Z lažmi tlakovana pot do arbitražnega nesporazuma

Predsednik vlade Borut Pahor še vedno ni odgovoril na javno postavljena vprašanja glede arbitražnega sporazuma. Poslanke in poslanci so na izredni seji državnega zbora obravnavali predlog sklepa v zvezi z razjasnitvijo novih okoliščin, s katerimi je bila javnost seznanjena po razpisu zakonodajnega referenduma o zakonu o ratifikaciji arbitražnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške. V imenu predlagateljev je v razpravi sodeloval Janez Janša.

Objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran!

JANEZ JANŠA: Hvala še enkrat za besedo. Žal, predsednika vlade spet ni tukaj. Morda se bo še občasno oglasil in ponavljal tisto, kar je povedal zjutraj, postavljal vprašanja, na katera je bilo že nekajkrat odgovorjeno, on pa seveda tega ni slišal, niti mu ni bilo preneseno. Mislim, da se na ta način ta dvorana spreminja v mlin, kjer je treba velikokrat povedati, pa nihče ne sliši. Pol ure nazaj je predsednik vlade ponavljal vprašanja od zjutraj, vmes smo na to odgovarjali, pa kot da nihče ni ničesar povedal. Zdaj smo mu želeli predati tudi pisne odgovore, pa ga ni. Upam, da ne bo jutri spet na televiziji rekel, da ni nobene alternative temu sporazumu in da je nihče ni predstavil, to bo potem že mejilo na neko posebno stanje.

Od predsednika vlade smo pričakovali, da ne bo postavljal vprašanj, ampak da bo odgovarjal na vprašanja, zaradi katerih je bila ta seja sklicana in so neodgovorjena. Pa teh odgovorov nismo slišali ne zjutraj ne zdaj. In jih bom še enkrat ponovil.

Torej, sprašujemo predsednika vlade, javno in že desetič, še enkrat: Kdaj mu je predsednica hrvaške vlade obljubila teritorialni stik Slovenije z mednarodnimi vodami? V kakšni obliki, pisno ali ustno? Je za to kakšen dokaz? Je za to kakšna priča? Ne more predsednik vlade na televiziji o tako resnih stvareh dati neke informacije, sosednja država to zanika, on pa na to potem nima odgovora. Pošteno bi bilo do slovenskih državljank in državljanov, da dobijo te odgovore, preden bodo glasovali 6. junija na referendumu. Če pa teh odgovorov ni, potem pa naj se to tudi pošteno pove. Vlada ima še pol ure časa in prosim zelo iskreno še enkrat za odgovore na ta vprašanja.

Spoštovani gospod predsednik vlade Borut Pahor, kdaj vam je predsednica hrvaške vlade Jadranka Kosor obljubila teritorialni stik oziroma teritorialni izhod Slovenije v mednarodne vode, kot ste to javno izjavili na televiziji, in to potem na posebno vprašanje še enkrat potrdili. V pisnem odgovoru vlade tega ni. V izjavah, ki so sledile s slovenskega zunanjega ministrstva, odgovorov na to ni. Hrvaška je to zanikala in vas postavila na laž. Če so ti odnosi, ki ste jih vzpostavili, tako iskreni in tako prisrčni, tako dobronamerni, potem najbrž ne bo težko tega povedati skupaj slovenski in hrvaški javnosti, razen če ste zavajali eno ali drugo; v tem primeru pa gre za goljufijo, in to pri zelo pomembni zadevi.

Sprašujemo tudi, zakaj potem, ko je bil v hrvaškem Saboru sprejet ta zakon o ratifikaciji, v katerem piše, da se bo s hrvaškim stališčem, da ta sporazum v nobenem primeru Sloveniji ne zagotavlja oziroma ne dopušča teritorialnega stika z mednarodnimi vodami, da je bila o tem hrvaškem stališču obveščena tako Evropska unija oziroma njeno predsedstvo in Združene države Amerike, in to skupaj. In danes sta to diplomatska predstavnika obeh držav zanikala. Torej, zanima me, kaj bo zdaj slovenska vlada naredila. In predvsem me zanima, zakaj slovenska vlada ni reagirala novembra lani, ko je bil ta zakon sprejet. Zanimivo vprašanje je tudi, zakaj ni takrat reagirala švedska ali pa ameriška vlada; saj imajo vsi ambasade tam in so vedeli, kaj piše v tem zakonu. Če to ne bi bilo res, ali pa če zadaj ne bi bilo vsaj nekega trgovanja, potem bi to takoj zanikali. Nihče ne more citirati stališča Združenih držav, če zadeva ni točna. Nihče ne more vpletati vlade Združenih držav v neke bilateralne zgodbe, če to ne drži. Hrvaška predsednica vlade je danes na obisku v Beli hiši, bomo videli, če ji bo izražen kakšen protest. Če ji bo, potem bomo verjeli, da ni ničesar zadaj in da se je Hrvaška v zakonu zlagala, kar seveda vse pove o partnerici, s katero ste podpisali arbitražni sporazum. Če pa tega protesta ne bo, potem bomo pa smatrali, da izjava ameriške ambasade v Ljubljani, izjava za slovensko javnost, v pomoč slovenski vladi zato, da bi spravili skozi sporazum, ki je zaradi različnih interesov nekaterih držav na zahodnem Balkanu seveda za njih nekaj, kar pač predstavlja uresničitev teh interesov.

Brez obzira na to, ali so slovenski interesi vzeti v ozir ali niso. Torej ne moremo neposredno vprašati ameriške in švedske vlade, lahko pa vprašamo zunanjega ministra, ker našega predsednika vlade ni tukaj, zakaj na sprejem hrvaškega sabora s to izjavo, ki neposredno vpleta slovensko soglasje v obveščanje o njihovi izjavi, niste na noben način reagirali novembra lani. Imamo ambasado v Zagrebu, ki vas je verjetno obvestila. Težko bi rekel, da niste vedeli, da je Hrvaška ne samo sprejela to izjavo, ki bi bila v primeru, če bi bilo tako kot ste trdili, enostranska, ampak, da je zapisala, da je s to izjavo, da sta s to izjavo slovenska in hrvaška vlada skupaj seznanili priče tega sporazuma. Torej zakaj niste reagirali novembra, ampak zdaj po mnogih mesecih?

Sprašujem tudi gospod ministra, komu verjame? Ali temu, kar piše v zakonu, ki ga je sprejel hrvaški Sabor, se pravi partnerski državi v tem sporazumu oziroma drugi strani v tem sporazumevanju, ali izjavi švedskega predsedstva. Oba nimata prav in komurkoli verjame, se pojavi težava na neki strani. Gre za popolno protislovje v važni zadevi in ne drži, da to ne bo nič vplivalo na arbitražo. Če bo Hrvaška ta zakon priložila v gradivo, ki ga bo poslala arbitražnemu sodišču, bo sodišče to obravnavalo in bo zadeve bralo tako kot piše v zakonu, ne pa tako kot piše v izjavi švedske ministrice, ker tega ne bo nihče vedel. To je samo za slovensko javnost 10 dni pred referendumom.

Gospod Vlačič je prej izjavil nekaj, ker bi si veljalo zapomniti. Dejal je, da je stik Slovenije z mednarodnimi vodami seveda lahko samo teritorialen. Predsednik vlade pa je že prej dejal in kljub mojemu citatu originalnega dokumenta prej ni nič odgovarjal, da je ta ista formulacija uporabljena tudi v sporazumu Drnovšek, Račan. Jaz upam, da so vam v tem času razdelili ta sporazum in da se lahko sami prepričate kaj piše v sporazumu Drnovšek, Račan. Tam ne boste našli takšne formulacije stika kot je v tem arbitražnem sporazumu, ki ste ga vi podpisali. Tam se dosledno na dveh mestih govori o teritorialnemu izhodu Slovenije v mednarodne vode. Tudi ta izjava predsednika vlade zjutraj je bila neresnična, ni bila prvič izrečena, bila je nekajkrat ponovljena že v času referendumske kampanje. Danes je tukaj pred vami dokaz, da je neresnična, ampak predsednik vlade jo enostavno ignorira. Mislim, da bi se moral opravičiti slovenski javnosti zaradi zavajanja na točki, ki je zelo pomembna.

Da to, kar je trdil gospod Vlačič glede teritorialnega stika ne drži, izhaja že iz tega, kar je zapisano v hrvaškem zakonu o ratifikaciji, kajti Hrvaška si ta stik Slovenije z mednarodnimi vodami razlaga popolnoma drugače oziroma za 180 stopinj drugače. Gospod Vlačič pravi, da je ta stik lahko samo teritorialni, v hrvaškem zakonu pa piše, da je lahko vse, razen, da je teritorialni. Torej ne drži, da je samo ena rešitev in seveda to potrjuje tudi praksa mednarodnega prava. Nenazadnje pa je leta 2007 gospod Vlačič napisal nekaj, kar zanika njegove današnje izjave. Gospod Vlačič je namreč v študiji, ki jo je napisal za zunanje ministrstvo, v začetku avgusta leta 2007 izrecno trdil, da določitev meje po mednarodnem pravu Sloveniji ne more prinesti teritorialnega stika z mednarodnimi vodami. Pa bom citiral, in še to, zapisal je, da tudi, če se ob načelih mednarodnega prava uporabi načelo “equity”, kar ste sedaj zapisali v sporazum, se mejna črta med Slovenijo in Hrvaško ne more končati v mednarodnih vodah, ampak je to lahko samo nek odmik. Točen citat pa se glasi takole: “Dejstvo je, da nam praksa mednarodnih sodišč pri reševanju podobnih sporov zgolj na podlagi mednarodnega prava ni naklonjena, saj favorizira uporabo načela sredinske črte. Uporaba načela pravičnosti znotraj prava (equity) lahko kvečjemu pripelje do odmika od sredinske črte ena ali  druge države.” Se pravi, da bi se ta črta malo približala bodisi slovenski obali, bodisi Savudriji, ki jo Hrvaška smatra za svojo, vendar se še vedno ne bi končala niti v tem primeru v teritorialnih vodah. In seveda z določanjem meje ta sporazum predvideva izključno mednarodno pravo. Za določitev stika pa določa poleg mednarodnega prava tudi “equty”, se pravi možnost, da se črta malo približa eni ali drugi obali, ne pa da se konča v mednarodnih vodah. Mednarodno pravo se je od takrat, ko je  gospod Vlačič napisal leta 2007, to mnenje ni nič spremenilo, je popolnoma enako, samo gospod Vlačič je spremenil svoje mnenje oziroma ga je prilagodil političnim okoliščinam.

Na tem mestu velja posebej podčrtati tudi to, kar je prej rekel kolega Jelinčič. Teritorialni izhod Slovenije v mednarodne vode ni pomemben samo zaradi morja. Pomemben je tudi zaradi izhoda v mednarodni zračni prostor, kar je samo, če ima Slovenija teritorialni izhod v mednarodne vode, je tudi zračni prostor nad temi teritorialnimi vodami naše ozemlje, naša last in samo tam lahko avioni iz slovenskega zračnega prostora pridejo v mednarodni zračni prostor, brez tega, da bi šli čez zračni prostor kakšne druge države. Tega ne smemo pozabiti, ker je to tudi pomemben del suverenosti in ima seveda tudi praktične implikacije.

Še nekaj o pravičnosti, zgodovini in mednarodnem pravu. O tem je bilo danes veliko govora. Zato, da bomo res razumeli, zakaj je načelo pravičnosti izven mednarodnega prava, v našem primeru tako pomembno, nekaj zgodovinskih dejstev. Tukaj imam izvod gradiva, ki je bil pripravljen za Pariško mirovno konferenco. Mislim, da je bilo narejenih 15 izvodov, sedaj se v glavnem valjajo po različnih antikvariatih. Gre za gradivo, ki ga je zbral narodno osvobodilni odbor za Julijsko krajino z Istro. V tem gradivu je vrsta izjemno pomembnih zemljevidov in podatkov, ki so aktualni tudi za današnjo rabo. V tem gradivu imate na primer zemljevid Julijske krajine z Istro iz leta 1921, ki natančno razmejuje nacionalnosti, ne samo glede na državne meje, ampak tudi glede na notranje meje. In tukaj se vidi tudi notranja meja, ki je potem postala katastrska meja in gre po polovici Savudrijskega polotoka.

Tukaj je tudi zemljevid, ki prikazuje naselitev Slovencev, tukaj pravi od 7. in 8. stoletja, da je tudi popolnoma jasno, kje je tukaj nacionalna oziroma narodnostna meja, ko gre za Savudrijo, Piranski zaliv in Istro. Samo za primerjavo, ki sicer nima neposredne zveze z razmejitvijo s Hrvaško, ampak v širšem kontekstu pa to je, to je nacionalna sestava v Trstu, po distriktih oziroma po ulicah. Za vsako občino v Trstu, za vsak distrikt je natančno napisano, koliko je Slovencev, Italijanov, Hrvatov in drugih in tudi v Trst. To pa je podatek za leto 1910, tukaj se vidi, da je bil Trst z ožjo okolico pretežno slovenski. V tem gradivu je natančno opisana tudi lastniška struktura zemlje in važnejših nepremičnin v Julijski krajini in Istri in v točki 15 piše: “Istrska zemlja je skoraj vsa v slovenskih rokah.” In potem je to razdelano po 15-ih izolskih občinah.

V tem gradivu so tudi natančni številčni podatki o prebivalstvu v Julijski krajini in Istri. In ti podatki so za administrativne okraje naslednji: Gorica – 157.081 Slovencev, Trbiž – 3.000 Slovencev, Beneška Slovenija – 36.178 Slovencev, Trst – 62.000 Slovencev, Istra – 55.522 Slovencev, Reka – 4.535 Slovencev. Kje so ti Slovenci danes, ki so takrat živeli v Istri? To gradivo Slovencem ni veliko pomagalo, Jugoslaviji nekaj je, kajti meja po drugi svetovni vojni med Jugoslavijo in Italijo je bila potegnjena po matematični formuli, vsaj tako so rekli, po formuli da toliko, da se meja potegne tako, da bo toliko Italijanov ostalo v Jugoslaviji, kot Jugoslovanov v Italiji. In približno tako je bila potegnjena meja. In po takšni razmejitvi, takšni zunanji razmejitvi je seveda v Italiji ostalo 135 tisoč Jugoslovanov, ki pa so bili vsi Slovenci. Beneška Slovenija, Trst, Gorica z zaledji, to vse je ostalo v Italiji.

V Jugoslaviji je ostalo približno toliko Italijanov, ki pa so se potem izselili, ali so bili v glavnem izgnani, zelo malo jih je ostalo. In tudi to je pomembno, zato, da vidimo, kako je potekala notranja razdelitev. Še prej je treba povedati, da je ob tej zunanji razdelitvi, na račun tega, kar je Slovenija pustila v Italiji, Hrvaška dobila nazaj Dalmacijo, otoke, Reko in celotno Istro, ki nikoli v zgodovini ni bila v celoti Hrvaška. In potem ko so se Italijani izselili iz obalnih mest, še njihovo lastnino in vse ostalo. Potem je prišlo do poskusa notranje administrativne razdelitve med novima republikama v tedanji Jugoslaviji. In kot da to oškodovanje ob zunanji razmejitvi ne bi bilo dovolj, je tudi tukaj prišlo do zelo čudnega postavljanja te administrativne meje.

Znane so zgodbe, kako se je meja postavljala pri Štrigovi, kako je takratna tajna politična policija pobijala ljudi, ki se niso strinjali s tisto razmejitvijo in so hoteli biti pod Slovenijo, in prišlo je potem tudi do nenavadne odločitve, s katero se je del Savudrijskega polotoka, ki je bil vedno naseljen s Slovenci in del slovenskih katastrskih občin, naenkrat predal Hrvaški. Obstajajo sklepi povojnih organov, ki so to naredili. Kot da to zunanje oškodovanje ne bi bilo dovolj veliko in kot da Slovenija ob tistem ne bi plačala dovolj davka. Prav je, da sta se o tej meji med Slovenijo in Hrvaško pogovarjala Kardelj in Bakarić na nekem kosilu, in da je Kardelj zamenjal Mirno za Dragonjo. Jaz to niti ne verjamem. Verjamem pa, da takratna slovenske politika ni upoštevala realnih dejstev, in da so se pogovarjali približno tako kot so se danes nekateri naši kolegi izražali o meji, Evropski uniji in o tem, kako meja v Evropi ne pomeni nič. Tudi takrat je takratna vladajoča slovenska enopartijska politika trdila, da ta notranja ni važna, da bo Jugoslavija večna, da je pač vseeno, ali se nekje stvari opravljajo na hrvaških ali na slovenskih občinah in v skladu s tem so se tudi obnašali.

No, Jugoslavija ni bila večna, je razpadla in iz tega je treba vzeti nek nauk. Meje so izjemno važne, meje so važne tudi v Evropski uniji. Že zjutraj sem dejal, da Nizozemska in Belgija še vedno rešujeta vprašanje meje od točke, kjer naj bi se kopenska meja zlivala z morsko in se še nista zmenili, pa sta že 50 let v Evropski uniji oziroma več in sta eni od šestih ustanovnih članic. Torej meja je seveda pomembna. Jugoslavija je razpadla. In ob razpadu Jugoslavije sta nastali dve novi državi, Slovenija in Hrvaška najprej. In to dejstvo ni nekaj, kar ne bi imelo nobene zveze s to razmejitvijo med Italijo in Jugoslavijo po drugi svetovni vojni. Bilo bi več kot krivično, če bi bila Slovenija še tretjič prikrajšana. Najprej pri določanju zunanje meje Jugoslavija, Italija po drugi svetovni vojni, potem pri določanju administrativnih meja znotraj takratne Jugoslavije in zdaj še tretjič pri razmejitvi med Slovenijo in Hrvaško po osamosvojitvi. To bi bil pa res zgodovinski absurd, ki ga bodo prihodnje generacije, če vam bo ta arbitražni sporazum šel skozi referendum, primerjajo ga s koriškim plebiscitom. Ni res, da se danes ne ve kje je meja, seveda ni res, da se ne ve kje je bila meja ob osamosvojitvi.

Slišali smo nekaj razpravljavcev, ki so trdili, da je zemljevid, ki je na naših letakih, kar tako narisan. Ni res. To je uradni zemljevid Geodetskega zavoda Republike Slovenije in to je natančno, ta slika, ki je tudi na naših letakih. To je uradna karta za uradne organe Republike Slovenije. Takšno je stanje danes, po temeljni ustavni listini, kar je potrdilo tudi Ustavno sodišče in po zakonodaji, ki jo je sprejela Republika Slovenija v času po osamosvojitvi. Vse kar bo prišlo iz tega arbitražnega sporazuma, če bo ratificiran in bo manj od tega, kar je danes na tem zemljevidu, je za Slovenijo velik poraz. In tega se je seveda potrebno zavedati, še posebej zato, ker ni nobene nuje, da Slovenija hiti v nekaj, kar ji ne zagotavlja, da obdrži pravice kot jih je imela ob osamosvojitvi. Hrvaška ima danes več kot 5400 kilometrov obale, polovico te obale je dobila po drugi svetovni vojni. Takrat, ko je Slovenija izgubila zelo veliko.

Polovico te obale je Hrvaška dobila po drugi svetovni vojni. V Sloveniji visijo jumbo plakati, na katerih turistične agencije vabijo na hrvaško morje. Na teh plakatih piše, da ima Hrvaška 1244 otokov. Ima torej veliko tega bogastva, ki pa ga ni dobila brez tega, da bi nekdo drug nekaj plačal in to ceno je plačala Slovenija. Jaz sem to situacijo razlagal mnogim sogovornikom, ko sem bil še predsednik vlade, kolegom predsednikom evropskih vlad, tudi širše in ko so to slišali, so vsi razumeli, zakaj Slovenija vztraja na uporabi načela zunanje pravičnosti izven mednarodnega prava pri določitvi. Kajti to je oškodovanje Slovenije in ta hrvaška pridobitev, to se ni zgodilo pred 1.000 leti, to se ni zgodilo pred 500 leti, to se je zgodilo v življenju generacij, ki je danes še živa in tega ni možno ločiti in to pravico lahko Slovenija ohrani brez tega, da bi bila Hrvaška kakor koli oškodovana. Hrvaška ima 6 velikih pristanišč, s tem, da Sloveniji prizna mejo, kakršno je imela tudi ob osamosvojitvi, ne bo nobeno hrvaško pristanišče zaprto, nobeno ne bo postalo pristanišče v notranjih vodah, nobenega konkurenčnega problema tukaj ne bo.

62 od hrvaških otokov je velikih in naseljenih. Nobenega od teh otokov Hrvaška ne izgubi, nobenega prebivalca ne izgubi, ničesar ne izgubi. Tukaj gre za nekaj promil morja, ki je vprašljivo. Hrvaška ima tega morja kolikor hočete. Za Hrvaško v tem tako imenovanem sporu ni nikakršnega tveganja. Hrvaška tukaj nič ne izgubi, nič ne izgublja. Slovenija pa lahko izgubi bistven del svoje suverenosti, bistven element svoje suverenosti. Zaradi tega je to vprašanje tako pomembno.

Meni je zelo žal, da tega zavedanja v Sloveniji v krogih, kjer bi moralo biti zaradi njihovega znanja, ali pa pričakovanega znanja najbolj prisotno, ni. Dopoldan je bilo tukaj nekaj polemike o tem, kaj pomeni pojem geografsko prikrajšana država, ki se pojavlja v učbeniku predsednika države in kako pač to vpliva na sedanjo situacijo in slišali smo nekaj precej neposrečenih poskusov opravičevanja. Obstaja uradni dokument v gradivu tega državnega zbora, ki ne pušča nikakršnih dvomov in ta uradni dokument je povzet iz stališča, ki ga je pripravila ravno katedra za mednarodno pravo ljubljanske univerze, ki naj bi bila zdaj glavna podpora oziroma glavni verifikant strokovnosti arbitražnega sporazuma. Gre za gradivo, ki je bilo pripravljeno o pripravi predloga pomorskega zakonika.

V gradivu, z dne 25. maja 2000 je pa tudi v prejšnjih verzijah seveda pomorskega zakonika, so ti mojstri mednarodnega prava napisali naslednje: “Zakon nadalje izhaja iz dejstva, da ima Republika Slovenija glede na svojo geografsko lego značaj tako imenovane geografsko prikrajšane države. Torej države brez pripadajočega epikontinentalnega pasu oziroma suverenih pravic na tem pasu ter, da glede na svojo lego Republika Slovenija nima možnosti, da bi proglasila druge morske pasove zunaj območja svoje državne suverenosti v smeri odprtemu morju, v oklepaju, zunanji morski pas, izključna ekonomska cona.” Torej ne gre za ribe pa ne gre za dolžine obale, kot ste prej nekateri skušali opravičevati predsednika države, ki je nekaj podobnega zapisal v svoj učbenik. Gre za to, da ta tako imenovana stroka iz ljubljanske univerze, katedre za mednarodno pravo ljubljanske Pravne fakultete pravi, da Slovenija nima pravice do razglasitve suverenih pasov na morju, torej nima teritorialnega izhoda v mednarodne vode. Predsednik države je takšno mnenje napisal v svoj učbenik leta 2007. Kljub dejstvu, da je dve leti prej Slovenija z zakonom razglasila te svoje pravice. Slovenija je z zakonom, ki je bil sprejet oktobra leta 2005, razglasila epikontinentalni pas. In to, kar piše v učeniku, je v nasprotju z še vedno veljavno slovensko zakonodajo. Tukaj je zelo očitno nasprotje in strokovna verifikacija tistih, ki sami ne verjamejo in ki so pisali svoje učbenike, da Slovenija nima teh pravic, mene ne potolaži.

Če bo arbitražni sporazum sprejet in če se bo kdo med vami pogajal, ali pa pisal memorandum, ali pa skušal razčiščevati s hrvaško stranjo kakšne zadeve v zvezi s tem arbitražnim sporazumom, bo ta citat velikokrat slišal, ker ga bo uporabljala hrvaška stran. In ga je že, ko smo se mi pogajali z njimi, so nam to citirali. Torej, ne verjeti. Ne verjeti kot tisti, ki so sami pisali, da nimamo pravice do teritorialnega izhoda na odprto morje, ki zdaj zagotavljajo, da nam bo pa ta sporazum to pravico dal. To so res dobri advokati. Hrvaška ne bi mogla dobiti boljših.

Na koncu še nekaj o tako imenovani pravični meji oziroma o tem, kakšen pomen ima to za sožitje v tem delu Evrope, predvsem za sožitje med slovenskim in hrvaškim narodom. Pravičnost je izjemnega pomena pri določanju meje. Veliko vojn je bilo doslej v svetu zaradi tega, ker je ena ali druga država smatrala, da meje, kakršne so, niso pravične, in so to utemeljevali z različnimi razlogi. Veliko je tudi konfliktnih situacij, ki niso vojne, so pa tleči spori. In tudi znotraj Evropske unije je kar nekaj takšnih problemov odprtih. Veliko teh problemov je bilo tudi rešenih v zadnjih letih po mnogih desetletjih ali stoletjih. Mnogi tuji sogovorniki, s katerimi smo se pogovarjali o tem problemu, so nas svarili pred tem, da se sprejme neko odločitev, ki bi pripeljala do neke hitropotezne rešitve, ki pa bi jo bodisi ena bodisi druga država smatrala za nepravično. In tu z vso odgovornostjo postavljamo vprašanje tistim, ki podpirajo arbitražni sporazum: Ali se zavedajo možne situacije, ki bo nastala, če arbitražno sodišče ne bo določilo teritorialnega izhoda Slovenije v mednarodne vode? Če nad temi teritorialnimi vodami ne bo možno leteti po zraku neposredno iz našega zračnega prostora v mednarodni zračni prostor in če bo ta povezava kakorkoli omejena oziroma bo naše lastništvo osporavano oziroma relativizirano. To bo seveda de facto pomenilo, da je stanje slabše, kot je bilo ob osamosvojitvi, da je Slovenija pristala na nekaj, kar jo bistveno prikrajša. In težko bo pojasniti tistim volivcem, ki jim danes govorite, da bo to zagotovo teritorialni izhod v mednarodne vode, če se to ne bo zgodilo. Treba bi se bilo nad tem zamisliti. Ampak to ni glavni problem. To so politične implikacije, ki bodo verjetno padle na ramena tiste vlade, ki bo pač takrat, ko bo prišla ta  odločitev.

Gospod Pahor se seveda tega ne boji, ker ve, da bo ta vroči kostanj iz žerjavice pobiral nekdo drug; arbitraža se bo pričela šele po podpisu hrvaške pristopne pogodbe in zadeva je namerno tako napisana, da se zavleče. Dopoldne smo vprašali predsednika vlade, naj našteje tiste točke, ki so res enake med tem sporazumom in sporazumom Rehn 2, ker ne gre za enak tekst, ker gre za bistvene vsebinske razlike. V svojem odgovoru ni naštel niti ene. Pravzaprav se je temu vprašanju izognil, tako kot vsem ostalim, kjer bi bilo treba kaj odgovoriti. Poslušali smo spet besede o tem, kako važna je prihodnost. Vsi vemo, da je prihodnost važna.

To, da se pride do neke rešitve, ki jo večina Slovencev ne bo smatrala za pravično, bo povzročilo posledice, ki so za pametno politiko vsaj deloma lahko predvidljive vnaprej. Ustavno sodišče je reklo, da lahko pride do tega, da bo treba spreminjati ustavo. Za spremembo ustave je potrebna dvotretjinska večina, razen če ne bomo imeli takrat na oblasti podobne koalicije, kot je ta, ki se več ali manj na takšno večino požvižga. V vsakem primeru bo prišlo do zapleta. Jaz ne verjamem, da bo kadarkoli v slovenskem parlamentu dvotretjinska večina za implementacijo neke rešitve, ki bo Sloveniji jemala karkoli od tega, kar danes ima in kar je z osamosvojitvijo pridobila. Dvomim, da bo kadarkoli dvotretjinska večina s takšno rešitvijo. V tem primeru bo nastala neka situacija, ko bo po eni strani mednarodni pritisk, ker je pač ratificiran mednarodni sporazum, ko se implementira oziroma ko pride do presoje arbitražnega sodišča obvezen. Po drugi strani je za to realizacijo potrebno dvotretjinsko večino. To bo izjemno zanimiva situacija.

Treba je povedati tudi to, da imamo nekateri v programu, ki ga spoštujemo, in smo ga predstavili volivcem že pred zadnjimi volitvami, zapisano določen stvari, ki se jih bomo držali. V našem programu piše, da je treba vprašanje meje s Hrvaško rešiti pred vstopom Hrvaške v Evropsko unijo. To smo mi volivcem odkrito povedali pred volitvami in to obljubo bomo držali. Torej, lahko pride do zapleta zaradi tega, ker v slovenskem parlamentu enostavno ne bo dvotretjinske večine za korake, ki jih je treba odobriti na poti Hrvaške v Evropsko unijo. Ne kriviti takrat nas. Vnaprej ste vedeli, kakšna je situacija. V našem programu to piše že vrsto let in na to smo vas opozarjali. In tukaj predsednik vlade nima pravice, da sprašuje, kako se bo ravnalo, ker ve. Vnaprej smo to povedali. In kdor je hotel je pač to slišal.

Po tem, kar smo danes zvedeli in tudi po tem, kar danes ni bilo odgovorjeno, in to je ključno, obstaja vse več pravnih in političnih pomislekov do tega sporazuma. S tem, ko sta diplomatska predstavništva Švedske, ki je bila takrat v predsedstvu Evropske unije in Združenih držav zanikala nekaj bistvenih točk iz zakona, ki ga je Hrvaška sprejela ob ratifikaciji tega sporazuma o arbitraži, so nastale okoliščine, ko lahko Slovenija brez škode odstopi od tega sporazuma. Mi še enkrat pozivamo vlado in vladno koalicijo, da to naredi in da Slovence odreši tega odločanja 6. junija. Lahko se bo našla bistveno boljša rešitev. In če bomo šli v tisto rešitev enotni, bodo tudi bistveno večje možnosti za uspeh. Pravzaprav se je na nek način nasmehnila neka srečna priložnost ob tem, ko so se razčiščevale odprte stvari in to smo dosegli s sklicem te seje državnega zbora.

Predlagam, da se ta priložnost izkoristi in mislim, da nas bo ali da vas bo zelo veliko, ki boste obžalovali, če se to ne bo zgodilo. Vem, da nekatere javnomnenjske raziskave kažejo, da bo ta arbitražni sporazum sprejet. Jaz se na mestu predlagateljev tega ne bi veselil, ker to ni konec, ampak je začetek težav. In vsak, ki zna sešteti ena in ena bi moral znati predvideti tudi te posledice. In tudi, če ne zna seštevati smo te posledice našteli. Torej, stvari so precej jasne pred tem odločanjem in nihče ne bo mogel skrivati svoje odgovornosti.