"V zgodovini vsakega državotvornega naroda obstaja točno določen čas, ki je omogočil, da je neki narod postal suveren, sam svoj gospodar. Takšen čas veže nase pozitiven odnos večine državljanov oziroma pripadnikov naroda. Za nas, Slovence, je to čas osamosvajanja. Znotraj tega časa posebej izstopajo dnevi vojne za Slovenijo. To so bili dnevi, ko se je − maja 1990 razoroženi − narod znova postavil za svoje pravice, razglasil samostojno Slovenijo in se uprl agresiji JLA," je zapisal predsednik Janez Janša v svoji knjigi Vojna za Slovenijo.
Spodaj objavljamo spremno besedo predsednika Janeza Janše v njegovi knjigi Vojna za Slovenijo.
"Evropa in še posebej Evropska unija je danes v veliki meri prostor miru in vsaj relativnega napredka, pa si nekateri narodi, ki brez lastne države živijo v njenem osrčju, kljub temu prizadevajo, da bi postali nacija in samostojen subjekt v mednarodni skupnosti. Tudi širše na planetu Zemlja danes obstaja veliko narodov, ki so veliko večji od slovenskega, pa nimajo lastne države, čeprav si jo z nekaj izjemami praviloma vsi želijo. Slovenci smo si pravico do lastne države izbojevali.
V zgodovini vsakega državotvornega naroda obstaja točno določen čas, ki je omogočil, da je neki narod postal suveren, sam svoj gospodar. Takšen čas, običajno vezan na dogodke, ki so omogočili osamosvojitev in postavitev na svetovni zemljevid oziroma mednarodno priznanje, narodi častijo kot nekaj »svetega«, mu posvečajo državne praznike, po njem in dogodkih iz njega poimenujejo mesta, trge, ulice ali odlikovanja. Takšen čas veže nase pozitiven odnos večine državljanov oziroma pripadnikov naroda. Takšen čas predstavlja vrednotno središče naroda.
Za nas, Slovence, je to čas osamosvajanja. Znotraj tega časa, ki se v svoji zgodovinski končnici razteza od leta 1987 do leta 1992, posebej izstopajo dnevi vojne za Slovenijo. To so bili tedni, dnevi in ure v juniju in juliju 1991, ko je bilo vse na kocki.
Samostojna in evropska prihodnost Slovencev, demokratična ureditev, naša vera in postave, blaginja in naša življenja. To so bili dnevi, ko se je − maja 1990 razoroženi − narod znova postavil za svoje pravice, razglasil samostojno Slovenijo in se uprl agresiji JLA.
V tistih dneh je nekaj odstotkov Slovencev, ki so ob množični podpori naroda prijeli za vsako razpoložljivo orožje in se skupaj s civilno obrambo zoperstavili 5. tehnično najmočnejši vojski v Evropi, s svojim pogumom doseglo nemogoče in izpisalo končno dejanje prehoda slovenskega naroda v nacijo. Pogum Slovencev je takrat občudoval ves svet. Predstavniki najmočnejših držav na svetu, ki so še nekaj dni pred vojno trdili, da nas ne bodo nikoli priznali, so zaradi našega poguma spremenili svoje stališče. Svetovni tisk je v nekaj dneh spremenil odnos do Slovenije in prestopil na našo stran. Ameriška visokonakladna revija People je svojemu zapisu o vojni za Slovenijo dala naslov: »Miš, ki je zarjovela«. Slovenci po svetu so kot eden stopili na ulice metropol, zasuli vlade s pismi in pozivi ter podprli boj svoje domovine proti Goljatu. Kljub nasprotovanjem osamosvojitvi v delu leve politike je bil narod enoten. Enoten kot še nikoli prej in zelo pogumen. To so bile »the finest hours«, svete ure, visoka pesem slovenskega naroda. Vstali smo in obstali.
Tega neizpodbitnega zgodovinskega dejstva ni mogoče ne spremeniti ne ponarediti. Tudi pozabiti in prekriti ne, čeprav se to praktično od leta 1991 naprej nenehoma poskuša. Ali smo v Sloveniji sploh imeli vojno, so nekateri posmehljivo postavljali vprašanja, a seveda šele potem, ko je zadnji agresorski vojak oktobra 1991 zapustil Slovenijo. Medtem ko so trditve nasprotnikov slovenske osamosvojitve, češ da v Sloveniji sploh ni bilo prave vojne, postajale s časovnim odmikom agresije JLA na Slovenijo vse bolj glasne in medijsko podprte, pa, paradoksalno, pri zgodovinarjih v Srbiji o tem ni nobenega dvoma. Knjiga dveh srbskih zgodovinarjev (Kosta Nikolić, Vladimir Petrović: Rat u Sloveniji (junij–julij 1991, Dokumenti predsedstva SFRJ, Institut za suvremenu istoriju, Beograd 2012) ima nedvoumen naslov: Vojna v Sloveniji.
Generali JLA in politiki SFRJ, ki so poslali tanke in vojaštvo nad nas, sicer trdijo, da so branili Jugoslavijo in njene mednarodno priznane meje, vendar vojne ne zanikajo. Ne zanikajo niti tega, da so bili v Sloveniji poraženi. Častniki JLA 5. vojaškega območja, ki so operativno vodili agresijo na Slovenijo, v svojih spominih natančno opisujejo, kako so doživljali tiste junijske in julijske dni leta 1991 in kako je nanje »težko padla grenkoba poraza v Sloveniji«. Poveljnika 5. vojaškega območja generala Konrada Kolška so zaradi poraza prvega vala agresije zamenjali z do takratnim poveljnikom 3. vojaškega območja generalom Žikom Avramovićem. Vendar je Avramović že dva dni po prihodu ponovil Kolškovo usodo in doživel še hujši poraz.
Svoje povedo tudi številke. JLA je agresijo na Slovenijo 26. 6. 1991 začela z enotami, ki so skupaj štele 22.000 vojakov, častnikov in podčastnikov. V knjigi Vojna za Slovenijo objavljene analize kažejo, da je imela JLA v vojni za Slovenijo 48 mrtvih in 116 ranjenih, enote TO so v spopadih zajele 2.663 njenih pripadnikov, medtem ko jih je prostovoljno na slovensko stran prebegnilo 3.090.
Od 22.000 pripadnikov jih je JLA v dobrih 7 dneh spopadov izgubila najmanj 5.917 ali več kot četrtino, med njimi nesorazmerno velik del − najmanj 534 − aktivnih častnikov in podčastnikov.
Za prvo primerjavo: TO RS je (ob upoštevanju izgub zaradi nesreč) imela 9 mrtvih in 44 ranjenih, slovenska policija pa 4 mrtve. JLA je zajela samo enega častnika TO. Iz TO v JLA ni prestopil nihče. Za drugo primerjavo (ker omalovažujoče in pikre besede o ne-vojni leta 1991 prihajajo predvsem od članov ZZB): med 6. aprilom 1941 in 9. majem 1945 so slovenske partizanske enote ob lastnih velikih izgubah nevtralizirale bistveno manj pripadnikov okupatorskih italijanskih in nemških sil, kot jih je TO in policiji uspelo v desetih dneh vojne za Slovenijo. In to kljub dejstvu, da sta oba omenjena okupatorja med drugo svetovno vojno v Slovenijo napotila predvsem drugorazredne vojaške formacije s prav takšno oborožitvijo.
Ker so bile okrepitve, ki sta jih generala Kolšek in Avramović pošiljala v Slovenijo, večinoma ustavljene že pri vstopu, so bili preostanki enot JLA v Sloveniji v času pred brionskim sporazumom strateško v vseh pogledih v popolnoma podrejenem položaju. JLA je 26. junija začela vojno ne samo tehnično, ampak tudi številčno neprimerno močnejša. Slovenija ni bila sposobna vpoklicati pod orožje niti toliko pripadnikov TO, kolikor jih je JLA imela neposredno na našem ozemlju. Razlog je bil seveda pomanjkanje oborožitve. Slabih 10 dni kasneje se je položaj dodobra spremenil v našo korist. Ne samo da je Slovenija zaradi zaplenjenega orožja in opreme lahko že 5. julija oborožila 35.300 svojih vojakov (brez pripadnikov policije), ampak je s pomočjo pridobljene težke oborožitve, predvsem protioklepnih in protiletalskih sredstev, lahko računala na uspešno zoperstavljanje katerikoli sili, ki bi jo bila JLA sposobna poslati nad mlado slovensko državo.
To dejstvo je odločilno vplivalo na spremembo Miloševićeve strategije. Njegov prvotni načrt, načrt A, s pomočjo JLA in administracije SFRJ oblikovati centralizirano Jugoslavijo v dotedanjih mejah in pod neposredno srbsko nadvlado, je s porazom JLA v Sloveniji propadel. Okrog 10. julija 1991 se je srbsko vodstvo dokončno odločilo, da preidejo na načrt B, na oblikovanje velike Srbije.
Dokumenti, objavljeni v zborniku Vojna za Slovenijo, si praviloma sledijo po časovnem zaporedju nastanka. Prikaz se začne z odredbo o ustanovitvi stalne dežurne operativne skupine koordinacijskega telesa, ki je bila izdana 7. maja 1991. Zaradi pravočasne ustanovitve koordinacijske skupine (v nadaljevanju tudi štab obrambe Slovenije, koordinacija ali štab) dne 18. marca 1991 in uvedbe stalnega dežurstva v začetku maja, smo prvo resno merjenje moči z JLA ob incidentu v Pekrah pričakali dovolj pripravljeni, da smo mu bili kos. Prikaz se konča z analizo bojnega delovanja TO RS od 26. 6. do 17. 7. 1991, ki je bila obravnavana 18. 7. 1991 na posvetu štaba obrambe Slovenije oziroma koordinacijske skupine.
Poseben dodatek na koncu knjige je prikaz uvodnega dela načrta JLA Okop (Bedem), ki ga je agresor deloma uporabljal kot podlago za napad na Slovenijo in na najbolj nazoren način ilustrira miselnost vojaškega vrha JLA ter političnega vrha SFRJ. Bili so prepričani, da je njihova moč praktično neomejena in da so sposobni poraziti celo NATO, kaj šele ubogo Slovenijo. V moč JLA, njene komunistično-partizanske ideologije in njenega orožja so bili žal prepričani tudi mnogi vplivni domači nasprotniki slovenske osamosvojitve, zato so vseskozi, še posebej pa od razorožitve TO RS maja 1990 in plebiscita decembra istega leta, igrali na karto »operetne osamosvojitve«, ki je računala na deklarativno razglasitev samostojne Slovenije (dan, ko so sanje dovoljene), česar pa zaradi moči JLA ni mogoče uresničiti v praksi, zato se drugim narodom takoj ponudi združitev v neko novo Jugoslavijo. To je bila uradna, javno predstavljena doktrina Socialnih demokratov (takrat imenovanih ZKS-SDP). Dokumenti in pričevanja o tem so objavljeni v Beli knjigi slovenske osamosvojitve (Nova obzorja, junij 2013).
Prvo poglavje »Zadnje priprave na obrambo Slovenije« vsebuje veliko doslej večinoma še neobjavljenih oziroma manj znanih dokumentov, ki se nanašajo na delo koordinacijske skupine, ministrstva za obrambo, teritorialne obrambe in policije v maju in juniju 1991, ko je po eni strani dozorevala zavest o velikem dnevu D, ki bo bolj kot katerikoli dan doslej v naši zgodovini odločal o prihodnosti slovenskega naroda, po drugi pa je bil čas zgoščen v mrzličnih pripravah na obrambo pred očitno grožnjo tej prihodnosti. V tem času izstopajo dogodki v Pekrah, ugrabitev poveljnika 7. PŠTO in prva žrtev agresije na Slovenijo, dopolnjevanje načrtov za uspešno oviranje in blokado enot JLA ter prizadevanja za vsaj zasilno preskrbo TO s pehotnim orožjem.
Drugo poglavje »Ognjeni krst takoj ob rojstvu« obsega čas od 25. 6 do 10. 7. 1991, čas, v katerem je bila vojna za Slovenijo dobljena. Obdobje se začne z razglasitvijo samostojne Slovenije v skupščini in efektivnim prevzemom mejnih prehodov, carinske službe, kontrole zračnega prometa, devizne inšpekcije in drugih do takratnih zveznih pristojnosti ter z vzpostavitvijo mejnih kontrolnih točk na novi državni meji s Hrvaško. Obdobje se zaradi izdaje pravega datuma prevzema efektivne oblasti s strani člana predsedstva RS Cirila Zlobca začne z delnim predčasnim posegom enot Reškega korpusa JLA na Primorskem in Goriškem ter s strateško dilemo o tem, ali orožje za obrambo uporabiti pred razglasitvijo samostojnosti ali šele po njej. Poglavje se konča z dokumenti, ki so nastali 10. julija 1991. To je bil dan, ko je štab obrambe Slovenije uspešno nevtraliziral najmočnejše poskuse JLA, da si močno dvoumne sklepe brionskih pogajanj razloži in obrne v svoj prid ter tako dobi nazaj vse tisto, kar je izgubila v boju.
Eden osrednjih dokumentov tega poglavja je štabni ukaz z dne 28. 6. 1991, ukaz za »ofenzivo«. Samo nekaj stavkov tega dokumenta izpričuje več stvari. Prvič, dokument je odraz pravilnega in pravočasnega spoznanja mejne situacije. To je v večini velikih bitk ali vojn tisti čas, ko je od pravilnega in pravočasnega razumevanje trenutka ter posledično od pravilnih odločitev poveljujočih odvisno, kam se bo nagnila tehtnica. 28. 6. 1991 je bil dan, ko je po uspešnih blokadah mnogih njihovih oklepnih kolon in prvem okusu poraza JLA množično uporabila letalstvo za napade na civilne objekte. Namen je bil očiten: demonstrirati premoč v zraku in zasejati strah med branilce in prebivalstvo. Vedeli smo, da bodo tej odločitvi sledile oklepne okrepitve iz varaždinskega in zagrebškega korpusa in da zasilno ravnotežje, vzpostavljeno 27. junija, visi na nitki.
Potrebovali smo težko orožje in uspešne akcije za dvig morale; najbolje oboje hkrati, zato je bil skrajni čas za napad na skladišča JLA oziroma uresničitev vnaprej pripravljenih načrtov pod kodnim imenom »Nabava«. Še isti dan je izvidniški vod Krkovičeve specialne brigade v bliskoviti akciji brez žrtev zavzel veliko agresorjevo skladišče orožja, minskoeksplozivnih sredstev in vojaške opreme pri Borovnici. Prav vsi udeleženci si za to akcijo zaslužijo najvišje osamosvojitveno odlikovanje znak svobode. Mogoče bo samostojna Slovenija kdaj premogla predsednika republike, ki je bil tako kot oni s srcem za osamosvojitev in jim bo to odlikovanje resnično podelil.
V vojni za Slovenijo je bilo veliko zelo pomembnih dogodkov, ki so odločilno stkali tkanino zmage.
V prvi analizi RŠTO, ki je objavljena v tretjem poglavju, je upravičeno posebej poudarjena ustavitev oklepnih kolon na Medvedjeku in mostu pri Ormožu na začetku spopadov. V isto kategorijo lahko uvrstimo minometni napad na pristajalno stezo vojaškega letališča v Cerkljah, ki je letalsko eskadriljo JVL pregnal v Bihać, pa osvojitev mejnih prehodov v Rožni dolini, Šentilju in na Holmcu, blokado oklepnih kolon JLA na številnih mestih po državi, sestrelitev sovražnih helikopterjev, osvojitev drugih skladišč JLA itd.
Kljub temu pa lahko po podrobnejši preučitvi vseh bojnih akcij TO in slovenske policije ter njihovi umestitvi v čas in širšo sliko brez večjih težav izdvojimo najpomembnejšo bojno akcijo TO za zmago v vojni za Slovenijo. To je bilo nedvomno zavzetje skladišča JLA pri Borovnici. V tej akciji je peščica pripadnikov specialne brigade zaplenila večjo količino orožja, minskoeksplozivnih sredstev in vojaške opreme kot vse slovenske partizanske enote v vseh bojnih akcijah v času druge svetovne vojne skupaj (zasegi ob kapitulaciji Italije in Nemčije po porazu na svetovnih bojiščih so izvzeti). Uspeh je bil popoln tudi zato, ker je bilo skladišče zavzeto tik pred nosom veliki koncentraciji enot JLA v vrhniških vojašnicah, od koder bi lahko s topovskim in z raketnim orožjem skladišče uničili, če bi seveda pravočasno izvedeli za akcijo. A enota, ki je skladišče zavzela, je prepričala radiovezista, ki je moral vsakih 30 minut poročati na Vrhniko o stanju v skladišču, da je še naprej javljal poveljstvu, kako je v skladišču vse v redu.
Če parafraziramo znano izjavo Winstona Churchilla po letalski bitki za Anglijo, lahko rečemo, da še nikoli v zgodovini slovenskega naroda tako veliko ljudi ni bilo dolžno tako velike hvaležnosti peščici svojih sonarodnjakov.
Tretje poglavje »Ocene in spoznanja« predstavlja dokumente od 10. do 17. julija 1991. Osrednji del tega poglavja je snaliza bojnega delovanja TO RS, ki je bila narejena pravzaprav sproti oziroma tik po bojnih aktivnostih. Ta časovna bližina ima tako svoje dobre kot slabe strani. Slaba stran je pomanjkanje časa, kar Republiškemu in Pokrajinskim štabom TO ni omogočalo resne preučitve ocen in dodatnih preverjanj z vsemi podrejenimi poveljstvi. Dobra stran pa je, da so zapisane ocene, ki so bile narejene pravzaprav »na kraju samem«, brez kasnejših racionalizacij in olepševanj. Zapisano in ocenjeno je bilo vse tisto, kar je v okviru enotne strategije obrambe oblikovalo množico različnih taktičnih odločitev na različnih ravneh, katerih rezultat je bila − ob vseh plusih in minusih − vojaška zmaga oziroma dobljena vojna za Slovenijo.
Dokumenti, objavljeni v zborniku Vojna za Slovenijo, so odraz časa, v katerem so nastajali, in ljudi, ki so jih oblikovali. Nekatera poročila in odredbe so pisani profesionalno in brez odvečnih besed povedo vse, kar je bilo potrebno. Druga so slabša in brez nekaterih potrebnih elementov. Nekatera so pisana celo na roko, odvisno pač od konkretnih vojnih okoliščin.
Pričujoči dokumenti skupaj s številčnimi podatki in splošnim vedenjem o dogajanju v vojni za Slovenijo seveda omogočajo tudi oceno uspešnosti posameznih pokrajinskih poveljstev, koordinacijskih podskupin in ne nazadnje tudi oceno štaba, ki je vodil obrambo Slovenije. Iz vsega se vidi tako usposobljenost kot motiviranost posameznikov in celotnih poveljstev, ponekod pa tudi vpliv tistega dela slovenske politike, ki je računal na samo operetno osamosvojitev in je ponekod celo sredi vojne vihre do JLA pokazal več naklonjenosti kot do TO.
Dokumenti se vloge slovenske policije, ki je bila za obrambo Slovenije strateško pomembna, samo dotikajo, saj so bili le-ti že zbrani in objavljeni v različnih drugih publikacijah. Seveda pa tudi pri policiji ni bila slika povsod enaka. Medtem ko so bile njene enote ponekod (npr. Južnoprimorska pokrajina) aktivnejše kot enote in poveljstva TO, pa drugod (npr. Dolenjska pokrajina) praktično niso izstrelili niti strela. Kasneje so, paradoksalno, promocijo znotraj policije in MNZ doživeli predvsem kadri iz Dolenjske.
Pri branju dokumentov bo bralec posredno ali neposredno naletel na nekatere informacije in zanimivosti, ki so se v 23 letih pozabile ali nikoli niso bile splošno znane. Avtor tega uvoda je leta 1991 neposredno sodeloval pri nastanku ali prebiranju mnogih pričujočih odredb, ukazov, poročil in analiz, pa je kljub temu pri urejanju zbornika in vnovičnem branju naletel na številne podrobnosti, ki so danes zanimive, takrat pa sredi vojne in zgoščenosti časa niso bile niti opažene. Prav tako se ob prebiranju analiz in zadostne časovne oddaljenosti danes še bolj zavedamo nekaterih napak, ki smo jih naredili.
Ena od mojih napak iz obdobja priprav na obrambo Slovenije je moja privolitev v nadaljevanje reorganizacije TO, s katero se je zmanjšalo število pokrajinskih štabov s 13 na 7, občinski štabi TO pa so se združevali v območne. Z vidika resne nevarnosti, ki nam je grozila, bi moral reorganizacijo ustaviti, saj nam je nova struktura predvsem območnih štabov naredila veliko preglavic. Poleg tega, da so se zakomplicirale naravne vezi z lokalnimi skupnostmi, je reorganizacija prinesla veliko birokracije in ne dovolj dodelanih poti vodenja in poveljevanja.
Druga podobna napaka je bila naše podcenjevanje pomena novih simbolov in uniform. Bolje rečeno, v hudi finančni suši prenizka ocena prioritet. Čeprav nam je grozila vojna, je finančni minister Marko Kranjec ob strumni podpori opozicije in večinskega dela vlade TO namenil zelo pičla sredstva, ki smo jih morali skoraj v celoti nameniti nabavi orožja. Zaradi nepodpore in mestoma odkritega odpora večine članov vrhovnega poveljstva oziroma Predsedstva RS do krepitve obrambne moči (štirje člani predsedstva od petih so februarja 1991 podpisali deklaracijo, v kateri je pisalo, da Slovenija ne potrebuje vojske) ter neznanskega zavlačevanja in nasprotovanja opozicije sprejetju obrambnega proračuna smo že tako pičla sredstva za obrambo prejeli šele spomladi, kar je resno ogrozilo nabavo vsaj skromnih količin protioklepnih sredstev in pehotnega orožja. Usposabljanje redne vojske smo tako začeli prepozno, šele maja 1991, in še to le dveh manjših enot.
Za uniforme ni ostalo nič, poleg tega novih državnih simbolov zaradi nasprotovanja opozicije parlamentu ni uspelo določiti vse do 25. junija 1991. Kljub temu bi morali nekako improvizirati in do vojne z novimi uniformami opremiti vsaj najpomembnejše enote. Predvsem pa ni nobenega opravičila, da do osamosvojitve nismo zagotovili dovolj kokard za vojaške kape. Zato so kritike glede pomanjkanja oznak in novih uniform, ki se pojavljajo v bojnih poročilih številnih štabov, povsem na mestu.
Iz poročil in analiz izhaja ugotovitev, da smo imeli težave pri mobilizaciji enot. Vse doslej je ostalo v javnosti prezrto, da Predsedstvo RS niti 27. junija 1991, ko je ugotovilo agresijo in izdalo povelje za uporabo orožja, ni razglasilo mobilizacije. Enote smo zbirali skupaj s pozivi oziroma kot »poskusno« mobilizacijo, ki je bila v pristojnosti RŠTO, kot da bi šlo za vojaške vaje. Za silo je šlo tudi tako. Razlogov za tak pristop je bilo več, nikoli pa najbrž ne bomo izvedeli za vse. Če bi vsi ravnali tako, kot bi morali, 25. junija 1991 v Sloveniji ne bi smel več veljati PRAMOS, famozni akt SFRJ o mobilizaciji.
Odzivnost vpoklicanih pripadnikov TO je bila v povprečju visoka, vendar ne povsod. Največ težav in neodzivnosti je bilo v Ljubljani in deloma v Mariboru, kjer smo morali izdati za posamezne enote tudi od 30 do 50 odstotkov več pozivov, da smo dosegli vsaj 90-odstotno popolnjenje enot. Še posebej je bilo kritično prvo obdobje po agresiji v Ljubljani, ko po 10 urah od mobilizacije odziv ni dosegel zadovoljivega odstotka. Pristojni organi so po končani vojni kar nekako pozabili na ukrepanje zoper tiste, ki so se pozivu izognili, kar je upravičeno povzročalo slabo voljo pri vseh tistih, ki so se takoj odzvali klicu po obrambi domovine. Na splošno je bil odziv mnogo boljši na podeželju in v manjših mestih kot v državnem in regionalnih središčih.
Poleg omenjenih administrativnih in splošnih pomanjkljivosti ter napak na državni ravni lahko iz objavljenih dokumentov razmeroma dobro razberemo tudi dogajanje na pokrajinski in občinski ravni. Mnogi dogodki v bojnih poročilih sicer niso opisani dovolj natančno, vendar pa je vseeno mogoče razbrati tudi to, kje so bile težave in napake; včasih preprosto iz dejstva, da se dogodek, ki se je zgodil, je znan in je bil pomemben, v poročilih sploh ne omenja. Nekatere mejne prehode je JLA npr. zasedla brez odpora, čeprav bi jih bilo mogoče braniti že na dostopih. Mnoge barikade niso bile niti minirane niti branjene, zato tankom JLA niso predstavljale večjih ovir. Že prvi dan vojne je bilo jasno, kje so poveljniki sposobni in kje niso dorasli preizkušnji. Na nekaterih ključnih mestih so bile potrebne zamenjave, med drugim v največji pokrajini z največ enotami TO. Časa za učenje in prilagajanje ni bilo. Izgubljenega dne ni bilo mogoče več vrniti. Enoto JLA, ki je prelahko prešla nebranjeno barikado v soteski, je bilo treba potem ob mnogo večjih tveganjih ustavljati na odprtem. Tanki, ki so kljub izrecnim ukazom, da se ustavljajo na začetku, brez odpora zapeljali iz vrhniške vojašnice, so sejali smrt na Brniku, kjer jih, razporejene v bojni položaj, brez težkega orožja ni bilo mogoče preprosto nevtralizirati.
Kljub vsem pomanjkljivostim, neenotnosti v politiki in napakam pa je Slovenija v strateškem smislu prevladala nad SFRJ in JLA. Najpomembnejši razlogi za zmago v vojni za Slovenijo so bili:
1. jasen politični cilj, podprt z enotnostjo naroda in s plebiscitnim rezultatom;
2. nasprotnika nismo podcenjevali, on pa nas je;
3. naše enote so bile homogene in motivirane, nasprotnikove večinoma ne;
4. večino nujnih in mogočih priprav na obrambo smo izvedli pravočasno;
5. imeli smo dobre informacije o nasprotniku;
6. premoč nasprotnika v orožju in številu smo nevtralizirali z omejitvijo njegovega manevra;
7. human pristop z izogibanjem žrtvam na obeh straneh, nediskriminatorna obravnava ranjencev in uspešna propagandna aktivnost so motivirali nasprotnikove enote za predajo;
8. številni posamični uspehi enot TO in policije od prvega dne vojne naprej so krepili moč TO ter dvigovali moralo vojaštva in civilnega prebivalstva;
9. dobra organizacija civilne obrambe je z oviranjem nadomestila pomanjkanje težkega orožja;
10. preskrba prebivalstva je kljub vojni delovala skoraj nemoteno, vse veje oblasti razen pravosodne so učinkovito delovale, nova država je zadovoljivo funkcionirala.
Enotnost naroda, pogum njegovega oboroženega dela, trdna politična volja vladne koalicije Demos pod vodstvom dr. Jožeta Pučnika ter samoiniciativnost množice posameznih poveljnikov taktičnih enot TO in policije so skovali zmago v vojni za Slovenijo. Zmago, povzdignjeno v svoji končnosti na slovenski Olimp, zmago, pomembnejšo od vseh bitk, ki so jih naši predniki, mnogokrat žal tudi za tuj račun, bojevali skozi vrtince nehvaležne zgodovine preteklih stoletij.
Vojna za Slovenijo je vsak dan odkrila na tisoče junakov v slovenskem narodu. Fantov in mož, ki so iz ljubezni do domovine premagali strah. Za orožje so prijeli zato, da branijo svoj dom, svojo vero in postave. Slovenijo. Svoje delo so odlično opravili. Po zmagi so odšli na svoje domove. Država jih je pozabila, domovina jih ne bo nikoli. Kajti to so bile svete ure, visoka pesem slovenskega naroda. Vstali smo in obstali."
Janez Janša
