Z vidika žrtev je vseeno, kateri režim jih je prikrajšal za svobodo, jih mučil ali ubijal

V državnem zboru danes poteka izredna seja, na kateri obravnavajo resolucijo Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmih. Predlog resolucije je v obravnavo predložila skupina poslancev s prvopodpisanim Jožetom Tankom. Dopolnilno obrazložitev predloga resolucije je podal poslanec SDS France Cukjati. V nadaljevanju objavljamo celotno obrazložitev. Spoštovani!

Vsak narod je šel že skozi težke zgodovinske preizkušnje in mnoge grozote vojnega opustošenja. A kot da nas tudi najbolj žalostne izkušnje ne morejo prepričati, da je najhujše trpljenje tisto, ki si ga ljudje sami povzročamo.

Evropa je v prejšnjem stoletju doživela pekel, kateremu je botrovala najhujša moralna kataklizma v njeni zgodovini. Ni šlo samo za ostre vojne spopade, ampak tudi za totalno izničenje človeškega dostojanstva. Šlo je za industrijo smrti, za skrbno načrtovana in organizirano izvajana množična mučenja, izstradanja in poboje civilnega prebivalstva, žena in otrok. Podivjani totalitarizmi so končno pokazali, česa so zmožni, če jih nihče ne zaustavi, onemogoči in obsodi.

Tokrat pa se zdi, da se je Evropa na grozotah prejšnjega stoletja vendarle nekaj naučila. Poleg resolucij o obsodbi totalitarnih zločinov – od holodomora v Ukrajini do pokola v Srebrenici – je 2. aprila letos Evropski parlament sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, ki jo je podprlo 89 % vseh evropskih poslancev, ki so bili prisotni pri glasovanju.

Ta Resolucija gradi na splošnem načelu spoštovanja človekovih pravic in na dejstvu, da je z vidika žrtev vseeno, kateri režim jih je iz kakršnega koli razloga prikrajšal za svobodo, jih mučil ali ubijal. Ob tem poudarja, da se je evropsko združevanje sploh začelo kot odgovor na trpljenje, ki sta ga povzročili dve svetovni vojni, nacistična tiranija s holokavstom in nedemokratični komunistični režimi. Obenem tudi ugotavlja, da Evropa ne bo združena, če ne bo priznala nacizma, stalinizma ter fašističnih in komunističnih režimov kot skupne zapuščine in zato tudi poziva k razglasitvi 23. avgusta za vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov.

EU namreč temelji na spoštovanju človekovih pravic in na medsebojnem zaupanju, česar pa ni možno brez jasne obsodbe vseh totalitarnih režimov, ki so Evropo v prejšnjem stoletju tako zelo razdejali in razdelili.

Seveda ne moremo enačiti nacizma, fašizma in komunizma, pa tudi ne komunizma v eni državi s komunizmom v drugi, ali Mussolinijevega fašizma s Frankovim fašizmom, je pa za vse te režime značilno, da si en človek ali ena monopolna stranka:
•    prisvoji popolno oblast in ne dovoli strankarskega pluralizma,
•    obenem nadzoruje (oz. obvladuje) vsa področja družbenega pa tudi zasebnega življenja,
•    s politično policijo in sodstvom radikalno preganja razrednega sovražnika,
•    neguje kult osebnosti in zahteva absolutno pokorščino tudi na intelektualni ravni, zaradi česar preganja predvsem kritične in miselno vplivne intelektualce,
•    državljane pa razdeli na privilegiran in zatiran sloj, na sloj, ki režimu služi in opozicijski sloj, ki ga režim označuje za sovražnike ljudstva ali podobno.

Vzpostavitev totalitarizma je navadno krvava, saj jo običajno spremlja poboj političnih nasprotnikov. Za svojo ohranitev pa vsak totalitarizem potrebuje podporo vsaj pri delu populacije in neko vsaj navidezno tolerantnost pri večini. Tolerantnost doseže predvsem z ustrahovanjem in vzorčnim preganjanjem oporečnikov, podporo pa predvsem s podeljevanjem različnih privilegijev.

Vsak totalitarizem potrebuje tudi neko ideologijo, nekakšno “religijo”, ki za dosego utopičnega cilja dovoljuje vsa sredstva. Končni cilj te nekakšne “religije” ni človek kot posameznik, niso njegove pravice in njegovo blagostanje, ampak neko utopično stanje kot sta na primer “čista rasa” ali “idealna družba”. Posameznik, oz. posamezniki, posamezne nazorske ali politične skupine, posamezni narodi pa so lahko žrtvovani kot sredstvo za dosego tega utopičnega cilja.

Le tako je bilo možno tem režimom izvesti (in opravičevati) nacistični poboj Židov, stalinistično izstradanje Ukrajincev, slovenske Hude jame, pa tudi bosansko Srebrenico.

Vsak totalitarizem, tudi če ima še tako krvav začetek, pa se sčasoma izpoje in umiri. Ko na primer totalitarni režim pobije, zapre ali preseli v koncentracijska taborišča vse svoje nasprotnike, pobere vse premoženje, vzpostavi nepredušen sistem ovaduštva, si podredi policijo, sodstvo, kulturo, šolstvo ter seveda ves medijski prostor, ne potrebuje več radikalnih krvavih posegov in lahko postane totalitarni režim s tako imenovanim “človeškim obrazom”. Če pa mu kasneje ob vsem tem še uspe ohraniti ves kapital in vso ekonomsko moč, potem se seveda lahko tudi preimenuje in dovoli celo večstrankarski sistem.

Različni evropski narodi imajo različne izkušnje, a ta Resolucija dokazuje, da vsi po vrsti obsojajo režim, ki si prisvoji vso oblast in se te oblasti oklepa na vse mogoče nedemokratične načine z omejevanjem svobode in človekovih pravic. Najbolj izraziti nedemokratični režimi v Evropi v prejšnjem stoletju so zaobjeti v pojmih nacizem, fašizem in komunizem. Ko Evropski parlament v svoji Resoluciji o evropski zavesti in totalitarizmu omenja le te tri totalitarizme, obsoja z njimi tudi vse druge totalitarizme, pa naj se imenujejo kakorkoli. Obsoja totalitarizem kot radikalno nedemokratičen režim, kot skrajno neprimerno in škodljivo družbeno ureditev.

Ta obsodba je odraz nove povojne in pototalitarne miselnosti, odraz Evrope, ki je po drugi svetovni vojni in po padcu Berlinskega zidu postala drugačna, bolj demokratična in bolj spravljiva. Obsodba posameznega totalitarizma lastne države pa je odraz moralne moči in osebnostne zrelosti posameznega politika. Vse spoštovanje gospe Merklovi, ki je ob sedemdesetletnici začetka druge svetovne vojne zelo odločno obsodila nemško agresijo in se ponovno iskreno opravičila za vse žrtve nacizma. Kako blagodejno bi delovalo tako opravičilo za fašistično nasilje, če bi ga izrekla najvišja italijanska politika. Tudi obsodba komunizma s strani najvišje slovenske politike bi delovala zdravilno, pa čeprav bi ostala na načelni ravni in se ne bi spuščala v podrobnosti slovenske tragedije.

Evropska Resolucija hoče evropsko javnost in evropske politike osveščati o vedno prisotni nevarnosti totalitarnih režimov. S tem hoče preprečevati, da bi se zopet pojavile okoliščine, ki bi bile ugodne za pojav novega kakršnegakoli totalitarizma.

Resolucija se ne spušča v analizo ali obsodbo posameznih totalitarnih zločinov, ampak ostaja na ravni obsodbe totalitarizma kot totalitarizma. Izhajajo iz dejstva, da “je z vidika žrtve vseeno, kateri režim jih je iz kakršnegakoli razloga prikrajšal za svobodo, jih mučil ali ubijal.” Torej ne izhajajo iz ideoloških ali politikantskih predpostavk, ampak iz povsem človeških (humanih) nagibov, iz sočutja do žrtev.

Ker se nesrečna slovenska narodna razdvojenost še vedno napaja iz ideološko različnih pogledov na našo polpreteklo zgodovino in iz molčanja o nekaterih zločinih ali celo iz njihovega zanikanja ali opravičevanja, smo v SDS, ki vključuje tako verne kot neverne, tako potomce domobranskih kot partizanskih staršev, mnenja, da bi tudi pri ocenjevanju dogodkov naše polpretekle zgodovine morali izhajati iz tega, kaj so ti dogodki pomenili za posamezne ljudi, posamezne žrtve in njihove družine. Ne ideološke predpostavke, ki nas delijo, ampak navadno iskreno človeško “sočutje”, ki nas v teh vprašanjih edino lahko poenoti, bi bilo primerno izhodišče tudi za vse nadaljnje razprave o teh občutljivih temah.

Zato predlagamo, da o Resoluciji razpravljamo strpno in dobronamerno, ji izrazimo podporo in jo objavimo v Uradnem listu ter s tem posredno, kot najvišji predstavniki ljudstva, obsodimo vse politične režime, ki temeljijo na zanikanju osebne svobode in na teptanju temeljnih človekovih pravic.

Ker je Slovenija ena redkih – če ne edina – evropska država, ki je na lastni koži doživela pekel vseh treh totalitarnih režimov, tako fašizma in nacizma kot tudi komunizma, predlagamo, da 23. avgust postane tudi slovenski dan spomina na slovenske žrtve vseh totalitarnih režimov prejšnjega stoletja.

Če evropska Resolucija ugotavlja, da lahko napačne razlage zgodovine spodbujajo politike izključevanja in tako napeljujejo k sovraštvu in rasizmu in da Evropa ne bo združena, če ne bo izvedla poštenih in poglobljenih razprav o totalitarnih zločinih v prejšnjem stoletju ter da brez resnice in spomina ni sprave, potem lahko tudi za Slovenijo rečemo, da se mora v glavah in predvsem v srcih politikov nekaj bistvenega spremeniti, če hoče tudi Slovenija stopiti na pot notranjega ozdravljenja.

Če nas ne more poenotiti nepristranski spomin na trpljenje našega naroda, spomin, ki je prežet s sočutjem do vseh slovenskih žrtev, ne glede na to, kdo – oziroma – kateri režim jih je povzročal, če torej ne moremo izraziti podpore Resoluciji o evropski zavesti in totalitarizmu, potem smo še daleč ne le od “združene Evrope” ampak tudi od “združene Slovenije”.