Vztrajati moramo, da se znajdemo v družbi najboljših tega sveta!

Objavljamo intervju z Mojco Škrinjar, ki je bil objavljen v tedniku Demokracija 2. februarja 2017. Z njo se je pogovarjal Gašper Blažič.

Leta 1955 rojena Mojca Škrinjar je po končani gimnaziji diplomirala iz angleščine in nemščine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Poučevala je na OŠ Bičevje, OŠ Nove Jarše ter OŠ Majde Vrhovnik, 14 let je bila ravnateljica OŠ Spodnja Šiška, v času prve Janševe vlade pa je bila generalna direktorica direktorata za vrtce in osnovno šolstvo na Ministrstvu RS za šolstvo in šport. Kasneje je delovala na Zavodu RS za šolstvo kot predstojnica Območne enote Kranj, bila je tudi direktorica zavoda za gibalno ovirano mladino Cirius Kamnik in nato v času druge Janševe vlade državna sekretarka na Ministrstvu RS za izobraževanje, znanost, kulturo in šport. Sedaj je pomočnica direktorice Študentskega doma Ljubljana. Je tudi mestna svetnica v ljubljanskem mestnem svetu, izvoljena je bila na listi SDS. Je tudi predsednica Odbora za izobraževanje, znanost in šport pri Strokovnem svetu SDS.

Ko sva se nazadnje pogovarjala, ste bili direktorica zavoda Cirius v Kamniku. Še vedno pa ste mestna svetnica SDS. Se je Ljubljana pod Jankovićem, ki ji vlada zadnjih deset let, zelo spremenila?

Ljubljana se je spremenila, marsikje tudi na bolje, predvsem v centru. Zgrajenih je bilo nekaj stanovanj, tudi socialna stanovanja za tiste, ki si stanovanj sicer ne morejo privoščiti. Štiri leta sem vztrajala, da morajo vsi ljubljanski otroci dobiti priložnost za vključitev v vrtec. Danes so vsi vključeni. Dobili smo garažo pod Kongresnim trgom, lepa, urejena nabrežja Ljubljanice pa nov most, ki povezuje Dolenjko, lepo urejen Koseški bajer, knjižnico v Mostah, obnavljajo se šole in vrtci.

Kaj pogrešate v prestolnici?

Tudi na moje stalno vztrajanje, kar dokazujejo magnetogrami sej mestnega sveta, da je treba zgraditi parkirišča P+R, je nastalo kar nekaj novih parkirišč. Moram pa reči, da marsikaj pogrešamo. Denimo to, da bi vsa Ljubljana imela kanalizacijo, pa je nima. Še danes, leta 2017, v modernem svetu, tega nima. Pogrešam čisto okolje, čist zrak. Ta čas imamo Ljubljančani težavo z gibanjem na prostem. To se v Zeleni prestolnici Evrope 2016 ne bi smelo zgoditi. Pogrešam dostopne cene energije, zlasti plina, možnosti toplotnih črpalk in subvencij, da bi se lahko vsi ljudje greli na čista goriva. Neurejenost prometa me strahotno moti. Več deset tisoč avtomobilov, ki se vsak dan zliva v Ljubljano, povzroča gnečo in onesnažuje zrak. Vesela sem sicer parkirišč P+R, na katera ne bom nehala opozarjati, kajti teh parkirišč je veliko premalo, da bi se promet pomaknil na obrobje Ljubljane in bi ljudje več uporabljali mestne avtobuse. Pogrešam tudi hiter in tekoč javni potniški prevoz.

A najbrž podoba Ljubljane le ni tako bleščeča, kot se kaže na prvi pogled.

Neskončno me žalosti barbarski odnos do Plečnikovega stadiona, ki nam propada pred očmi. Ljubljana se vede kot ISIS do kulturne dediščine! Pa nekoč bleščeči Bellevue sredi Tivolija, danes zasmetena in zažgana ruševina! Županov izgovor, da je to v zasebni lasti, me ne prepriča. Lahko bi kaj storil za reševanje tega. Kot takrat npr., ko brezkompromisno pove krajanom, naj dajo svojo zemljo za cesto na način, kot si je zamislil on, ali pa bo v treh mesecih dobil sodno odločbo in jih razlastil. V Ljubljano prihajajo turisti in ulice so polne vrveža, glasbe in kulinarične ponudbe. Kaj pa prebivalci, ki jim številne birokratske ovire preprečujejo dostop do svojih stanovanj z avtomobilom? Kaj pa prebivalci, ki jim hrup preprečuje normalno življenje?

Verjetno ni vseeno, da slovenski prestolnici načeluje nekdo, ki mu ni do samostojne Slovenije.

Pogrešam predvsem tisto dušo Ljubljane, ki je nekoč bila. Uporniška, narodno zavedna, domoljubna, pogumna! K obuditvi te duše bi nedvomno pripomoglo tudi poimenovanje osrednjega trga pred parlamentom po dr. Jožetu Pučniku. Mislim, da je Ljubljana to dolžna dr. Pučniku, navsezadnje je to tudi simbol, ki nas opozarja na izjemno enotnost slovenskega naroda, odločnost in pogum. Ko nam je nasprotoval ves svet in nam govoril, da nimamo možnosti, da se osamosvojimo, je samo manjšina nasprotovala, tista manjšina, ki ji samostojna Slovenija ni bila intimna opcija. Pa vendar smo na plebiscitu dosegli izjemen rezultat. Za ta plebiscit in njegov izid je v največji meri zaslužen dr. Jože Pučnik. Zato pogrešam poimenovanje trga po njem. Vse kulturne prestolnice na svetu podelijo najbolj cenjenim točkam v mestu simboliko največjih ljudi, zaslužnih za nastanek države. Mi pa imamo pri najvišjem simbolu demokracije, parlamentu, na trgu postavljene spomenike ljudem s krvavimi rokami.

Ker ste pedagoginja, me zanima, ali je osamosvojitev sedaj kaj bolj navzoča v šolskih programih kot prej?

Programi so eno, izvedba pa drugo. Programi so takšni, kot morajo biti, saj smo jih delali že v mandatu 2004-2008, tedaj pod vodstvom ministra Milana Zvera, in to tako za srednje kot osnovne šole. Na programski ravni torej ni problema. Vprašanje pa je, kako je program izveden. Na neki način so učitelji ujetniki birokracije in učbenikov, saj je ta tema ponavadi prihranjena za konec leta in zanjo zmanjka časa. Po nesreči, dostikrat pa tudi nalašč. Menim pa, da bi moralo biti o osamosvojitvi v pedagoških programih ne glede na predmet povedano bistveno več. Narod, ki nima temelja in nima duše, je obsojen na propad. Osamosvojitev je duša slovenskega naroda, gre za uresničitev tisočletnih sanj.

Vodite Odbor za izobraževanje, znanost in šport pri Strokovnem svetu SDS. Kakšen je program vašega odbora?

Program je bil že izdelan in predstavljen na tiskovni konferenci. Je sodoben, predvsem pa usmerjen k posamezniku, ki stopa skozi življenjska in izobraževalna obdobja. Napačno je gledati na izobraževanje s stališča samega programa, na to je treba gledati s stališča človeka, sistem mora biti koherenten. Gre za program, ki smo ga oblikovali v komisijah za vrtce in osnovne šole, za srednje šole, za visoko šolstvo in znanost ter za šport; gre za sodoben program, ki ustreza potrebam visoko razvite družbe tako s tehnološkega kot tudi duhovnega vidika. Temelji na vrednotnih izhodiščih: etika, domoljubje, narodna zavest pa vzgoja in odnosi v šoli; temelji na avtonomiji in ustvarjalnosti učiteljev, odgovornosti učencev, dijakov, kompetencah študentov. Le ustvarjalen in avtonomen učitelj bo lahko vzgojil prav takega učenca oz. dijaka. Ta program predvideva tudi možnost hitrejšega ustvarjanja aktualnih študijskih in izobraževalnih programov, zagotavljanje kakovosti z zunanjo evalvacijo. Znanje bi moralo biti uporabno in bi moralo ponuditi tisto izobrazbo, s pomočjo katere bi se mladi lahko takoj, brez predolgega pripravljanja znašli na prvem delovnem mestu, predvsem pa, da bi dobili zaposlitev. Predvideli smo uvedbo dualnega sistema, vajeništva torej. S skupino sem trikrat pripravila zakon o vajeništvu, v letih 2014, 2015 in 2016. Vsakič je bila vsaka novela zavrnjena, češ da bodo oni pripravili svoj zakon.

Zanimivo, na vaše predloge se na neki način odziva tudi ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport …

Sedaj je razveseljivo, da je tudi ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport pripravilo svojo različico zakona, ki je sedaj v parlamentarnih mlinih, a je žal zgrešil bistvo, saj sploh ne gre za vajeništvo, bolj za dijaka na praksi. Treba je razumeti razliko med šolskim in gospodarskim modelom. V prvem, šolskem primeru, vso odgovornost za znanja dijaka nosi šola, to dokaže z deležem uspešnih na maturi oziroma zaključnem izpitu, skrb za posameznika je stvar učitelja v šoli in razrednika; v drugem, vajeniškem modelu, pa polno odgovornost za vajencev napredek in znanje nosita podjetje in mojster, dokazilo o uspešnosti pouka pa je redna in trajna zaposlitev vajenca. Ta vajenec sicer tudi obiskuje šolo, se uči teorije, toda ta je v funkciji prakse in zaključni izpit tega vajenca odraža poleg teorije tudi sposobnost takojšnjega kompetentnega dela v proizvodnji. Verjamem, da so avtorji imeli dober namen. Toda če gospodarstvo nima interesa za to, da bi si vzgojilo najboljše zaposlene po svoji meri z najbolj naprednimi tehnikami, potem je vse zaman. Naša podjetja so bodisi premajhna, premalo zmožna ali preveč obdavčena, problem je tudi v lastnikih, ki jih ne zanima prihodnost. Prav ta odnos pa kaže odnos lastnikov do lastnine, saj so očitno po hitri poti prišli do nje. To pa obsojamo.

Kaj pa pedagoški kader na šolah?

Program zelo resno obravnava vodenje šol, saj je to tisto, kar v veliki meri določa kakovost šole. Izbor ravnatelja je ta čas postal tako zbirokratiziran, da je skoraj vsak tretji primer predmet odvetniških posegov. Predvidevamo bistveno višjo avtonomijo šol, ki naj čim bolj same odgovorno razpolagajo z denarjem, država naj regulira samo področja, kjer tudi finančno zagotavlja minimum storitve. Tako naj šola zaposluje, če ima denar, dodatne kadre po svoji izbiri brez različnih soglasij, pogoj je, da izpelje zastavljeni izobraževalni program z usposobljenim kadri s predpisano izobrazbo. Program predvideva tudi sprejemni izpit za učitelja, ki naj bi bil v obliki intervjuja, s katerim kandidat izkaže svojo motiviranost za ta poklic ter uvedbo zadostne prakse v sam študijski program, tako da sistema pripravništva in strokovnega izpita ne bi bilo več.

Ko se govori o šolstvu, se debata skoraj vedno vrti okoli učbenikov in delovnih zvezkov. Kaj predlagate na tem področju?

Učbenike in delovne zvezke bodo vsaj od neke starosti dalje nadomestila elektronska gradiva, vse skupaj pa nameravamo dati brezplačno. Osnovna šola je obvezna, srednja pa že kar standard, tako da ni etično od družin zahtevati plačila za to. Popolnoma neprimeren in problematičen način potrjevanja učbenikov bomo ukinili in nadomestili z bistveno krajšim kakovostnim postopkom.

Zdajšnja ureditev šolstva predvideva tudi dodatno strokovno pomoč učitelju …

Ta čas povsem zgrešen koncept dodatne strokovne pomoči za področje primanjkljajev bomo nadomestili z novim konceptom, ki predvideva sistemiziranega defektologa v šoli glede na število učencev, ki po svoji strokovni presoji namenja obseg in termine, namenjene posamičnim učencem ali dijakom, ter izobražuje in daje napotke svojim kolegom glede dela z otroki s posebnimi potrebami pri konkretnem otroku. Naša posebna skrb je namenjena zdravju in kondiciji učencev ter dijakov, ki bi morali imeti športnorekreacijske vsebine vsak dan.

Kako pa gledate na takšen pedagoški eksperiment, kot je devetletka v devetdesetih letih?

Upam, da takih projektov ne bo več. Že v mandatu 2005-2008 smo ukinili obvezen nivojski pouk. Vedno znova se potrjujejo teze, ki smo jih zagovarjali, oblikovalci koncepta devetletke pa so nam očitali, da smo nestrokovni. Izkazalo pa se je, da so najbolj nestrokovno ravnali tisti, ki so si izmislili nivojski pouk in še nekatere druge cvetke devetletke.

Kaj pa migracije? Mnogi govorijo o multikulturnosti, a na terenu prihaja do težav z migranti. Ali res premalo delamo na svoji nacionalni identiteti?

To, da premalo delamo na nacionalni identiteti, je dejstvo. Bojevniški duh, s katerim smo se Slovenci uprli skupnim jedrom v nekdanji Jugoslaviji, s katerim so hoteli zatreti našo kulturo in jezik in so pravzaprav pomenila utapljanje v t. i. multikulturnosti, je premalo izrazit.

Sicer pa imamo v Sloveniji dobre izkušnje z delavci iz tujine, prišli so iz drugačne kulture. To je Slovenija dobro obvladovala. Ko bo tujcev zelo veliko, bo nastala težava. To govorijo tudi izkušnje iz šol z veliko vključenimi tujci, saj je nivo znanja pri učencih tujcih lahko problem, znanje slovenskega jezika pa nezadostno, da bi lahko sledili pouku. Zato predvidevamo, da bomo uvedli zanje pripravljalno leto, da se naučijo slovenskega jezika.

Glede multikulturnosti lahko rečem, da je to izmišljen pojem, floskula, ki so si jo izmisliti tisti, ki so hoteli izničiti identiteto narodov. To ne pomeni, da ne spoštujemo tuje kulture. Vendar moramo najprej skrbeti, da bomo sami spoštovali svojo kulturo. Če so v šoli muslimani, ne bomo umikali svinjskega mesa, bomo pa omogočili, da učenec, dijak lahko odkloni tisti del kosila, ki vsebuje svinjino. Da ne govorim o športni vzgoji za deklice, ki jo menda nekateri muslimani odklanjajo. Toda tu ne moremo popuščati.

Burk za zdaj še ni videti v šolah.

Upam, da jih tudi ne bo. Če bomo zmagali na volitvah, sijih ne želim videti niti v razredu niti na mamah na govorilnih urah.

Kaj pa socialni ukrepi na področju šolstva? Kot državna sekretarka ste precej delali na tem področju.

V Zverovem mandatu smo uvedli brezplačno šolsko malico za dijake, pa je to Pahorjeva vlada ukinila. Nedvomno je treba uvesti brezplačna učna gradiva in zdravo kosilo, ki ga v veliki meri subvencionira država! Predvsem pa v sklopu avtonomije šole tej dati sredstva, da tudi sama po svoji presoji razpolaga z nekaj denarja, da hitro poskrbi za tiste učence, ki so v postopku dolgotrajnega odločanja o pravici do brezplačne prehrane. V družini se zadeve lahko spremenijo čez noč, tako tudi njeno finančno stanje.

Tu so še brezposelni učitelji. Kako rešiti ta problem?

To, kar pogrešamo, je dober koncept razvoja Slovenije. Verjamem, da ni mogoče predvideti vsega, kar se bo zgodilo v naslednjih dvajsetih letih, lahko pa sklepamo, koliko ljudi bo na izobraževalnih programih v naslednjih letih. Zato je treba načrtovati število kandidatov za učitelje na fakultetah, ki izobražujejo učitelje. Varčevalni ukrepi, ki jih je na področju učiteljstva uvedla vlada Alenke Bratušek, so povsem zgrešeni. Niso dvignili normativov učiteljem, pač pa so jim obesili tri dodatne ure, ki so manj plačane. Te ure razdelijo po predmetih in to nekvalificirano. Učiti morajo to, za kar so usposobljeni, in tudi to, za kar niso usposobljeni. To bo zelo slabo vplivalo na znanje šolajočih se. Takšen sistem bo morda zdržal dve, tri leta.

Novega »babybooma« pa ne bo več, dokler bodo takšne razmere, to pa pomeni v prihodnje več brezposelnih učiteljev. Mislim pa, da ne more biti učitelj vsak, ki ima dobre ocene v srednji šoli, pač pa mora biti tisti, ki v sprejemnem intervjuju pokaže odprtost za napredovanje v pedagoškem delu.

Priložnost za zaposlovanje učiteljev je izobraževanje odraslih, v postopkih prekvalifikacije, njihovo znanje, zlasti bolj izkušenih, pa bo prišlo prav pri zunanji evalvaciji šol, medtem ko bodo mlajši lahko zavzeli njihova stara mesta.

Med žgočimi vprašanji je tudi financiranje zasebnih osnovnih šol, kar je naložilo tudi ustavno sodišče. Rešitve še vedno ni.

Lahko povem svoje mnenje. Imam občutek, da vladajoča SMC in njena ministrica kažeta v svojih izjavah, da bi rada uresničila odločbo ustavnega sodišča, vendar imata težave s koalicijskimi partnerji in morda še s kakšno levičarsko stranko v opoziciji. Tudi v sami koaliciji je velik razkol glede tega. Nekateri deli koalicije so želeli povsem ustaviti financiranje zasebnih osnovnih šol. Jaz si želim, da vladajoča stranka končno uvidi, da je treba odločbo spoštovati, da zasebno šolstvo ni bavbav, temveč razširitev ponudbe in izbire ter da je priložnost, da se javno šolstvo uči od njega. Zasebno šolstvo namreč laže in hitreje uveljavlja alternativne, moderne modele, medtem ko je javnemu šolstvu to precej teže, kar je razumljivo. Konservativen pristop tu ščiti osnovo in spreminjanje le-te naj bo preizkušeno.

Po matematiki in bralni pismenosti smo slabši od Avstrijcev. Vas to skrbi?

Zadnji rezultati so prinesli nekoliko boljšo sliko, vendar pri nas nesorazmerno veliko denarja v povezavi z rezultatom namenjamo osnovnemu šolstvu, premalo pa srednjemu in visokemu šolstvu ter zlasti znanosti. Pismenosti, kritičnemu mišljenju in inovativnosti moramo posvetiti izjemno pozornost v izvedbi izobraževalnih programov! Lahko nas zelo skrbi beg možganov, saj gre čedalje več mladih doktorjev znanosti v tujino, premalo je komunikacije z gospodarstvom.

Mladi že na splošno odhajajo iz Slovenije.

Če imajo možnost, da odidejo, pač gredo. Mladi želijo imeti tri stvari: službo, stanovanje za normalno ceno in možnost za ustvarjanje družine. In v Sloveniji za to ta čas pač ni dobrih razmer. Ta negativni trend je treba ustaviti in ustvariti nova delovna mesta za mlade. Sama vidim veliko priložnost pri vstopu tujega kapitala in z njim znanja na naš trg. Sprašujem se pa tudi, zakaj, če smo že v EU, tudi v Sloveniji ni več mednarodnih agencij, kjer bi dobili visoko zahtevna delovna mesta.

Nekdanji minister za šolstvo in šport, sedaj evropski poslanec Milan Zver je tudi poročevalec za program Erasmus+. Kakšne programske smernice ima vaš odbor na področju visokega šolstva?

Seveda imamo ideje za uveljavitev našega visokega šolstva v svetu, to pa je mogoče z izmenjavami. Želimo pritegniti čim več tujih mladih, ki bi študirali pri nas. Omeniti moram nesporazum, ki je nastal, ko je ministrstvo v noveli zakona o visokem šolstvu uvrstilo tudi predavanja v tujem jeziku, in sicer, da se lahko primerljivi študijski programi izvajajo v tujem jeziku. Tuj predavateljski jezik na univerzah je sicer dobrodošel, vendar se mora povsem identičen program, ne le primerljiv, izvajati v slovenščini, sicer bo znanstveni jezik v slovenščini izginil. Danes nastajajo v angleščini novi znanstveni izrazi. Če bomo pa imeli le predavanja v slovenščini, potem tujih študentov pri nas ne bo. To zahteva sredstva, toda ali želimo internacionalizacijo visokega šolstva ali ne?

Kaj pričakujete od prihodnosti Slovenije?

Opazovala sem odnos do Tine Maže, ko je jemala slovo od aktivne kariere. Šport pomaga tudi k učnemu uspehu. In lepo je imeti neki ideal, povezan z narodno zavestjo. Tina Maže je dober zgled tega. Marljivost in talent torej. Tudi sama sem vprašala Mazejevo, kaj bi priporočila mladim, in je rekla: poleg talenta vztrajnost in delo. Slovenci smo zelo talentiran narod in imamo velike potenciale. Razvijati pa moramo tudi delovne navade.

In negovati vrednote – brez tega bomo izumrli. In vendar, vztrajati moramo, da se znajdemo v družbi najboljših tega sveta. Če zmore Tina, zmoremo tudi mi, po njenih stopinjah, vsak v skladu s svojim talentom!