Z rebalansom se povečuje zadolženost države na račun prihodnjih generacij
četrtek, 15. 9. 2011V imenu poslanske skupine Slovenske demokratske stranke je stališče predstavil predsednik SDS Janez Janša.
JANEZ JANŠA: Spoštovani gospod predsednik, hvala za besedo. Glede na to, da smo ravnokar poslušali nek nastop kot da bi govornik prihajal z neke obskurne opozicijske stranke, bom jaz poskušal glede rebalansa predstaviti nekoliko širše oziroma makroekonomsko sliko, še prej pa mi dovolite, da se pridružim čestitki predgovornika Primorcem ob državnem prazniku, dneva vrnitve Primorske k matični domovini, seveda z upanjem, da bo še v tem mandatu Primorcem vrnjena tudi pravica, da dostojno z državno proslavo proslavijo ta praznik, ki smo ga uvedli leta 2005.
Glede rebalansa pa je tako, da je rebalans ali proračun vedno makroekonomska slika stanja v državi. Vedno je to tudi dokument, ki je ogledalo rezultatov vladne ekonomske politike in prvo kar je treba povedati v zvezi s tem je to, da tukaj, pa tudi v prejšnjih tednih, ko je potekala razprava o tem, pogrešamo stališča teh silnih strateških svetov, ki jih je vlada v začetku mandata ustanavljala kot po tekočem traku do tega dokumenta. Jaz nisem nikjer zasledil stališča fiskalnega sveta, nisem zasledil nikjer stališča strateškega sveta za gospodarstvo, čeprav so ti organi ustanovljeni ravno zato, da nekaj rečejo o takšnih dokumentih, ki določajo makroekonomski razvoj države v prihodnje in so to vladni organi, kjer so ljudje, ki dobivajo tudi neka simbolična ali pa več kot simbolična plačila za to, da nekaj povedo. Tako, da bi morda vseeno apelirali na te organe, da kakšno rečejo o tem rebalansu, preden bo sprejet.
Glede splošne slike pa najprej priznanje, da razmere, v katerih je vlada to predlagala in tudi razmere v katerih je vlada predlagala dosedanje proračunske dokumente v tem mandatu, niso bile enostavne. Bile so zahtevne. Takšne so danes, takšne so bile lani in predlani in seveda sedanja vlada in predlagateljica tega dokumenta ni kriva za ekonomsko krizo v Svetu, Združenih držav, v Evropski uniji in v Evropski monetarni uniji niti za to, kar se je dogajalo v Grčiji, na Portugalskem ali na Irskem. In zaradi tega od te vlade in tudi o teh številk v tem rebalansu ni fer pričakovati rezultatov, kakršni so bili v obdobju od leta, recimo od leta 2000 do leta 2008, ker bi bilo to nefer. Upravičeno pa je pričakovati od vsakokratne vlade, tudi od te, da dosega rezultate, ki so dobri v relativni primerjavi z okoljem, v tem primeru z Evropsko unijo in z Evropsko monetarno unijo, ker delujemo v približno enakih pogojih. In naša kritika je usmerjena v to točko.
Slovenija se je pravzaprav vse do leta 2009, od osamosvojitve naprej razvijala tako, da je rasla hitreje od Evropske unije in nadoknadila zaostanek nekaj 10% točk v razvoju in leta 2008 dosegla 21% evropskega povprečja. Od takrat naprej v mandatu te vlade pa smo začeli padati in mislim, da smo sedaj padli že za 5% točk. In ta relativna primerjava je tista, ki pač pove, da je slovenska vlada v podobnih pogojih, v kakršnih je delovala tudi ekonomija ali gospodarstvo primerljivih držav v našem okolju, sprejemala ukrepe, ki niso bili na tej ravni, kajti od leta 2009 ne samo, da Slovenija ne dosega hitrejšega razvoja od tistih, ki so bolj razviti od nas in ki jih želimo dohiteti, ampak pada, kljub temu, da je imela na začetku krize nekatere velike primerjalne prednosti, največje je bil ravno eden najnižjih, drugi najnižji javni dolg, državni dolg v evro coni oziroma v evro območju. Ta dolg se je v teh treh letih podvojil. Ni še dosegel limita iz evropskega pakta stabilnosti in rasti in maastrichtskih kriterijev, je pa trend s katerim se je podvojil in s katerim je rastel najhitrejši v Evropi v teh treh letih in zaradi tega izjemno zaskrbljujoč in to ni samo naša ocena, to je tudi ocena mednarodnih finančnih in evropskih institucij in bi predlagali, da jo vzamemo resno.
Ta relativna primerjava, ko namesto, da bi rasli za 3% hitreje od Evropske unije, padamo za najmanj toliko hitreje, kaže pač, da so za nami tri izgubljena leta in ta izgubljenost se neusmiljeno razgalja tudi v številkah, ki so pred nami v tem rebalansu.
Slovenska demokratska stranka tri leta opozarja na napačno smer, predlaga ukrepe. 266 smo jih predlagali skupaj, v seštevku niso povečevali obremenitev, to kar je bilo prej rečeno, je bilo rečeno na pamet. Vsi izračuni so bili narejeni. Še na začetku mandata smo predlagali ustanovitev slabe banke, očiščenje bilanc največjih državnih bank, sanacijo bančnega sistema, olajšave gospodarstvu za ustvarjanje novih delovnih mest, vse to je bilo zavračano. Pravzaprav do zadnjega zaslišanja kandidata za gospodarskega ministra, ki je predlagal enako, olajšave za investicije v gospodarstvu itn., kot da bi se nekateri šele po treh letih izgubili.
Številke, ki so v tem rebalansu, so seveda grenke. Premalo časa je, da bi šel čez vse postavke, ki so ključne. To verjetno nima smisla, nekaj o tem več moji kolegi v razpravi. Ampak tiste ključne, ki kažejo makro sliko, povedo, da je smer, ki je zapisana v tem rebalansu, kljub temu, da se skuša ustvariti drugačen vtis, enaka smeri, ki je pravzaprav Slovenijo pripeljala v stanje, ko je potrebno krčiti in zategovati pas na vseh področjih.
Primanjkljaj, ki naj bi ga zniževali s tem rebalansom je še vedno večji od vseh investicijskih postavk v tem proračunu, kar pomeni, da se bomo tudi po tem rebalansu zadolžili za več, kot bomo investirali in da bo šel velik del tega, za kar se bomo zadolžili, s tem primanjkljajem, ki ostaja, enostavno v zrak oziroma za prosti tek, brez tega, da bi naredili vsaj sto metrov poti naprej.
Hkrati pa najdemo notri, ne bom tega našteval, jih je pa najmanj 30, različnih postavk, kjer se povečujejo sredstva za birokracijo tukaj, birokracijo tam, za drage najemnine, tudi za tiste, recimo, za NPU, ostajajo, čeprav je bilo rečeno, da se bo pogodba prekinila. Tam pa ni nobenega varčevanja.
Danes smo tudi slišali v uvodu, in poslušamo odkar vlada pripravlja ta rebalans, mantro o tem, kako je bilo potrebno v začetku tega mandata narediti vse, da se ohrani socialna povezanost. Slovenska demokratska stranka je podprla vse ukrepe te vlade v tej smeri. Ob tem pa smo opozarjali, da samo povečevati zadolženost države na račun prihodnjih generacij in ta denar trošiti za to, da ga pojemo, enostavno ni dovolj, ker ga bo kmalu zmanjkalo. In po treh letih smo tam, ko ga je pač zmanjkalo. Tudi ohranjanje socialne povezanosti je imelo pač samo delne rezultate. Pojdite v nekatere slovenske regije, kjer se je brezposelnost v tem času drastično povečala, kjer se živi bistveno slabše kot tukaj v Ljubljani. In boste videli, da je govorjenje o socialni povezanosti zelo relativna stvar. Verjetno je lažje govoriti, seveda, tako če realnosti ne vidiš, zato je vlada tudi opustila svoje obiske, ki jih je itak opravila v treh letih, mislim, da štiri ali pet v slovenskih regijah, tako da se to enostavno ne opazi. Mi smo od samega začetka opozarjali, da bi morali vsaj del od teh najmanj osmih milijard, za kolikor je ta vlada zadolžila prihodnje generacije, nameniti tudi za okrepitev gospodarske dinamike zato, da bi se ustvarjala nova delovna mesta, kar bi samo po sebi zmanjšalo pritiske na socialne transfere.
Vsaj del teh osmih milijard bi moral iti tudi za razvoj. Ker se to ni zgodilo smo po treh letih prišli do trenutka resnice, in ta resnica je zapisana na par postavkah v tem rebalansu. Iz teh postavk je razvidno, da danes po treh letih zgrešene vladne politike, da je vlada prisiljena krčiti tako investicijska sredstva, kot tudi sredstva za socialno povezanost. Jaz ne vem, kako je bilo možno, da se je v teh razpravah, razen par izjem, v glavnem spregledalo, da se seveda ne krčijo samo sredstva za investicije. Krčijo se tudi sredstva za socialno varstvo. Skupaj se s tem rebalansom krčijo sredstva za socialno varstvo, za varstvo družin in otrok in za oskrbo za 90 milijonov. Ker nismo vlagali in ni zraslo, in seveda danes je treba očitno varčevati tudi pri semenu za prihodnost in jasno pri hrani, ker so pač kašče prazne.
Veliko se operira s številkami, ki naj bi na tej tako imenovani socialni strani šle za brezposelnost. Ta številka je pa res velika. Vlada s tem rebalansom povečuje sredstva za nadomestilo za brezposelne, za skoraj 120 milijonov. In tukaj še skoraj 30 milijonov za tako imenovano aktivno politiko zaposlovanja. Ob tem pa poslušamo zadnje mesece, kako število brezposelnih pada in kako se tudi v prihodnje ne bo povečevalo. Zakaj potem 150 milijonov več za brezposelnost, če se ta številka ne bo povečevala? Tu ta statistika nekako ne gre skupaj.
Pred vsemi nami, ki imamo pred sabo ta dokument, sta pravzaprav danes dve slabi možnosti. Če se rebalans zavrne, potem ostane stanje, kakršno je, to pa je nek proračun, ki se ne izvaja, ki je zamrznjen. Prvič v zgodovini te in mislim, da tudi katerekoli druge države je finančno ministrstvo zamrznilo izvajanje proračuna po 5 mesecih proračunskega leta. In seveda zdaj s takšno vladno ekonomsko politiko ni možno pričakovati nikakršnih rešitev in nikakršnih premikov. Takšni linijski ukrepi zamrznitve so zasilne rešitve ob koncu leta, ne morejo pa biti to rešitve po 5 mesecih izvajanja proračuna. Se pravi, če rebalans pade in ostane stanje, kakršno je, je slabo. Če bodo številke, ki so predlagane v rebalansu, potrjene, potem bomo imeli slabo stanje malo premešano, v bistvu pa ostane enako. Torej, imamo na voljo dve slabi izbiri. V Slovenski demokratski stranki smo se odločili, da ne bomo posegli po nobeni in enostavno za ta rebalans ne bomo glasovali. Sprejmite ga sami, če ga hočete. Nobene bistvene razlike ne bo, nekatere stvari se bodo z njim še poslabšale.
Tisto, kar je ta dokument edino prinesel dobrega, je priložnost za neko razpravo o tem, kje dejansko smo. In ta molk, ki je tudi zelo zgovoren, pristojnih strateških svetov in “thinktankov” sedanje vlade, ki so popolnoma obmolknili ob tem dokumentu, veliko pove. Čeprav se silni napori in trud vlaga v to, da se o teh stvareh ne bi razpravljalo, ampak o vsem drugem, da bi bilo vse drugo aktualno, bo mogoče vendarle opozorilo na nekaj od teh številk prispevalo k temu, da se tudi širša javnost v Sloveniji nekoliko bolj zave, kje smo in zakaj smo v takšni situaciji.
Če bi poslušali prejšnji nastop v stilu predstavnikov kakšne obskurne opozicijske stranke, potem bi se morali braniti pred očitki, da je za to stanje itak kriva prejšnja vlada, ker je povečala bruto zunanji dolg Slovenije. Govora je bilo o kreditih, ki so jih najela podjetja in posamezniki oziroma gospodinjstva v času, ko je bil denar poceni na evropskem trgu in na to vlada ni imela nikakršnega vpliva. Tudi sedanja vlada nima vpliva na to, ali bo Francelj iz Maribora najel kredit in kupil stanovanje, za to se on sam odloči. Tudi podatki, ki so bili navajani, so nepopolni. Saj vlada ne ve, kdo je kje najel kredit. Nikjer ni popolnega seštevka tega, za gospodarstvo deloma. Banka Slovenije ima pač podatke od tistih bank, ki operirajo tukaj, če pa kdo najame kredit kje drugje, pač teh podatkov sploh ni. In operirati s temi 50 milijardami je brez veze. In vlada za to ni odgovorna. Delno ima nadzor nad tem Banka Slovenije. Eden od guvernerjev, ki je bil v tem času najdlje na položaju, je danes minister v tej vladi. Če je on dopuščal, da so se ljudje in podjetja prekomerno zadolževala, potem se to zmenite v vladni koaliciji. Ampak tudi on ni imel velikega vpliva na to, ker smo del evropskega prostora, imamo evro in tega nacionalna Vlada ne more omejiti. In seveda ta mantra o tem, kako se je slovensko gospodarstvo nekoč preveč pregrelo in da zato zdaj preveč padamo, je slab amaterski izgovor, ki nobenega resnega ne prepriča. Računa pa na nek učinek, ki je bil narejen v času našega mandata, ko se je ljudi strašilo s tem, da je gospodarska rast nekaj slabega.
Leta 2006 je vlada naročila javnomnenjsko raziskavo, v kateri se je vprašalo ljudi približno takole, ali mislite, da je gospodarska rast, ki jo dosega država oziroma visoka gospodarska rast, če jo dosega država, za vas osebno nekaj dobrega ali slabega. Več kot 30% ljudi je pod vplivom takratne propagande odgovorilo, da je to za njih nekaj slabega.
Upam, da vsaj del teh 30% po treh letih negativne ali pa slabe gospodarske rasti vendarle ve, da je pozitivna gospodarska rast nekaj dobrega, vsi ekonomisti pa že dolgo vedo, da je pozitivna gospodarska rast edini resni temelj blaginje v družbi, da brez gospodarske rasti, ne samo dolgoročno ampak tudi srednjeročno, ni možno dosegati napredka, da je vsako zadolževanje omejeno, da je vsako kosilo pač potrebno plačati in vsak resen ekonomist tudi ve, da lahko edino z gospodarsko rastjo ustvarjamo nova delavna mesta.
In če bi se to počelo zadnja tri leta in če se je število brezposelnih v tem času naj bi povečalo za 60.000 tudi pokojninska blagajna ne bi imela nobenih problemov.
Zvračati razloge za slabe številke v tem rebalansu na padec tako imenovane pokojninske reforme na referendumu je zavajanje naivnih. Tudi če bi bil tisti zakon sprejet, bi prinesel letos 30 milijonov evrov, hkrati pa se je zaradi strahu pred to pokojninsko reformo lani upokojilo 30% več ljudi, ker so se tega bali in je to ustvarilo ta pritisk na pokojninsko blagajno v letošnjem letu, ki se ga zdaj sanira iz proračuna. Torej ne iskati razlogov za takšno stanje, tam kjer jih enostavno ni, ker bomo te račune plačali vsi.
Torej še enkrat ob koncu. Glede tega rebalansa mi ne bomo glasovali ne za, ne proti, vem da sedanja Vlada prodaja v tujini, kako je to pomemben akt, da je to isto kot italijanski varčevalni ukrepi za 50 milijard. Zadnje sporočilo evropske komisije kaže, da se temu ne verjame, saj so rekli, da v Sloveniji nastaja velikanska razlika med obljubami in tistemu kar se potem naredi, se pravi, nikogar v Bruslju s tem ne bomo pofarbali. Veliko vprašanje pa je seveda kakšno dediščino Vlada s takšnimi številkami pušča tistim, ki bodo v prihodnje ta problem reševali. V vsakem primeru pa bomo račun plačevali vsi in tega se je treba zavedati.