliko število univerz glede na število prebivalcev, pa kljub temu mnoge med njimi se uvrščajo med tistih prvih petsto najprestižnejših visokošolskih ustanov na svetu. Mnoge med njimi! To se pravi, to kar primerjati in iz tega vleči napačne podatke ali pa napačne zaključke, ker izbereš takšne primere, ki ti pašejo, ostalo pa spregledaš je najmanj, kar lahko rečemo, neznanstveno.

Drugi razlog, ki je morda še pomembnejši zakaj je potrebno ta zakon sprejeti in zakaj je upravičeno, ne samo opravičeno ampak nujno pohiteti s sprejemanjem tega zakona je pa interes univerz samih in pa seveda predvsem študentov, ki študirajo na teh univerzah. Kajti dejstvo je, da zaradi problemov z akreditacijami, ki jih je predstavil že minister v svoji uvodni predstavitvi bi lahko prišlo do škodljivih posledic, prav za tiste, ki tam študirajo, za študente. In torej smo zavezani, da ravnamo v interesu svoje države, visokošolskih institucij in predvsem študentov. In, da zaradi tega pohitimo visokošolskih institucij in predvsem študentov in da zaradi tega pohitimo s sprejemanjem tega zakona. To sta dva razloga, zaradi katerih je ta zakon pomemben in tudi nujen. Zahteve EU, opomin, ki smo ga že prejeli s strani evropske komisije in interes slovenskih študentk in študentov. Poleg tega ta zakon dobro odgovarja tudi na nekatere druge pripombe, ki jih je dala EU predvsem v zvezi s sestavo nekaterih institucij konkretno sveta NAKVIS-a. Zelo zanimivo je, kako se, potem to interpretira. V danem primeru je tukaj vzpostavljen mehanizem, ki bo vladi dal samo toliko prostora, da bo morala spoštovati tisto, kar ji bo predstavljeno, medtem ko sama praktično ne bo morala v odločitve ostalih posegati. Sedaj je imel ta prostor celo večji, ker je že nekdo omenil, pri dveh je vlada lahko imela čisti prosti izvor, ampak še bolj zanimivo je, kako se to potem postavlja, da se hoče na silo vzpostavljati neki vtis, da do sedaj je šlo za stroko, sedaj bo pa tukaj politika. Veste, če to počnejo stranke, recimo kakšna, ki je vsaj glede nekaterih kadrov izredno dobro povezana z stranko Zares, ki je v minulem mandatu, ko je bila na oblasti na eni od največjih univerz v tej državi postavila kar enega predsednika svojega lokalnega oziroma mestnega odbora v tistem mestu, to najbrž ni pretirano prepričljiv za ljudi, ki to poznamo. Politološko so mimogrede mnogi razlogi, da se lahko Pozitivno Slovenijo vidi v marsičem kot naslednika Zares-a, ki je pač se uspel prebiti v parlament z nekaj drugimi kadri, ampak eden od argumentov za to bi moral biti v prvi vrsti, pa ga danes ni na seji, mogoče se nam še pridruži, gospa kasneje, kakorkoli že, dejstvo je, da politika tukaj je bila prisotna v minulem obdobju. Gre za vprašanje, kako poiskati ustrezen odgovor na to, da so po strokovni plati vsa področja enakovredno in ustrezno zastopana in iz tega vidika trdim, da je ta zakon mnogo boljši kot je veljal do slej. Odgovarja še na nekatera druga vprašanja, ki ste se jim zanimivo, tisti ki ste bili kritični do njega na daleč izognili in tudi točno veste zakaj. Ko gre za vprašanje konflikta interesov, sam osebno menim, da je zelo dobro, da ima rektorska konferenca sama sedaj manjši vpliv kot ga je imela po dosedanjem zakonu. Sam tudi menim, da je zelo dobro, da so zelo natančno opredeljene izjeme, ki ne smejo kandidirati, zaradi tega, da ne bi prišlo do konflikta interesov. To je urejeno mnogo bolje kot je bilo do slej v katerikoli zakonodaji na tem področju. Iz tega vidika je ta zakon korak naprej in to pomemben korak v smeri, ki je evropsko primerljiva, ker Evropa od Slovenija opravičeno zahteva in pričakuje, kajti na marsikaterem področju ne samo tem, ampak kjerkoli v družbenem življenju Slovenije se seveda vprašanje konflikta interesov posveča bistveno premalo pozornosti in je za to dobro, da se na to ustrezno in pravočasno odgovori.

Glede vprašanj ur, ki naj bi jih namenili in ki se je tudi odprlo kot ne vem kakšen velik problem je stvar pravzaprav na neki način nekoliko smešna. Če bi o tem odločili mi, poslanci, in to določili izrecno v zakonu bi se zdelo tistim, ki sicer kritizirajo politiko vse v redu. Če bi to odločila bi menda bilo še vedno kar v redu, če pa o tem odločajo rektorji in imajo pri tem tudi pravico sami, da odvisno od zahtev, ki jih sami vidijo potreb znotraj svoje visokošolske ustanove, svoje fakultete, univerze odredijo bodisi kakšno ur več ali manj in ustrezno prilagodijo ostale delovne obveznosti, potem je to pa problem. Gre ravno v tem primeru, če to prepustiš rektorjem, vendar za več svobode, za več avtonomije, ki jo sicer po drugi strani deklarativno sami ves čas zagovarjate. 

Ravno zaradi tega, ker to dopušča več svobode, ker to dopušča več avtonomije je to dober korak in tudi ustrezen ukrep in pomeni napredek v avtonomiji univerze glede na dosedanje stanje. Omogoča pa, da se vsaka fakulteta, vsaka univerza ustrezno odzove na zahteve okolja, na spremenjene okoliščine, na delovne obveznosti, morebiti tudi na pač neko drugačno razmerje med študenti, ki se bo pojavilo čez nekaj časa. Vsekakor sem trdno prepričan, da je napačen strah, ki veje iz veliko razprav, ki smo jim bili priča v zadnjem obdobju strah pred konkurenco. Konkurenca sama po sebi ni nič slabega, konkurenca nasprotno je nekaj dobrega in nekaj nujnega in zato sem tudi bil zelo vesel, ko se je izkazalo, da uživajo te spremembe zelo veliko podporo znotraj podjetništva. Tisti iz gospodarstva, ki so se neposredno udeležili, tudi javne predstavitve mnenj, pa tudi mnogi drugi, ki so v tem obdobju spregovorili ali pa nas seznanili s svojimi stališči so zelo jasno povedali, da so te spremembe nujne in da jih pozdravljajo, ker pomenijo odpiranje nekih dodatnih možnosti, dodatnega prostora in gredo v pravi smeri, v smeri, ki jo Slovenija potrebuje, kajti kakšen sistem pravzaprav mora biti. Država mora postaviti samo okvir, znotraj katerega mora postaviti osnovne kriterije, nad njimi bo seveda bedela Nacionalna agencija Republike Slovenija za kakovost v visokem šolstvu, na osnovi tega vemo, pride sistem akreditacij in znotraj tega sistema mora biti maksimalno dopuščena konkurenca, potem pa naj se študentje sami odločijo, kaj želijo in komu dajejo prednost. Nedopustno pa je, da bi se nekatere strukture, ki so pač imele priložnost nekam postaviti, lahko zabarikadirali in zaščitile z zakoni in da se nič v tem prostoru ne bi dalo več odpreti, nič spremeniti, začeti ničesar novega, ker bi bila pač to neka politična odločitev, ki bi v resnici spoštovala samo osebne interese teh struktur, ne pa interese študentov, ne interese mladih, ne interese države, ki pač potrebuje čim bolj izobražene, kvalitetno izobražene mlade, ki pa ne bodo samo imeli znanja, ampak bodo premogli še nekaj, kar danes pogrešam v celotnem sistemu slovenskega šolstva. In želim to danes posebej podčrtati. To pa je sposobnost in vrednoto podjetništva, da bodo to svoje znanje, te svoje kvalitete, ki jih v Sloveniji brez dvoma imamo in na osnovi katerih bogati tudi marsikatera tuja država, sposobni sami v podjetniškem smislu tudi ustrezno prodati na svetovnem trgu. Šele to bo odprlo Sloveniji nove razvojne priložnost in iz tega vidika je kot rečeno ta zakon pozitiven, je dober in v poslanski skupini SDS ga bomo podprli.