Z odlikovanjem Ertla so bile vse žrtve totalitarnega režima še dodatno ponižane

Vrednote nekdanje Udbe ne bodo prispevale k rešitvi gospodarske krize.
Na današnji 14. redni seji državnega zbora so poslanke in poslanci obravnavali  predlog obtožbe predsednika republike pred ustavnim sodiščem zaradi kršitev ustave in hujših kršitev zakona. Predlog ustavne obtožbe je v obravnavo državnemu zboru predložila skupina 33 poslank in poslancev, s prvopodpisanim Jožetom Tankom. Dopolnilno obrazložitev predloga obtožbe je podal predsednik SDS Janez Janša.

V nadaljevanju objavljamo magnetogram, ki ni lektoriran.

JANEZ JANŠA: Hvala za besedo, spoštovani gospod predsednik. Kolegice in kolegi. Dne 30. novembra lanskega leta je bila objavljena vest Slovenske tiskovne agencije, da je predsednik republike dr. Danilo Türk odlikoval nekdanjega šefa Udbe oziroma službe državne varnosti Tomaža Ertla s srebrnim redom za zasluge. 27. novembra 2009 je bil ukaz o podelitvi odlikovanja gospodu Ertlu objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije številka 96-2009. To ni bilo prvo tovrstno priznanje odlikovancu Ertlu.

 To je še posebej poudaril z izključitvijo 15. člena Ustave, ki ne dovoljuje nobenega omejevanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin izven ustavnih okvirov, niti z izgovarjanjem na samo Ustavo. Naslednje spoštovanje varovanja človekovih pravic in svoboščin na ustavnopravni ravni zahteva brezpogojno, vnaprejšnje vrednostno zavračanje vsega, kar predstavlja kršitev človekovih pravic in svoboščin in sicer tako na konkretni, kot tudi na simbolni ravni. In prav pri vzpostavljanju zaupanja v institucije države ter ustavni red, je simbolna raven velikokrat vsaj tako pomembna kot konkretna. Vendar je Ustavi navkljub predsednik republike Danilo Türk z visokim državnim oblikovanjem nagradil bivšega šefa tajne policije Tomaža Ertla.

Pri odlikovancu gre za osebo, ki je dokazano odgovorna za mednarodne teroristične aktivnosti, s katerimi so se ogrožala nedolžna človeška življenja, ki je odgovorna za množične kršitve človekovih pravic in temeljnih političnih svoboščin, ki jih danes varuje drugo poglavje Ustave Republike Slovenije, ki je odgovorna za veleizdajo ter pristojnim organom ni posredovala pridobljenih informacij o razorožitvi teritorialne obrambe, ki je odgovorna za uničenje velikega dela slovenske kulturne in nacionalne dediščine v obliki arhivskih zapisov, s tem pa tudi z oteženim ali onemogočeno popravo krivic tisoč posameznikov, ki jih je ravno ta Udba preganjala in kršila njihove pravice. Odlikovanje je bilo podeljeno osebi, ki je odgovorna za ogrožanje procesov demokratizacije in osamosvojitve, saj je odrejala represivne ukrepe zoper njene nosilce ter pozivala predstavnike jugoslovanskih represivnih organov, naj ukrepajo z zatrtjem parajočih se demokratičnih procesov.

Predsednik republike je z odlikovanjem šefu kriminalne združbe neposredno kršil 34. člen Ustave, posredno pa tudi večino členov drugega poglavja, ki govori o varovanju človekovih pravic in temeljnih političnih svoboščin. 34. člen Ustave Republike Slovenije pravi: “Vsakdo ima pravico do osebnega dostojanstva in do varnosti.” Predsednik republike je s podelitvijo odlikovanja šefa nekdanje tajne politične policije Tomažu Ertlu, neposredno kršil ustavno pravico do osebnega dostojanstva vsem žrtvam te represivne institucije tako živim kot mrtvim. Pravico do osebnega dostojanstva in varnosti je namreč zagotovljena vsakemu. Posebnost pri varstvu človekovega dostojanstva je, da se nanaša tako na dostojanstvo živih, kot tudi na dostojanstvo že pokojnih oseb. Po stališču Ustavnega sodišča iz leta 1998 imajo posebno mesto med človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami določbe, ki varujejo človekovo osebno dostojanstvo, osebnostne pravice, njegovo zasebnost in varnost in ki prepoveduje vsem, na prvem mestu državi pa tudi posameznikom, poseganje v naštete pravice.

Spoštovane kolegice in kolegi, v Sloveniji danes živi na tisoče naših sodržavljanov, ki jim je Udba drastično kršila človekove pavice. Mnogi se še vedno borijo za priznanje statusa žrtve represije, mnogi imajo pri tem velike težave z dokazovanjem kršitev, ker je ta ista Udba v času vladavine gospoda Ertla, uničila njene osebne dosjeje. Leta 2009 pa dr. Danilo Türk podeli državno odlikovanje šefu te organizacije, ki je neposredno odgovorna za ta dejanja. Akt predsednika republike je neposredno kršil njihovo ustavno pravico do osebnega dostojanstva kar zagotavlja 34. člen Ustave Republike Slovenije.

Spoštovane kolegice in kolegi, do danes je v Sloveniji umrlo več deset tisoč naših sorojakov in sodržavljanov, ki jih je Udba maltretirala in kršila njihove človekove pravice, ne da bi dobili kakršnokoli zadoščenje ali doživeli vsaj poskus poprave krivic. Namesto tega je na deset tisoče njihovih svojcev doživelo dejanje predsednika republike, s katerim je odlikoval šefa organizacije, ki je neposredno odgovoren za njihovo trpljenje in za trpljenje že pokojnih najbližjih.  S podelitvijo odlikovanja šefov in njihovih učiteljev je predsednik republike neposredno kršil njihovo ustavno pravico do osebnega dostojanstva, ki jo zagotavlja 34. člen Ustave Republike Slovenije. Kršil je tudi ustavno pravico do osebnega dostojanstva mrtvih, ki jo prav tako varuje ta isti člen Ustave Republike Slovenije. V tem primeru, spoštovane kolegice in kolegi, ne gre za neko posredno, ampak gre za neposredno kršitev Ustave. Ta kršitev je konkretno nastala s samo podelitvijo spornega nadaljevanja. Podrobnejša navedba sodb Ustavnega sodišča na to temo je podana v gradivu.

Blizu te kršitve pravice do osebnega dostojanstva vidimo tudi včerajšnji bojkot poslancev vladne koalicije, ki se niso udeležili seje Komisije za peticije, kjer so nekatere žrtve Udbe govorile o svojih osebnih izkušnjah in o izkušnjah svojih bližnjih in, ki je bila pretresljiva. Ignoranca je tukaj blizu te kršitve ustavne pravice do osebnega dostojanstva.   

Seveda je predsednik republike posredno kršil tudi več drugih členov Ustave, kajti nagrajevanje oziroma odlikovanje osebe, ki je subjektivno in objektivno neposredno odgovorna oziroma soodgovorna za sistematične kršitve človekovih pravic ruši zaupanje v pravno državo in enakost pred zakonom. Slovenija je ratificirala deklaracijo o človekovih pravicah in številne druge mednarodne akte s področja varovanja človekovih pravic pa tudi z Lizbonsko pogodbo.

Z odvzemom državljanstva nevšečnim delom prebivalstva, kar je Udba množično prakticirala, je bil kršen 15. člen splošne deklaracije o človekovih pravicah. Podelitev odlikovanja bivšemu šefu tajne policije je očitno v nasprotju z ratificiranimi mednarodnimi akti s področja varovanja človekovih pravic, ki se po Ustavi uporabljajo v Sloveniji neposredno. Podelitev je tudi v očitnem nasprotju z resolucijami Evropskega parlamenta in Sveta Evrope ob sodbi in razgradnji totalitarnega komunističnega režima ter njegovih institucij, med katerimi je bila najbolj sporna prav tajna politična policija.

Slovenska Ustava pravi, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine in da smo pred zakonom vsi enaki. Delovanje Udbe je postavljalo ljudi v neenak položaj pred zakonom. Ljudi so njeni pripadniki zaradi političnih ali verskih prepričanj preganjali, zapirali, mučili ter ogrožali njihovo zdravje in njihova življenja, in sicer tako doma kot v tujini. Podelitev odlikovanja njenemu bivšemu šefu pomeni legitimacijo in celo simbolno nagrajevanje teh zločinov. Ustava pravi, da je človekovo življenje nedotakljivo. V Sloveniji ni smrtne kazni. Udba je ljudi pobijala ljudi doma in v tujini. Načrtovala in izvajala je teroristične akcije v tujini, podstavljala bombe na javnih mestih, recimo v muzejih, ter ogrožala nedolžna življenja. Bila je tudi represivno orodje režima, ki je s pomočjo zagrožene smrtne kazni zoper politično konkurenco ščitilo svojo totalitarno naravo in oblast same stranke.

Ustava pravi, da nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju. Udba je mučila in grobo poniževala ljudi ter načrtno teptala njihovo človeško dostojanstvo. S pomočjo izsiljevanja je novačila sodelavce, oporečnike je zapirala v psihiatrične ustanove ter na prisilno zdravljenje. Številni primeri takšnega ravnanja so opisani v knjigi Temna stran meseca, ki jo je izdala Nova revija v Ljubljani leta 1998.

Ustava pravi, da ima vsakdo pravico do osebne svobode. Udba je ljudi zapirala, nadzirala, jih nezakonito zadrževala in omejevala, jim prisluškovala in jih zasledovala. Aretirane državljane je izročala vojaškim sodiščem JLA, kjer so jim sodili na tajnih procesih v tujem jeziku, brez možnosti proste izbire zagovornika. Poleg procesa proti četverici leta 1988 so znani tudi hujši primeri takšnega teptanja človekovih pravic.  Leta 1984 je Vojaško sodišče v Ljubljani na tajnem procesu na dolgoletne zaporne kazni obsodilo osem slovenskih državljanov, civilistov. Vojaškemu sodišču je civiliste predala Ertlova Udba. Večina obsojencev se je iz zapora vrnilo kot invalidov, dva sta kmalu po izpustitvi iz zapora umrla. Uničene so bile družine, nekateri svojci prizadetih se še danes ukvarjajo z nedokončanimi postopki rehabilitacije, medtem ko odgovorni za njihovo trpljenje prejemajo visoke pokojnine, najodgovornejši pa celo državna odlikovanja. Poslanci vladne koalicije so izpoved žene in hčerke ene od žrtev tega zločinskega procesa na včerajšnji seji Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti poniglavo bojkotirali.

Ustava pravi, da kdor je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje, ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, ima pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode in druge pravice po zakonu. Republiški sekretariat za notranje zadeve, ki mu je načeloval odlikovanec predsednika države Tomaž Ertl, je pred prvimi svobodnimi volitvami leta 1990 sistematično uničil na tisoče osebnih dosjejev žrtev tajne politične policije in mnoge druge dokumente, zaradi česar imajo mnogi državljani Republike Slovenije še danes težave pri zbiranju dokazov, potrebnih za rehabilitacijo in popravo krivic. Evidentirani so bili primeri uničevanja arhivov v pečeh, zaporov na Dobu avgusta leta 1987 ter v obratih Papirnice Vevče in na območju Kočevske Reke in Borovca spomladi leta 1990, deloma celo po prvem krogu prvih svobodnih volitev. Torej je visoko državno odlikovanje prejela oseba, neposredno odgovorna za kršitev človekovih pravic in tudi za uničenje dokazov o teh kršitvah, in so bile s tem dejanjem predsednika republike še dodatno ponižane vse te žrtve totalitarnega režima.

Ustava pravi, da je stanovanje nedotakljivo. Nihče ne sme brez odločbe sodišča proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali v druge tuje prostore, niti jih ne sme preiskovati. Udba je vstopala v stanovanja in tuje poslovne prostore brez vsakega nadzora in zlorabljala zasebnost stanovanja za prisluškovanja ter vsestransko nadziranje ljudi. Kljub temu, da je takšno prikrito kršenje človekovih pravic težko odkriti, so bili neposredni primeri odkriti pri udbovski obdelavi Edvarda Kocbeka, Viktorja Blažiča, Staneta Kavčiča, v prostorih Ljubljanske nadškofije, v MikroAdi in mnogih drugih primerih akcij Udbe proti oporečnikom režima.

Ustava pravi, da je zagotovljena tajnost pisem in drugih občil. Udba je brez sodnih odločb sistematično nadzorovala pisemske in druge pošiljke. V prostorih Pošte Slovenije je vse do padca enopartijskega režima leta 1990 obstajal poseben prostor, kjer so sistematično nadzorovali vsako pisno korespondenco večjega števila slovenskih državljanov.

Ustava pravi, da je zagotovljeno varstvo osebnih podatkov, prepovedana je uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Udba je osebne podatke ljudi sistematično zbirala, jih prirejala in zlorabljala za njihovo osebno diskreditacijo po načelu najprej diskreditacije, potem likvidacije, po potrebi tudi fizično. O uporabi te metode je neposredno z omenjanjem posamičnih primerov govoril odlikovanec Ertl na tajnem sestanku vodstva Udbe in drugih represivnih organov s predsednikom centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije Milanom Kučanom aprila leta 1988 v Tacnu, kar je razvidno iz priloge 6 tega gradiva.

Ustava pravi, da je zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Udba je pod vodstvom Tomaža Ertla izvajala grobe posege v svobodo govora in tiska, kar je vodilo do zaplemb posameznih tiskovin prek tožilstva ali do grobih pritiskov na urednike. Konkretni primeri so opisani v knjigi Temna stran meseca in številnih intervjujih prizadetih. O uporabi te metode je neposredno z omenjanjem posamičnih primerov govoril gospod Ertl na tem že omenjenem tajnem sestanku v Tacnu aprila leta 1988. Odlikovanje osebe, ki je neposredno odgovorna za preprečevanje svobode izražanja je zavržno dejanje, je poveličevanja totalitarizma.

Ustava pravi, da je izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju svobodno. Udba je sistematično spremljala in beležila vsako obliko izpovedovanja vere ljudi in jih delila na tej osnovi. Staršem je bilo ovirano in v številnih primerih celo grobo kratena pravica do vzgoje otrok, skladno s svojimi vrednotami. Udba je uradne preverke deset tisoče, verjetno sto tisoče, v nekih desetletjih beležila njihovo versko opredelitev in s tem posameznikom preprečevala zasedbo odgovornih mest v gospodarstvu in javnih zavodih. Številnih konkretni dokazi teh množičnih kršitev so zbrani v publikaciji, ki jo je izdal zgodovinar Milko Mikola, Religija cerkve in šola v dokumentih občinskih komitejev ZKS, zgodovinskega arhiva Celje.

Ustava pravi, da je zagotovljena pravica do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj. Udba je velik del aktivnosti uperila v preprečevanje vseh oblik mirnih organiziranih protestov. Odlikovanec Ertl pa v dokumentih z očitnim posmehom za mirne demokratične proteste za ljudi uporablja izraz “nekakšna poulična demokracija”.

Dejstvo, da njegovi politični zagovornici, zagovorniki, med njimi tudi člani aktualne vlade, ta izraz z istim zaničujočim kontekstom uporabljajo še danes, kljub temu, da gre za eno temeljnih človekovih pravic zapisanih v 42. členu Ustave Republike Slovenije, pritrjuje izjavi predsednika republike, da je bila podelitev odlikovanja bivšemu šefu Udbe dejansko premišljeno in na ideologiji utemeljeno dejanje. Obstajajo tudi nekateri enako zaskrbljujoči indici, ki pričajo o tem, da se podobni vzorci pri tistih, ki skoraj enodušno podpirajo podelitev odlikovanja nekdanjemu šefu tajne politične policije, ohranjajo tudi danes.

Junija leta 1984 je odlikovanec Ertl predpisal tajni priročnik za delo milice na področju varstva ustavne ureditve. Imate ga v prilogi. Vsebina priročnika predstavlja srhljiv poskus popolne pretvorbe milice po definiciji organa za vzdrževanje varnosti javnega reda in miru, v orodje tajne politične policije. Po ugotovitvi nekdanjega direktorja slovenske policije Pavleta Čelika, je bil ta Ertlov priročnik ideološko bolj nabit, kot prejšnji podobni priročnik iz leta 1970. Služba državne varnosti je bila pod Ertlovim vodstvom osnovno orožje, edine dovoljene stranke za boj proti zametkom politične opozicije v enopartijskem režimu. Še leta 1988 je odlikovanec na seji predsedstva Socialistične Republike Slovenije dejal, da organi za notranje zadeve, še posebej Službe državne varnosti posvečajo vso pozornost nekaterim pojavom znotraj alternativnih gibanj in da se med organizatorji teh gibanj pojavljajo celo razmišljanja o formiranju politične opozicije. Prav tako se je odlikovanec Ertl pred politiki rad pohvalil z represivnimi ukrepi zoper politične oporečnike.
Teden dni po tajnem sestanku vrha slovenske represije s predsednikom centralnega komiteja v Tacnu je tako na 6. seji Sveta Socialistične Republike Slovenije za varstvo ustavne ureditve, 22. aprila 1988 nastopil z enako samohvalo. Pohvalil se je, da je bilo v Socialistični Republiki Sloveniji v zadnjem času več ovadb, kot v ostalih republikah in pokrajinah proti nastajajoči opoziciji.

V zvezi s tem ravnanjem je Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi številka 30196 zavzelo stališče, ki se glasi: zaradi bridkih zgodovinskih izkušenj slovenske družbe iz obdobja bivšega komunističnega totalitarnega sistema je v zgodovinsko poslanstvo slovenske Ustave vgrajen tudi njen temeljni cilj preprečiti vsakršen poskus ponovne vzpostavitve totalitarnega sistema. Pravica do svobodnega združevanja sodi v sklop tistih temeljnih ustavnih vrednot, ki jih je treba posebej spoštovati in dosledno zagotavljati njihovo resnično udejanjanje. To je toliko bolj pomembno, ker je komunistični režim po prevzemu oblasti od leta 1945 naprej na ustavni ravni in tudi z zakonsko ureditvijo navidezno zagotavljal svobodo združevanja vključno z ustanavljanjem in delovanjem političnih strank, v resničnem življenju, pa so takratne komunistične oblasti delovanje opozicijskih političnih strank na vse možne načine z represivnimi ukrepi popolnoma zatrle in jih dejansko izločile iz političnega življenja.

Onemogočanje in zatrtje opozicije ni bilo samo v neskladju s tedanjo ustavo, ampak tudi izrecno protizakonito in je pomenilo trajno hudo kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Za to kršitev, to sem citiral slovensko ustavno sodišče, trajno hudo kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin je odlikovanec Ertl dobil dva državna odlikovanja, enega leta 1989 in enega 20 let kasneje s skoraj istim imenom.

Ustava pravi, da je zagotovljena svoboda znanstvenega in umetniškega ustvarjanja. Udba je na univerzah in drugih institucijah s področja znanosti in izobraževanja izvajala čistke na osnovi podatkov, pridobljenih s prisluškovanjem, na osnovi podtikanj in drugih grobih kršitev človekovih pravic ter svoboščin. Preprečevala je svoboden vnos znanstvene literature v državo ter šikanirala literarne in druge umetniške ustvarjalce, ki so bili vsaj malo kritični do enopartijskega režima. Udba je tudi sistematično preprečevala nekaterim oporečnikom dostop do njim primerih zaposlitev in članstev v stanovskih organizacijah. Mnogo konkretnih primerov je opisanih že v omenjeni knjigi Temna stran meseca.

Ustava pravi, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski in drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Udba je na osnovi doktrine razrednega boja načrtno spodbujala nezaupanje, ovaduštvo in sovraštvo med ljudmi in narodi, na zadnje je skušala inscenirati in krepiti celo s terorističnimi dejanji. Odlikovanec Ertl je v času neposrednega vodenja Udbe leta 1979, njegov nadrejeni sekretar za notranje zadeve pa je bil takrat Janez Zemljarič, na podlagi političnih usmeritev organiziral in vodil mednarodno teroristično akcijo, nastavitve bombe v muzeju v Velikovcu v sosednji Avstriji, ki je po razkritju in predčasni eksploziji bombe prerasla velik meddržavni in mednarodni škandal. To teroristično dejanje je močno škodilo slovenski manjšini na avstrijskem koroškem. To bombo sta postavila dva formalno zaposlena oziroma uslužbenca slovenske Udbe.

Tisti, ki je bil pri tem ranjen in kasneje obsojen na avstrijskem sodišču za mednarodni terorizem, je bil kasneje zamenjan in izročen Jugoslaviji, bil kasneje ponovno zaposlen v slovenski Udbi in je do osamosvojitve delal v Udbi na tako imenovanem notranjem …/Nerazumljivo./… V zvezi s tem zadnjim, se je odzval tudi odlikovanec Ertl in to označil za neke blodnje in podtikanja, češ da nič od tega ne drži, in da tukaj njegove vloge ni. Zaradi tega smo v zadnjih tednih v Arhivu Republike Slovenije, med javnim gradivom, poiskali vse, kar se nanaša na ta primer. Našlo se je kljub čiščenju še kar nekaj. To dodatno gradivo smo želeli danes razdeliti poslankam in poslancem, vendar je predsednik državnega zbora nenavadno restriktivno tolmačil poslovnik za to, da tega gradiva niste dobili. To gradivo dokazuje, da je bila ta mednarodne teroristična akcija organizirana s strani slovenske Udbe, da so izvajali uslužbenci slovenske Udbe, da so najvišji politični organi v Sloveniji razpravljali o tem in dokazuje tudi, da to ni bila edina mednarodna teroristična akcija, ki je bila organizirana v tistem času, v odgovornosti odlikovanca Ertla. V arhivu smo odkrili še vsaj tri podobne, ki so opisane v gradivu, ki pa ga niste smeli dobiti.

Tudi ob tem nas posebej zaskrbljuje dejstvo, da nekdanji organizatorje mednarodnih terorističnih akcij za svoja dejanja niso nikoli odgovarjali, ampak so napredovali. Po tej akciji je notranji minister Zemljarič, postal predsednik izvršnega sveta, šef Udbe pa je postal sekretar za notranje zadeve. Skratka, nikoli niso odgovarjali, se pa danes poveličujejo, odlikuje in postavljajo za vzornike in celo mentorje posameznikom, ki opravljajo odgovorne naloge v izvršni oblasti v Republiki Sloveniji. Predsednikov odlikovanec Ertl je v intervjuju v tedniku Mladina, nedvomno povedal, da je kot republiški sekretar za notranje zadeve natančno vedel, kaj se dogaja v Sloveniji, in da je imel svoje vire tudi v Beogradu. Iz te izjave pa tudi iz drugih dejstev je jasno, da je bil seznanjen z načrti Jugoslovanske armade, da od 15. do 18. maja 1990, po prvih svobodnih volitvah, razoroži Slovenijo in njeno teritorialno obrambo, vendar te informacije ni posredoval niti predsedstvu Republike Slovenije niti novemu vodstvu Skupščine Republike Slovenije niti svojemu nasledniku na mesto republiškega sekretarja za notranja zadeve.

Pravzaprav se je odlikovanec Ertl primopredajo poslov po prvih svobodnih volitvah izognil zaradi tega, da ne bi bil povprašan po informacijah o razorožitvi Slovenske teritorialne obrambe. Zadržanje tako usodne informacije kot je informacije o razorožitvi obrambnih sil Slovenije in opustitev službene dolžnosti primopredaje poslov v razmerah, ko se je načrtno razoroževalo Slovenijo zato, da  bi se jo lažje okupiralo z vojaško silo, pomeni očitno storitev kaznivega dejanja, veleizdaje s pomočjo sabotaže in hkrati kaznivo dejanje napada na neodvisnost države.

Morebitno izgovarjanje v smislu, da je samostojna Republika Slovenija takrat še ni bila formalno razglašena in da torej storjeno dejanje zato ne predstavljajo kaznivo dejanje zoper Slovenije postane brezpredmetno zaradi same zakonske osnove za podelitev predsednikovega odlikovanja. Zakon o odlikovanjih Republike Slovenije namreč v tretjemu odstavku 7. člena izrecno določa, da se srebrni red za zasluge podeljuje za izjemno delo in za zasluge pri varnosti, obrambi in zaščiti Republike Slovenije. Te zasluge naj bi si odlikovanec Ertl prislužil z vodenjem akcije Sever, ki pa je potekala 1. decembra 1989, torej več kot šest mesecev pred razorožitvijo slovenske teritorialne obrambe. Predsednik republike se je očitno pravilno postavil na stališče, da je Slovenija kot država nekaterih bistvenih elementih obstajala že pred majem leta 1990 saj srebrni red podeljuje za njeno varnost in obrambo decembra leta 1989. S tem pa je v povsem jasen časovni in pravni kontekst postavil tudi dejanje vele izdaje svojega odlikovanca, ki je zagrešil maja leta 1990.

In nedoumljivo je, da je predsednik republike za izjemno delo in zasluge pri varnosti, obrambi in zaščiti Republike Slovenije odlikoval nekdanjega političnega funkcionarja in šefa tajne politične policije, ki pristojnih ni obvestil ob nameravani razorožitvi slovenske teritorialne obrambe in, ki je s tem dejansko neposredno ogrozil varnost, obrambo in zaščito ravno te republike Slovenije.

Zaradi tega dejanja in posledično ne zadostne oborožitve slovenske teritorialne obrambe ob začetku agresije nad Slovenijo, junija 1991 so bila ogrožena in žal tudi ogrožena dragocena človeška življenja. zdaj, motivi za to vele izdajo se nakazujejo tudi v izjavah odlikovanca Ertla na sestankih republiških sekretarjev za notranje zadeve, ki se jih je vse do aprila 1990 udeleževal v Beogradu. Ponekod je pozival šefa represivnih organov iz drugih republik bivše države, da skupaj opravijo z opozicijo. Tako je na sestanku 17. januarja 1989 izjavil. Mislim, da se je končalo eno obdobje našega razvoja, nastaja nove sile, novi odnosi, zveze komunistov pa tudi druge socialistične sile in naše službe jaz mislim, da so zmedene v tej konfuziji. Ne ve se, kaj bi in kako bi z ljudmi, ki so bili do včeraj v obdelavi in so še danes v obdelavi, se moramo danes pogovarjati kot z neko silo, da ni ta proces, misli na proces proti četverici, šel skupaj z armado, niti mene in mnogih v tem sekretariatu ne bi bilo več.

Jugoslovanska armada, ki je kasneje izvedla agresijo nad Slovenijo je v Ertlu videla trdnega zaveznika, kar poleg v uradni dokumentaciji sprašuje tudi izjave njegovih sodobnikov. Nekdanji predsednik predsedstva SFRJ …/Nerazumljivo./… Davič(?) je v knjigi Od smrti Tita do smrti Jugoslavije o Ertlu zapisal: “Kadijevič mi je dejal, da je sodelovanje med poveljstvom JLA v Ljubljani in slovensko državno varnostjo odlično.” Posebej je pohvalil angažiranje ministra Tomaža Ertla. Na že prej omenjenem sestanku v Beogradu pa je Ertl dejal še naslednje: “Če ne bomo sedaj opravili znotraj s posameznimi skupinami, odbori, zvezami, kaj bo potem? Potem tovariši, tu ni možnosti za nas. Jaz ne mislim, da nas bodo samo upokojili. Nas bodo zapirali in pobili.” Direktno poziva tovariše iz drugih represivnih organov v takratni Jugoslaviji, da opravijo s tem. To se ni zgodilo pa tudi z gospodom Ertlom se ni zgodilo to, česar se je bal. Nihče ga ni zaprl, še manj jih je kdo pobijal. Odšli so v pokoj in še vedno dobivajo zajetne pokojnine. Lani je padlo celo državno oblikovanje. To pa je preveč.

Ker so bile navedene kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin mnogokrat javno publicirane, predmet številnih javnih polemik in znanstvenih razprav in so bile torej dr. Danilu Türku brez dvoma dobro znane, je povsem jasno, da ta, ki je pač podelil odlikovanje ni prava nevešča ali neuka oseba in se je zavedal odgovornosti, ki iz tega izhajajo. To izrecno potrjuje tudi izjava, sama izjava predsednika republike, da je odlikovanje podelil po tehtnem premisleku pa tudi dejstvo, da kljub nekaterim drugačnim navedbam v javnosti, pristojni upravni odbor, policijske veteranske organizacije Sever, ni nikoli sprejel predloga za podelitev odlikovanja Ertla. Niti ni o tem razpravljala pristojna komisija za priznanje v tej organizaciji, ker je šlo za zadevo, ki je zrasla v uradu predsednika republike ali je bila tam uvožena od kod drugod.

Da ni treba posebej poudarjati, da je podelitev odlikovanja bivšemu šefu tajne policije povzročilo veliko škode tako v Sloveniji kot navzven, še posebej, ker je bilo to odlikovanje podeljeno ob praznovanju 20. obletnice padca Berlinskega zidu in demokratičnih sprememb v srednji in vzhodni Evropi. Na to so reagirale tudi nekatere mednarodne institucije in seveda del evropske in svetovne javnosti.

Na podlagi vsega, kar smo v prilogah kot dokazno gradivo priložili ustavni obtožbi, je očitno, da je podelitev odlikovanja gospodu Tomažu Ertlu, nekdanjemu vodji tajne politične policije, groba kršitev ustavnega reda in neposredna kršitev 34. člena ter posredna kršitev večine členov 2. poglavja Ustave Republike Slovenije, pa tudi hujša kršitev omenjenih zakonov. Nastala je tudi politična in materialna škoda zaradi negativne simbolike, zaradi časa, v katerem je bilo odlikovanje podeljeno.

Nesporna je objektivno vzročna zveza med funkcijo dejanja in posledicami, torej škodo, povzročeno doma in v tujini, prav tako pa je očitna tudi osebna odgovornost. Zato so izpolnjeni vsi formalni ustavnopravni pogoji za sprejem predloga za obtožbo predsednika države pred Ustavnim sodiščem in njegovo razrešitev s funkcije predsednika.

Ob koncu naj rečem, da mi je žal, da se moramo danes ukvarjati s tem, v času, ko ima Slovenija številne druge probleme, ko nas tare gospodarska kriza in tudi lastna nesposobnost ali pa vladna nesposobnost, da se ukvarjamo s tem. Vendar pa v tem času predsednik republike ni podelil odlikovanja nekemu uspešnemu gospodarstveniku, ki odpira nova delovna mesta, niti nekemu humanitarnemu delavcu, ki lajša socialno prizadetim posledice te gospodarske krize, ampak nekdanjemu šefu tajne politične policije. Danes je imel predsednik republike drugo možnost, da se opredeli; žal, ga ni med nami. Lahko bi povedal, kaj je dejansko mislil s tem odlikovanjem. Ni namreč možno sprejeti neke enostavne razlage, da je bila Udba zločinska organizacija, kar pravi Vrhovno sodišče, in da so bili zločinski uslužbenci te Udbe, dočim pa je bil njihov šef nekdo, ki zasluži državno odlikovanje. To je tudi krivično do uslužbencev tiste organizacije, ki najbrž niso vsi počeli zločinov. So pa zdaj ožigosani kot takšni, njihov šef je pa dobil državno odlikovanje.

Zaradi ločitve duhov, ki je nastala zaradi podelitve tega odlikovanja, pa tudi zaradi simbolne teže takšnih ravnanj, ima državni zbor, predvsem pa vladna večina v državnem zboru, danes pred sabo precej težko odgovornost. Ta odgovornost je simbolna, bo dolgoročno vplivala na javni prostor v Sloveniji in močno upamo, da vladna večina danes na tem izpitu ne bo padla. Hvala.